::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Predsedniški strici iz ozadja: kako mentalno retardirati ljudstvo

Zimzeleni ‘strici iz ozadja’ so zopet v modi. No, saj nikoli niso nehali biti. Teorije zarot, ki včasih mejijo na individualno paranojo, so že desetletja modus operandi slovenskih političnih figur in vedno bolj tudi medijev. Z njihovo pomočjo zmagujejo na volitvah. No, zmagujejo v navezi z njimi – včasih premišljeno, spolitizirana trobila, in včasih ne, kadar konspiracizme zgolj instrumentalno izrabljajo.

O tem, kako nadvse hvaležen material za psihološko instrumentalizacijo strankarskih članov in končno tudi državljanov so, pišem izčrpno in intenzivno že več kot desetletje. Težko je povedati kaj novega, vrstijo se le variacije iste teme in občutek, da so konspiracizmi vedno znova uspešni – celo takrat, ko akterji v njih ne verjamejo.

Nedavna stališča Janeza Janše in nedolžno pojasnilo Milana Kučana, ki se je pred svežimi očitki Boruta Pahorja zgolj branil, a nato resda navedel tudi nekaj zanj neznačilno ostrih očitkov, so diskurz o stricih spet malce prestavila v višjo prestavo. Precej žalostno je te tedne poslušati večino novinarjev, vključno z javnim servisom in resnimi množičnimi mediji, ko brez trohice distance pristajajo na diseminacijo te prežvečene mentalne igre in z njo v celoti nadomeščajo vsebinsko razpravo.

Strici iz ozadja STA

Kučanov demanti delovanja iz ozadja: Slovenska tiskovna agencija

Trije elementi teorije zarote

Če poenostavim: teorija zarote je prepričanje, ki poskuša dogodek X, ki je predmet obravnave, razložiti s pomočjo vpeljave dodatnega, vendar povsem neutemeljenega in izmišljenega prepričanja o tem, da je za nastop tega dogodka kriva skrita skupina ljudi ali posameznikov – z nekim določenim drugim skritim motivom. Nastop tega dogodka ali niza dogodkov ni stvar posameznega spleta okoliščin, temveč je nenadoma povsem nenaključen in smiseln v kontekstu fabrikacije nove zgodbe. Sam uvajam koncept »drugega pogleda« v takšno teorijo in ga povezujem s tremi elementi: dogodki, akterji in motivi.

Prvič, obstaja nenaključnost dogodkov na drugi pogled: na drugi pogled so navidezno arbitrarni dogodki in stanja stvari predstavljeni kot povsem nenaključni, nujni in med sabo povezani.

Drugič, obstaja povezanost akterjev na drugi pogled: akterji dogodkov in stanj stvari delujejo kompaktno, so skrito in tajno med sabo v navezavi, čeprav na prvi pogled te povezave niso očitne ali so pritajene.

Tretjič, teoretik zarot se zateka v dodatne razlage, intence in motive: navaja in vpeljuje neutemeljene »alternativne« in večkrat bizarne, neutemeljene in neobičajne razloge za nastop dogodka ali stanja stvari.

Ko je predsedniška kampanja za novinarje in urednike postala preveč dolgočasna, ali pa zato, ker so jo želeli dodatno začiniti s soljo konspirativne žgečkljivosti, je diskurz o stricih iz ozadja z vsemi zgoraj naštetimi momenti postal skorajda dominantna prvina javne percepcije – predvsem v drugem krogu volitev. V praksi bi to pomenilo, da bo uspešen tisti kandidat v kampanji, ki bo uspel pokazati, da za njim takšni ali drugačni strici ne stojijo. In ker je zgodba o stricih čista fabrikacija, je takoj jasno, s čim se bo moral, kot s kakšnim urokom, največ ukvarjati.

Konspiratološka epistemologija

Epistemološka predpostavka konspiracista je, da je stanje stvari iluzorno in da, kot rečeno, ni takšno, kot se nam zdi na prvi pogled. Nekdo nas vara, se pretvarja in z nami manipulira, zato videzu in uradnim razlagam ne smemo zaupati. Prava dejanskost, ki smo jo še pravočasno razkrinkali, je drugačna, pravi pogled je vselej drugi pogled. S tem pridemo do logike spoznavnega obrata: klasičen vernik v zarote bo npr. verjel, da nikoli nismo stopili na Luno in materialno evidenco o tem zanikal in vanjo podvomil. Le na prvi pogled je Neil Armstrong res prvi stopil na Luno, toda na drugi, včasih celo dobesedni, skozi npr. podrobno analizo posnetkov, temu več ne smemo verjeti. Teoretik zarot v tem deli izkušnjo paranoika: prvotna izkušnja dogajanja okoli nas je varljiva, vanj je treba ves čas dvomiti, saj je rezultat prizadevanj tistih, ki nas ogrožajo. V epistemološkem smislu je blodnja, s katero reagiramo na zunanje dogodke, element nenehnega dvoma ali skepse iz strahu, da bi bili prevarani. Jacques Lacan je kasneje v spisu »Drugi in psihoza« uvedel razpravo o tem, da je človeško znanje kot takšno paranoidno, tj. človeško znanje je utemeljeno na iluziji, na vedno novem dvomu, kjer prav nič ne zapreči niza novih dvomov.

Iz občutka ogroženosti, ki sicer terja dodatno socialno razlago, konspiracist skoraj vedno navaja idiosinkratične dodatne elemente presoj, ki bodo pritrdili njegovi teoriji, in pri tem išče zanjo svoje dokaze – z vidika racionalne presoje povsem neprepričljive. Včasih pride ob isti dokazni evidenci do nasprotnih končnih prepričanj, včasih si pri tem pomaga s svojo. »Alternativno«.

Sovražniki vsepovsod

Ko je Janša že zelo zgodaj v predsedniški kampanji razvil svojo tezo, da za Marjanom Šarcem stojijo skriti strici z udbaškimi lovkami, na čigar začelju stoji neuničljivi Milan Kučan, je to bila zanj nadvse pričakovana vpeljava takšne alternativne razlage. Ne more se zgoditi, da takšnega pripisa ne bi bil deležen tisti, ki ga vidi kot svojega trenutnega nasprotnika – oziroma sovražnika. Ne more se zgoditi, da takšnega sovražnika ne bi videl v komer koli, ki mu ni izpovedal popolne pripadnosti.

Vendar ni le on tisti, ki generira medijski in politični konspiracizem – oziroma na njem celo gradi svoje jedro političnega udejstvovanja. Tega v genuini obliki proizvajajo že sami mediji. Kot sem analiziral pred dnevi, in za to res ni bil kriv Janša, so bili ravno domači mediji sposobni s svojo umetelnostjo povezati nič manj kot njega in pismo 34 intelektualcev ter ga predstaviti kot nekakšno družno »koalicijo« (brez narekovajev!) enih in drugih. Zgradili so celo nastavke za nekakšno metanivojsko teorijo zarote: na ubogega Pahorja so se družno spravili tako levi in desni, so nam razlagali. In, seveda, tudi pismo intelektualcev je hitro postalo hudičevo, pardon, stričevsko delo.

Ko je Kučan s svojo repliko na Pahorjevo diskreditacijo  podpisnikov omenjenega pisma pojasnil, da ga je že leta 2012 izzval k pojasnilu, koga ima v mislih s sintagmo »stricev iz ozadja«, se je temu spraševanju humorno pridružil še Šarec in Pahorja pozval, naj imena teh stricev razkrije, da se jim bo lahko ognil, ko jih sreča. Pahor pa mu je seriozno odgovoril:

»Ne skrbite, verjetno bolj skrbijo za vas, kot si ta hip predstavljate.«

Strici iz ozadja žurnal

Značilni diskurz teh volitev o stricih: Žurnal24

Vera proti pragmatiki

S tem je diskurz o stricih razkril, da se ga, najmanj od leta 2012, poslužujeta kar oba veleprotagonista, Janša in Pahor. Toda v čem je potem sploh razlika med njuno rabo teorij zarot? V ničemer. Še nekaj, kar ju druži in dela za najbolj odgovorna politika zadnjih 25 in več let. Prvi išče strice iz ozadja, a nima težave, da jih našteje, fiktivne seveda, drugi pa zgolj zlorablja diskurz prvega, ker je ugotovil, da mu koristi. Našteti jih noče ali ne zna, ves čas pa na njih namiguje. Ali kot je lakonično dejal v soočenju ob izzivu, da jih imenuje: »Saj nisem neumen«.

Resnično, temu bi lahko rekli pravi pragmatični konspiracizem – v njega najbrž niti malo ne verjame, navdušuje se le nad njegovimi blagodejnimi volilnimi učinki. Ko pravi, da ni neumen, želi reči ravno to, da ni neumen, da bi blagodati konspiracizma naravnost priznal. V tem oziru je povsem deplasiran tudi Kučanov ponovljeni poziv Pahorju: »Državljani imamo pravico vedeti, kdo so ‘strici’ in kaj je bilo storjenega, da bi se njihove nelegalne rabote uspešno preprečevale.« Ob tem sicer pravilno izhaja iz domneve, da če teh ni, jih seveda ni mogoče niti našteti, spregleda pa, da aktualni predsednik v tovrstne bajke itak ne verjame, da pri tem blefira in jih zgolj zlorablja.

Strici iz ozadja, ki v resnici podpirajo Pahorja

Včasih so postopka »drugega pogleda« deležni tudi pripisi intenc. Sumljiva je lahko, v kontekstu predsedniških volitev, že njihova namera, da res podpirajo Šarca. Naj pojasnim. No, če ga strici iz ozadja podpirajo, bi seveda pričakovali, da si ga želijo kot zmagovalca teh volitev. Saj bi sicer njihov angažma bil nesmiseln. Ampak ne, le na prvi pogled se zdi, da podpirajo Šarca. Od objave Janševega novega pisma, nastalega po prvem krogu, so se mediji, spet tudi najbolj resni, ujeli v še eno reciklažo zarotniškega mišljenja. Nekateri so povsem nekritično prevzeli tisto bolj absurdno izpeljavo, po kateri so »arhitekti volitev iz ozadja vendarle malo v skrbeh. Ne samo da si želijo zmage Pahorja, ker nameravajo Šarca narediti za favorita državnozborskih volitev, ampak ob napovedi bojkota velikega dela desnega pola mora na volišča priti dovolj volivcev, da bo drugi krog vsaj na videz legitimen.«

Navedena novinarska eksegeza verno sledi ideji Janševega dopisa, v katerem je napadel strice in jih poimenoval za mafijo. Njihovo skrb je povzel v pričakovanje, kako preprečiti Šarčevo zmago:

Trenutno vlakovna kompozicija nemoteno vozi proti obema ciljema in mafijski strojevodje v ozadju imajo eno samo skrb. Da drugi ne prehiti prvega in tako pokvari taktiko, kako z enim strelom zadeti dve tarči. Če na volitvah namreč zmaga Marjan Šarec, potem ne bo nič iz SMŠ, ampak bodo morali v časovni stiski iskati nov obraz ali oživljati že rahlo ohlajeno truplo SMC. Pa tudi vzgonski veter v jadra SD, ki bi se še okrepil v primeru Pahorjeve zmage, bo umanjkal.

Šarec kot novi up levice

Na prvi pogled se torej zdi, da penzionirani mafiozo Kučan in drugi strojevodje gradijo na projektu Šarčeve zmage. Toda ne, šteje le drugi pogled: oni zdaj delajo na tem, da ne bi zmagal. Kajti njihov peklenski načrt je nova Šarčeva stranka, vzpon nove maskirane leve stranke, novih ukradenih volitev, ki pa se lahko sfiži, če bi Pahorja premagal. Kajti potem bi res moral biti predsednik republike.

Ko bo, po vsej verjetnosti, po drugem krogu Šarec drugi in ne zmagovalec, bo to rezultat murgelske mafije: ravno to, da bo Pahor na koncu zmagal, bo dokaz njihove spretnosti in dvojne igre. Janša celo izrecno zapiše:

To pomeni, da bodo Igor Pribac, Luka Mesec in Janko Lorenci najbrž volili proti Pahorju, bolj »taktično razgledani« Milan Kučan, Gregor Golobič, Janez Zemljarič in Zoran Janković pa bodo volili za oba. Neposredno na volilnem lističu za Boruta Pahorja kot predsednika RS in posredno s tem za Marjana Šarca kot predsednika SMŠ.

Povedano drugače, vse je zrežirano do te mere, da mora Šarec biti poraženec, ker bi v nasprotnem padel v vodo scenarij z njegovo novo stranko. Teorija zarote na dvojni obrat torej: ni sumljivo to, da bi se lahko nekaj zgodilo (zmaga Šarca), ampak ravno to, da se ne bo nič zgodilo v drugem krogu (da bo Šarec poražen). Zvitost mafijskih strojevodij mora, skratka, poskrbeti za to, da se večji projekt, prihodnje državne volitve, ne bi skvaril.

Sumljiva realnost

Paranoidnost konspiracizma se velikokrat napaja iz podobnega dvojnega obrata. Če je prvi obrat preprost, ko naključni dogodki, osebe in dejanja začenjajo dobivati nadpomen, da bi smiselno napolnila začetno teorijo, ko vsak fragment zgodbe mora ustrezati blodnjavi predpostavki, ki nam pojasni celoto dogajanja, progresivna konspiratologija za temelj svoje sumljivosti ne jemlje več nekega detajla, ki ga je treba pojasniti in razložiti, temveč je nekaj narobe že z realnostjo kot takšno: to, da navidezno nič ni narobe, je ravno najbolj sumljivo.

Lep zgled povedanega je Janševa reakcija leta 2009 na rezultate javnih anket. Če bi te njegovi stranki kazale slabo, bi seveda za to bili krivi manipulatorji – anketam se pač verjame le takrat, ko jim sam ponarediš, je menda dejal Churchill.

Sumljivost pa lahko, nasprotno, črpa iz dejstva, da z realnostjo ni nič narobe, da ni dogodka, ki bi nas vznemiril in spravil v slabo voljo. Recimo iz anket, ki nam kažejo odličen rezultat – ker v njih na lestvicah celo vodimo. Kajti kakšna je bila Janševa reakcija ob prebiranju teh? Seveda: ankete nam dobro kažejo zato, ker so zrežirane, da bi uspavale naše volilno telo!

Janša ankete zarota

Članek iz Žurnala leta 2009, kjer so izjemoma zaroto opisali kot – zaroto

Kradejo nam tudi otroke

Janša je v svojem drugem pismu celo napovedal, kakšen je »sanjski rezultat« stricev iz ozadja: ti si želijo 55:45 v korist Pahorja, ker bi to pomenilo, da je Pahor sicer zmagal in s tem ni izničil možnosti nove Šarčeve leve stranke, a je slednji izvlekel maksimalno ugoden rezultat zase. Po tistem, ko se je v njem posul s pepelom, ker je pet let nazaj podprl Pahorja – no, za to iskrenost mu velja zaploskati, kajti podporo je prav toliko časa spretno skrival – ga je v pismih celo obtožil najbolj grozljivih dejanj, vključno z odgovornostjo za ubijanje nedolžnih ljudi. Ali kot pravi med drugim, v njegovem času predsednikovanja »so nam kradli čas, svobodo, volitve in mandate. Ljudje iz njegove stranke v CSD in MDDSZ so kradli celo otroke«.

Fantazmatska bojazen o kraji otrok je nepričakovana, a se jo splača ugledati v luči tvita njegove žene Urške, ki je pred kratkim tvitnila: »Kdaj že bodo te volitve? Nam bodo pred naslednjimi ukradli še otroke?«

Nenavadna čustvena reakcija, brez smiselne podlage, je sledila zahtevi tožilstva, da se zaradi preiskave domnevno nezakonito pridobljenega premoženja njej in njenemu možu odvzame tudi družinsko hišo pri Velenju in osebni avto. Če je Urška Bačovnik s svojo skrbjo očitno ciljala na svoje otroke, meri Janša s kradljivci otrok na pripadnike stranke SD. In očitno zaenkrat ne na svoje. Kraja otrok je vsekakor nenavaden motiv opisane politične fantazmatike, daleč presega konspiracizem in zaradi elementa blodnjavosti terja kompleksnejšo psihoanalitično razlago.

Urška Bačovnik kraja otrok

Tvit Janševe žene: kraja otrok pred volitvami, ki naj pridejo čim hitreje

Zarote kot novinarska tehnika

Ko sem pred leti napisal knjigo o paranoji in teorijah zarot, ta novinarjev vse do danes ni zanimala. Ne mislim niti, da bi jih kakšna druga, vendar danes lažje razumem, zakaj: ker tako resni in rumeni mediji pri nas z velikim interesom in veseljem na obeh parazitirajo. Kot je ugotovil Alessandro Bessi, ob številnih drugih, so danes teorije zarot nadvse uspešna naracijska tehnika za pridobivanje branosti, gledanosti in klikov. Ostudna domača novinarska papagajščina, nekritično reciklirajoča diskurz o stricih iz ozadja ali katero drugo teorijo zarote, zato ni nujno pogojena s političnim lakajstvom, temveč oportuno sledi imperativom najbolj bednega novinarstva iz profitnih ciljev. Ti pa ne poznajo delitev na resne ali rumene, leve ali desne.

Stric, ki tekmuje s Pahorjem za prvenstvo

Ker novinarji in uredniki v kampanji nenehno cukajo za rokav javnomnenjske strokovnjake, velja v tej luči opozoriti na še en moment. Andraž Zorko iz družbe Valicon je poskusil takole pojasniti »napad« Janše na Pahorja v prvem krogu, nato pa še Kučanovega:

Zakaj pa ga je sploh napadel?
Če bi Pahor zmagal v prvem krogu, bi to pomenilo, da je zmagal brez Janševe pomoči in da sam Janša ni več pomemben dejavnik. Šlo je za čisto strateško odločitev. Kučan pa je Pahorja napadel zato, ker osebno ne bi prenesel, da še kdo drug zmaga v prvem krogu.

Slovenija je torej še vedno ujetnica velikih egov na obeh straneh?
Da. Morda bi bilo zato bolje, če bi Pahor res zmagal v prvem krogu. (smeh, op. a.)

Takoj opazimo, o čemer sem že pisal, da javnomnenjski komentatorji ne interpretirajo zgolj rezultatov svojih merjenj, temveč podajajo svojo sliko dogajanja, ki je daleč od principov strokovne nevtralnosti in objektivnosti.

Zorko je v tem primeru zašel v zasebno psihologizacijo: sprva je med prvimi uvedel tezo o »napadih«, nato pa te nekredibilno razložil kot rezultat narcisističnega, a hkrati strateškega (!) momenta pri Janši, ki si ni mogel privoščiti, da bi Pahor zmagal brez njegove intervence. Še bolj čudaško je pojasnilo pri Kučanu: slednji je želel s  Pahorjem le tekmovati, njegov motiv za agresijo je ohraniti prvenstvo zmage v prvem krogu. Le primer ocen, ki so videti čisto fantaziranje in več povedo o komentatorjih kot osebah, ki so deležne komentarja.

Več:

Kako so mediji uokvirjali pismo intelektualcev o Pahorju

Satan v družbi stricev iz ozadja: slovenski prispevki k demonologiji

Demonizacija in zombifikacija

Teorije zarote, ki izgledajo teorija zarote, ker so teorija zarote

Standard in standard slovenske družbe znotraj teorije zarote

Magna, argumenti in zarotniški covfefe

Jaz vam povem, mračne sile so na delu!

STA o Črtomirjevi učni uri o parklju iz Murgel

Življenjsko nevarni strici

%d bloggers like this: