::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Duh iz EPK steklenice, ki je dvignil ljudstvo

Kolumnist časopisa Dnevnik Aleš Čar, sicer eden poglavitnih protagonistov mariborskega EPK je, pred dnevi v kolumni »Maribor je mesto« slovenske medije in novinarje izzval s tezo, da je EPK kot projekt zaradi enoletnega spuščanja elektrošokov v socialno tkivo mesta uspel doseči vstajo duha (brez telesa) in ga prevesti v jezo ljudskih množic. Poskrbel naj bi za odmašenje žil in novo prekrvavljenost mesta. Duh se je potem materializiral v obliki številnih protestov in oživil speče Mariborčane.

Novinar istega časopisa Tomaž Klipšteter je na svojem Facebook profilu takrat cinično  odreagiral:

KONČNO IMAMO ODGOVOR NA VPRAŠANJE, KI GA NIHČE NI POSTAVIL: PROTESTI SO ZASLUGA EVROPSKE PRESTOLNICE KULTURE!!! Organizatorji protestov so v pisarnah Vetrinjskega dvora leto dni »spuščali male elektrošoke v socialno tkivo mesta, potiskali kri po zamašenih žilah socialnih mrež«, kar ima zvezo »z novo prekrvavljenostjo mesta«. To, da so bili leto dni pohlevni do Kanglerja, Kanglerjev in kanglerstva, je bila samo fasada, podtalna konspirativna akcija, hvaljenje županove integritete in popolna odsotnost kritike pa samo prebrisana strategija programiranja »redefinicije duha«. Hvala vam, EPK. Kak pogumno in pokončno, da ste zdaj, ko je že mimo, svojo kanglico pristavili.

Kaj je torej res, kakšne zasluge si lahko pripišejo epekajevci za preporod in resurekcijo mariborskega duha, za ljudsko vstajo proti županu Francu Kanglerju in mestni oblasti v celoti? Morda celo za premislek o socialnem stanju?

Ne eno, več vprašanj  

Aleš Čar je bil uspešen, novinarji so mu sledili in se resnično začeli kar množično spraševati o »vzročno-posledični povezavi« med duhovno energijo EPK in mariborskimi vstajami. Ujeli so se v past. Pri tem so, tako tipično globokoumno zanje, s tem drezali le v same protagoniste in si od njih obetali objektivno pojasnilo! Če bi bila takšna povezava dokazana, bi seveda zasluge zanjo imeli glavni EPK igralci – taisti, ki so tezo postavili.

Sam bi vendarle, bolj metodološko čisto, ločil med nekaterimi naslednjimi artikulacijami spraševanj, ki se nam zastavljajo:

(1) splošno vprašanje učinkov, uspehov in rezultatov projekta EPK, njihove ocene in presoj, impakta špricanja in eksplozij kulture na »duha mesta« ali širše;

(2) vprašanje vzročnoposledične povezave EPK in trenutnih protestov oziroma niza mariborskih vstaj – torej vprašanje dokazljive vzročne relacije epekajevskega napora in njegovega učinkovanja na duha ljudskih množic;

(3) vprašanje legitimnosti epekajevcev v odnosu do mestne oblasti v luči protestov proti tej oblasti – kako so se obnašali doslej, so bili na strani ljudi ali politike ter ali imajo kakšno kredibilnost protestirati proti njej;

(4) vprašanje na presečišču obojega: kako je lahko nekdo, ki je tvorno sodeloval z mestnimi oblastmi (vsa čast izjemam), se ji dobrikal, zdaj nenadoma uspel prebuditi proteste proti njim? Je bila to kakšna posebna zvijačnost uma in delovanja, pretvarjanja in ritolizništva, ki bo zdaj nenadoma prikazana kot velik saboterski uspeh?

Nova samozavest, novi refren

Stališče Aleša Čara ni osamljeno. Ob pregledu evforičnih izjav v zadnjih tednih sem ugotovil, da je izrekel nekaj, glede česar se strinjajo tudi vsi njegovi kolegi. Še več, v današnjem Večeru (15. 12. 2012) frazeologijo o elektrošokih v socialno tkivo (dobesedno) prevzema celo Mitja Čander. Malodane so poglavitni protagonisti poenotili svoja mnenja. Takšno izjemno soglasje gre celo tako daleč, da kar vsi po vrsti uporabljajo isti žargon in terminologijo – govorijo o novi mariborski samozavesti. Kar naj bi EPK uspel sproducirati in dati mestu, je prav ona.

Elektrošoki EPK

Naj bom zelo natančen in točen pri citatih v ilustracijo povedanega, kar bo vzelo nekaj prostora. O učinkih EPK na mariborske vstaje zelo naravnost spregovori Andrej Brvar, član EPK akademije. Ključni pojmi, ki jih uvede, so omenjena samozavest, duh in podzavest. Mariborski protesti so učinek in delo novega duha:

Po mnenju pesnika Andreja Brvarja se je Maribor zaradi EPK močno spremenil: “Gre za dogajanje, ki je v podzavesti mesta. Mesto po tem letu ne bo in ni več takšno, kakršno je bilo.” Spremembe opazi predvsem pri mlajših generacijah. “Gre za nek nov način pogovora, za nek nov duh, ki se bo pri mlajših samo še razvijal. In iz tega duha lahko pride do pritiska od spodaj na občinske strukture, da preprosto vsa stvar ne usahne, ampak da gre naprej,” je dejal.

Da trenutno prihaja v Mariboru do družbenega vrenja, po mnenju Brvarja ni naključje. “Vsi ti protesti imajo neko podtalno povezavo z EPK. V mestu opažam neko novo samozavest. Taista samozavest se zdaj v neki navidez negativni obliki pojavlja na trgu kot protest. Če bi mesto ne bilo do te stopnje samozavestno, ne bi šlo na trg in se zavzelo za svoje pravice.”

Ob Čaru in Brvarju je tu generalna direktorica zavoda EPK Suzana Žilič Fišer, ki meni nekaj podobnega. Še več, njo veseli aktivno državljanstvo: »Veseli me, če so ljudje zaradi EPK bolj pripravljeni biti aktivni državljani.« Ključni pojmi, ki jih uporabi ob tvorjenju vzročno-posledične povezave med protesti in EPK, so samozavedanje, apatija, demokratizacija, javni dialog. Na novinarsko vprašanje odgovarja kar neposredno v članku, ki je po sebi pomenljiv že v naslovu: »EPK je ljudi prebudila iz apatije«:

Veliko ljudi je potegnilo vzporednico med EPK in trenutnimi uličnimi protesti v Mariboru. Bi tu lahko bila kakšna vzročno-posledična povezava?

Že večkrat sem povedala, da mesto po letu 2012 ne bo nikoli več takšno, kot je bilo pred tem letom. Če je ta projekt spodbudil samozavedanje meščanov in državljanov, demokratizacijo mnenj in javni dialog, spodbudil to, da se ljudje bolj zavedajo soodgovornosti do kreiranja tega prostora, je bil naš cilj dosežen. Navsezadnje sta tako tradicionalna kot digitalna sfera znotraj EPK omogočali izražanje mnenj, stališč. Če rečemo, da se zaradi EPK bolj izkorišča pravico do izražanja svojih mnenj, smo zelo zadovoljni. To je nekaj, kar je bilo v Sloveniji zelo potrebno, saj smo bili priča močno razširjeni apatiji, še posebej pri mladih.

Ob Čaru, Brvarju in Žilič-Fišerjevi je tu še programski direktor projekta EPK Mitja Čander. Če so prvi trije vsi po vrsti sprejeli diskurz »samozavesti«, ga je tudi Čander, celo najbolj intenzivno – imamo torej kar štiri protagoniste, ki uporabljajo isti jezik. Vendar je Čander malenkost bolj previden pri vzpostavljanju povezave: zagovarja tezo, da je EPK »delno« proizvedel proteste, da so ob njem bili še drugi razlogi. Dokazov znova ni navedel. Ključni pojmi so znova samozavest (v prav vseh intervjujih, zelo izrazito), fatalizem, apatija.Tu je citat iz uradne strani zavoda:

Priliv zasebnega in javnega denarja je bil letos v mesto znaten in vložek se je gotovo obrestoval. A še bolj pomembna je nova samozavest, ki je posledica mestotvornih procesov, ki razkrajajo ruralni model, ki v Mariboru ni nepomben že vsaj od konce druge vojne naprej. Meščani so tudi s pomočjo EPK dojeli, da so lahko sami krojači svoje usode in da prevladujoči katastrofizem in fatalizem nista edino naravno stanje.

Citat z isto osebo iz klepetalnice MMC RTVSLO:

Kako gledate na vse proteste, ki so se začeli ravno v Mariboru? Vplivajo kako na dogajanje EPK? Jutri bodo sovpadli s sklepnim vikendom, se bojite, da vplivalo na izvedbo končnega programa? In še obvezne čestitke za EPK! Super leto je za nami.

<mitja cander> Hvala. Ne, nič se ne bojimo. Maribor je ponosen na EPK, v to sem prepričan. Mesto je postalo na pozitiven način samozavestno.

Citat iz pogovora za STA:

Veliko ljudi je potegnilo vzporednico med EPK in uličnimi protesti. Bi tu lahko bila kakšna vzročno-posledična povezava?

Protesti so nekaj tako širokega, da nikoli ne morejo biti povezani samo z enim razlogom. Protestirati so prišli ljudje iz zelo različnih vzgibov in provenienc. Verjamem, da je bilo med njimi veliko tudi takih, ki jim je letošnje dogajanje v mestu dalo neko novo samozavest in da se jim je ta fatalizem, ki je značilen za Maribor, zazdel vprašljiv. Gotovo je marsikomu letošnje leto dalo samozavest tudi za to, da gre na trg in pove svoje mnenje. Celota protestov pa je nekaj precej obsežnejšega, da bi lahko bila povezana zgolj z EPK.

Citat iz pogovora za Delo:

Teze, da je prav EPK vzpodbudil novo državljansko samozavest in pogum, se vendarle zdijo nekoliko pretirane?

Krožijo različne teorije: od razmišljanj, da so relacije zelo prepletene, do prepričanja, da ni med EPK in protesti nobene povezave. Letos smo z zelo različnimi prijemi res poskušali animirati ljudi in jim vzbuditi samozavest, saj so projekti segli tudi zunaj polja umetniškega in so promovirali ustvarjalnost na najrazličnejših področjih, pa tudi vzajemnost, solidarnost in predvsem odpor proti apatiji in fatalizmu, ki je bil v Mariboru vedno zelo navzoč, vendar so ti protesti predvsem izraz nezaupanja in besa ljudi nad politično in gospodarsko elito in ni mogoče enostavno vleči vzporednic z EPK. Zdaj se bo marsikdo poskušal samooklicati za iniciatorja vstaje. Pravzaprav se to že dogaja. Vendar je treba upoštevati, da protestniki niso amorfna homogena masa, temveč so posamezniki, ki so jih k uporu vodili različni vzgibi.

Opazimo lahko, da so novinarji uspeli zgolj zastavljati vprašanje tipa »Ali je res, da….?«, ne pa tudi kakorkoli aktivno podvomiti v odgovor ali intervjuvancem zoperstaviti ugovor ali pomislek. Kaj šele najti sogovorca, ki meni drugače.

Kangler kot človek z veliko politično integriteto

Če ne more biti nobenega dvoma, da štirje pomembni protagonisti zagovarjajo tezo o njihovem lastnem vplivanju na proteste in si jih po svoje lastijo, če ni dvoma, da se med prve aktivne protestnike prišteva še en EPK akter, Aleš Šteger (npr. v intervjuju za ORF, ki kroži po družbenih omrežjih), ne da bi nam navedli bolj otipljiva dokazila za svoje zasluge, smo s tem sicer odgovorili zgolj na eno od zgoraj naštetih možnih četverih spraševanj. Nekaterih preostalih se bom dotaknil le bežno. Domačijskost mariborske mestne politike in epekajevskega vodstva sem pribeležil v številnih zapisih, naj spomnim le na slovite panegirike, ki sta jih županu Kanglerju pela Pandur in Čander. Slednji na primer takole opeva moralno veličino župana, za katero se je sicer kasneje začelo zanimati tudi protikorupcijska komisija in seveda policija:

»Občina je ustanovitelj zavoda in župan Franc Kangler je bil pobudnik te zgodbe. Za to zadevo je zastavil svojo politično integriteto in vidim ga kot človeka, ki z vsem srcem stoji za to zgodbo. To se mi zdi za politika zelo pogumno dejanje, saj se običajno dogaja, da se politiki sprva skrijejo in se pokažejo le, če se projekt izkaže za uspešnega.«

Duh, ki so ga torej epekajevci proizvedli, je bil duh prehoda od kimanja oblastnikom do neposrednega revolta proti njim – ne sicer njihovega, temveč ljudskega. To zmorejo res le najboljši med nami. V EPK niso pokazali niti najmanjše senzibilnosti do ostalih kulturnih producentov, ki so do zadnjega pristajali na fašistoidno logiko »Ali ste del EPK, ali pa crknite«, ki ji je sledila tudi občinska odločitev o odmiku razpisov za kulturni denar, češ da je ta ves prekanaliziran v EPK. Društvu Zofijinih je celo bila izrečena policijska globa v višini okoli 1000 evrov, ker je protestiralo ob obisku epekajevskega projekta obiska izraelskega ambasadorja v Mariboru. Že od maja 2011 obstaja peticija za odstop župana, a je prav noben epekajevec ni želel podpisati. Prej bi torej pričakovali, da bodo v zavodu EPK deležni revolta proti sebi, ne pa, da bodo po njihovem oni akterji revolta proti drugim.

Brez novinarjev ne bi šlo

Na drugi strani je bilo seveda novinarsko lakajstvo. Rožice so bile že dolgo nazaj posajene, EPK mora uspeti. In tudi je – s takimi postreščki pač ni mogel biti failure niti za minuto. Večerova novinarka Melita Forstnerič Hajnšek danes za nameček posvoji začetno stališče, kajti tudi ona ve, da je EPK spravil ljudi na ulice: »To je bil začetek epekajevstva po mariborsko, zato nimajo čisto prav tisti, ki ne dovolijo povezovati mariborskih vstaj in EPK.« (Večer, 15. 12. 2012).

Podobne enkomije prebiramo v Delu, nazadnje včeraj (»Kakšna je torej dediščina EPK? Kar zadeva kulturne presežke, je izjemna in samo upamo lahko, da je ta parada umetniške odličnosti pustila svoj pečat…«)  In kje se je tu znašla kakšna kritična refleksija, dopuščen dvom, ne da bi bila nemudoma zatrta? Ji je sploh bil odmerjen kakšen prostor v javnih premišljanjih? Lahko povem le zase, pa naj še drugi v svojem imenu: v Večeru in Delu me v dveh letih na noben način niso povabili k besedi  – niti enkrat.  Priznam, bera v obliki nekaj sto kritičnih prispevkov na mojem blogu res ni pretirano bleščeča, toda bolj zoprno bo razkritje, če niso dopustili prostora niti od mene bolj intenzivnim in boljšim pridrževalcem ogledala. Zakaj ne, je lepo razbrati že v priloženem izseku iz današnjega članka, kjer je sleherna kritika že v izhodišču (beri: celo v začetnem vprašanju) diskreditirana.

Zato tudi teza o epekajevskem duhu, ki se je naselil v protestne glave Mariborčanov, pač ne more biti neuspešna. Ob manku presežkov je zatekanje k prilaščanju duhovnih eksplozij pač nekaj priročnega. Ali kot se je Mojca Pišek nedavno obregnila ob to idejo v Dnevniku: »Mariborčani so brez EPK prebedasti celo za to, da bi jim prekipelo. Tako bi mi interpretirali njihove poskuse interpretacij, če nam ne bi bilo preveč nerodno.«

Brez voljnih novinarjev EPK ne bi bil tako bombastično uspešna zgodba, ki si je morala za utišanje dvomljivcev še dodatno pripisati kakšno zaslugo več – tudi za politične procese v mestu. Da se je vse začelo z radarji in neko neznano FB skupino, ne zavoljo nekoga med nami, pa itak nikogar več ne zanima.

Napotila:

http://zofijini-epk.blogspot.com/

https://vezjak.wordpress.com/?s=epk

http://www.zofijini.net/

Information

This entry was posted on 15/12/2012 by in aktualno, mariborske, mediji, politika and tagged , , , .
%d bloggers like this: