::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

10 medijskih ekscesov leta 2012

Morda so bili največji ekscesi, morda le večji: neskrito subjektiven pogled je to, omejen na deset eksemplarjev v široki konkurenčni ponudbi. Domača in domačijska medijska patologija, mešanica nekritične in brezargumentativne stihije, novinarske arogance in avtoerotizma, samozadostne ignorance in kršitev etičnih standardov ter seveda lakajske politične ali svetovnonazorske pristranosti v korist elitam je proizvedla, verjamem, naslednje presežke:

10

(1)   Medijska politprogresija leta 2012: inavguracija Planeta TV

Planet SIOL je označil zagon svojega »sestrskega« medijskega kanala Planet TV za medijski dogodek leta 2012. Povsem upravičeno. Janševi nomenklaturi je uspelo preko družbe TSMedia, ki je del državno upravljanega Telekoma, zavzeti sprva Planet SIOL in nato še uvesti novo televizijo. Za razliko od mandata 2004-2008 niso več utrujali z zgodbicami o nevemkakšni nujnosti pluralizacije in uravnoteževanja medijskega prostora. Ni bilo treba, novinarji, državljani in civilna družba so v štirih letih postali bolj ponižni in tolerantni, tovrstna uravnoteženost je postala zelo samoumevna. Dobili smo torej politične medije – vsem na očeh in brez tega, da bi javnost res zaznala, kaj šele protestirala.

Napotilo: https://vezjak.wordpress.com/2012/11/06/moraliziranje-in-bahavost-primer-oddaje-danes-na-planet-tv/

(2)   Raziskovalna novinarka leta 2012: Vanessa Čokl

Novinarki Večera Vanessi Čokl je uspelo nemogoče: ne le, da se je hrabro borila v obrambo kardinalu Rodetu še pred izvedbo testa očetovstva, za katerega je zaprosil njegov domnevni sin Peter Stelzer in torej ni dvomila tam, kjer je to profesionalna nuja, marveč je o rezultatu testiranja na sodnomedicinskem laboratorju v Münchnu bila poučena, še preden so ga poznali vsi vpleteni. Torej sam kardinal Rode, njegova odvetnica Nina Zidar Klemenčič, slovenska javnost in nemški laboranti skupaj: o negativnem testu je navdušeno pisala 26. septembra 2012 na prvi (!) strani Večera (in podatek očitno poznala že dan poprej), veliko kasneje pa smo izvedeli, da je kardinal test opravil 24. septembra. Ker so na posebej sklicali tiskovni konferenci 2. oktobra zelo jasno povedali, da so podatek iz laboratorija dobili šele ta dan točno ob 14.00 uri, je vse naštete prehitela za kakšen teden. Preiskovalno novinarstvo nec plus ultra, vredno nagrade za posebne dosežke, pač enkrat v prihodnje.

Napotilo: https://vezjak.wordpress.com/2012/10/03/vrhunska-igra-kardinala-rode-in-novinarska-supervednost/

(3)   Medijski seksualizem leta 2012: kako napičiti medijske voditeljice

Bi skočili med rjuhe z Bernardo Žarn, Pio Pustovrh, Nušo Lesar, Lili Žagar ali Nino Osenar? Nič lažjega, sodelovati je treba le v anketi, ki bo izmerila vašo spolno preferenco v še večjem naboru, če ste neodloč(e)ni ali bolj zahtevni. Običajno se najbolj obiskani informativni portali čedalje manj izogibajo seksualno eksplicitnim (rumenim) vsebinam, da bi le ohranili veliko klikanost in branost. V tem prednjači spletna stran http://www.24ur.com, toda na strani Žurnala24 so jih vendarle uspeli prekašati z drznim povabilom k »pikanju« medijskih voditeljic. Njihovo naslanjanje na (moško?) spolno fantaziranje, zakrito v virtualno skakanje med rjuhe, kot so mu dejali, ne le ultimativno objektificira ženske kot spolne objekte, temveč za takšne dela tudi novinarke, jih žali, poniža in vulgarizira.

Napotilo: https://vezjak.wordpress.com/2012/09/08/katero-medijsko-voditeljico-napiciti/

(4)   Medijski panegiriki leta 2012: projekt Evropska prestolnica kulture

Projekt EPK je bil načrtovano obsojen na uspeh že od vsega začetka. Moral je uspeti, ostati problemsko intakten, zveličaven in evforično presežen – v interesu mariborske politike in kulturniških herojev. Vrata v npr. Večer, in Delo, če omenim le nekatere, so ostala nepredušno zaprta za drugačno misel ali pomisel, novinarski lakaji in uredniki so pridno in zavzeto odbijali vse možne pomisleke, skepso in kritike. Če se je kakšna nemška novinarka spozabila, je bilo treba opozoriti na gnusen napad na »enega izmed najlepših biserov na našem vojvodskem klobuku« in »podobo raja« pod Pohorjem… Dobesedno. Ja, Maribor je lep in mora ostati takšen, z lokalno oblastjo in kulturo vred. Z novinarsko pomočjo medijskih monopolistov tudi ni strahu, da bi mu ne uspelo. Že res, da jo je na koncu rahlo zagodla neka Facebook skupina, a to ne more trajati večno. Vsi bodo gotofi, le novinarji ne.

Napotilo: https://vezjak.wordpress.com/2012/01/24/o-prihodu-keltov-na-prizorisce-epk/

(5)   Politikantska ihta leta 2012: angažirani napadi na Danila Türka

Predsedniška tekma je bila preizkus tudi za objektivnost domačih medijev s predvidljivimi rezultati. Poraznimi. V času  kampanje Planet SIOL ni postal brezplačnik tedanjega predsednika Danila Türka, kot bi se lahko zazdelo naključnemu opazovalcu, ki ne zna slovensko in bi utegnil identificirati zgolj fotografije in prepoznavna lastna imena v naslovih vesti na njem. Ne, Planet SIOL je postal z njim obseden v skladu s politično agitacijsko agendo. Dokaz: le tako se je nekega dne lahko pripetilo, da je od 21 prispevkov zgolj na prvi vstopni strani portala bralec ugledal kar 10 prispevkov, ki Türka omenjajo že v naslovu vesti. In od katerih sta, kako predvidljivo, le dva poskušala biti objektivna in nevtralna – ostali niso skrivali prstnih odtisov političnih gospodarjev. Žalost šele sledi: opazil ali zgražal se ni praktično nihče.

Napotilo: https://vezjak.wordpress.com/2012/10/26/koliko-danilov-turkov-spravimo-na-planet-siol/

(6)   Novinarski arestant leta 2012: Vladimir Vodušek

Ko se je lastnik »Info TV« in dolgoletni novinar Vladimir Vodušek spektakularno znašel v rokah policije, aretiran v zgodnjih jutranjih urah na Trojanah, je to marsikoga presenetilo – novinarji običajno niso predmet te sorte akcij, sploh ne kot osumljeni kriminalnih dejanj, v danem primeru izsiljevanja. No, Vodušek naj bi zahteval ogromne količine denarja od podjetij Unior iz Zreč in Rhydcon iz Šmarja pri Jelšah. V zameno za molk na podlagi dokumentov, ki jih je pridobil (s tem namenom?), a je potem spet bilo večje presenečenje nekaj drugega: medijska minutaža, ki so je bili deležne njegove razprave o menda zanikrno omejeni medijski svobodi pri nas, in nato še bolj navajanje dolgočasno prozornih alibijev, češ da je padel v roke lokalni mafiji, pa da je žrtev policijske in tožilske zlorabe. Kot da bi to še ne bilo dovolj, so se mu v bran postavili Janša ter intelektualni, novinarski in drugi krogi desnice, kamor sicer tudi spada. Zdi se, da mora prepričati le še sodišče, v medijih in politiki je tako rekoč že rehabilitiran. Počakajmo.

Napotilo: https://vezjak.wordpress.com/2012/08/21/dvoumnost-cinizem-in-skrb-za-svobodo/

(7)   Medijska zlata ribica leta 2012: končno poročilo o brezplačnikih

Brezplačnika Slovenski tednik in Ekspres sta po zaslugi parlamentarne preiskovalne komisije ponudila vpogled v kar nekaj sluzastega drobovja politično-novinarskega podzemlja pri nas: kdo so politični »undercover« pisuni, kakšne so poti financiranja brezplačnikov, kdo slamnati lastniki in slamnata podjetja, kdo oficirji za zveze v državnih podjetjih, katera oglaševalska podjetja in kdo v njih je opravljal posle za politične oblastnike, željne medijskega upravljanja pod svojo taktirko. Skratka, v zgodbi o brezplačnikih, ki jo je komisija celo uspešno pripeljala do konca, se zrcali večina domače medijske patologije, v njej je skoncentiran ves značaj in hkrati vsa konkretnost antinovinarstva, za katerim boleha domača scena. Ter, seveda, omrežja in principi delovanja stranke SDS in Janeza Janše, političnih botrov. A ni bilo dovolj pomembno: Delo in Mladina sta se sicer najbolj trudila, končno poročilo bi moralo v javnost, pa tja nikoli ni prišlo, kaj šele, da bi bilo dokončno analizirano, ker novinarjev zgodba ob razpletu ni več pritegnila – še najmanj DNS. Tako mi je preostalo zgolj to, da poročilo v razmerah splošne amnezije pridobim kot državljan – kot ga lahko vsak – in ga objavim v branje sleherniku na tem blogu.

Napotilo: https://vezjak.wordpress.com/2012/05/10/porocilo-o-brezplacnikih-na-dosegu-miske-izvolite-vzemite/

(8)   Novinarski okrivljenec leta 2012: Dejan Karba

Novinar Dela Dejan Karba danes, kakor kaže, v svoj časopis več ne sme pisati o zadevi Rode: obveljal je za novinarskega krivca in fičfiriča, ker je v svojem časopisu postregel z zgodbo o Petru S., nemškem poslovnežu, ki si želi najti svojega očeta, pride na sled kardinalu Rodetu ter si zaželi test očetovstva. Vse, kar je storil novinar, bil moral storiti vsak med njimi: korektno je postregel z zanimivo, sicer intrigantno zgodbo, kot sta jo izpovedala Peter S. in njegova mama Tanja Breda. No, obveljal je za diletantskega senzacionalista in hujskača v režiji spolitiziranih in dirigiranih medijev, ko so mu vsi po vrsti, od politike, cerkvenih lož, medijskih analitikov in seveda javnosti podtaknili trditev, ki je nikoli ni zagovarjal: da je kardinal Rode oče omenjenega Petra. Pozivi k spoštovanju privatnosti so bili neznansko deplasirani, očitki o rumenilu tudi, o neobstoju javnega interesa še bolj. Celo zamenjave na čelu Dela do danes nihče ni znal razvezati od zadeve. Kar je ostalo za Karbo, je popolno nerazumevanje novinarskega poslanstva in poklica – ter dejstvo, da se novinarju ni znal ali upal v bran postaviti skoraj nihče.

Napotilo: https://vezjak.wordpress.com/2012/09/06/in-kdo-bo-branil-novinarja-karbo/

(9)   Medijska udbomafijska ironija leta 2012: Miro Petek

Če želite v Sloveniji postati najpomembnejši državni uslužbenec, ki odloča o medijih, morate o njih imeti naslednja stališča – za časopis Delo morate verjeti in zapisati, da je uradni list tranzicijske levice, ki ga berejo le še po službeni dolžnosti, da je to udbomafijski uradni list brez relevantnih tem, ki potrebuje Anuško Delić za urednico (neka precej zoprna novinarka), za Dnevnik morate verjeti in napisati, da vanj pišejo pritlikavi moralni novinarski pohabljenci, za Mladino pa, da nima zaupanja bralcev, ker so njeni novinarji lažnivci. Cenzura za vas ne obstaja, so le zanič teksti in indolentni novinarčki, ki se potem izgovarjajo nanjo, notorična peticija 571 pa je za vas klasičen primer politizacije tistih novinarjev, ki hočejo delati politiko. Ko zapišete vsa ta stališča, postanete direktor direktorata za medije. Seveda le, če vam je ime Miro Petek.

Napotilo: https://vezjak.wordpress.com/2012/03/19/uradni-list-tranzicijske-levice-berejo-le-se-po-sluzbeni-dolznosti/

(10) »Attention whore« leta 2012: predsednik republike Borut Pahor

Mar res kdo verjame v instalacijo novega predsednika republike brez pomoči medijev? C’mon, ni populizma brez njih. Le kaj je pomagalo prepotenemu (prepotentnemu?) picopeku, frizerju, smetarju, klobasarju, gozdarju, natakarju, če ne prezenca nekritično radovedne kamere? Novinarji so se menda trudili voljno in menda »objektivno« informirati o njegovih novih in novih volonterskih akcijah, kot zakonskim predpisom pritiče in je menda pač treba,  o pogojih volontiranja (beri: neupravičeni odsotnosti s Pahorjevega dela v parlamentu) pa bistveno manj ali sploh ne. Populistična piar operacija je ob hkratni demonizaciji menda levega kandidata povsem uspela: tisti, ki je boljši od Chucka Norrisa, kot ga je okarakteriziral Igor Lukšič, je novi predsednik republike. Pa še lep je, kot je dejala navdušena volivka.

Napotilo: https://vezjak.wordpress.com/2012/08/17/pahor-ali-chuck-koga-za-predsednika-ni-nobeno-vprasanje/

Pa srečno izgotofljeno in manj ekscesno!

31.12.12

Information

This entry was posted on 31/12/2012 by in aktualno, mariborske, mediji, medijska manipulacija, medijska paranoja, politika, radio, TV, časopisi.
%d bloggers like this: