::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Upravičenje in meja nasilja

Vprašanje nasilniškega ravnanja na protestih širom slovenskih ulic novembra in decembra 2012 sproža številne polemike. Sploh, ker je večina ljudi prišla na proteste z vnaprejšnjo vednostjo, da bo prišlo do izgredov in da njihovo namero po mirnem shodu nekdo pokvaril. Kdo je nasilen, kako nasilje preprečevati, če sploh, kako doseči mirne proteste in ali si jih sploh želeti? Kje se pojavi meja legitimnosti nasilja in kako jo identificirati? Omemba o ‘preventivnega kaznovanja nasilnežev’ v javnih izjavi skupine intelektualcev, ki sem jo podpisal, je bila napaka, ki je nastala v naglici in brez premisleka – v izjavi se je znašla po sugestiji sopodpisnika. Težko jo popravim, lahko pa se od nje distanciram vsaj v svojem imenu.

Pojem ‘preventivnosti’ sicer lahko pri različnih ljudeh vzbudi zelo različne predstave, kaj naj bi takšno kaznovanje vsebovalo, od milejših do zelo rigoroznih ukrepov, a niti ohlapnost pojma ni tista, ki bi nas lahko pomirila s kakšno njeno zajezitvijo. Kaj torej, če sploh, storiti s kaznovanjem nasilnikov, če odpade njegova preventivnost? Vprašanje ne postavlja naključno, kajti res je tudi, da od nikogar, ki je doslej obsodil idejo kaznovanja nasilnežev, nisem slišal prav nikakršne sugestije, kako misliti nasilje in kako ga preprečevati – iz tega je mogoče (ali bi bilo mogoče) miselno pripustiti, da bi morali nasilje represivnih organov obsoditi, medtem ko za nasilje protestnikov ni postavljen noben kriterij meje in neupravičljivosti. Predlogov, kako preprečevati nasilje in kako definirati sprejemljivo ravnanje policije, preprosto ni.

Še več, v javnosti se porajajo številne interpretacije, med katerimi je tudi takšna, da je protestniško nasilje produktivno ali vsaj upravičeno v momentih, ko je izzvano s strani represivnega organa – da je, najmanj, vsaj bolj uspešno pri doseganju končnih političnih ciljev protestnikov.  Da morda prej pripelje do želenega uspeha kot mirni in nenasilni protesti, da je imanentno revolucioniranju družbe in njenega spreminjanja.

Popolnoma jasno je, da je cena zanjo tu postavljena preveč visoko – in želel bi si, da se zagovorniki nasilja bolj neposredno postavijo pred javnost s svojimi argumenti. Če se po eni strani krepi ‘razumevanje’ za nasilje, se po drugi strani streže z njegovo obsodbo in generalizacijami. Tako kot lahko zgolj obsodimo in zavržemo diskreditacijski poskus oblasti, po katerem se z vedno večjo vnemo vnaprej stigmatizira vse protestnike z izrazi ‘huligani’, ‘izgredniki’, ‘nasilneži’ in podobnimi epiteti – s tem se želi kriminalizirati prav vse protestnike in jih očrniti, da bi se končno ideološko oblatilo same proteste kot takšne.

Obstaja sploh pametna meja, kako ločiti upravičeno nasilje od neupravičenega, če nismo med tistimi, ki bi ga dopustili? Je možno postaviti takšno ločnico med njima – mar ni zagovor nasilja vnaprej nedopusten in poskus limitiranja negotov? Zato se mi zdi, da je trenutno stanje odnosa do nasilja takšno, kot sem ga strnil v spodnje sklepanje nekoga, ki se o tem zaenkrat ni izjasnil. Recimo tej poziciji »indiferentizem do protestniškega nasilja«:

(1) Ne poznamo načina, kako ločevati upravičeno nasilje od neupravičenega.

(2) Ker to ločevanje ni možno, ne obstaja nobena pametna policijska tehnika, ki bi bila pri tem uporabljena upravičeno.

(3) Torej nasilja vobče policija ne more preprečevati.

(4) Torej nasilja vobče policija, ker ločevanje ni upravičljivo, niti ne sme preprečevati.

Zato bi si želel, da kritiki nasilnih izbruhov na protestih postrežejo s prepričljivo razlago, ali podpirajo premise in oba sklepa (3) in (4).

Odprta dilema je seveda pomembna. Mariborskih in vseslovenskih vstaj še ni konec. Protesti se bodo še nadaljevali in po vsej verjetnosti tudi izgredi. Tudi nastopi neonacistov in ekstremnih (desničarskih) skupin, ki jih želijo zadnje čase politika in medij uravnotežiti z »neosocialisti« in drugimi zanimivi označbami za menda levičarske protestnike. Po nekakšnem refleksu »krivi so vsi po vrsti, ne le mi na desnici«.

Ko sem minulo nedeljo pozval politike v državnem zboru k ustanovitvi preiskovalne parlamentarne komisije, nisem prejel nobenega odgovora. Od tega je minilo šest dni. Na koga sem se naslovil, je razvidno na koncu mojega pisma. Še bolj žalostno je, da so mediji presodili, vsi do zadnjega, da moja pobuda ni smiselna. Drugače si ne znam razlagati, da je prav noben med njimi ni niti omenil, kaj šele objavil.

V pismu sem seveda pozival k preiskavi nasilnih dejanj na protestih, morebitnim naročnikov in prekoračitvam policijskih pooblastil. Žal imam vtis, da smo na tem, da nastop nasilja nekomu pač koristi – morda oblasti, morda politikom, morda vsem. Srhljivo spoznanje, ki lahko obeta le novo nasilje.

Information

This entry was posted on 08/12/2012 by in aktualno, mariborske, mediji, politika.
%d bloggers like this: