::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

“Ta vlada nekoga moti” ali spet o stricih

Doslej je veljalo, da je retorika predsednika vlade Mira Cerarja prepoznavno racionalna, pravniško logična in pusta, seveda z obveznimi elementi različno doziranih moralnih podukov. Prav to je bilo najbrž tisto, kar je na lanskih volitvah večina Slovencev prepoznala kot pravo, strpno in dovolj apolitično držo, ki ji gre zaupati.

Zanimivo je spremljati, kako ta retorika nekega obvladanca počasi postaja drugačna, »stara« in neobvladana, psihopolitična in že na las podobna retoriki drugih slovenskih političnih prvakov. Lep zgled tega je včerajšnja tiskovna konferenca, kjer med razodeto Cerarjevo politično imaginacijo in npr. Janševo že skorajda ni nobene razlike več. Škoda, da mediji niso opazili.

Svetlo izjemo predstavlja Tanja Starič v kolumni na MMC RTS Slovenija, ki je po moji vednosti edina spregovorila o problematičnosti odsotnosti imenovanja stricev iz ozadja, interesnih skupin et cetera, na katere se Cerar od kongresa naprej silno rad sklicuje:

Kaj se torej dogaja? Cerar očitno verjame, da je tarča organiziranih napadov, ne pove pa, od kod prihajajo. Na kongresu stranke je omenjal tiste, ki imajo roke “do ramen v marmeladi”. Kar pomeni, da politične turbulence povezuje s spopadom za nadzor nad tretjo fazo privatizacije. Ta poteka zlasti med strankami koalicije in njihovimi omrežji. Tako je tudi vlada Mira Cerarja našla svoje strice iz ozadja brez obraza in imen, državljane pa še bolj prepričala, da je Slovenija ujetnica spopadov interesnih skupin, zaradi katerih je obtičala v mrtvem teku in ki ubijajo upanje v razvojni preboj.

Cerar vlada moti MMC

Odsotnost imenovanja je znamenje nečiste igre, Cerar se je ovil v neko bojno retoriko kazanja s prstom na »nevidne« sile, katerih žrtev da je, ne da bi jih sploh poskušal identificirati pred državljani. Z gesto torej stavi na slepo zaupanje in motiviranja državljanov za svojo podporo, češ: tu sem, želijo nas ustaviti, a nas ne bodo, zato nam slepo sledite in zaupajte, ne nasedajte. Bodite na naši strani. Mentalni vzorec, ki ga spremljamo že 20 let in tvori bistvo psihopolitike teorij zarot Janeza Janše.

Vendar je Cerar včeraj napravil še korak naprej pri opisu sovražnika, ki streže po življenju tej vladi: do neke mere je opisal tudi tehniko napadov in pojasnil, čemu verjame, da takšne nevidne sovražne sile res delujejo.

Za razliko od Janše, ki svojo psihopolitiko teorij zarote rad locira, npr. nekam v Murgle ali kroge udbomafije in nima težav s poimenskim naštevanjem imen, ki tvorijo temačne sile iz ozadja, je Cerarjeva razlaga bolj skopa.

Sam namreč govori pritiskih na vlado, o tem, da vlada nekoga moti, a pri tem ne le, da ne pove, kdo je nakazana oseba ali krog ljudi, temveč prostodušno skomigne z rameni: »Pošteno povedano, ne vem.« je njegov odgovor na poizvedbo, kdo izvaja pritiske. Slabo, res slabo: pritiski brez znanih pritiskovalcev.

Ta vlada nekoga moti

Mediji so zato včeraj pretežno prepisovali naslovni poudarek STA o tem, da po mnenju Cerarja »vlada nekoga moti«, v resnici kar z neverjetno ležernostjo:

Cerar vlada moti 24ur
Kako sploh vedeti, da pritiski res obstajajo in da ta vlada nekoga moti? Na to predsednik sklepa iz dvojega, iz »dejstva, da jih zaznavamo«, pritiske namreč, ter iz dejstva da se pritiski »ponavljajo«. Ker Cerar ne vem, kdo izvaja pritiske, pa nas vsaj potolaži, da nam bo zaupal podatek, ko bo izvedel:

“Če bom ugotovil koga, bom to povedal. Dejstvo je, da take poskuse zaznavamo, so očitni, pojavljajo se podatki, ki so lažni. Širijo jih med ljudmi in skušajo razvrednotiti delo vlade in dajati vtis, da vlada dela slabo, kar ni res!”

In kot da to še ni dovolj, je bil Cerar kritičen tudi do preiskave proti poslanki Alenki Bratušek v zanjo nesrečni komisarski epopeji, ko ji očitajo kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja zaradi pridobitve nepremoženjske koristi. Pričakovali bi, da bo Cerar kot odličen (ustavni) pravnik zagovarjal načela pravne države, vendar se je raje ob preiskavo obregnil in policiji očital dramatičnost:

Cerar je dejal, da je bil presenečen, ko je izvedel, da poteka preiskava v njegovih prostorih, in sicer glede delovanja Alenke Bratušek. “Ta dramatičnost ni bila potrebna in sprašujem se, čemu je bila namenjena,” je bil kritičen Cerar. “Spodobilo bi se, da se obrnejo na mene, saj bi dobili vse, kar bi jim lahko dali. Kdo pa bi sodeloval s preiskovalci, če pa ne mi.

Kakšna in čigava dramatičnost, od kod takšna oznaka? Le kaj bi lahko štelo za »dramatičnost« v delu kriminalistov – je morda predsednik zamenjal potencialno dramatično poročanje o tem za dramatičnost preiskovalnih postopkov? In čemu da je bila namenjena? Namesto da bi predsednik vlade neovirano dopustil preiskavo, tudi če se ne strinja z njeno upravičenostjo, je za nameček znova, že tretjič v nizu, dodal konspiratološki namig: »Čemu je namenjena?« in s tem podvomil v delo organov pregona. Znova nekaj, kar spomni na mentalni vzorec ravnanj Janeza Janše in je daleč od začetne pravniške zadržanosti.

Medijska konspiratologija

Oglejmo si še enkrat, kaj točno je Cerar včeraj povedal. Ni namreč mogoče, da njegov opis tehnologije pritiskov ne bi letel na medije – četudi jih izrecno ne omeni – kot tiste tvorne akterje v ustvarjanju domnevnih pritiskov na vlado:

Prihajajo pritiski z različnih strani. Dejstvo je samo to, da jih zaznavamo. So zelo očitni. Da pa lahko govorimo o pritiskih, mi je pa jasno za to, ker imam za to dokaz. Dokaz je v tem, da se ponavljajo podatki, ki so lažni ali pa manipulativno predstavljeni. Jaz bi razumel, če bi me zdaj prvič vprašali za nekaj, kar še nisem objavil, ali denimo, da bi ministra Mramorja obravnavali nekoliko prej. Čaka se na nek trenutek in se v tem trenutku plasira neke podatke, ki so popolnoma nesporni ali pa se plasira lažne podatke, kot recimo v mojem primeru in primeru ministra Mramorja, oziroma se jih lažno interpretira. In potem seveda to širi med ljudi in se skuša ovirati delo vlade oziroma razvrednotiti delo vlade, prikazati, da je vse narobe. Ni narobe. Ta vlada dela dobro, z jasno vizijo, pokazatelji so dokaz za to, da se pripravljamo na temeljite reforme, kar mnoge moti…

Cerar vlada moti Delo

Zaznava pritiskov figurira kot dokaz, da pritiski obstajajo – pri tem pozabi omeniti, da je zaznava striktno subjektivna kategorija, kar ne izloči možne self-deception. Naslednji dokaz je njihovo ponavljanje, a to lahko spet pomeni le ponovljeno subjektivno zaznavo tega, kar čuti kot pritisk.  Razen tega bi ga zlahka smeli interpretirati ne kot perfidno agendo tistih stricev, temveč kot logičen izraz dejstva, da vlada poprej ni dovolj uspešno odgovorila na zastavljena vprašanja glede honorarjev njenih ministrov. Dalje: »nespornost podatkov« nikoli ni bila issue, saj v številke kot takšne nihče ni nespordno podvomil, kaj točno naj bi štelo za lažen podatek, pa tudi ni pojasnil.

Splošna razlaga, ki jo predsednik ponuja, je torej v parafrazi nekaj podobnega temu: »Mi delamo dobro, uvajamo reformo, to pa nekoga moti, zato nas želi ustaviti z ustvarjanjem medijsko dirigiranih afer.« Da moramo v to igro iskanja krivcev vpotegniti tudi medije, najbrž ni dvoma, saj aktualna vlada venomer operira s podatki, ki so prezentirani v množičnih občilih.

Cerar je, skratka, s svojo kompleksno razlago, ko jo razčlenimo, uspel na eni tiskovni konferenci zaroto ugledati kar v treh akterjih: neidentificiranih stricih, medijih v njihovi prostovoljni ali neprostovoljni službi in organih pregona z njihovo dramatično aktivnostjo vred.

Cerar ne nasedajte Zurnal

Cerar vlada moti STA

Cerar vlada svet24

%d bloggers like this: