Janšev novi imaginarij: filozofski zombi kot idealen državljan

Predsednik vlade je že večkrat diskreditiral filozofe, nazadnje tik pred volitvami lani – preveč jih je, tako kot novinarjev, študij filozofije bi morali omejevati, da ne bo nepotrebnega navala na zavodih za zaposlovanje.

Letos sem njegova spontana (?) stališča do filozofije predstavil na Posvetu o nujnosti družboslovja in humanistike v sodobni družbi v atriju SAZU (tam žal ni bilo novinarjev, z izjemo Dela). V enem od zapisov sem opozoril tudi na polemiko med mano in stranko SDS, kjer je »diskreditacija filozofije« iz ust premiera bila osnovni zastavek in predmet razprave.

Vsega tega sem se spomnil, ko sem včeraj ugledal zdaj že nadvse ironizirano in famozno asociacijo:

V trenutku, ko je vladajoča Janševa stranka razglasila protestnike za zombije, je s tem samim verjetno nehote konceptualizirala svoj pogled na državljane. Ali kot beremo v najbolj dovršeni konceptualizaciji razprav o zombijih na wikipediji na sledi filozofu Davidu Chalmersu:

A philosophical zombie or p-zombie in the philosophy of mind and perception is a hypothetical being that is indistinguishable from a normal human being except in that it lacks conscious experience, qualia, or sentience. When a zombie is poked with a sharp object, for example, it does not feel any pain though it behaves exactly as if it does feel pain (it may say “ouch” and recoil from the stimulus, or tell us that it is in intense pain).

Povedano preprosteje, filozofski zombi je natančno tista konstrukcija Slovenca v Janševem ne-miselnem ne-eksperimentu z državljani, ki bi ji sam moral najbolj ploskati: nima zavesti in se zgolj pretvarja, da jo ima, ničesar ne čuti, ko ga zbadaš z ostrim predmetom, pa vendar se pretvarja, da ga boli.

Filozofski zombi je rezultat Janševega wishful thinking – je tako rekoč popoln državljan. To je Slovenec, ki dejansko ne čuti kruljenja v želodcu, čeprav daje takšen lažen vtis, ni brezposeln in brez denarja, vse to je le varljiv videz, ki ga je zaigral. Zombi je, povedano na kratko, ultimativna resnica pogleda te oblasti na svoje ljudstvo – je način, kako je oblast že obračunala z ljudstvom, sicer v svojih glavah, in ga naredila po svoji meri s  tem, da ga je zdaj oropala še zavesti. Namesto da bi, ker to tudi želi, ljudstvo zamenjalo oblast, je torej oblast miselno zamenjala ljudstvo. Vse, kar to počne, je zato zanjo zaigrano ter vredno dvomljenja in skepse: lačni niso lačni, žejni niso žejni, bolečina ni bolečina in socialna stiska ni socialna stiska. Ljudstvo je tako rekoč mrtvo, če pa že ni, je vse le prikazen, fantazma.

Kako je že rekel Marx? Ne določa zavest ljudi družbene biti, ampak družbena bit zavest ljudi… Če so nam zdaj vzeli še zavest in nas naredili za zombije, je nekaj pomoči s strani te družbene biti naše edino in zadnje upanje – no, ob povratku same zavesti. In če se vrnem k začetnemu preziru: filozofski zombi je, paradoksalno, odlično miselno gradivo za preziralca filozofije v podobi predsednika vlade, z njim si šele lahko na optimalen način zamisli Slovenijo (ali drugo republiko) natančno po svoji meri.

Morebiti pa šef svojemu superministru zdaj le naroči, da na univerzah razpusti kakšen filozofski oddelek manj! Zombije je treba misliti!