Je premier namignil, da je bila ugrabitev zrežirana?

Nedavna ugrabitev Mirka Moravca iz Bele Krajine je prišla kot naročena za vse politične in medijske kroge, ki že leta stavijo na demonizacijske učinke ob menda srhljivih zgodbah o beguncih.

Če ne bi bila resnična, bi si jo politični hujskači, ki živijo o širjenja strahu in ksenofobije, preprosto morali izmisliti. SDS je nemudoma zahtevala sklic seje Sveta za nacionalno varnost, NSI pa, da država zaščiti ljudi. Tri civilne iniciative so nemudoma napovedale proteste. Kasneje je italijanska policija prejela storilce, to so 25-letni Maročan in dva 18-letnika iz Alžirije.

Fantazija o najetih ugrabiteljih in igralskih vložkih

Socialna psihologija nas uči, da so dogodki in zgodbe, ki izrazito vznemirijo neko okolje, največkrat pospremljeni tudi z iracionalnimi dvomi, nejevero, konspiracizmi in moralno paniko. Psihopolitika teorij zarot ima v Sloveniji dolgo zgodovino in jo dokumentiram že leta: postala je uspešen in na trenutke celo dominanten del političnega delovanja posamičnih strank, ki prinaša otipljive rezultate v podobni hvaležnosti volivcev in članov.

V primeru aktualne ugrabitve smo lahko zasledili dva procesa: ne le moralno paniko in zahteve po pošiljanju vojske na mejo, takoj po njej so se pojavila tudi tem »nasprotna« ugibanja, da bi lahko bi dogodek zrežiran – prav za potrebe volitev. Dvom je bil torej usmerjen proti politični desnici, zdaj osumljeni, da bi lahko tako ali drugače izpeljala komplicirani scenarij – v tem primeru bi seveda morala v izvedbo prepričati prebežnike, da so dejanje izpeljali, morda pa še, ne nujno, napeljati 79-letnega upokojenega gostilničarja iz Malega Nerajca pri Dragatušu, da se preizkusi v igralskih sposobnostih.

Levi in desni konspiracizem

Gotovo je tudi v tej zgodbi še marsikakšen nepojasnjeni detajl, še zlasti recimo epizoda o dveh arheologih, ki sta se pojavila v sadovnjaku pred ugrabitvijo. A iz pomanjkanja razlag pač ne bi smeli pohiteti s svojimi napačnimi.

Konspiracizem, dobro vemo, ni politično enobarven, lahko prihaja z levega ali desnega političnega spektra. Zaenkrat nimamo prav nobenih pametnih razlogov domnevati ali verjeti, da bi dogodek bil insceniran. Samo dejstvo, da je izrazito politično profitabilen, ga še ne naredi za režiranega. In prav ta okoliščina bi nam morala dati misliti: kako je velik del državljanov, ne glede na politično provenienco, hitro nagnjen k prenagljenim sklepanjem in tokrat celo pripravljen okriviti tiste, ki sicer sami izrazito radi širijo teorije zarote. Kako je konspiracizem, skratka, enako porazdeljen na vse strani.

Šarec namigne na zrežiranost

Še bolj nenavadno od tega je, in nihče ni opazil, kako se je takšnemu konspiracizmu nemudoma priključil tudi predsednik vlade Marjan Šarec. V večkrat ponovljeni izjavi je v četrtek, 9. maja, med drugim tudi v Dnevniku in Odmevih TV Slovenija, komentiral hitro dinamiko dogodkov, skozi katero je previdno nakazal »načrtovanost« dogajanja:

Nekatere stranke rade uporabljajo to tematiko in tudi za soboto so že sklicani neki shodi, tako da zadeve se odvijajo kar precej hitro, če me razumete. In mislim, da je tik pred evropskimi volitvami to treba gledati tudi v tej luči.

Šarec ugrabitev

Šarec v Dnevniku TV Slovenija sprašuje državljane, če ga razumejo

Res je, za danes so sklicani novi protibegunski shodi. Da se zadeve »odvijajo kar precej hitro«, je simpatična fraza nekoga, ki je že dokazal, da retorično mojstrsko obvlada večpomenskost. Sam bom štel njegovo izjavo za retorični namig, innuendo. Ena od šolskih razlag namiga uporabi pravi isti del fraze, ki jo je premier:

Imagine a friend is dating someone in secret. A possible use of innuendo would be to say: »Mark’s been spending a lot of time with Allison, if you know what I mean.«

Ja, seveda razumemo. Večpomenskost izvira iz možnosti, da bi Šarec ob zrežiranosti dogodkov okoli ugrabitve lahko namigoval zgolj na njihovo časovno dinamiko tik pred evropskimi volitvami, nič več. Tako kot Mark pač več časa preživi z Allison, ampak nič več od tega.

Medijski namigi

Da bi lahko ugrabitev bila domišljeni komplot, so previdno insinuirali tudi nekateri mediji. Jože Senica, namestnik generalne direktorice policije, je moral v studiu odgovarjati tudi na takšne izzive. Na to ga je napeljala voditeljica Odmevov, Rosvita Pesek, tudi s svojim vprašanjem »Ali je v tej zgodbi karkoli sumljivega?«

Portal Regional Obala je njeno vprašanje in odgovor povzel takole: Kot je sinoči v Odmevih na TV Slovenija povedal Senica na vprašanje o ‘luknjah v zgodbi’, kot je na primer večkratno prehajanje meje med vožnjo ob Kolpi z avtom, policisti še vedno preverjajo vse podatke in ozadje dogajanja. Po drugi strani pa, tako Senica, ni šlo za sumljivo vozilo in ga policija zato ni sledila. Po do sedaj zbranih podatkih pa policisti niso prišli do tega, da bi bilo v zgodbi karkoli sumljivega, bodo pa preverili vse okoliščine in informacije, ki se zdaj navajajo tudi v javnosti.«

Podobno velja tudi Slovenske novice: »Jože Senica, namestnik generalne direktorice policije, je sinoči v Odmevih na RTV Slovenija na vprašanje, ali je v tej zgodbi kar koli sumljivega, odgovoril: ‘Po do zdaj zbranih podatkih v preiskavi nismo prišli do tega, da bi bilo kar koli sumljivega. Seveda pa bomo preverili vse okoliščine in tudi vse informacije, ki se navajajo tudi v javnosti in bomo ukrepali, če bom prišli do teh podatkov.’«

Še dlje je šel POP TV v osrednjem dnevniku 9. maja, kjer je novinarka Veronika Lavrenčič izrecno poročala o tem,  da »smo neuradno izvedeli, da policija dvomi v verodostojnost celotne zgodbe in dogodek preiskuje zelo natančno in intenzivno. Tri pridržane naj bi tako zaslišali tudi zaradi suma podkupovanja.«

Zaenkrat po vseh znanih podatkih iz izjav policije takemu razpletu dogodkov niso pritrdili.

ugrabitev slovenske novice

Slovenske novice in njihov namig

ugrabitev regionalobala

Regional Obala s svojimi dvomi v ugrabitev

Luknje v zgodbi in novinarska hitrost

Omenjene luknje v zgodbi, kot rečeno, še ne povedo ničesar in so morda samo to – zaenkrat še neznane informacije, ki bi nam bolje pojasnile celoto dogajanja. Navzlic temu pa že bežen pregled dogajanja okoli ugrabitve pokaže, da imamo v Sloveniji resnično ažurne novinarje.

Po vsem sodeč je o dogodku ugrabitve prvi poročal Radio Odeon in tudi posnel izjavo z ugrabiteljevo hčerko. V njej ta pojasni, da je bil njen oče ugrabljen nekako ob 14.00 uri (takrat se je po njenem pripovedovanju avto peljal mimo njihove hiše, a ničesar ni slutila, ob 8. uri zjutraj mu je peljala malico, ob 13. uri pa jo je klical, da potrebuje škropilnico), medtem ko je nekako po 18.00 uri že klical omenjeno hčerko iz okolice Sežane, kjer se je zatekel v eno od hiš.

Iz posnetka, ki je najbrž narejen v njihovi gostilni, je razbrati, da se ta pogovor dogaja ob 20.25 uri – vsaj tako kaže ura na steni v prostoru, v katerem dva obiskovalca igrata biljard. Zaradi zaslišanja in poti iz Sežane je potem ugrabljeni domov prispel šele v zelo poznih nočnih urah in naslednji dan, 9. maja, različnim medijem zelo podrobno opisoval, kako je potekala ugrabitev in se večkrat tudi ulegel v prtljažnik, da bi demonstriral dogajanje.

Če sledimo uram in minutam objav, je prvi o dogodku poročal Siol, zabeležen je čas 8. maja 2019 ob 21.07 uri. No, Siol sicer citira Radio Odeon in tudi objavlja omenjeni posnetek z hčerko, vendar radio zapisano vest s povezavo objavi ob 22.10 uri. Daljši zapis o ugrabitvi je potem nemudoma objavila Janševa Nova24TV ob 22.20 uri.

radio odeon

Zapis na Radiu Odeon

Onstran dvoma je le zloraba

Relativno hitra odzivnost novinarjev in medijev znova ne dokazuje ničesar – razen tega, da so se nekateri ažurno odzivali na informacijo o ugrabitvi, ki je do hčerke prispela nekaj po 18.00 uri, nekaj časa pa je najbrž potrebovala tudi, da obvesti medije.

Čeprav je policija zaradi pomislekov dela javnosti pozorna tudi na to možnost, v tem hipu res ni povsem mogoče izločiti možnosti, da bi neka politična opcija najela ugrabitelje, da izpeljejo omenjeno dejanje. A zaenkrat prav nič ne kaže na tak grotesken in za skritega režiserja izrazito nevaren scenarij. Da je in bo ugrabitev z velikim veseljem spet zlorabljena za širjenje strahu in sovraštva do beguncev, pa je onstran ravnokar opisanega priljubljenega dvoma.

 

Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem

Kaj je uspela TV Slovenija doseči z dvodelnim »preiskovalnim« blokom v osrednjem večernem dnevniku o »enem izmed najbolj skrivnostnih umorov v Sloveniji«, kot so pogumno poimenovali umor direktorja Kemijskega inštituta dr. Janka Jamnika?

Zelo nazorno je videti, kaj je želela: večjo gledanost. Poskušal bom pokazati, da povezana prispevka Erike Žnidaršič in Gregorja Drnovška storita dva nedopustna koraka: prvega v smeri nebrzdanega senzacionalističnega in tabloidnega novinarskega diskurza, ki so si ga ustvarjalci in uredniki privoščili, drugega glede odpiranja vrat neobjektivnosti in pristranosti skozi spodbujanje dvoma, saj so uspeli, verjetno prav zaradi senzacionalističnih učinkov, žrtvovati novinarsko distanco s tem, ko so prešli v favoriziranje trditev obrambe Milka Noviča, obtoženega umora direktorja.

Milko Novič Dnevnik uvod

Uvod v prvi sobotni prispevek o umoru

Kaj je bilo v obeh prispevkih (1,2), predvajanih 2. in 3. julija 2016 v osrednjem dnevniku, v resnici sporno?

Kakšne so videti dnevniške skrivnosti?

Naj spomnim: Noviča obremenjujejo najdeni delci streliva na rokah, laseh in plašču. Ob aretaciji ni imel alibija in se je branil z molkom. Obenem ga obremenjuje mnenje psihologa ter pričanje sodelavca Aleša Farkaša, ki je potrdil, da je se je  Novič hvalil s seznamom za »fentanje« – o tem mu je razlagal kar sam, celo dvakrat, obakrat omenjal pokojnega Jamnika in drugič celo z besedami, da je zanj, fentanje, vse pripravljeno. Motiv je navzoč: bil je v številnih tožbah proti Kemijskemu inštitutu in pokojnemu, večino teh je izgubil, pred leti je bil odpuščen z njega iz krivdnih razlogov, na delovnem mestu je bil v številnih konfliktih – zaradi naštetega je bil po mnenju psihologa močno frustriran.

Prvi prispevek so uvedli z dramatizacijo in hiperbolijo v naslovih: nenadoma je primer umora direktorja, umorjenega 16. decembra 2014 ob okoli 19.38 uri na parkirišču na Viču, postal »skrivnosten«, čeprav v resnici obstaja kar nekaj elementov v njem, ki prej nakazujejo njegovo enostavnost. Skrivnost se seveda gleda in prodaja, enostavnost ne, je eden od temeljev reality entertainmenta, kot ga poznamo iz zaigranih dramskih inscenacij iz sodnih dvoran.

Uvod Erike Žnidaršič, hkrati voditeljice obeh dnevnikov in tudi ene od dveh avtorjev predvajanih prispevkov, je zato bil že po sebi na ravni tabloidnega zbujanja pozornosti: po eni strani je v začetnih taktih prvega dela uvedla omenjeno skrivnost, takoj nato pa suspenz dvigovala z vodilno dubitacijo obeh prispevkov, s katero so poudarjeno vzdrževali dramaturgijo napetosti: »Je direktorja ….. res umoril nekdanji uslužbenec dr. kemije Milko Novič?«

Bistvo prvega zarisujejo trije momenti, ki jih nismo vajeni na javnem servisu: sklicevanje ne »ekskluzivo« predvajanja varnostnih kamer na parkirišču, kjer se je zgodil zločin, zaigrani prizori »rekonstrukcije umora«, kot so dejali, podkrepljeni z dramatizirajočo glasbo in celo izbiro igralcev, kjer je npr. ženo obdolženega Milka Noviča odigrala kar ona sama, nato pa še s prav tako ekskluzivni pogovor z Novičem iz pripora na Povšetovi. Če ne štejemo žene Marjane.

Novič žena scena

Zaigrani prizor, v katerem Novičeva žena igra njo samo

Aktenzeichen RTV ungelöst

Osrednji poudarek je bil nedvomno na zaigrani rekonstrukciji minut umora, ki so jo zavrteli takoj po enostavčni uvedbi stališč tožilke Blanke Žgajnar in Novičevega odvetnika.

Igra je prekašala kakšno kultno »Aktenzeichen XY ungelöst« in poskušala zbujati vtis, da Novič ne more biti storilec umora, pri tem pa je poleg »melodramatičnih« vložkov na senzacionalistične in personalizacijske učinke stavila predvsem s pomočjo predvajanja posnetkov video kamer, ki jih Novičevi odvetniki razlagajo kot dokaz, da so se v kritičnih trenutkih na parkirišču gibale ali se usedale v avto druge osebe. Vse to naj bi govorilo o mafijski zaroti, o vpletenosti vsaj treh storilcev v tak »prekompleksen« umor, s tem pa dokazovalo Novičevo nedolžnost.

Novič igralni prizor

Insert iz zaigrane scene v trenutku streljanja na Jamnika

Žnidaršičeva in Drnovšek sta v rekonstrukciji umora velik poudarek namenila prejetim SMS sporočilom na Novičev mobilnik tik pred in po zločinu, brez da bi točneje pojasnila, kako naj bi ta obdolženega razbremenjevala: sta pa očitno del njegove obrambne strategije, saj ta venomer ponavlja, da je nekdo preverjal njegovo prisotnost na domu.

Zaigrane scene v rekonstrukciji poskušajo predvsem odgovoriti na vprašanje, kako je lahko Novič v okoli šestih minutah prišel iz svojega stanovanje do prizorišča zločina, restavracije na Viču, kamor naj bi po mnenju tožilke prekolesaril. Obtožnica očitno temelji na tem, da se je na pot odpravil šele nekaj po 19.30 uri, kajti »vse do tega trenutka ima Novič namreč potrjen alibi«, kot je povedal Drnovšek. Kakšen? Da je sedel doma v pidžami pred televizorjem in gledal – dnevnik. No, alibi mu daje njegova hčerka, ki je ob navedeni uri ravnokar odhajala na fitnes.

Motivi, ki morajo postati ohlapni

Voditeljica Erika Žnidaršič je uspela ob izteku, tik preden napovedjo njegovega nadaljevanja naslednji dan, zaključiti s še eno dramatizacijo: »Pištole niso našli, maje se mnenje balističnega izvedenca, motiv je precej ohlapen.«

Že res, da bi si v tem primeru tožilstvo verjetno želelo kakšen dokaz več. Toda nekaj ne bo štimalo vsaj glede motiva, kot rečeno. V obtožnici se trdi vse kaj drugega. Ob umoru so z lahkoto našteli motive, ki so po mnenju nacionalke čez noč postali »ohlapni«.

Citiram star zapis na 24ur: »Novič naj bi Jamnika ustrelil, ker ga je krivil za to, da je izgubil službo, pa tudi zaradi dolgoletnih nesoglasij, ovadb in tožb, ki jih je vlagal zoper inštitut in Jamnika osebno. Večino od njih je izgubil. Noviča naj bi tako v dejanje vodila zagrenjenost, občutek nemoči, brezobzirno maščevanje in sovraštvo do Jamnika.«  Neverjetno, kako hitro lahko izginejo motivi storilca. Pa menda ja ne samo zaradi rejtingov gledanosti v tem nenadoma »skrivnostnem umoru«, kot so večkrat ponovili?

Balistična dubitacija

Nedeljsko nadaljevanje prispevka – oba sta dolga nekaj čez pet minut – je bilo za nekaj odtenkov manj dramatično, senzacionalizem prvega dne je nekaj malega izgubil na udarnosti in dinamiki.

Milko Novič RTV drugi del uvodna

Začetna scena nedeljskega prispevka

Če je v sobotnem prvem delu »skrivnost primera« očitno za TV Slovenijo naraščala premo sorazmerno s slabljenjem dokaznega materiala tožilstva, kar je, nerazumljivo in smešno, že po sebi znak tabloidnega pristopa, se je v svojem nadaljevanju osredotočila na balistične zgodbe o izvedencih, ki imajo o delcih smodnika na telesu in plašču obdolženega različna mnenja: če strokovnjak A meni, da ti delci nesporno ustrezajo tistim, ki so jih našli v tulcu na prizorišču zločina, sta s strani obrambe predlagana strokovnjaka B in C menila ravno nasprotno.

Dovolj velik izziv na TV Slovenija, da nam poskuša sugerirati točno tisto, kar želi doseči obramba. Žnidaršičeva je nedeljski prispevek uvedla z besedami »Nadaljujemo skrivnostno zgodbo o umoru direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika«. Na začetku predvajanja so ga podpisali temu ustrezno, kot »Skrivnosti umora Janka Jamnika«, na MMC pa so ga podnaslovili z »Jamnik se je bal za svoje življenje«. Slednje naj bi posredno pričalo o tem, da je bil deležen konstantnih groženj zaradi svojih pomembnih poslov in odkritij, kar naj bi izključevalo Novičevo umor iz maščevanja.

Voditeljica je prešla v svojem uvodu v ugotovitev, da v tem primeru »mrgoli domnev o ozadju dogodka, pravem motivu in storilcih.« Znova nekaj, s čimer se recimo tožilska stran nikakor ne bi strinjala. Žnidaršičeva je nemudoma izpostavila Jamnikovo bojazen za življenje, poudarila, da naj bi se spremenil, teden dni pred umorom naj bi celo dejal »Pospravili me bodo«.

Drnovšek zgodbo o »dokazih« uvede spet s pričakovanim dvomom, prispevek je tudi v neigranem in nefiktivnem delu opremljen z dramatično glasbo, ki jo slišimo v ozadju. Se pravi, da se je novinar odločil ne za poudarek na tem, kaj menijo pisci obtožnice, uvodno pojasnilo govori o majhnem številu delcev smodnika:

»Dokazi. 23 ur po umoru so Milku Noviču našli izjemno malo delcev smodnika na hrbtnih delih rok: na desni dva, na levi tri, na laseh dva in nekaj delcev na rokavih jakne.«

Izjemno malo delcev naj bi dokazovalo kaj? Nato predvajajo mnenje Franca Sabliča, balističnega izvedenca, ki je za obdolženega obremenjujoče in pravi, da so najdeni karakteristični delci enake vrste kot tisti, ki pripadajo tulcu s kraja streljanja. S tem je sklenjena kratka uvertura, večino časa bo zdaj Drnovšek namenil Novičevemu alibiju: ta da je ljubiteljski strelec, zato je ekipa nacionalke obiskala strelišče Dum Dum, kjer je obdolženi vadil nekajkrat na leto, tam zaposleni pa demonstrira, kako zlahka se na oblačilih znajdejo delci streliva.

Sledi predstavitev stališča izvedencev obrambe, ki seveda meni, da so se delci na Noviču znašli zaradi »kontaminacije« na strelišču. Nato pokažejo še posnetek Žnidaršičeve iz pripora, kjer obdolženi celo z gestikulacijo nakaže, kako si je s popravljanjem las (»Imam zelo kratko frizuro«) domnevno raznesel te delce po glavi.

Novič rtv scena pripor

Ekskluzivni pogovor: Novič in Erika Žnidaršič

Na procesu je celo večkrat ponovil, da je zbiral tulce streliva iz raziskovalnih vzgibov – zato se je z delci kontaminiral tam ali v žepih, v katerih je tulce prenašal.

Logika nečistih rok

V nedeljskem prispevku se kratek ekspoze o delcih smodnika zaključi še s podatkom, da je Novič strokovnjak za analizno kemijo, nato pa Drnovšek zaključi s še eno dubitacijo:

»Zato logično vprašanje: kako to, da si, če je umor res skrbno načrtoval, kot strokovnjak ni očistil rok? Še več, na policijsko postajo je prišel celo v jakni, na kateri so bili tudi delci smodnika.«

Po tistem, ko se bolj mimogrede dotakne še »misije nemogoče«, kot je ubesedil novinar, namreč zgodbe sobotnega prispevka o zelo kratkem času, v katerem naj bi Novič uspel (ali bolje: ne uspel) priti na kraj zločina, Drnovšek zatem odpre »še vprašanje motiva«.

To pot ne le s poskusom relativizacije, temveč že manipulacije. Začetni namig, da motiv za umor ni jasen, poskuša novinar podkrepiti z izjavo tožilke Blanke Žgajnar, in to po tistem, ko je problem uvedel s stavkom:

»Da je bil motiv za ta umor že v predkazenskem postopku zelo težko ugotoviti, pove tudi tožilka.«

In res ta nato v predvajani izjavi pojasni, da na začetku ni kazalo na nikogar, ki bi bil potencialen storilec. S tem je navidezno potrjena začetna teza. Takoj zatem Žnidaršičeva in Drnovšek v trenutku preklopita v čisto drug register: v motiv, ki ga je imel sam Novič. In sicer s stavkom »Motiv naj bi sicer bilo maščevanje, ker naj bi ga leta 2009 Jamnik odpustil s Kemijskega inštituta. Preiskovalci ugotovijo: izražal je negativna stališča in frustracije zoper Jamnika in Kemijski inštitut.« Nemudoma sledi prikaz Novičeve replike iz pripora, ko ta pove, da proti Jamniku »ni imel absolutno nič«.

Manipulacija je seveda v tem, da začetni »generalni« motiv, s katerim novinar uvede temo, ni identičen »partikularnemu« motivu samega obdolženca. Zato sugerirana začetna nejasnost pri iskanju motivov za umor pri različnih osumljencih ne more služiti v podkrepitev teze, da tak motiv pri Noviču ni obstajal.

Prispevek se nato zaključi s še eno nivelizacijo: navedbo podatka, kako se je obdolženi svojemu sodelavcu hvalil s seznamom za »fentanje«, ki ga ima pripravljenega, takoj zatem pa konspirativno razlago obrambe, ki govori o »profesionalni likvidaciji« zaradi nekaj milijonov vrednih raziskovalnih projektov, ki bi vplivale na zaslužke nekaterih lobijev. Znova z bistveno več poudarka in odmerjenega časa na slednjem. Na koncu Drnovšek zaključi prispevek z navedbo podatka o grožnjah in anonimkah Jamniku in njegovi prestrašenosti.

Stranski produkt ali premišljena odločitev?

Omnibus obeh prispevkov si bomo nesporno zapomnili po intenzivnosti novih prvin: na trenutke se je celo zazdelo, da TV Slovenija pogumno orje ledino in se transformira v tablodno TV – škandal, kriminal, trivialno, zasebno in osebno sodijo v klasični arzenal nepolitičnega dela realnosti, s katerim rumeni mediji najraje opletajo.

Še več, pristop nacionalke je bil tak, kot da bi gledali Kanal A ali Nova24TV, razlike več ni. Načela kakovostnega novinarskega sporočanja, resnicoljubnost, težnja po objektivnosti, nepristranost, točnost informacij, verodostojnost so bila žrtvovana za neke druge cilje. Vdor rumenega in tabloidnega običajno prinaša umetno pretiravanje, ki že po sebi ni verodostojno in je zunaj pravil poročevalskih medijev.

Senzacionalistične prvine, nenehno vnašanje dvoma in suspenza, iskanje skritih motivov in skrivnosti za umorom, uporabljeni emotivni in hiperbolični jezik verjetno niso služili le samopromociji, kar je v nasprotju s poslanstvom javne radiotelevizije. Odprta ostaja dilema, ali je favoriziranje obdolženčevega pogleda in stališč njegove obrambe zgolj strukturni stranski produkt takšnega pristopa ali morda premišljena uredniška odločitev.

Na nacionalki si denimo rekonstrukcijo umora predstavljajo takole: sprva pokažejo ženo obdolženega, ki o svojem možu pričakovano ne pove nič obremenilnega, kvečjemu obratno, potem jo povabijo še k sodelovanju v igranem delu prizorov s osrednjo poanto, da je Novič težko prekolesaril na prizorišče in se vrnil domov v zelo kratkem času, prispevek pa zaključijo še z »ekskluzivo« njegovih komentarjev iz pripora na Povšetovi. No, nekaj malega nato spustijo še izjav z Žgajnarjevo.

Marjana Novič RTV

Insert iz sobotnega prispevka

Da je prišlo do favoriziranja, sicer zamaskiranega v uravnoteženo predstavljanje stališč tožilske strani, ne more biti dvoma. Nenazadnje so ustvarjalci sami močno poudarili ekskluzivnost predvajanja video posnetkov varnostnih kamer, s katerimi maha obramba, a po sebi težko karkoli dokazujejo, obiskali so Noviča v priporu, spet ekskluzivno.

Minutaža, namenjena predstavitvi »skrivnosti«, ozadij, alternativnih scenarijev in Novičevih odvetnikov je nesporno večja od nasprotne. Izjave tožilke so v podrejenem položaju, velikokrat služijo le dodatni pojasnitvi. Težko rečemo, da sta novinarja izrazito selektivno naštevala dejstva in okoliščine Jamnikovega umora v sami rekonstrukciji zgodbe, sta pa zanj obremenilne okoliščine predstavila z manj poudarki in z odkrito željo, da se jih relativizira. Daleč od tega, da bi ustvarjalcem šlo za načelo informiranja, prej se je pristop sprevrgel v kričeče samooglaševanje.

Nacionalkina ali Janševa ekskluziva?

Obstaja pa še en dodaten pomislek o pristnosti nacionalkine rumene metodologije in iskreni želji po informiranju. Ne samo, da ni izvirna v žanrskem smislu, zgodba o nedolžnosti Milka Noviča ni njena, tako kot ni nič od tega, čemur se dejali ekskluziva, ne more šteti zanjo. Zakaj ne?

Prav vse elemente, ki so jih predvajali v obeh prispevkih, že pred tem do potankosti spremljali Janševi mediji, še zlasti Demokracija, Reporter in Nova24TV, ki se že eno leto trudijo stopati v bran obdolženemu. Skupaj so v zadnjem letu dni objavili na desetine prispevkov, ki vsebujejo prav vse vsebine, ki nam jih je nacionalka razkrivala ekskluzivno.Slišali nismo prav nič novega, videli smo kvečjemu slabo kopijo.

Pozabili so tudi povedati, da sojenje Noviču v dvorani organizirano spremlja skupina podpornikov, ki vsaj deloma prihaja iz vrst Odbora 2014 – Janševega orkestra, ki že leta redno organizira javne proteste pred slovenskimi sodišči. Gre za utečene in zdaj že dolgotrajne načine, s katerimi se politični pristaši postavljajo v bran Noviču – ki je bil ali je še zvest član SDS, tudi kandidat te stranke za župana Sežane.

Milko Novič plakat SDS

Plakat SDS: Novič za župana

Ne samo, da v SDS intenzivno branijo svojega člana Noviča, že skoraj patetično ga jemljejo za herojsko žrtev »krivosodja«. Oni že vedo, da je nedolžen. Poslanec dr. Vinko Gorenak je tako v svoji filipiki Odbora 2014 le nekaj tednov nazaj naštel mučenike slovenskega pravosodja, mednje je uvrstil tudi Noviča:

Če nas ne bi bilo, bi Janez Janša morda še ždel na Dobu. Če nas ne bi bilo, bi Franc Kangler morda že sedel v zaporu. Če nas ne bi bilo, bi bil morda Milko Novič že obsojen. Če nas ne bi bilo, bi bil morda Tone Krkovič že obsojen. Torej nas slišijo. Še več nas mora biti in še glasnejši moramo biti!

Prav tako so v SDS prepričani, da je Novič »kolateralna žrtev mafijskega delovanja«, v njihovem časopisu pa pričakovano zapišejo, da je na delu udbomafija. Temu orkestru se je, kot rečeno, zdaj priključila nacionalka.

In tudi Janša je na svojem tvitu podprl idejo, da nedolžnemu Noviču v zapor pošljemo kakšno kratko pismo, lepo željo, dobro misel. Da bi mu polepšali tegobne trenutke izza rešetk.

Ne dvomim, da je nacionalki s svojim dvodelnim omnibusom uspelo ravno to: Noviču polepšati dan.

Milko Novič Janša tvit

Janšev retvit: kako Noviču podeliti lep trenutek

Jeseniška Al Kaida in lokalne paranoje

Miha Mazzini je v imenitni psihološki skici neke vaške paranoje zajel paleto občutkov in vtisov na meji med ksenofobijo, slovensko provincialno zadrtostjo in protislamsko blodnjavostjo. Bojim se, da ne velja le lokalno.

Mazzini Pašić Planet Siol

Na primeru obupanega dr. Ahmeda Pašića, ki po vrnitvi v Slovenijo z ženo ni mogel najti službe in se je ravnokar odločil, da jo skupaj z družino znova zapusti, vmes pa je pustil neizbrisljiv pečat s svojim volonterskim združenjem Ejga in uličnimi delovnimi akcijami na Jesenicah, nam je slikovito in prvoosebno narisal podobo neke slovenske mentalitete, ki je sam sicer ne opremi z diagnostiko ali poskusom razlage, vendar je prepoznavno paranoidna in s tem v jedru tistega, o čemer se, kot zakleto, ne želimo pogovarjati, niti prepoznavati kot vedno bolj odločilni miselni modus vivendi povprečnega državljana.

Na vrnitev Pašića na rodne Jesenice se navezuje že začetni konspirativni dvom, s katerim so Mazzinija, ki se je javno nekajkrat  potegnil zanj, svarili soobčani: »Miha, jaz bi bil previden, ne bi se izpostavljal, ti ne veš, kaj vse tiči za tem. Skrivnostno so mežikali, češ, kmalu se bo vse odkrilo!«

V paranoidnem svetu teorij zarot ne obstajajo le pretiravanja, strahovi in sumničenja, temveč tudi neskončen niz utemeljevanj in racionalizacij dogodkov, okoliščin in situacij, ki so, četudi arbitrarne in naključne, vedno in nujno smiselne in strogo namenske. Tako kot po eni strani paranoidni um venomer dvomi, mora na drugi strani racionalizirati, iskati točko gotovosti, prinašati in vnašati smisel v nered družbenega reda, kot ga dojema. Sploh v nekem majhnem, z nenehnimi pogledi sosedov prevrtanem okolju.

Če je dr. Pašić s somišljeniki po Jesenicah barval ograje in popravljal mostove, volontersko in z veliko dobre volje, je to zato že po svoji benignosti takoj postalo dodatno neverjetno sumljivo:

“OK,” sem rekel, “v čem je težava? Prvič, odkar pomnim, je dr. Pašić zorganiziral vsaj skupino ljudi, da skrbi za skupno dobro. Recimo barvanje avtobusnih postaj, ograj, popravilo mostu.”
“Saj je za to plačan,” me je prekinil najbolj plečati in drugi so kimali.
“Kako to? Mar ne gre za prostovoljce?”
“Mazzini, ti si tako naiven. Plačujejo ga Arabci. Kupili so mu najdražjega porscheja.”
“A? Kje pa ga ima?”
Zavili so z očmi.
“Ja, v garaži. Saj se ne upa voziti s tako dragim avtom.”
Uvidevno so mi pustili nekaj minut, da prebavim informacijo. Ker je, veste, šokantna. Arabec plača porscheja za v garažo?

Takoj opazimo kontrast: kar je volontiranje, ne more biti volontiranje, temveč nasprotno: zamaskirano plačano delo. Gostilniška mizanscena terja racionalizacijo povedanega, da bi vsaj malo vnesla smisel: plačilo je najdražji avto v garaži dr. Pašića. Da je ves čas v garaži, odlično pojasni, da ga ni na spregled. Da ga ni na spregled, odlično pojasni tudi odsotnost vidnih nakazil in plačila – ter seveda figurira kot kronski dokaz, da dr. Pašić nič ne dela zastonj. Mazzini je nadaljeval:

“Temu vi verjamete?” sem vprašal.
Zasmejali so se v nejeveri.
“Zakaj bi pa kdo kar zastonj delal?”
“Ampak,” se nisem dal, “čemu bi Arabci plačevali nekoga, da po Jesenicah barva zarjavele ograje?”

Temi bi lahko rekli paranoja pred volontiranjem: če nekdo delo zastonj, potem je s tem nekaj narobe: nihče ne bo delal zastonj. In ob petitio – nedokazani predpostavki, da Pašića preprosto plačujejo Arabci, da barva zarjavele ograje, s katerim se tudi končuje njihovo sklepanje, je ta »pomožni argument« v podporo teoriji zarote znova samoosmišljen. Behavioristični psiholog Dan Ariely nekatere fenomene s področja teorij zarot pojasnjuje s človeško željo po samovaranju ali samolaganju. Nihče ne laže bolje od nas in nikogar ni lažje prevarati, kot se lahko sami:

In a commencement speech at Cal Tech in 1974, the physicist Richard Feynman told graduates, “The first principle is that you must not fool yourself—and you are the easiest person to fool.” As we have seen so far, we human beings are torn by a fundamental conflict—our deeply ingrained propensity to lie to ourselves and to others, and the desire to think of ourselves as good and honest people. So we justify our dishonesty by telling ourselves stories about why our actions are acceptable and sometimes even admirable. Indeed, we’re pretty skilled at pulling the wool over our own eyes.

Kako torej, če pripustimo takšno diagnostiko, še bolj pojačati laž, da se bomo še učinkoviteje lagali? Z močnejšimi pojmi in označevalci. Ker je treba uporabiti bolj prepoznaven označevalec, da bomo vedeli, o čem govorimo, ni boljšega kot svoje in tudi skisane Mazzinijeve možgane spomniti na Al Kaido:

Eden med njimi mi je žalostno položil roko na rame:
“Miha, tebi so se s starostjo skisali možgani. Daj malo pomisli.”
Sem. Ni pomagalo. Morali so mi povedati:
“Ker za vsem skupaj stoji Al Kaida.”

“Čakajte malo,” mi ni šlo v račun, “Al Kaida je leta 1998 razstrelila ameriško ambasado v Nairobiju, leta 2001 stolpnici v New Yorku, leta 2014 pa pobarvala postajališče mestnega prometa na Javorniku?”
“Ti se kar zafrkavaj,” so rekli, “delajo se dobre, ker bodo volitve in bi radi prevzeli oblast. Takoj, ko Pašić postane župan, zavlada na Jesenicah šeriatsko pravo in na trgu pred gledališčem boš videl vse, kar lahko zdaj gledaš po televiziji iz onih držav.”

Ko sogovorca ne prepriča strašenje z uvedbo šeriatskega prava, je tu še vedno rezerva: ob antiislamistični fobiji, če že koga pusti hladnega, so tu še vedno na dosegu roke Bosanci – vendar to pot ne nujno kot preteča nevarnost, bolj kot stvar domoljubja in slovenskega ponosa, iz katerega morajo Bosanci, četudi po rodu Jeseničani, biti seveda izključeni:

“Mazzini,” so rekli. “Res gre za skupno dobro, ampak ne more nam ga urejati ‘Bosanc’.”

In ker življenje nikoli ni črno-belo, je tej izjavi najbolj vneto kimal človek, čigar stari starši so se preselili iz Bosne.

“Zakaj ne?” se nisem mogel nehati čuditi.
“Ker je to slovensko skupno dobro. Mazzini, razumi! Slovensko skupno dobro lahko urejamo le mi, Slovenci! Pika.”

Gostilniška argumentacija je s tem nehala biti konspirativna – postala je za trenutek nacionalistično ekskluzivistična. Zdi se, da je avtor kolumne na koncu prav to vzel za temeljno podlago svoje izpeljave. Po njegovem je v osnovi jeseniške paranoje bilo nekaj drugega: nacionalistični impulz, ki ne prenaša egalitarizma, ki potolče vse, kar štrli ven, ki se posmehuje tistim, ki želijo nekaj delati:

Kljub vsemu menim, da pod vsemi temi nacionalizmi in šovinizmi (ki jih ne gre podcenjevati) tiči še močnejši razlog: nekdo je nekaj poskušal. V egalitarni miselnosti nekdo dvigne glavo in poskuša nekaj organizirati. Čakaj, čakaj! Kdo pa si misli, da je? Halo! Našli so očitne znake neprimernosti: musliman in “Bosanc”. A četudi bi imel na vsaki celici organizma nalepkico z napisom “100 % Slovenec”, bi pa našli kaj drugega.

Osnovni greh je v aktivnosti! Tisti, ki je aktiven, je drugačen.

Morda ima Mazzini prav in gre le za odbojnost, ki jo povzroča egalitarizem. Ampak prej je videti, da je »drugačnost« v ravnanju dr. Pašića bila zgolj trigger, povod za paranoidno predelavo z vsemi primesmi islamofobije in ksenofobije vred.

“Ta vlada nekoga moti” ali spet o stricih

Doslej je veljalo, da je retorika predsednika vlade Mira Cerarja prepoznavno racionalna, pravniško logična in pusta, seveda z obveznimi elementi različno doziranih moralnih podukov. Prav to je bilo najbrž tisto, kar je na lanskih volitvah večina Slovencev prepoznala kot pravo, strpno in dovolj apolitično držo, ki ji gre zaupati.

Zanimivo je spremljati, kako ta retorika nekega obvladanca počasi postaja drugačna, »stara« in neobvladana, psihopolitična in že na las podobna retoriki drugih slovenskih političnih prvakov. Lep zgled tega je včerajšnja tiskovna konferenca, kjer med razodeto Cerarjevo politično imaginacijo in npr. Janševo že skorajda ni nobene razlike več. Škoda, da mediji niso opazili.

Svetlo izjemo predstavlja Tanja Starič v kolumni na MMC RTS Slovenija, ki je po moji vednosti edina spregovorila o problematičnosti odsotnosti imenovanja stricev iz ozadja, interesnih skupin et cetera, na katere se Cerar od kongresa naprej silno rad sklicuje:

Kaj se torej dogaja? Cerar očitno verjame, da je tarča organiziranih napadov, ne pove pa, od kod prihajajo. Na kongresu stranke je omenjal tiste, ki imajo roke “do ramen v marmeladi”. Kar pomeni, da politične turbulence povezuje s spopadom za nadzor nad tretjo fazo privatizacije. Ta poteka zlasti med strankami koalicije in njihovimi omrežji. Tako je tudi vlada Mira Cerarja našla svoje strice iz ozadja brez obraza in imen, državljane pa še bolj prepričala, da je Slovenija ujetnica spopadov interesnih skupin, zaradi katerih je obtičala v mrtvem teku in ki ubijajo upanje v razvojni preboj.

Cerar vlada moti MMC

Odsotnost imenovanja je znamenje nečiste igre, Cerar se je ovil v neko bojno retoriko kazanja s prstom na »nevidne« sile, katerih žrtev da je, ne da bi jih sploh poskušal identificirati pred državljani. Z gesto torej stavi na slepo zaupanje in motiviranja državljanov za svojo podporo, češ: tu sem, želijo nas ustaviti, a nas ne bodo, zato nam slepo sledite in zaupajte, ne nasedajte. Bodite na naši strani. Mentalni vzorec, ki ga spremljamo že 20 let in tvori bistvo psihopolitike teorij zarot Janeza Janše.

Vendar je Cerar včeraj napravil še korak naprej pri opisu sovražnika, ki streže po življenju tej vladi: do neke mere je opisal tudi tehniko napadov in pojasnil, čemu verjame, da takšne nevidne sovražne sile res delujejo.

Za razliko od Janše, ki svojo psihopolitiko teorij zarote rad locira, npr. nekam v Murgle ali kroge udbomafije in nima težav s poimenskim naštevanjem imen, ki tvorijo temačne sile iz ozadja, je Cerarjeva razlaga bolj skopa.

Sam namreč govori pritiskih na vlado, o tem, da vlada nekoga moti, a pri tem ne le, da ne pove, kdo je nakazana oseba ali krog ljudi, temveč prostodušno skomigne z rameni: »Pošteno povedano, ne vem.« je njegov odgovor na poizvedbo, kdo izvaja pritiske. Slabo, res slabo: pritiski brez znanih pritiskovalcev.

Ta vlada nekoga moti

Mediji so zato včeraj pretežno prepisovali naslovni poudarek STA o tem, da po mnenju Cerarja »vlada nekoga moti«, v resnici kar z neverjetno ležernostjo:

Cerar vlada moti 24ur
Kako sploh vedeti, da pritiski res obstajajo in da ta vlada nekoga moti? Na to predsednik sklepa iz dvojega, iz »dejstva, da jih zaznavamo«, pritiske namreč, ter iz dejstva da se pritiski »ponavljajo«. Ker Cerar ne vem, kdo izvaja pritiske, pa nas vsaj potolaži, da nam bo zaupal podatek, ko bo izvedel:

“Če bom ugotovil koga, bom to povedal. Dejstvo je, da take poskuse zaznavamo, so očitni, pojavljajo se podatki, ki so lažni. Širijo jih med ljudmi in skušajo razvrednotiti delo vlade in dajati vtis, da vlada dela slabo, kar ni res!”

In kot da to še ni dovolj, je bil Cerar kritičen tudi do preiskave proti poslanki Alenki Bratušek v zanjo nesrečni komisarski epopeji, ko ji očitajo kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja zaradi pridobitve nepremoženjske koristi. Pričakovali bi, da bo Cerar kot odličen (ustavni) pravnik zagovarjal načela pravne države, vendar se je raje ob preiskavo obregnil in policiji očital dramatičnost:

Cerar je dejal, da je bil presenečen, ko je izvedel, da poteka preiskava v njegovih prostorih, in sicer glede delovanja Alenke Bratušek. “Ta dramatičnost ni bila potrebna in sprašujem se, čemu je bila namenjena,” je bil kritičen Cerar. “Spodobilo bi se, da se obrnejo na mene, saj bi dobili vse, kar bi jim lahko dali. Kdo pa bi sodeloval s preiskovalci, če pa ne mi.

Kakšna in čigava dramatičnost, od kod takšna oznaka? Le kaj bi lahko štelo za »dramatičnost« v delu kriminalistov – je morda predsednik zamenjal potencialno dramatično poročanje o tem za dramatičnost preiskovalnih postopkov? In čemu da je bila namenjena? Namesto da bi predsednik vlade neovirano dopustil preiskavo, tudi če se ne strinja z njeno upravičenostjo, je za nameček znova, že tretjič v nizu, dodal konspiratološki namig: »Čemu je namenjena?« in s tem podvomil v delo organov pregona. Znova nekaj, kar spomni na mentalni vzorec ravnanj Janeza Janše in je daleč od začetne pravniške zadržanosti.

Medijska konspiratologija

Oglejmo si še enkrat, kaj točno je Cerar včeraj povedal. Ni namreč mogoče, da njegov opis tehnologije pritiskov ne bi letel na medije – četudi jih izrecno ne omeni – kot tiste tvorne akterje v ustvarjanju domnevnih pritiskov na vlado:

Prihajajo pritiski z različnih strani. Dejstvo je samo to, da jih zaznavamo. So zelo očitni. Da pa lahko govorimo o pritiskih, mi je pa jasno za to, ker imam za to dokaz. Dokaz je v tem, da se ponavljajo podatki, ki so lažni ali pa manipulativno predstavljeni. Jaz bi razumel, če bi me zdaj prvič vprašali za nekaj, kar še nisem objavil, ali denimo, da bi ministra Mramorja obravnavali nekoliko prej. Čaka se na nek trenutek in se v tem trenutku plasira neke podatke, ki so popolnoma nesporni ali pa se plasira lažne podatke, kot recimo v mojem primeru in primeru ministra Mramorja, oziroma se jih lažno interpretira. In potem seveda to širi med ljudi in se skuša ovirati delo vlade oziroma razvrednotiti delo vlade, prikazati, da je vse narobe. Ni narobe. Ta vlada dela dobro, z jasno vizijo, pokazatelji so dokaz za to, da se pripravljamo na temeljite reforme, kar mnoge moti…

Cerar vlada moti Delo

Zaznava pritiskov figurira kot dokaz, da pritiski obstajajo – pri tem pozabi omeniti, da je zaznava striktno subjektivna kategorija, kar ne izloči možne self-deception. Naslednji dokaz je njihovo ponavljanje, a to lahko spet pomeni le ponovljeno subjektivno zaznavo tega, kar čuti kot pritisk.  Razen tega bi ga zlahka smeli interpretirati ne kot perfidno agendo tistih stricev, temveč kot logičen izraz dejstva, da vlada poprej ni dovolj uspešno odgovorila na zastavljena vprašanja glede honorarjev njenih ministrov. Dalje: »nespornost podatkov« nikoli ni bila issue, saj v številke kot takšne nihče ni nespordno podvomil, kaj točno naj bi štelo za lažen podatek, pa tudi ni pojasnil.

Splošna razlaga, ki jo predsednik ponuja, je torej v parafrazi nekaj podobnega temu: »Mi delamo dobro, uvajamo reformo, to pa nekoga moti, zato nas želi ustaviti z ustvarjanjem medijsko dirigiranih afer.« Da moramo v to igro iskanja krivcev vpotegniti tudi medije, najbrž ni dvoma, saj aktualna vlada venomer operira s podatki, ki so prezentirani v množičnih občilih.

Cerar je, skratka, s svojo kompleksno razlago, ko jo razčlenimo, uspel na eni tiskovni konferenci zaroto ugledati kar v treh akterjih: neidentificiranih stricih, medijih v njihovi prostovoljni ali neprostovoljni službi in organih pregona z njihovo dramatično aktivnostjo vred.

Cerar ne nasedajte Zurnal

Cerar vlada moti STA

Cerar vlada svet24

S teorijo zarote nad ukraden slovenski svetovni rekord

Kdo je aktualni svetovni rekorder v smučarskih skokih, naš Prevc ali njihov Fannamel? Lep primerek, kako mediji vzdržujejo suspenz teorij zarot – v tem primeru morda premočna beseda – in se hranijo z njimi.

Ker je za spodoben medij – in na koncu dneva bi vsi radi bili takšni – vendarle nekoliko preveč nespodobno jim povsem popustiti, se jih velikokrat ohranja na ravni dubitacije, vprašljivosti, dopuščanja, zanimivosti, v narativni sferi možnega, ki morda ni verjetno. V športu so sicer konspiratologije redkejše, a jih v življenje hitro vrne npr. prizadeto domoljubje.

Je torej nov svetovni rekorder v skokih še vedno naš Peter Prevc, ali pa je morda nekdo užalil slovenski nacionalni ponos že po 23 urah in ga preskočil? Uradno torej Fannamel in njegovih 251,1 metra?

Ja, to je izhodišče debate, ki si jemlje za svojo materialno podstat neko amatersko videoprimerjavo dveh skokov:

Večer Prevc Fannamel teorija zarote primerjava skoka

Takoj opazimo, da se Večer in Slovenske novice nista odločila za negacijo, za zavrnitev možnega dvoma, temveč njegovo dopuščanje in »soljenje« zanimanja že v izhodiščnem naslovu objavljene vesti. Večer z vprašajem, najbolj korektnim izmed vseh ločil, a tudi najbolj izmuzljivo distancirajočim, Slovenske novice pa z direktno in neskrito vehemenco zatrditve, da je Prevec bil daljši od Fannemela. Rekord je torej še varno vedno v slovenskih rokah, četudi so nam ga morda ukradli:

Večer Prevc Fannamel teorija zaroteSlovenske novice Prevc rekord

Teorije zarote so notorično uspešne, ker jih je težko zavrniti, ker se upirajo takšnemu podjetju. Oziroma:

Conspiracy theories, on the other hand, are tough to disprove. Their proponents can make the theories increasingly elaborate to accommodate new observations; and, ultimately, any information contradicting a conspiracy theory can be answered with, “Well sure, that’s what they want you to think.”

Ja, majhen skok za medije, velik skok za oba rekorderja, še večji za regeneracijo teorij zarot.

Prevc Fannamel Siol

Teorije zarote, ki izgledajo teorija zarote, ker so teorija zarote

Včasih se zdi, da se slovenski mediji izjemoma celo lotijo analize obstoja teorij zarot in njihove družbene uspešnosti. Kako to počnejo, na podlagi katere matrice prepričanj in predpostavk? V spodnjem članku iz Dela so za osnovni motiv vzete zadnje čase modni kemični repki (chemtrails) in razprave o umiku obveznega cepljenja. Omenimo v kratkem, do kakšnih spoznanj so se prebili avtorji v omenjenem članku iz Dela: dr. Olga Markič, Marcel Štefančič jr. ter dr. Alojz Ihan.

Ljubljana – Zdi se, da Slovenija postaja rodovitna prst za teorije zarot. Dokler ostajajo omejene na majhen odstotek prepričanih, težav ni. Nastanejo, ko se prelijejo v širšo javnost, ki v poplavi informacij težko loči zrno od plev. Tedaj se nenadoma začnejo resne razprave, ali številke na embalaži res pomenijo, kolikokrat je bilo prepakirano isto mleko.

Zakaj je slovenska družba tako primerna za razmah teorij zarot? Zakaj se pri še velikem nesmislu, ki bi, če bi znali nanj pogledati zdravorazumsko, obveljal za nebulozo, pojavi črv dvoma: kaj pa, če je vse res? Zakaj so nekateri prepričani, da so v koprenastih sledeh na nebu (s tujko chemtrails) strupene snovi? Na Arsu in na ministrstvu za obrambo so že večkrat povedali, da ni razlogov za preplah. A mnogi tem zagotovilom ne verjamejo. Nekateri so prepričani, da svetu vladajo reptili. In drugi, da je zaradi cepljenja umrlo veliko ljudi.

Delo Merljak teorije zarot paranoja

Naj sprva opomnim: ko se v domače množične medije tuintam prerine začudenje nad razmahom in obsegov vernikov v teorije zarote, se to vedno zgodi zelo stihijsko. Včasih jim sledi še drznejše sklepanje, da je Slovenija zanje postala zlata jama in slovenska družba rodovitna prsta, kot pravi avtorica.

V svoji knjigi Francis Wheen simpatično, a nekoliko preveč všečno navdušence nad teorijami zarote primerja s tistim flavorjem, ki ga je Marx pripisal religiji:

»The new irrationalism is an expression of despair by people who feel impotent to improve their lives and suspect that they are at the mercy of secretive, impersonal forces whether these be the Pentagon or invaders from Mars. Political leaders accept it as a safe outlet for dissent, fulfilling much the same function that Marx attributed to religion«.

Wheenova razlaga je torej klasična in pretežno že skoraj psihiatrična: verniki v teorije zarot, dejansko ljudje s paranoidno tendenco, razvijejo kompenzacijsko megalomanično iluzijo o lastni pomembnosti. Vprašanje je zgolj, kako daleč bodo pri tem šli. Če bodo pogumni, lahko pristanejo v ustreznih ustanovah.

Obravnava v zgornjem članku se loteva vprašanj teorij zarot in celo paranoje v značilnem duhu razsvetljenstva in stave na moč zdrave pameti: teorija zarot velja uspešno širitev neumnosti, gre za antiznanstveni ljudski diskurz, ki se vzdržuje onstran preverljivega in dokazanega, generira lastne misli in vzorce ter gradi svet prepričanj onstran stika z realnostjo. Vse to drži, vendar je pristop omejen. Zato pretežno ostaja zunaj kontekstov družbenega in političnega, se ne sprašuje po notranjih logikah ali načrtnih politikah (psihopolitikah) delovanja z njihovo pomočjo, o formiranju teorij s pomočjo medijev. Zato v njenem opisu skoraj več manjka, ko je je zapopadeno. Edino izjemo predstavlja dr. Alojz Ihan, ki konstrukcije paranoje vidi v odtujenosti politike od ljudstva – zanj je paranoja način, kako ljudstvo znova prevzema stvari v svoje roke. O tem naslednjič.

Vprašanje konstrukcije superteorij zarot

Velike teorije zarote predpostavljajo, da je obstoječi svetovni red zgolj fasada,  za katero ne potrebujemo nikakršnih političnih ali socialnih razlag, še manj pa teorij o možni gospodarski preobrazbi držav ali celo sveta. Sicer se ne osredotočajo samo na politično teorijo v njenem relativno ozkem klasično-liberalnem pomenu, saj je zarota, katere namen je skrivni nadzor vlade, le eden od vidikov njihove razlagalne moči.

V pogosto citirani razlagi Fredrica Jamesona je »zarota kognitivno mapiranje/predalčkanje malega človeka v postmoderni dobi; je degradirana podoba celotne logike poznega kapitalizma, obupen poskus predstavitve današnjega sistema«.

Obstajajo torej teorije o teorijah zarot, ki v njih vidijo nek politični smisel – takšne kot so, so del (kolektivnih) psiholoških procesiranj danih družbenih razmer. Spet druge razlage pravijo, da čas, v katerem živimo, ni samo para-zitski, ampak je tudi, dobesedno, para-noiden – čas hiperzavestnega človeškega duha, shizofrenega odzivanja na shizofren čas, ki ga živimo. In ki se mu paranoidnost enostavno prilega.

Na kratko, zdi se, da naše vrste poznavanja in védenja v svojem bistvu vedno bolj simulirajo paranoidno sumničavost. Ta sumničavost je delno lahko rezultat trenutne tehnokulture, morda so ti načini gledanja prav tako neločljivi od sodobnosti in sodobne racionalnosti. Vendar nobena od teh teorij ne meni, da je takšna oblika racionalnosti sprejemljiva, pravzaprav že kar edina ali primerjalno vsaj bolj racionalna. Prav to je storil Tomaž Mastnak v včerajšnji Dnevnikovi kolumni.

Mastnakov zagovor teorij zarot

Njegova razlaga v podporo teorijam zarot je preprosta, toda tako zelo radikalna, da jo je težko razumeti, kaj šele sprejeti. Za primer obravnave si v svojem zapisu jemlje racionalizacije pariškega pokola v uredništvu Charlie Hebdo, svojo podporo pa izreka univerzalno, brez izjeme, teorijam zarot kot teorijam zarot. Po njegovem počnemo nekaj hudo narobe, če jih generalno zavračamo – ko odštejemo nekatere neumnosti, ki jih konspirologi zagrešijo, se v njih vendarle vedno znova zablešči dragoceni diamant čistega intelekta:

Tako kot se je ob podobnih dogodkih dogajalo v preteklosti, so se tudi po tem zdaj hitro pojavile drugačne, alternativne interpretacije. Take interpretacije rutinsko zavračamo kot teorije zarote. Ko politiki ali veliki mediji kaj označijo za teorije zarote, je to kot poljub smrti. O tem se v najširši javnosti ne bo več govorilo, predvsem pa se tega ne bo jemalo resno. Averzija do teorij zarote se ne napaja z morebitnimi neumnostmi, ki jih zagrešijo zagovorniki teorij zarote – te so namreč prav lahko tudi bedaste. Ne, ta averzija prevladuje zato, ker teorije zarote postavljajo neprijetna vprašanja, izbrskajo dejstva, ki bodejo skozi odejo, ki se jo vrže čez travmatične dogodke, opozarjajo na protislovja v uradnih razlagah, želijo stvari razčistiti do konca… Najbolj neznosno je, da teoretiki zarot razmišljajo o dogodkih »neprimerno«, na neustaljene načine (četudi lahko – in neredko zlahka – padejo v lastne predvidljive ortodoksije), zunaj prevladujočih političnih predstav. Za naše vladajoče je vse bolj neznosno že samo to, da teoretiki zarot o političnih zadevah sploh razmišljajo, da mislijo. Kategorično diskvalificiranje teorij zarote je zato pred vsem drugim oficielni antiintelektualizem, sovraštvo do političnega in vsakršnega razmišljanja, ki si povsem prosto daje duška. (Da ne bo pomote: političnega razmišljanja ne enačim s teorijami zarote, pravim le, da teorije zarote praviloma so razmišljanje o političnih zadevah.)

Mastnak Dnevnik Teorije zarot

Mastnak je prepričan, da so teoretiki zarot zaradi svoje vztrajnosti silovito koristni (izbrskajo neprijetna vprašanja in dejstva), da je njihovo neprimerno razmišljanje dejansko karseda primerno, da neustaljenost refleksij onstran političnih predstav odpira prostor novemu. Skratka, oni so na pravi poti, ne nasprotniki teorij zarot.

Dragoceno se mu zdi celo, da teoretiki zarot že razmišljajo, saj večina tega ne počne. Sklep: teorij zarot ne smemo diskreditirati, saj to kaže na naš šibek intelekt, ne konspirologov, naša kritika je zato manifestacija našega sovraštva do političnega mišljenja, ne njihovega.

Vse skupaj je niz smelih in nenavadno drznih trditev, ki jih zelo redko zasledimo – vse po vrsti so nedokazane, vse po vrsti implicirajo kakšen non sequitur (iz tega, da teoretiki zarot razmišljajo, pač še ne sledi, da pravilno, iz tega, da to počnejo na svoj način, še ne sledi, da je bolje misliti na tak način kot na nobenega, iz tega, da nekdo prezira teorije zarote, še ne sledi, da prezira mišljenje, itd.).

Razum ali reptili, to je zdaj vprašanje

Povedano drugače, Mastnak je v čisti opreki s Štefančičem jr, ki v Delu lapidarno ugotavlja razkorak med racionalnostjo in konkretno vero pri teoretiku zarote:

Konspirologi na začetku vedno poskušajo dati vtis racionalnega človeka, a na koncu se izkaže, kako verjamejo, da svet vodijo reptili.

Da ne gre le za vtis, temveč resnično racionalnost, kjer referenca na svet in dejstva izgubi ves pomen, Mastnak konkretno ilustrira prav na primeru »uspešne« teorije zarote v razlagi terorističnega napada na Charlie Hebdo. Ko postane jasno, da njegova misel daje prednost konspirološki razlagi dogodkov:

V danem primeru je v problematizacijah in razlagah, ki jih najdemo v teorijah zarote, mogoče hitro identificirati nekaj poglavitnih točk. Prva je ta, da ni mogoče verjeti, da bi takšen napad lahko izpeljala dva amaterja. Ohraniti hladno kri in na hitro identificirati in likvidirati več kot deset ljudi, ki verjetno vpijejo, skačejo naokrog, se skušajo skriti ali zaščititi, rotijo ipd., menda ni tako lahko, kot si nepoučeni in neizkušeni predstavljamo. Profesionalni analitiki z ustreznim znanjem in izkušnjami trdijo, da je bil napad izpeljan zelo profesionalno, tako, kot ga znajo izpeljati specialci. Drugi problematični element v uradni verziji je najdba osebnega dokumenta v avtu, s katerim sta napadalca pobegnila in ga potem pustila ob cesti. Na podlagi te najdbe naj bi ju policija identificirala. Znani ameriški jurist Francis Boyle je po objavi te novice izjavil: »Če to verjameš, moraš biti idiot.« Precedens za tako najdbo osebnega dokumenta obstaja – na kraju, kjer sta v ognju in dimu kolapsirala tista newyorška dvojčka, so našli potni list enega od napadalcev –, ampak tovrstna identifikacija pariških napadalcev je zato samo še bolj neverjetna. Zadevo še bolj zaplete dejstvo, da avto, v katerem sta napadalca pobegnila, ni identičen avtu, v katerem je eden od njiju pustil osebni dokument, čeprav gre za vozilo istega tipa in barve. Fotografije jasno kažejo detajle, po katerih se ta dva avtomobila razlikujeta. Tretjič, policijsko varstvo naj bi bilo nekaj časa pred napadom umaknjeno izpred vhoda v zgradbo, v kateri je uredništvo satiričnega tednika. Četrtič, brata Kouachi in tudi osumljenca za napad na judovsko trgovino naj bi bili ne le pod nadzorom obveščevalnih služb, temveč tudi na plačilni listi francoskih varnostnih služb. Imeli naj bi kontakte z alkaidovskimi tipi, ki tesno sodelujejo s CIA in FBI. Potem so tu samomor ali »samomor« visokega policijskega preiskovalca, prisluhi tujih obveščevalnih služb, vzporednice in podobnosti s terorističnimi napadi v bližnji preteklosti, nedavna napoved francoskega predsednika, da bi bilo treba ponovno premisliti sankcije proti Rusiji, ipd. Najpogostejši sklep na podlagi tovrstnih analiz in interpretacij – sklep, ki odgovarja na vprašanja, komu to koristi (qui bono?), kdo je to sposoben narediti in kdo je kaj takega pripravljen storiti – je, da je šlo za provokacijo tujih obveščevalnih služb, ki so jo ustrezne francoske službe dopustile.

Ne vem, koliko je v vsem tem resnice. Upam si pa trditi, da so te in takšne teorije zarote vsaj toliko verjetne, kot je verjetna uradna različica.

Zgornji seznam »epistemoloških« predpostavk teorije zarote okoli pariškega masakra razumem kot poklon njihovi smiselnosti in logičnosti. Miselni napor paranoika je okvalificiran za odlično mišljenje, navajanje partikularnih razlag dogodkov je bilo v funkciji potrditve začetne teze. Mastnak skratka daje prednost »alternativnim« pojasnitvam in na koncu sklene, da je tovrstna teorija zarota najmanj toliko verjetna, kot je uradna razlaga dogodkov. Povedano drugače, najmanj enako verjame vanjo.

Če zagovarjate in racionalizirate teorije zarote, potem kajpak ni presenetljivo, če morda vanje tudi verjamete. Ali če parafraziramo brate Marx v zlizanem domačijskem teoretskem diskurzu:

Množice prepričano verjamejo v teorije zarote, opisani dogodki in ljudje so tudi videti takšni, da se z njimi ujemajo, nato jih tudi kolumnisti imajo za racionalno teorijo zarote, ampak naj vas ne zavede, vse skupaj ni nič čudnega – res so teorija zarote.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/category/politicna-paranoja/

https://vezjak.wordpress.com/knjige/paranoja-manipulacija-in-racionalnost/