::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Demonizacija in zombifikacija

Demonizacija kot izjemno razširjen propagandni ali argumentacijski postopek doživlja enega nespornih vrhuncev v domači politični govorici. Ne le, da postaja nadvse samoumevna, radikalizirana je dosegla svojo skrajno mejo.

Dve ilustraciji ponujam v dokaz. Če Zbor za republiko skupaj s SDS snubi na svoja srečanja širom Slovenije na način, da straši z Barbarinim rovom (Pompeji totalitarnih grozot, kakor so dejali), kamor bodo menda odvrženi pokončani desničarji, odstopli župan Franc Kangler z enako mero straši s Kočevskim rogom – in je glede tega prestrašen. Ter, seveda, zlobnimi mariborskimi levičarji, vključno z mano, ki menda želijo vladati svetu. Spodaj sta nazorna citata (SMS vabilo in Kanglerjeva izjava):

rov (1)

»Ko sem stopil državni svet in videl nekatere obraze državnih svetnikov, kako grdo so me gledali, me je bilo strah. Če ne bi bili danes EU, bi verjetno že imel svojo jamo v Kočevskem rogu.«

Demonizacija in paranoja

V perspektivi psihopolitike desnice je demonizacija orodje in paranoja osnovno miselno ogrodje prve: o tem sem pisal že veliko. V perspektivi argumentacije je argument tipa »Kar govori oseba A, je neresnično, ker me želi oseba A vreči v Barbarin rov« bizaren demonizacijski »ad hominem«, kjer se trudimo namesto trditve opraviti z moralnim, bolje rečeno sfabriciranim pošastnim značajem osebe, s tem pa diskvalificirati razpravo o njenih stališčih.

V obeh variantah pa v slovenskih razmerah več ne zadošča osnovna razlaga, po kateri je demonizacija pripis skritih in slabih namenov političnemu oponentu z namenom, da ga očrnimo in stigmatiziramo. Ob tem je namreč tudi način razumevanja obsedenosti tega naprotnika in naš strah pred njim. Kangler iz obrazov državnih svetnikov neposredno indicira svoje truplo v Kočevskem rogu. Njega je strah na podlagi »prebiranja« obrazov, v očeh svetnikov vidi lastne kosti. Npr. v Evangeliju po Mateju beremo, kako je Jezus vstopil v Petrovo hišo in ozdravil njegovo taščo, ki je imela vročico, le s čudežnim dotikom roke. In potem beremo:

»Ko se je zvečerilo, so privedli k njemu veliko obsedenih. Z besedo je izgnal duhove in ozdravil vse bolnike« (Mt 8, 16)

Demonizacija ni kar tako »malanje sovražnika kot hudiča«, kot demona. Ne, sledi paranoidni obsesiji, kjer uporabljeni glagol »daimonizomai« ne opiše le nek racionalno voden miselni postopek, temveč tudi globinsko vero v obsedenost tega (političnega) Drugega. Ali kot pojasnijo glagol biblicisti, je »daimonizomai«

to be under the power of a demon.  In the NT, these are persons, afflicted with especially severe  diseases, either bodily or mentally, (such as paralysis, blindness,  deafness, loss of speech, epilepsy, melancholy, insanity, etc.)  whose bodies in the opinion of the Jews demons had entered, and so  held possession of them as not only to afflict them with ills, but  also to dethrone the reason and take its place themselves;  accordingly the possessed were wont to express the mind and  consciousness of the demons dwelling in them; and their cure was  thought to require the expulsion of the demon.

Zombifikacija kot verzija demonizacije

Se pravi, da demonizirani Drugi (levica) ni sovražnik kar tako, temveč je natanko tisti v sebi nekontrolirani hudobec, ki nas želi zagrebsti do konca, pokončati in vreči v jame, kjer bomo trohneli. Je radikalno nevarni Drugi, obsedenec, iz katerega bi morali izgnati zlega duha. Pravzaprav je, in tu ni nobenega naključja, natankoma neuničljivi zombi iz domišljijskega sveta stranke SDS, ki ga obvladuje neka duhovna ali duševna sila, močnejša od njega. Če bodo naše kosti nekje odvržene vpričo teh temačnih sil (iz ozadja), se glasi ta strah, bodo njihove oživele. Naš zombijevski sovražnik je kot živi mrtvec neuničljiv, njega ni strah kosti ali smrti, saj je onkrat obojega, pravzaprav vsega, zato demonizacija proizvaja zombifikacijo ljudi in situacij, protestniškega gibanja v celoti, ker povzročajo nelagodno tesnobo.

Ikonografija demonov je tu ne samo ultimativna, ni zgolj napredovala skozi politično vedno intenzivnejši diskurz sovraštva zadnje desetletje, ampak je tudi terminalna. Dokončna torej. Ker kaj bi lahko bilo še huje od tega, da nas želijo politični sovragi pokončati in nedostojno zagrebsti, sami pa so celo neuničljivi? Naša (lastna) smrt in nepietetna obravnava trupla sta meja, onstran katere v tem paranoidnem imaginariju ne more biti nič bolj strašljivega. V domišljiji iskalcev in proizvajalcev demonov, v procesu demonizacije torej smo povsem na koncu, kjer dlje več ne gre. Zbor za republiko in Kangler (tudi kot član sveta prvega) sta prišla do njega. Spet smo na tem, da govorice in političnega imaginarija ne znamo ali ne želimo zares razumeti. Kdo je že rekel, da bo državljanska vojna? Zakaj je to rekel? So pogoji mišljenja, v katerih se sproža ta misel. In niso povsem izmišljeni.

Napotila:

https://vezjak.wordpress.com/?s=demoni

https://vezjak.wordpress.com/paranoja-manipulacija-in-racionalnost/

%d bloggers like this: