Trenutna pandemija je vznemirila domišljijo milijonov in povzročila še eno epidemijo – neskončno množenje teorij zarot, povezanih z smrtonosnim virusom, ki trenutno ogroža milijone življenj, prebuja kolektivni strah in ustvarja novo globalno krizo brez primere. Njene manifestacije zaznavamo na več ravneh: ne zgolj glede nekonvencionalnih prepričanj v način nastanka virusa, motiva in načinov širjenja, kažejo se tudi v socialnem obnašanju ljudi, vključno s spoštovanjem ukrepov in pričakovanj, kdaj in kako bo prišlo do konca pandemije. Vzemimo klasični primer glede nastanka: več kot četrtina anketirancev v Franciji meni, da je virus nastal v laboratoriju bodisi načrtovano bodisi po naključju.
Po anketi IFOP (Fondation Jean-Jaurès) in Conspiracy Watch kar 26 odstotkov vprašanih verjame, da so virus umetno sintetizirali znanstveniki: od tega 17 odstotnih točk, da je bil ustvarjen namerno, 9 odstotnih točk jih je menilo, da je bil ustvarjen »po naključju«. V anketi IFOP je sodelovalo 1008 sodelujočih, starejših od 18 let, izpeljana je bila med 24. in 26. marcem letos. Podobna raziskava, v marcu jo je izvedel Raziskovalni center PEW, je pokazala, da 23 odstotkov Američanov verjame v nameren nastanek virusa v laboratoriju, za razliko od 6 odstotkov tistih, ki menijo, da so ga umetno ustvarili po naključju.
Slovenski skeptiki: zapis v Dnevniku
Ob sicer zelo redki priložnosti tovrstnega anketnega vprašanja je agencija Ninamedia skoraj istočasno, med 25. in 26. marcem letos, izpeljala anketo med 1300 naključno izbranimi Slovenci. Podrobnejših podatkov nimam, zato se lahko naslonim le na kratki poročili obeh naročnikov ankete, Dnevnika in Večera, in primerjam podatke.
Prvi je v svoj časopisni zapis o anketnih rezultatih vključil tudi kratek komentar, nanašajoč se na vprašanje o »koronakonspiracizmu«:
»Ob koncu ankete smo preverili tudi stališča javnosti do razlag, kako je prišlo do tako množične in globalne epidemije, pred katero ni varen nihče. Ker je dobršen del javnosti v izolaciji, imajo ljudje več časa za prebiranje različnih publikacij na to temo. Zanimalo nas je, katera od možnih razlag o pojavu koronavirusa jim je najbližja. Slaba polovica vprašanih se je strinjala z zdravorazumsko razlago – da je koronavirus nastal spontano, enako kot tudi drugi virusi, ki povzročajo zdravstvene težave. Precej – presenetljivo veliko – sodelujočih (17,2 odstotka) je prepričanih, da so koronavirus zasnovali v laboratoriju, da bi uničili kitajsko gospodarstvo, dobra desetina pa jih meni, da so novi virus izdelale farmacevtske korporacije, da bi si na tak način zagotovile izjemne zaslužke. Med bolj eksotičnimi odgovori je bilo nekaj tudi takšnih, ki menijo, da so Kitajci podtaknili koronavirus drugim državam, štiri odstotke pa jih meni, da je pojav pandemije božja kazen za človeške grehe.«
Razrez konspiracističnih odgovorov glede motiva umetnega nastanka virusa je bil namreč tale: 17,2 % jih meni, da je virus nastal v laboratoriju, in to z dodatno zelo ozko opredelitvijo namena, da uniči kitajsko gospodarstvo, 4 % jih verjame, da je bil virus podtaknjen drugim državam, 10,9 % vidi v tem zaroto farmacevtske industrije, ki želi služiti z zdravili, 3,9 odstotka pa verjame v biblično razlago, da gre za božjo kazen.
Slovenski skeptiki: zapis v Večeru
V časopisu Večer so isto anketo v delu, ki govori o vprašanju o nastanku koronavirusa, opremili z naslednjim komentarjem:
»Vprašali smo tudi, kateri razlog za pandemijo jim je najbližji. Skoraj polovica jih sodi, da je virus nastal spontano, ostalim (skupaj 36 odstotkom) so bližje različne zarote, pri slednjih ima še največ podpore tista, da je virus nastal v laboratoriju, da bi uničili kitajsko gospodarstvo. Ta teorija ima največ podpornikov v starostnih skupinah do 45 let. Da je virus nastal spontano, so najbolj prepričani upokojenci in tisti z univerzitetno izobrazbo. Teorije, da je v ozadju nekaj drugega, najbolj podpirajo večinoma tisti z osnovnošolsko in poklicno izobrazbo.«
Skupni delež tistih, ki verjamejo v katerokoli obliko teorije zarote, je dejansko višji od 36 odstotkov. Kaj na tam podatek pove o psihologiji Slovencev? Je to veliko in morda več kot v drugih državah? Ali morda presega številke trenutno ene močnejših teorij zarot, ki je trenutno malce porinjena na rob, namreč zanikovalcev podnebnih sprememb?
K definiciji teorij zarot
Zdravstveni strokovnjaki vztrajajo, da ni dokazov o umetnem izvoru koronavirusa v laboratoriju, novi izbruhi teorij zarot niso nič posebnega, epidemije pa so njihovo staro in klasično okolje, v katerem uspevajo. Vsaj od leta 2008 podrobneje spremljam, na kakšen način se prakse politične teorije zarote in paranoje prebirajo v mentalne vzorce slovenskih državljanov in kako so kot posebna tehnika množijo pri prepričevanju volivcev in njihovi miselni homogenizaciji: temu pravim psihopolitika paranoje in konspiracizma in zanjo ugotavljam, da je silno uspešna, kar se kaže tudi v rezultatih volitev. Podrobneje sem o tem pisal v knjigi »Paranoja, manipulacija in racionalnost«, sproti pa na tej strani beležim njene manifestacije ob posamičnih dogodkih in obenem ugotavljam, da sta konspiracizem in paranoja ena najbolj prezrtih tem v naših medijih. Le kako bi bilo drugače, če pa sta tako prikladna za instrumentalno rabo, teorije zarot pa končno tvorijo pomemben segment v strukturi lažnih novic in medijskih manipulacij?
Teorija zarote gleda koronavirusa ni nič posebnega: vsakič gre za kompleksno prepričanje, ki poskuša poljubni dogodek X razložiti s pomočjo vpeljave dodatnega, vendar povsem neutemeljenega elementa novega prepričanja, da je za nastop X kriva skrita skupina ljudi ali posameznikov z določenim motivom. Ob tem konspiracist postreže z razlago, v katero vplete nedokazane premise prepričanj. Za razliko od avtorjev, kot sta Jesse Walker in Michael Barkun, ki poskušata sistematizirati tipe zarotniškega mišljenja, sam v njem opažam tri ponavljajoče se in s tem konstitutivne elemente v obliki dodatnih premis, nekakšnih prepričanj ‘na drugi pogled’, zato temu pravim tudi ‘teorija drugega pogleda’ – na prvi pogled (prima facie) si večini dogodek X in njegova razlaga zdijo spontani, toda ob podrobnejšem novem pregledu, ki ga zmore konspiracist, ob čemer nato črpa iz takšnega interpretacijskega razkoraka, se mu kot verniku nenadoma razkrije drugačna »resnica«.
Elementi, ki jih vsebuje konspiracizem, so (a) nenaključnost, (b) povezanost akterjev in (c) alternativna razlaga. Prvič, nenaključnost dogodkov nam šele na drugi pogled razkrije, da so sicer naključni dogodki, vpletene osebe in stanja stvari dejansko po sebi nenaključno nanizani in bolj ali manj usklajeni v smiselno enoto. Drugič, razkrije se nam povezanost akterjev in stanj stvari v določeno socialno mrežo in verigo koreliranih dogodkov, čeprav na prvi pogled takšne povezave niso očitne ali so zatajene: opazi jih seveda le konspiracist. In tretjič, da bi dokazal svoja drugačna spoznanja, mora vpeljati dodatno hermenevtiko: navaja neutemeljena »alternativna«, povsem nedokazana pojasnila in motive za nastop dogodka ali stanja stvari.
V čem je povezava med paranojo in konspiracizmom
Paul Krugman je v New York Timesu nedavno objavil kolumno z naslovom »Paranoid Politics Goes Viral« in politično paranojo povezal s koronavirusom. Tako za (nekliničnega) paranoika kot konspiracista je značilno izražanje sumničenj, včasih blodenj. Osebe so večino časa v stiku z realnostjo, vendar si napačno razlagajo motive in namene drugih ljudi ali nastop posameznih dogodkov. V tem smislu paranoidna motnja ni psihotična, toda zaradi prepričanja oseb, da jim želijo drugi škodovati, velikokrat vodi do sovraštva, strahu, panike in družbene izolacije.
Zdi se, da se že na površinski ravni pojavlja presenetljivo prekrivanje med paranoidnimi oblikami zaznavanja ali interpretacije sveta in konspiracizmom. Richard Hofstadter v svoji kultni knjigi »Paranoidni slog v ameriški politiki« (1967) opozarja na paralelizem med klinično in družbeno perspektivno paranoika: prvi v odnosu do sveta in družbe postopa na pretiran, sumničav, agresiven način, vidi ga skozi perspektivo grandioznosti in apokalipse predvsem kot nekaj, kar se je zarotilo ravno proti njemu. Na drugi strani nekdo, ki uporablja to, čemur sam pravi ‘paranoidni slog’ in ga ne razume v klinični perspektivi, svet razume na bolj neosebni ravni kot zaroto proti narodu, kulturi in načinu življenja, katerega usoda posledično ne zadeva le njega samega, temveč tudi milijone drugih. Apokaliptičnost je kajpak priročen motiv sedanjega trenutka, ko se je število mrtvih zaradi virusa do danes že povzpelo do številke 42.000 žrtev in v karantenskem stanju čakamo na lastno okužbo.
Konspiracizem in paranoja imata bolj globoke družbene vzroke, domnevajo številni avtorji. V pogosto citirani razlagi Fredrica Jamesona je »zarota kognitivno mapiranje/predalčkanje malega človeka v postmoderni dobi; je degradirana podoba celotne logike poznega kapitalizma, obupen poskus predstavitve današnjega sistema«. Patrick O’Donnell v svoji knjigi »Latent Destinies: Cultural Paranoia« pronicljivo poimenuje paranojo »zadnja epistemologija« v kulturi, ki neprestano spreobrača znanje oz. védenje v zgolj informacije, pa tudi za »zadnje pribežališče identitete« v času, ki izpostavlja identiteto kot imaginarni konstrukt. Vsi takšni in podobni opisi govorijo o tem, da je paranoja postala nepogrešljiv označevalec neke družbenomentalne diagnoze. Lahko se morda strinjamo, da so rabe pojma preohlapne, zgolj markacijske, vendar je dejstvo, da danes brez vpeljave konspiracizma in družbene paranoje kot interpretacijskih modelov ni mogoče pojasniti vrste socialnih fenomenov.
Čigavi volivci bolj verjamejo v zarote?
Delno primerjavo glede koronakonspiracistov si lahko ustvarimo ob pregledu nekateri svežih analiz, posvečenih anticepilski ideologiji. Ali kakor je nekdo te dni duhovito pripomnil: kje so zdaj, v trenutkih ultimativne samoizolacije, vsi anticepilci, da bi se razgovorili o virusu? Morda le čakajo, da bo v njihovih očeh osovražena farmacevtska industrija končno izumila cepivo in se bodo spet imeli proti čemu boriti?
Velika uspešnost teorij zarot je bržkone univerzalna – spreminjajo se prepričanja, nastajajo nove in nove dodatne teorije, a v resnici ne vemo točno, ali se skozi desetletja dovzetnost zanje pri ljudeh povečuje. Osebno mislim, da se, zaradi mediatizacije družbe, vse večjega vpliva množičnih medijev, moči spleta in socialnih omrežij, pa tudi vse bolj učinkovitih psihopolitičnih orodij v delovanju populističnih liderjev.
Mednarodnih raziskav o tem je presenetljivo malo, sta pa organizacija YouGov in Univerza v Cambridgeu pred dobrim letom zaključili eno največjih študij o verovanju javnosti v teorije zarot v okviru univerzitetnega projekta »Conspiracy & Democracy«, ki je temeljila na nacionalno reprezentativnih raziskavah v devetih državah, vključno z Veliko Britanijo, Združenimi državami, Poljsko, Italijo, Francijo, Nemčijo, Portugalsko, Švedsko in Madžarsko.
Ugotovitve razkrivajo, v kolikšni meri so teorije zarote postale mainstream in ne zgolj nekakšna verovanjska marginalija v številnih zahodnih državah. Skoraj v vseh od naštetih so ljudje manifestirali močne vzorce verjetja, da njihova vlada »prikriva resnico« o priseljevanju beguncev, pri čemer so Brexitovi in Trumpovi volivci bolj verjeli v cel niz teorij zarote, vključno s tem, da je priseljevanje muslimanov del večjega načrta za ustvarjanje muslimanov ali da je globalno segrevanje, ki ga je povzročil človek, potegavščina in da se resnica o škodljivih učinkih cepiv namerno prikriva pred javnostjo.
Zmaga Madžarska
Še en primer: na Madžarskem je skoraj polovica vprašanih (48%) menila, da njihova vlada prikriva resnico o priseljevanju. Nemčija je bila naslednja z najvišjim rezultatom (35%), pri čemer so Francija (32%), Velika Britanija (30%) in Švedska (29%) prav tako pokazale visoke odstotke; enako meni petina (21%) tistih v Združenih državah. Skoraj polovica vprašanih, ki so glasovali za Brexit (47%) in Trumpa (44%), je menila enako, v nasprotju s samo 14 odstotki volivcev, ki so bili proti Brexitu in 13 odstotki Clintonovih volivcev.
Projekt je bil namenjen tudi merjenju stopnje prepričanja v različico teorije zarote, tj. znano desničarsko teorijo o »veliki zamenjavi« (»great replacement«, francosko »le grand remplacement«), tj. zamisel, da je priseljevanje muslimanov del večje demografske zarote, ki se dogaja na Zahodu. Približno 41 odstotkov volivcev Trumpa in 31 odstotkov volivcev za Brexit je pritrdilo, da je »muslimanska priselitev v to državo del večjega načrta, da bi muslimani postali večinska populacija«, v primerjavi s tem pa le 3 odstotki volivcev Hillary Clinton in 6 odstotki volivcev proti Brexitu. Na temu podoben način so bili tako volivci Trumpa in tisti v podporo Brexitu bolj prepričani, da je globalno segrevanje, ki ga je povzročil človek, potegavščina, da so cepiva škodljiva in da določena skupina ljudi »skrivaj nadzira dogodke in skupaj upravlja svet«.
Zarotniški skepticizem
Rezultati so pokazali, da je ideja o zanikanju podnebnih sprememb bolj priljubljena na politični desnici, vendar je skepticizem glede cepiv bistveno manj določen z ideološko pripadnostjo. Prepričanje, da se »resnica o škodljivih učinkih cepiv namerno skriva pred javnostjo«, se je gibala od 10 odstotkov v Veliki Britaniji do opazne četrtine vzorca (26%) v Franciji. Ista raziskava je ocenila stopnje tega, čemur pravijo »zarotniški skepticizem«, tj. študija je preverila vse, ki zavračajo vsak konspirativni pogled kot nesmiseln. Švedska je imela najvišjo raven zarotniškega skepticizma, saj jih je 48 odstotkov zavrnilo sleherno tovrstno teorijo, ki jim je bila predočena.
Velika Britanija je pokazala relativno močno zavračanje vseh teorij zarot v višini 40 %. Madžarska je bila najmanj skeptična do zarot, saj je bilo le 15 odstotkov vprašanih, ki niso verjeli v nobeno od teorij zarote. Polovica obeh volivcev, tistih proti Brexitu in za Clintonovo, je bilo zarotniških skeptikov, medtem ko je 29 odstotkov Brexitovih volivcev in samo 16 odstotkov Trumpovih volivcev zavrnilo vse teorije zarote.
Čas nemišljenja
Del skepse do znanosti, na katero se danes upirajo tudi ugibanja o nastanku koronavirusa, je neposredno povezan z modnim razvojem nemišljenja, torej miselne lenobe in čaščenja instantnih mnenj, sem pa se nesporno hitro naselijo vse vrste predsodkov, mnenj, stereotipov in ‘vnaprejšnjih’ znanj. Teoretik zarot bo vedno operiral s preveč (namišljene) vednosti, ne premalo – težko ga bo prepričati, da njegovi miselni konstrukti ne držijo, v njih bo slepo verjel. Zato nekatere teorij zarot postajajo dobesedno nevarne, kadar so uspešne in takšne narave, da resno dvomijo v znanost, recimo anticepilsko gibanje lahko dramatično ogrozi zdravje ljudi.
Konspiracizma se običajno drži nekakšen atavizem, ko je kognitivna domišljija ušla kontroli, kajti razprava o zlih in mračnih načrtih iz ozadja je vedno lažja od kritične uporabe razuma. Razen tega bi lahko govorili o restitutivni funkciji konspirativnih idej, kjer je akter ves čas obremenjen s praznim proizvajanjem razlag, nekakšnih bližnjic k pojasnilom vseh vrst, njegova domišljija pa mora ponovno vzpostaviti občutek psihološke celovitosti in velikokrat služi kot kompenzacija za neznosno resničnost.
Slovenski konspiracizem v času koronavirusa
Lep zgled, sicer dovolj bizaren, kako se konspiracizem preliva v klasično paranojo, je anketni podatek, da kar 38 odstotkov Američanov ne bi na noben način kupilo piva znamke Corona, čeprav seveda razen imena z epidemijo virusa nima nič skupnega. Še dobro, da so model Corona znamke Toyota prenehali izdelovati leta 2001.
Najbrž bi se morali strinjati, da visoke stopnje konspiracizma ogrožajo demokracijo in tudi konkretno obnašanje ljudi v situacijah, ki so zanje življenjsko nevarne. Hipotetično: kako naj vlada izpelje določene ukrepe, če ljudstvo ne verjame realistični razlagi nekega dogodka in ga podcenjuje? Lep zgled je zanikanje podnebnih sprememb, tudi v domačih razmerah – končno imamo zdaj oblast, ki se uvršča med skeptike glede njih (Histerična Greta in slovenski podnebni skeptiki in Delova skrb za Greto: o psevdoreligioznih imaginarijih apokalipse).
In kako smo se v tem trenutku odrezali Slovenci? Morda presenetljivo Janševa vlada ni posegla po nobeni tovrstni razlagi, v resnici je celo striktno ves čas vztrajala pri skrajno resnih zdravniških ocenah glede pandemije virusa in ni dvomila v podatke. Seveda se takšno ravnanje in vera v zaroto ne izključujeta, npr. tudi če bi verjeli, da je virus nastal laboratorijsko, iz tega še ne bi sledilo, da ga ne rabimo jemati resno in ravnati preventivno.
Sam bi dejal, da je 36 odstotkov slovenskih vernikov v koronakonspiracizem še vedno visoka številka in najbrž tudi višja glede na druge primerljive države, vendar zelo verjetno ne bistveno. Ali kot je ob izbruhu pandemije povedala slečena zvezdnica Madonna v kopalni kadi: covid-19 je veliki izenačevalec (great equalizer), pri čemer je verjetno merila na socialno in človeško enakost med bogatimi in revnimi v trenutku, ko vsi zremo v oči isti nevarnosti in smo pred obličjem smrti v svoji ponižnosti enaki. No, morda je koronavirus res en tak izenačevalec v konspiracističnih teorijah širom sveta.
Več:
Teorije zarote, ki izgledajo teorija zarote, ker so teorija zarote
Standard in standard slovenske družbe znotraj teorije zarote
Predsedniški strici iz ozadja: kako mentalno retardirati ljudstvo
