Naša mariborskost: o registrih medijskih zmagovalcev

Intervju odgovornega urednika Večera s kulturnikom Mitjem Čandrom »v njegovi stalni bazi, ko je doma, pri Anderliču« lahko bralcu razpre, ne sicer nujno, celo vrsto zanimivih manj gostilniških dilem, čeprav nobene takoj razumljive na prvi pogled ali brez poznavanja kontekstov.

Stepišnik Čander intervju Večer

Stepišnik in Čander: intervju v sobotni prilogi Večera

Veliko jih je, nekatere bom poskušal načeti in tudi pojasniti, zakaj so lahko intrigantne vsaj tistim s posebnim, četudi očitno bolj dolgočasnim okusom: tu je vprašanje položaja intelektualcev v družbi in še bolj, kaj šteje za kritičnost misli (ki se zrcali že v naslovu prispevka »Usodno smo odvisni od kritične misli«), nadalje tega, kako je ta posredovana, kdo so njeni nosilci in komu je pripuščeno biti kritičen, potem razprava okoli uspešne zapuščine EPK in velike krivice zaradi premalo priznanja glede zaslug, pa odnosa do Maribora, njegovega »fenomena« in končno tudi registra tega, kdo je Mariborčan in kako se konstituira tovrstna identiteta.

Tukaj je potem še nič manj razburljivo vprašanje moralne pravičnosti in tega, kdo (lahko) čuti bolečino in jezo. Vem, da kot uvod zveni rahlo sterilno in abstraktno, zato povzemam v enem stavku: rdeča nit vseh naštetih tem je popolnoma nereflektirana pozicija mesta izjavljanja: medija samega in tega, kako ta kreira naša prepričanja in vednost o stvareh.

Register mariborskosti

Ob naštetih bom kakšno topiko prisiljen izpustiti. Intervju, katerega povod je izid Čandrovega deloma avtobiografsko obarvanega romana z naslovom Slepec in zaradi katerega trenutno v javnih nastopih govori lastni fizični oviri, torej slepoti, več kot kadarkoli prej, deloma pa tudi politično obarvan in hkrati povezan z njegovim vodenjem mariborske prestolnice kulture, me je neposredno spomnil na nekatere druge Večerove zapise, v katerih intervjuvanec že nastopa kot Mariborčan. Matija Stepišnik kot spraševalec namreč znova uvaja register mariborskosti: pravzaprav smo lahko privilegirano, tako rekoč in statu nascendi, interpelirani v opazovalca, na kakšen način se takšna mariborskost razvija in dogaja.

Čander ni nič kriv, da je znova doma, pri Anderliču: v Mariboru je rojen, tukaj je obiskoval Srednjo pedagoško šolo, potem odšel na študij v Ljubljano se nikoli ni več vrnil. No, enkrat že: njegovo identiteto so najprej novinarji najdevali in kreirali pri njegovi dve leti dolgi vrnitvi v mesto, ko je prevzel ključno vlogo programskega direktorja Evropske prestolnice kulture, na podoben način kot so to storili pri Tomažu Pandurju, ki se je vrnil iz Madrida. Kako in zakaj se potemtakem obnavlja in ustvarja identiteta Mariborčana, lahko postane intrigantno vprašanje medijske analize.

Štajerci na začasnem delu drugje

Stepišnik že v podnaslovu na sledi mariborskosti spoznava, da je intervjuvanec »Štajerec na (začasnem) delu v Ljubljani«, nato sledijo naslavljalne deskripcije »Ste Hočan, Mariborčan v Ljubljani, ki se vedno znova vrača. Ki še vedno razmišlja o tem mestu…«, »Z javno napovedano selitvijo v Maribor pa ste napovedali, da se bo vaša zgodba z Mariborom na neki točki spet nadaljevala« in »Čander, letnik 1974, rojen Hočan, že dolgo živi stran od Maribora, v Ljubljani, a zase pravi, da v resnici nikoli ni odšel. Oziroma da se bo slej ko prej vrnil.«

Težava ni v tem, da Čander ne bi bil Mariborčan, temveč v urednikovi forsirani artikulaciji mariborskosti tistih, ki so sicer odsotni, ampak ves čas »naši«; ta me je spomnila na zapise Melite Forstnerič Hajnšek, konkretno npr. na besedilo »Od mladega upa do aduta generacije« (Večer, 18. oktober 2010), Čandrov portret pred prevzemom funkcije. Nekoga, ki bo mesto skozi EPK postavil na noge in kot kakšen Prometej prinesel ogenj kulturne neuki lokalni raji. V sorodni naraciji se ponovijo skoraj vsi poudarki: da je Mariborčan, da je šahist, da je slep, da je politično spreten. »Znašel se je v vseh pomembnih nacionalnih kulturnih zgodbah,« pravi novinarka v podnaslovu.

Srečen povratek iste naracije

Mimogrede, prav v času EPK je omenjena novinarka močno sodelovala z županom Francem Kanglerjem, kar se je po vstajah razkrilo v policijskih prisluhih na sodišču. Posledično je Društvo novinarjev Slovenije, ki ga je vodil prav Stepišnik, novinarko pozvalo k izstopu iz društva, sicer jo bo izključilo samo, tedanja odgovorna urednica Katja Šeruga pa je napovedala, da takšnih novinarjev v svojih vrstah ne bodo trpeli. Sploh zato, ker se je prisluhih pogovarjanj z županom res ni preveč navduševala nad svojimi novinarskimi kolegi iz hiše.

O tem pišem v nizu prispevkov, med drugim v Melite Forstnerič Hajnšek srečen povratek. Ampak naj skrajšam zgodbo, na koncu se ni zgodilo nič, razen tega, da Stepišnik prevzema naracijo svoje predhodnice, zato vsaj malo preseneča, da intervjuja ni opravila omenjena.

Skoraj identično se v obeh prispevkih zdi artikulirana tudi družinska idila povratka v Maribor in ta, da ne bo pomote, nima ničesar opraviti z nekakšnim lokalnim domoljubjem. Novinarka v svojem panegiriku napove, da bo v prihodnje z ženo in sinovoma živel v rojstnem mestu, kar je pogumna odločitev in »izraža vso resnost poslanstva, ki si ga je naložil in mu je bilo zaupano. Če bo pot uravnaval v svoji dosedanji maniri, mu mora uspeti«. No, ni se zgodilo.

Stepišnik konec leta 2019 podobno stiska pesti k selitvi v Maribor, odgovarja pa tokrat Čander s skoraj identičnim pojasnilom: da z ženo zelo resno razmišljata o nakupu stanovanja in preselitvi čez nekaj let. Kajti »v stiku z mestom sem, zamere sem pustil za seboj«. No, vse te napovedi dosežejo svoj načrtovani učinek, Čander je z njimi nekako ves čas v Mariboru, a obenem fizično v Ljubljani.

Nova mitologija za EPK

Novinarski pristop je tukaj dejansko kar na treh ravneh postregel z mitizacijo: po eni strani se odvija preko definiranja odsotnih »naših«, torej tistih, ki so identitetno Mariborčani ali to želijo (znova) postati. Potem je tukaj že skoraj mitizacija Čandra samega, končno pa tudi, na nekakšni metaravni, mitologijo ustvarjajo tisti, ki se nanjo najbolje spoznajo. Hajnškova o njem takrat zapiše:

»Programsko je torej že pred desetletjem začel ‘napletati novo mitologijo o Mariboru’, kot bi že tedaj začrtal svojo sedanjo vlogo.«

Zakaj? Ker je mladi začrtovalec v Mariboru pred odhodom prirejal javne predstavitve literatov, pisal scenarije in delal kot dramaturg v teatru, kar pa, po mnenju večerovke, ponuja pravo osnovo za nove mitološke načrte s prestolnico kulture.

Da bo EPK vodil prav Mariborčan, je takrat zahtevalo posebno novinarsko legitimacijo tudi zato, ker je ožjo ekipo omenjeni pretežno pripeljal prav iz Ljubljane – in tja se je po končanem projektu tudi vrnila. O mariborskosti kot geografsko-mentalni identiteti, ki se mora uresničiti skozi srečni »povratek«, samo še tole: intervjuvanec na nekaterih drugih mestih zelo rad izpostavlja primer dveh Mariborčanov, ki ju je mesto po njegovem tako rekoč izgnalo: Drago Jančar in Tomaž Pandur sta sicer odigrala pomembno vlogo tudi v EPK. Skupaj z mitologijo pogrešano odsotnih iz Maribora torej obstaja očitno še ena, o domnevno izgnanih.

Čander kot Zahovič: nova mera epekajevske mitologije

Preidimo k delu intervjuja, ki govori o projektu EPK: urednikov gost se sicer ni ravno razgovoril. Za bralce Večera najbrž neznatno pomemben element, saj ne potrebujejo prepričevanja, ker je že omenjena panegiričnost v njem nenehno bila vodilna religija, zato bleščečo resnico projekta že zelo dobro poznajo. O malce drugačni, kakor tudi medijski recepciji te vrste, pišem kot marginalni kritični spremljevalec mariborskega megadogodka v e-knjigi Resnica mesta in mesto resnice: o prezrti obravnavi Evropske prestolnice kulture 2012.

Odprta razprava o EPK nujno implicira ali vsaj pripelje do naštevanje dosežkov. V pogovoru si Čander prisvoji prenovo Poštne ulice z novimi gostilniškimi lokali (»Poštna ulica ni v celoti posledica EPK, a vseeno je urbanost dobila nove dimenzije«), potem pa zaigra na staro že slišano vižo »nematerialnih« učinkov kot poglavitnega rezultata svojega projekta:

»EPK je v Mariboru pustila nekaj, kar se ne da materialno ovrednotiti. Pustila je to, kar je Zahovič za Maribor naredil v nogometnem smislu.«

Ni dvoma, da se z 28 milijoni budžeta nekaj da storiti v mestu in se tudi je. Spomnim se tudi izjav epekajevskih prvoborcev, da so prav oni uspeli sprožiti vstaje v Mariboru skozi oživitev nič manj kot uličnega duha – o tem sem v preteklosti obsežno poročal. Nikakor pa ne drži trditev o materialnem vrednotenju. Zato si oglejmo nekaj resnejših ugotovitev, ki sežejo onstran časopisnih konstrukcij realnosti in zabavnih primerjav z Zahovičem.

Nič zaposlitev in milijon turistov

Avtorja Srakar in Vecco v znanstvenem članku »Ex-ante versus ex-post: comparison of the effects of the European Capital of Culture Maribor 2012 on tourism and employment« (2017) vrednotita uspeh mariborskega EPK z vidika novih lokalnih zaposlitev in učinkov na turizem.

Rezultati so porazni: glede zaposlovanja ni mariborski EPK prinesel nobenega rezultata, glede drugega so se številke nočitev povečale le v Mariboru, ne pa tudi partnerskih mestih, in sicer je po štetju Zavoda za turizem Maribor prišlo do okoli 355.000 v letu 2012, kar je približno 20 odstotkov več kot v istem obdobju leto poprej.

Žal so že naslednje leto znova padle na 322.963 in potem leta 2014 na 340.096. Če bi res smeli govoriti o kakšnih trajnih učinkih na mesto, bi jih težko zaznali v tovrstnem nižanju. Sploh, če hkrati pomislimo, da smo januarja 2012 lahko prebrali smelo trditev mariborskega podžupana:

»V uspeh projekta verjame tudi podžupan Mestne občine Maribor Janez Ujčič, ki se nadeja, da bo EPK v Maribor in partnerska mesta pripeljal milijon novih turistov. Ob tem je priznal, da investicijski načrti za EPK niso uresničeni. ‘A to ne pomeni, da ne bomo imeli Maksa, nove umetnostne galerije, nove knjižnice in urejenega nabrežja Drave,’ je poudaril.«

Izgubili tekmo z mestom Guimarães

Nič od naštetega še danes, sedem let kasneje, nimamo, pa naj se v Večeru še tako trudijo govoriti o drugače ali celo ne govoriti. Dobesedno, kajti Stepišnik posredno pledira za manj razprave, ker je menda sedem let kasneje še prekratek čas za analizo:

»EPK Maribor ste vodili leta 2012. Šest, sedem let je že neka doba, a morda še ne dovolj dolga, da bi zgodovina dala bolj končne odgovore o realni zapuščini.«

Falk in Hagsten v »Measuring the impact of the European Capital of Culture programme on overnight stays: evidence for the last two decades« (2017) ob navedbi prvih dveh avtorjev ugotavljata, da je število zaposlenih v Mariboru in Velenju po izpeljavi EPK celo padlo.

Sušec v svojem magistrskem delu »The evaluation of the effects of the European capital of culture event on the city of Maribor and the city of Guimarães« (2015) tehtno dokazuje, da je leta 2012  Maribor skupaj s partnerskimi mesti izgubil tekmo s portugalskim mestom Guimarães, ki je tega leta »soprestoloval«: Portugalci so uspeli izvleči bolj ugodne ekonomske učinke kot Maribor, navzlic vsem dodanim partnerskim mestom, razen tega so dosegli boljše rezultate glede prepoznavnosti svojega mesta od mariborskih kulturnikov v EPK. Maribor je premagal portugalsko prestolnico le v kategoriji dviga »kulture mesta«.

Evalvacijski dokument »Ex-post Evaluation of 2012 European Capitals of Culture Final Report for the European Commission DG Education and Culture« je ob resda dokajšnji naklonjenosti poročal tudi o verjetnih dolgoročno skromnih učinkih projekta (»longer-term effects are likely to be modest«), ga povezal s pomanjkanjem tovrstnega načrtovanja in ugotovitev malce sarkastično kontrastiral s siceršnjim samozadovoljstvom protagonistov. Z vidika zgostitve dogodkov seveda drži, da je Evropska prestolnica kulture postregla s še ne videnim repertoarjem v mestu. Z vidika vseh ostalih pa je slika bolj klavrna.

Kritična misel in norci

Mitična uspešnost EPK je torej precej povezana s tem, koga sprašujete – jasno, da bodo vpleteni na vse kriplje poveličevali svoje dosežke – in seveda tudi s tem, koga berete. V splošnem velja, da so bili trajnostni učinki projekta porazni in neposredni ekonomski učinki izjemno pičli.

Kako je že nedavno povedal Čandrov kolega Tone Partljič? »Tisti, ki pravijo, da ni nič ostalo po EPK, so norci.« No, EPK sem podrobno spremljal, ob skoraj popolni cenzuri in blokadi medijev, sploh Večera, kritično in podrobno beležil delovanje mariborske »našosti« v registru politično-kulturnih elit, ki so ta projekt vzele v svoje roke in ga izpeljale ob novinarskih slavospevih.

Na tiskovko moje prej omenjene knjige seveda ni bilo nobenega novinarja, čeprav se je dogajala na mestu resnice mesta – gromozanski prazni jami na Ruški cesti, edini trajni zapuščini projekta EPK, tej razglašeni resnici mesta in nezgrešljivem spomeniku trajnostnih učinkov prestolnice, kjer so se razkrile politične mahinacije okoli Pandurjevega gledališča, Kanglerjevega objekta poželenja v višini več kot 50 milijonov evrov. Ne, to ni bila kakšna dobro skrita strast tedanjega župana, temveč zgolj obljuba, s katero je uspel zvabiti režiserja v mesto ob Dravi.Kot rečeno, za lokalne medije je EPK moral figurirati kot uspešna zgodba in temu ustrezno so tudi ravnali. Ker konsistenca šteje, to še vedno počnejo.

Kje lahko v takšnem pristopu zasledimo trohico kritičnosti? Čandrova misel iz intervjuja, da majhne družbe lahko postanejo zatohle, totalitarne, fašistične, če ne bodo negovale kritične misli, svojega kisika, kot pravi, po sebi stoji. Kar je hote spregledal, pa je pozicija izjavljanja. Če je intelektualna debata »požarni zid pred zdrsom v cono somraka demokracije«, potem je v njegovem primeru ali primeru Večera kritična misel povsem oplela. Prav o tem sem že pisal v besedilu Antikritika kot resnica prestolnice kulture leta 2012:

»Odsotnost kritike, hvalisanje umetnikov in izgradnjo Potemkinovih vasi duha razumem metanivojsko: Maribor je postal mesto antikritike. Kritika ne le, da ni zaželena, ne v EPK, ne na ravni dogodkov, ne na ravni vrednotenja umetniškega dela. Ne samo, da je ne sme biti, je tudi ni. In je, končno, nihče ne pogreša. Odsotnost analize partikularne predstave lahko zato interpretiramo kot prispodobo za antikritiško stanje duha.«

Nehote, glede na kontekst romana, sem takrat omenil še slepoto veličine in veličino slepote, ki je zajela epekajevski narcisizem, idolatrijo in prilizovanje.

Erozija javne refleksije

Od registrov našosti, torej tega, kdo je Mariborčan, se premaknimo k registrom intelektualnosti. »Čander je vsestranski intelektualec«, zapiše Stepišnik in res, kar se medijev tiče, nastopa tudi na Požarjevi TV in pri Urošu Slaku. Sogovorca se potem strinjata, kako pomembni so intelektualci danes – ampak kajpak na bolj nenevarni abstraktni ravni in le takrat, ko denimo ne kritizirajo »naših« politično-kulturno-medijskih mrež.

»Intelektualci, ki bi morali misliti te spremembe, se vse bolj umikajo v svoje kabinete, dovolj jim je plazu blata, ki velikokrat na njih kot skozi ventilator leti po družbenih omrežjih,« potem ugotavlja novinar in samokritično pozabi dodati, da na njih prežijo tudi razni medijski cenzorji in uredniški vratarji.

»To je za družbo zelo skrb vzbujajoč proces, ta erozija javne intelektualne refleksije, misli,« doda Čander. Znova se lahko načeloma le strinjamo, dokler ne pomislimo na problem javnega (recimo kaj šteje zanj in kdo tvori javnost) in potem k temu dodamo še element, komu je refleksijo dovoljeno javno izvajati in ne zgolj tega, kakšna je po vsebinski plati.

V intervjuju sledi še Čandrov pljunek, ironično spet čisto upravičen, po doktorju sociologije, ki je v času uličnih vstaj postal župan in potem nemudoma vstajniške zahteve povsem izigral. Poudarek je zanimiv, ker razkriva samoidentifikacijo in izjavljalčevo gledišče: »Nas intelektualce je očrnil za naslednjih 50 let.«

Nastavljalec ministrov

Pogovor brez zadrege postreže še s tretjim identitetnim registrom; ob prepoznanju, da je Mariborčan in da je intelektualec, ga urednik prikaže še kot človeka iz ozadja, ki vleče niti in ima moč, da se zavihti na položaj ministra ali celo odstavlja ali nastavlja tiste aktualne. Njegovi iztočnici se pomenljivo glasita: »Za vas velja, da ste človek iz ozadja, ki vleče niti. Imeli ste vabila za kulturnega ministra. Zakaj nikoli niste naredili formalnega koraka v politiko?« in »Nekako se je prijelo, da je Mitja Čander eden najbolj vplivnih slovenskih kulturnih delavcev. Ki nastavlja in odstavlja vsaj ministre za kulturo.«

Odgovor intervjuvanca ni posebej skromen: »Sem verjetno med bolj vplivnimi iz srednje generacije.« No, končno imamo v slovenskem prostoru nekoga, ki se kot intelektualec ne more pritoževati nad svojim vplivom, niti političnim ne! Ampak v strahu, da ne bi preveč vznemiril lokalnih veljakov in Saše Arsenoviča, nemudoma sledi čustvena pomiritev v pojasnilo vsem potencialno prestrašenim, ker se vrača v Maribor:

»Bom aktiven, a rad bi pomiril zdajšnjega župana in bodoče kandidate, da ne nameravam kandidirati za župana. Zaradi inherentne grožnje, s katero mahajo nekateri, da bom šel na kakšne volitve, imam kvečjemu več problemov kot koristi.«

Vpliv je očitno res velik, da takole vehementno miriš strasti. Osebno sicer še nisem slišal za tovrstne Čandrove probleme in koristi, so pa to najbrž precej neobičajne težave Mariborčanov in intelektualcev.

Register krivice

Kar me je zares presenetilo, šele prihaja; vse tri naštete rekognicijske registre smo lahko kdaj poprej že srečali ali slutili, a tem se je pridružil še četrti. Privzemimo, skrajno dobronamerno in naivno, da so lokalni mediji pač veseli mariborskosti, da ni strašansko narobe, če v duhu antiintelektualne klime, ki jo sami proizvajajo in o kateri govori tudi Čander, v kom ugledajo intelektualca ali v spet v kom drugem, čeprav isti osebi, tudi vplivnega potencialnega politika.

Toda intervjuvanec ni predstavljen le kot vse našteto, s svojim romanom je uspel v kupu intervjujev (Večerov ni edini) pri novinarjih intonirati nič manj kot občutenje, da se mu je zgodila velika krivica. Kot žrtev je zato lahko upravičeno jezen in čuti grenkobo, toda bilo bi preenostavno, zato sledi dodatek: ker je močan in heroičnega duha, vsa ta negativna čustva uspeva sprocesirati in pozabiti. Urednik Stepišnik nov register zagrenjene žrtve razkrije že z vprašanjem:

»Niti Evropska prestolnica kulture 2012 (EPK), ko je bil programski direktor zavoda, ki je upravljal projekt, ga pri tem kljub letom grenkobe ni omajala.«

Predstavljajmo si zdaj naslednje: ste del politično-kulturne sprege, česar niti ne skrivate. Postanete programski direktor EPK. Vsi vam leta in leta pripisujejo zasluge, mediji so vam izrazito naklonjeni, toda v vas se potem naselita grenkoba in jeza? Zaradi česa že, premalo aplavza? Ali pa morda le zato, ker je vedno težje skriti epekajevsko zapuščino in celo mediji niso več v pomoč?

Kjer in na kateri točki novinarska voljnost poskrbi, da je nekdo ob tovrstnem medijskem mainstreamu zgodbe o uspehu po sedmih letih prezentiran kot žalosten, zato ga moramo potrepljati po ramenu? Že skoraj povsem perverzna situacija samoviktimizacije je postala skriti motiv romana, kajti na nekem drugem mestu v Večeru Čander spregovori o tem, da v njem ni želel opraviti le s slepoto, temveč še z neko drugo izkušnjo – s koncem zgodbe o Evropski prestolnici kulture 2012: »To me je žrlo, želel sem razčistiti in se izogniti temu, da bi moral bolečino in jezo nositi s sabo. In ta roman me je očistil.«

The winner takes it all

Vprašajmo se zdaj, kaj se dogaja s tistimi družbenimi ignoriranci, ki očitno niti jezni ne morejo biti – kajti vsi našteti panegirični registri so rezervirani za »naše« in vsebujejo tudi ultimativno pravico do grenkobe in potrtosti, na katere se bo prilepila novinarska tolažba? Epsko izrisana skozi gesto plemenite in ganljive sprave s krivičnostjo mesta, ki ga moraš vendarle ljubiti, da se vanj lahko smiselno povrneš?

Če si doma v enem medijskem registru, si tako rekoč v vseh. Ali na kratko: The (media) winner takes it all. Sicer pa po pričakovanjih uredniku ni uspelo usmeriti pogovora v smeri Čandrove (grenke?) izkušnje sodelovanja pri novih projektih evropske prestolnice kulture, tokrat v Lendavi in na Ptuju. Ali v smeri kreativnega delovanja njegove Kreativne baze, o čemer piše Monika Weiss. Kakopak to za Večer ni pravi register.

Največji sin mesta ob Dravi – pa tako zapostavljen

Verjetno je že kar čisti simptom, da moramo edini komentar o zadnji »postprodukcijski« epizodi Tomaža Pandurja v zmagoviti zgodbi o mariborski EPK prebirati v ljubljanskem časopisu, medtem ko pričakovano – ter skoraj napovedano – Večer z grehi tega genialnega režiserja nikoli nima nič.

Domen Caharijas v svoji glosi ugotavlja, da je »največji sin mesta ob Dravi in Maribora«, pravzaprav to frazo uporabi kar petkrat, logično zlorabil naš denar, ko je enkrat prek avtorske pogodbe in enkrat prek delovnega razmerja poračunal svoje stroške:

Umetnik, znan po precej inovativnem pristopu h klasični dramski umetnosti – nekateri bi rekli, da se njegove vizije klasičnih umetnin začenši z Božansko komedijo stikajo z izvirnikom le v naslovu –, je svojo inovativnost usmeril še v računovodstvo.

Caharijas Pandur Dnevnk

Stara zgodba sicer, zaradi katere so pred dvema desetletjema že stekli sodni postopki proti njemu, a je to neslavno preteklost morala povoziti v panegirizmu združena lokalna mariborska politična in Večerova uredniška politika obenem. Se ne spodobi gledati v zobe največjemu sina Maribora.

Zato ponavljam, kot se ponavlja zgodovina, repetitio est mater studiorum: ko se v Večeru poleže evforija nad Tomažem Pandurjem, se prispevki iz kulturnih strani preselijo na strani črne kronike. Delitev dela po večerovsko: seveda se po panegirikih morajo kulturni novinarji na čelu z urednico Petro Vidali pretvarjati, da z drugo platjo, črnokroniško, nič nimajo. Nekaj, s čimer vzdržujejo videz čistih rok, odmika in brezodgovorne indiference do umazanega sveta.

Večer zato danes na prvi strani poroča o poravnavi: namesto 72.000 evrov izplačanih sredstev za Vojno in mir bo Pandurjevemu podjetju treba plačati bistveno manj:

Gledališki režiser Tomaž Pandur bo mariborski občini vrnil 17 tisoč evrov. Zavod Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture in Tomaž Pandur.Theaters sta namreč po več neuspešnih poskusih nedavno vendarle dosegla poravnavo, s katero se je Pandur zavezal k vračilu dela preveč izplačanih sredstev za sodelovanje v projektu EPK 2012 Vojna in mir. Zavod EPK je sicer zoper Pandurja vložil tožbo v višini 72 tisoč evrov. “Za poravnavo smo dobili tako soglasje občine kot ministrstva za kulturo. Pandurjevo podjetje bo dolg odplačalo v več obrokih, do konca februarja 2016,” je pojasnil likvidacijski upravitelj Zavoda EPK Sašo Drobnak. Po septembrski likvidaciji Zavoda EPK pa se znova odpirajo vprašanja o neustrezni rešitvi ravnanja z vsebinsko dediščino Evropske prestolnice kulture. Skrb zanjo je namreč razdeljena kar med tri subjekte, EPK pa je v Mariboru le še bled spomin.

A če smo čisto natančni, se zgornji citat nahaja na prvi strani Večera, podrobnejši pa na regionalni strani, posvečeni Mariboru. Februarja 2012 sem zapisal: Seveda je zdaj vse pozabljeno. Gostovanje »Vojne in miru« v Mariboru je priložnost za pranje možganov. Večerovi kulturni šerifi znajo to najbolje opraviti, danes so se Tomažu Pandurju poklonili s slinastim bobom dneva: »Danes živimo, živite en drug EPK, kot smo ga sanjali, ki je prilagojen možnostim, resničnosti in potrebam mesta in države. Računal sem, da bi se lahko zgodil Bilbao oziroma ‘Maribor efekt’. A očitno se danes v Sloveniji ne da ničesar narediti«. Kot da bi poslušali besede župana Kanglerja po včerajšnji univerzijadni odpovedi! Pa tako se je mož trudil! In tako se je trudil njegov kompanjon Pandur!

Zoprnih vprašanj o financiranju predstave več ni, kot tudi ne nobenih drugih. Vse je pripravljeno za velik uspeh, rdeča preproga razvita, dvom prepovedan, roke v stanju za ploskanje, novinarska voljnost na vrhuncu.

Novinarji bodo spet pozabili na nekaj malenkosti. Ne le na nikoli odgovorjena in celo servirana vprašanja. Recimo tudi o tem, zakaj »Vojna in mir« prihaja v Maribor po Zagrebu, ali kakšni denarji so šli zanjo? (Arhiv vseh težav s Pandurjem na EPK je tule.)

Zakaj mariborska premiera v februarju, če je bila v napovednikih zapisana šele v oktobru 2012, nekoliko pred tem pa napovedana za junij? Ali kot je povedal programski direktor EPK:

“Tukaj je še Vojna in mir, ki jo zelo dobro poznate po raznih škandalih,” se je muzal Čander. Doslej je bilo znano, da bo ta predstava, ki jo Tomaž Pandur Theaters producira skupaj s Hrvaškim narodnim gledališčem, doživela svojo premiero v Zagrebu. Programski vodja EPK pa je včeraj razložil, da bo premiera junija 2012 v Mariboru. Na Dnevnikovo vprašanje, ali se je zgodila sprememba v načrtih, je Čander odvrnil, da bo projekt Vojna in mir imel dve premieri, “ker naj bi bila predstava za Maribor nekoliko predrugačena”.

Več:

Pandur in EPK:

https://vezjak.com/?s=pandur+epk

Vojna in mir:

https://vezjak.com/?s=vojna+in+mir

Spregledana plat EPK:

https://vezjak.com/knjige/resnica-mesta-in-mesto-resnice/

Trajnostni učinek EPK: vračilo Pandurjevega denarja

Ko se v Večeru poleže evforija nad Tomažem Pandurjem, se prispevki iz kulturnih strani preselijo na strani črne kronike. Delitev dela po večerovsko: seveda se po panegirikih morajo kulturni novinarji na čelu z urednico Petro Vidali pretvarjati, da z drugo platjo, črnokroniško, nič nimajo. Nekaj, s čimer vzdržujejo videz čistih rok, odmika in brezodgovorne indiference do umazanega sveta.

Pandur Selan Vojna in mir poravnava Večer

Večer zato danes na prvi strani poroča o poravnavi: namesto 72.000 evrov izplačanih sredstev za Vojno in mir bo Pandurjevemu podjetju treba plačati bistveno manj:

Gledališki režiser Tomaž Pandur bo mariborski občini vrnil 17 tisoč evrov. Zavod Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture in Tomaž Pandur.Theaters sta namreč po več neuspešnih poskusih nedavno vendarle dosegla poravnavo, s katero se je Pandur zavezal k vračilu dela preveč izplačanih sredstev za sodelovanje v projektu EPK 2012 Vojna in mir. Zavod EPK je sicer zoper Pandurja vložil tožbo v višini 72 tisoč evrov. “Za poravnavo smo dobili tako soglasje občine kot ministrstva za kulturo. Pandurjevo podjetje bo dolg odplačalo v več obrokih, do konca februarja 2016,” je pojasnil likvidacijski upravitelj Zavoda EPK Sašo Drobnak. Po septembrski likvidaciji Zavoda EPK pa se znova odpirajo vprašanja o neustrezni rešitvi ravnanja z vsebinsko dediščino Evropske prestolnice kulture. Skrb zanjo je namreč razdeljena kar med tri subjekte, EPK pa je v Mariboru le še bled spomin.

A če smo čisto natančni, se zgornji citat nahaja na prvi strani Večera, podrobnejši pa na regionalni strani, posvečeni Mariboru. Februarja 2012 sem zapisal: Seveda je zdaj vse pozabljeno. Gostovanje »Vojne in miru« v Mariboru je priložnost za pranje možganov. Večerovi kulturni šerifi znajo to najbolje opraviti, danes so se Tomažu Pandurju poklonili s slinastim bobom dneva: »Danes živimo, živite en drug EPK, kot smo ga sanjali, ki je prilagojen možnostim, resničnosti in potrebam mesta in države. Računal sem, da bi se lahko zgodil Bilbao oziroma ‘Maribor efekt’. A očitno se danes v Sloveniji ne da ničesar narediti«. Kot da bi poslušali besede župana Kanglerja po včerajšnji univerzijadni odpovedi! Pa tako se je mož trudil! In tako se je trudil njegov kompanjon Pandur!

Zoprnih vprašanj o financiranju predstave več ni, kot tudi ne nobenih drugih. Vse je pripravljeno za velik uspeh, rdeča preproga razvita, dvom prepovedan, roke v stanju za ploskanje, novinarska voljnost na vrhuncu.

Novinarji bodo spet pozabili na nekaj malenkosti. Ne le na nikoli odgovorjena in celo servirana vprašanja. Recimo tudi o tem, zakaj »Vojna in mir« prihaja v Maribor po Zagrebu, ali kakšni denarji so šli zanjo? (Arhiv vseh težav s Pandurjem na EPK je tule.)

Zakaj mariborska premiera v februarju, če je bila v napovednikih zapisana šele v oktobru 2012, nekoliko pred tem pa napovedana za junij? Ali kot je povedal programski direktor EPK:

“Tukaj je še Vojna in mir, ki jo zelo dobro poznate po raznih škandalih,” se je muzal Čander. Doslej je bilo znano, da bo ta predstava, ki jo Tomaž Pandur Theaters producira skupaj s Hrvaškim narodnim gledališčem, doživela svojo premiero v Zagrebu. Programski vodja EPK pa je včeraj razložil, da bo premiera junija 2012 v Mariboru. Na Dnevnikovo vprašanje, ali se je zgodila sprememba v načrtih, je Čander odvrnil, da bo projekt Vojna in mir imel dve premieri, “ker naj bi bila predstava za Maribor nekoliko predrugačena”.

Več:

Pandur in EPK:

https://vezjak.com/?s=pandur+epk

Vojna in mir:

https://vezjak.com/?s=vojna+in+mir

Spregledana plat EPK:

https://vezjak.com/knjige/resnica-mesta-in-mesto-resnice/

Ugasnjena resnica mesta

In kaj nam je ostalo iz leta 2012 in kako smo unovčili blagovno znamko? Zdi se, da bore malo. Na področju vsebinskega nasledstva na zavodu trenutno le dopolnjujejo informativne spletne strani z angleškimi vsebinami. “Hkrati se z možnimi nasledniki dogovarjamo o nadaljnjem skrbništvu postprojektne spletne strani, ki bi lahko z dovolj ambicioznim pristopom postala stičišče trajnostnih programov projekta EPK 2012,” je optimističen Drobnak.

Po treh letih intenzivnega spremljanja dogajanja EPK in medijskih poročil o njem lahko dovolj prepričano rečem: res kasno stiže Večer na EPK polje.

Naključij ni: Petra Vidali in Melita Forstnerič Hajnšek sta kot urednici pač storili vse, da je v Večeru projekt EPK bil videti kot cvetoči, neproblematični vrt vse od prvega dne, za kar je bilo potrebna obilica občutka za gate-keeping in zdravo mero zavračanja sleherne kritike. Po domače: cenzure.

EPK ugasnil Večer

Čemu bi se zdaj večerovci na veliko čudili, da ne zgolj od trajnostne naravnanosti, temveč od ničesar okoli EPK razen morebitnih lepih spominov ni ostalo praktično nič? Da se, kot lahko beremo, zapuščina EPK zvede le na dopolnjevanje spletne strani v angleščini?

Zavod EPK je ugasnil, toda EPK je ugasnil že davno. Resnica mesta je končno postala ona sama.

Več: EPK.

MAKS ali resnica mariborskih finančnih lukenj, medijska žaloigra v treh dejanjih


Prolog: nastanek mariborske luknje (MAKS-a) v treh časovnih dejanjih. Sprva je bila enoglasna medijska, sploh Večerova podpora projektu Pandurteatra, CEUM-a in končno MAKS-a, navdušenje in obvezna cenzura sleherne kritike. Kulturniška sekcija časopisa na čelu s Petro Vidali in Melito Forstnerič Hajnšek  je odlično opravila svoje delo.

Temu so sledila razkritja o novinarskih odnosih s Francem Kanglerjem, malce sprenevedanja, izključitev novinarke iz vrst DNS in na koncu tiha in srečna rehabilitacija, na koncu pa trajno čudenje, od kod dvojne MAKSove luknje, finančne in fizične, ter postepekajevski pogreb lokalne kulture.

Prvo dejanje, dolgotrajno in aktivno Večerovo ustvarjanje Pandurteatra (52 milijonov), CEUM-a in MAKS-a:

17.12.2010

Vroča sobota v Večeru za jutri obeta intervju s Tomažem Pandurjem. Ja, prav smo prebrali, s Tomažem Pandurjem. Od kdaj pa on daje intervjuje? In za koga? Hja, za Večer. Petri Zemljič in Meliti Forstnerič Hajnšek… Na tem blogu smo že večkrat eksplicirali kurtoazni stil in vsebino poročil časopisa Večer glede projekta EPK. Smiselno vprašanje: kaj lahko pričakujemo od jutrišnjega intervjuja? Če imamo prav – in bojimo se, da imamo – potem velja spodnji seznam vprašanj, ki jih v intervjuju s Pandurjem jutri ne bomo zasledili. Kritika ni dovoljena, nas uči izkušnja, dovoljeni pa so idolatrija, novinarska prilizljivost, naklonjenost in prijaznost Ali niso vaši projekti preveč megalomanski, še zlasti ker so prisesani na občinsko finančno dojko?

Ali si želite, da bi vas Večerovi novinarji vprašali tudi kaj kritičnega?

Zakaj menite, da vas ne?

Ste pripravljeni odgovori na zgornja vprašanja kje drugje, saj v Večeru nanja ne boste rabili odgovarjati?

Drugo dejanje, CEUM alias MAKS naj bo, pravi Večer, pa naj stane, kolikor hoče!

8.12. 2010

CEUM lahko uspe le kot netransparentna investicija skozi nedemokratično proceduro. Zato je ta projekt vredno podpreti. Tako direktno bizarno se za netransparentnost navdušujeta novinarka Melita Forstnerič Hajnšek v današnjem 7 dni in umetnik Igor Štromajer. Sveža in tehtna ideja, dodaja prva, za razliko od dolgočasnih kritikov!

Tretje dejanje, Večerovo čudenje, od kod neki pokop kulture v mestu:

11.12.2014

Večer Zemljič Pokop kulture

Razbiti pretekli epilog, razbijanje resnice o luknji ob vznožju MAKS-ove luknje.

18.12.2013

razbita resnica EPK

 

Memento kar tako.

MAKS UGM SIOL gradnja

Duh iz EPK steklenice, ki je dvignil ljudstvo

Kolumnist časopisa Dnevnik Aleš Čar, sicer eden poglavitnih protagonistov mariborskega EPK je, pred dnevi v kolumni »Maribor je mesto« slovenske medije in novinarje izzval s tezo, da je EPK kot projekt zaradi enoletnega spuščanja elektrošokov v socialno tkivo mesta uspel doseči vstajo duha (brez telesa) in ga prevesti v jezo ljudskih množic. Poskrbel naj bi za odmašenje žil in novo prekrvavljenost mesta. Duh se je potem materializiral v obliki številnih protestov in oživil speče Mariborčane.

Novinar istega časopisa Tomaž Klipšteter je na svojem Facebook profilu takrat cinično  odreagiral:

KONČNO IMAMO ODGOVOR NA VPRAŠANJE, KI GA NIHČE NI POSTAVIL: PROTESTI SO ZASLUGA EVROPSKE PRESTOLNICE KULTURE!!! Organizatorji protestov so v pisarnah Vetrinjskega dvora leto dni »spuščali male elektrošoke v socialno tkivo mesta, potiskali kri po zamašenih žilah socialnih mrež«, kar ima zvezo »z novo prekrvavljenostjo mesta«. To, da so bili leto dni pohlevni do Kanglerja, Kanglerjev in kanglerstva, je bila samo fasada, podtalna konspirativna akcija, hvaljenje županove integritete in popolna odsotnost kritike pa samo prebrisana strategija programiranja »redefinicije duha«. Hvala vam, EPK. Kak pogumno in pokončno, da ste zdaj, ko je že mimo, svojo kanglico pristavili.

Kaj je torej res, kakšne zasluge si lahko pripišejo epekajevci za preporod in resurekcijo mariborskega duha, za ljudsko vstajo proti županu Francu Kanglerju in mestni oblasti v celoti? Morda celo za premislek o socialnem stanju?

Ne eno, več vprašanj  

Aleš Čar je bil uspešen, novinarji so mu sledili in se resnično začeli kar množično spraševati o »vzročno-posledični povezavi« med duhovno energijo EPK in mariborskimi vstajami. Ujeli so se v past. Pri tem so, tako tipično globokoumno zanje, s tem drezali le v same protagoniste in si od njih obetali objektivno pojasnilo! Če bi bila takšna povezava dokazana, bi seveda zasluge zanjo imeli glavni EPK igralci – taisti, ki so tezo postavili.

Sam bi vendarle, bolj metodološko čisto, ločil med nekaterimi naslednjimi artikulacijami spraševanj, ki se nam zastavljajo:

(1) splošno vprašanje učinkov, uspehov in rezultatov projekta EPK, njihove ocene in presoj, impakta špricanja in eksplozij kulture na »duha mesta« ali širše;

(2) vprašanje vzročnoposledične povezave EPK in trenutnih protestov oziroma niza mariborskih vstaj – torej vprašanje dokazljive vzročne relacije epekajevskega napora in njegovega učinkovanja na duha ljudskih množic;

(3) vprašanje legitimnosti epekajevcev v odnosu do mestne oblasti v luči protestov proti tej oblasti – kako so se obnašali doslej, so bili na strani ljudi ali politike ter ali imajo kakšno kredibilnost protestirati proti njej;

(4) vprašanje na presečišču obojega: kako je lahko nekdo, ki je tvorno sodeloval z mestnimi oblastmi (vsa čast izjemam), se ji dobrikal, zdaj nenadoma uspel prebuditi proteste proti njim? Je bila to kakšna posebna zvijačnost uma in delovanja, pretvarjanja in ritolizništva, ki bo zdaj nenadoma prikazana kot velik saboterski uspeh?

Nova samozavest, novi refren

Stališče Aleša Čara ni osamljeno. Ob pregledu evforičnih izjav v zadnjih tednih sem ugotovil, da je izrekel nekaj, glede česar se strinjajo tudi vsi njegovi kolegi. Še več, v današnjem Večeru (15. 12. 2012) frazeologijo o elektrošokih v socialno tkivo (dobesedno) prevzema celo Mitja Čander. Malodane so poglavitni protagonisti poenotili svoja mnenja. Takšno izjemno soglasje gre celo tako daleč, da kar vsi po vrsti uporabljajo isti žargon in terminologijo – govorijo o novi mariborski samozavesti. Kar naj bi EPK uspel sproducirati in dati mestu, je prav ona.

Elektrošoki EPK

Naj bom zelo natančen in točen pri citatih v ilustracijo povedanega, kar bo vzelo nekaj prostora. O učinkih EPK na mariborske vstaje zelo naravnost spregovori Andrej Brvar, član EPK akademije. Ključni pojmi, ki jih uvede, so omenjena samozavest, duh in podzavest. Mariborski protesti so učinek in delo novega duha:

Po mnenju pesnika Andreja Brvarja se je Maribor zaradi EPK močno spremenil: “Gre za dogajanje, ki je v podzavesti mesta. Mesto po tem letu ne bo in ni več takšno, kakršno je bilo.” Spremembe opazi predvsem pri mlajših generacijah. “Gre za nek nov način pogovora, za nek nov duh, ki se bo pri mlajših samo še razvijal. In iz tega duha lahko pride do pritiska od spodaj na občinske strukture, da preprosto vsa stvar ne usahne, ampak da gre naprej,” je dejal.

Da trenutno prihaja v Mariboru do družbenega vrenja, po mnenju Brvarja ni naključje. “Vsi ti protesti imajo neko podtalno povezavo z EPK. V mestu opažam neko novo samozavest. Taista samozavest se zdaj v neki navidez negativni obliki pojavlja na trgu kot protest. Če bi mesto ne bilo do te stopnje samozavestno, ne bi šlo na trg in se zavzelo za svoje pravice.”

Ob Čaru in Brvarju je tu generalna direktorica zavoda EPK Suzana Žilič Fišer, ki meni nekaj podobnega. Še več, njo veseli aktivno državljanstvo: »Veseli me, če so ljudje zaradi EPK bolj pripravljeni biti aktivni državljani.« Ključni pojmi, ki jih uporabi ob tvorjenju vzročno-posledične povezave med protesti in EPK, so samozavedanje, apatija, demokratizacija, javni dialog. Na novinarsko vprašanje odgovarja kar neposredno v članku, ki je po sebi pomenljiv že v naslovu: »EPK je ljudi prebudila iz apatije«:

Veliko ljudi je potegnilo vzporednico med EPK in trenutnimi uličnimi protesti v Mariboru. Bi tu lahko bila kakšna vzročno-posledična povezava?

Že večkrat sem povedala, da mesto po letu 2012 ne bo nikoli več takšno, kot je bilo pred tem letom. Če je ta projekt spodbudil samozavedanje meščanov in državljanov, demokratizacijo mnenj in javni dialog, spodbudil to, da se ljudje bolj zavedajo soodgovornosti do kreiranja tega prostora, je bil naš cilj dosežen. Navsezadnje sta tako tradicionalna kot digitalna sfera znotraj EPK omogočali izražanje mnenj, stališč. Če rečemo, da se zaradi EPK bolj izkorišča pravico do izražanja svojih mnenj, smo zelo zadovoljni. To je nekaj, kar je bilo v Sloveniji zelo potrebno, saj smo bili priča močno razširjeni apatiji, še posebej pri mladih.

Ob Čaru, Brvarju in Žilič-Fišerjevi je tu še programski direktor projekta EPK Mitja Čander. Če so prvi trije vsi po vrsti sprejeli diskurz »samozavesti«, ga je tudi Čander, celo najbolj intenzivno – imamo torej kar štiri protagoniste, ki uporabljajo isti jezik. Vendar je Čander malenkost bolj previden pri vzpostavljanju povezave: zagovarja tezo, da je EPK »delno« proizvedel proteste, da so ob njem bili še drugi razlogi. Dokazov znova ni navedel. Ključni pojmi so znova samozavest (v prav vseh intervjujih, zelo izrazito), fatalizem, apatija.Tu je citat iz uradne strani zavoda:

Priliv zasebnega in javnega denarja je bil letos v mesto znaten in vložek se je gotovo obrestoval. A še bolj pomembna je nova samozavest, ki je posledica mestotvornih procesov, ki razkrajajo ruralni model, ki v Mariboru ni nepomben že vsaj od konce druge vojne naprej. Meščani so tudi s pomočjo EPK dojeli, da so lahko sami krojači svoje usode in da prevladujoči katastrofizem in fatalizem nista edino naravno stanje.

Citat z isto osebo iz klepetalnice MMC RTVSLO:

Kako gledate na vse proteste, ki so se začeli ravno v Mariboru? Vplivajo kako na dogajanje EPK? Jutri bodo sovpadli s sklepnim vikendom, se bojite, da vplivalo na izvedbo končnega programa? In še obvezne čestitke za EPK! Super leto je za nami.

<mitja cander> Hvala. Ne, nič se ne bojimo. Maribor je ponosen na EPK, v to sem prepričan. Mesto je postalo na pozitiven način samozavestno.

Citat iz pogovora za STA:

Veliko ljudi je potegnilo vzporednico med EPK in uličnimi protesti. Bi tu lahko bila kakšna vzročno-posledična povezava?

Protesti so nekaj tako širokega, da nikoli ne morejo biti povezani samo z enim razlogom. Protestirati so prišli ljudje iz zelo različnih vzgibov in provenienc. Verjamem, da je bilo med njimi veliko tudi takih, ki jim je letošnje dogajanje v mestu dalo neko novo samozavest in da se jim je ta fatalizem, ki je značilen za Maribor, zazdel vprašljiv. Gotovo je marsikomu letošnje leto dalo samozavest tudi za to, da gre na trg in pove svoje mnenje. Celota protestov pa je nekaj precej obsežnejšega, da bi lahko bila povezana zgolj z EPK.

Citat iz pogovora za Delo:

Teze, da je prav EPK vzpodbudil novo državljansko samozavest in pogum, se vendarle zdijo nekoliko pretirane?

Krožijo različne teorije: od razmišljanj, da so relacije zelo prepletene, do prepričanja, da ni med EPK in protesti nobene povezave. Letos smo z zelo različnimi prijemi res poskušali animirati ljudi in jim vzbuditi samozavest, saj so projekti segli tudi zunaj polja umetniškega in so promovirali ustvarjalnost na najrazličnejših področjih, pa tudi vzajemnost, solidarnost in predvsem odpor proti apatiji in fatalizmu, ki je bil v Mariboru vedno zelo navzoč, vendar so ti protesti predvsem izraz nezaupanja in besa ljudi nad politično in gospodarsko elito in ni mogoče enostavno vleči vzporednic z EPK. Zdaj se bo marsikdo poskušal samooklicati za iniciatorja vstaje. Pravzaprav se to že dogaja. Vendar je treba upoštevati, da protestniki niso amorfna homogena masa, temveč so posamezniki, ki so jih k uporu vodili različni vzgibi.

Opazimo lahko, da so novinarji uspeli zgolj zastavljati vprašanje tipa »Ali je res, da….?«, ne pa tudi kakorkoli aktivno podvomiti v odgovor ali intervjuvancem zoperstaviti ugovor ali pomislek. Kaj šele najti sogovorca, ki meni drugače.

Kangler kot človek z veliko politično integriteto

Če ne more biti nobenega dvoma, da štirje pomembni protagonisti zagovarjajo tezo o njihovem lastnem vplivanju na proteste in si jih po svoje lastijo, če ni dvoma, da se med prve aktivne protestnike prišteva še en EPK akter, Aleš Šteger (npr. v intervjuju za ORF, ki kroži po družbenih omrežjih), ne da bi nam navedli bolj otipljiva dokazila za svoje zasluge, smo s tem sicer odgovorili zgolj na eno od zgoraj naštetih možnih četverih spraševanj. Nekaterih preostalih se bom dotaknil le bežno. Domačijskost mariborske mestne politike in epekajevskega vodstva sem pribeležil v številnih zapisih, naj spomnim le na slovite panegirike, ki sta jih županu Kanglerju pela Pandur in Čander. Slednji na primer takole opeva moralno veličino župana, za katero se je sicer kasneje začelo zanimati tudi protikorupcijska komisija in seveda policija:

»Občina je ustanovitelj zavoda in župan Franc Kangler je bil pobudnik te zgodbe. Za to zadevo je zastavil svojo politično integriteto in vidim ga kot človeka, ki z vsem srcem stoji za to zgodbo. To se mi zdi za politika zelo pogumno dejanje, saj se običajno dogaja, da se politiki sprva skrijejo in se pokažejo le, če se projekt izkaže za uspešnega.«

Duh, ki so ga torej epekajevci proizvedli, je bil duh prehoda od kimanja oblastnikom do neposrednega revolta proti njim – ne sicer njihovega, temveč ljudskega. To zmorejo res le najboljši med nami. V EPK niso pokazali niti najmanjše senzibilnosti do ostalih kulturnih producentov, ki so do zadnjega pristajali na fašistoidno logiko »Ali ste del EPK, ali pa crknite«, ki ji je sledila tudi občinska odločitev o odmiku razpisov za kulturni denar, češ da je ta ves prekanaliziran v EPK. Društvu Zofijinih je celo bila izrečena policijska globa v višini okoli 1000 evrov, ker je protestiralo ob obisku epekajevskega projekta obiska izraelskega ambasadorja v Mariboru. Že od maja 2011 obstaja peticija za odstop župana, a je prav noben epekajevec ni želel podpisati. Prej bi torej pričakovali, da bodo v zavodu EPK deležni revolta proti sebi, ne pa, da bodo po njihovem oni akterji revolta proti drugim.

Brez novinarjev ne bi šlo

Na drugi strani je bilo seveda novinarsko lakajstvo. Rožice so bile že dolgo nazaj posajene, EPK mora uspeti. In tudi je – s takimi postreščki pač ni mogel biti failure niti za minuto. Večerova novinarka Melita Forstnerič Hajnšek danes za nameček posvoji začetno stališče, kajti tudi ona ve, da je EPK spravil ljudi na ulice: »To je bil začetek epekajevstva po mariborsko, zato nimajo čisto prav tisti, ki ne dovolijo povezovati mariborskih vstaj in EPK.« (Večer, 15. 12. 2012).

Podobne enkomije prebiramo v Delu, nazadnje včeraj (»Kakšna je torej dediščina EPK? Kar zadeva kulturne presežke, je izjemna in samo upamo lahko, da je ta parada umetniške odličnosti pustila svoj pečat…«)  In kje se je tu znašla kakšna kritična refleksija, dopuščen dvom, ne da bi bila nemudoma zatrta? Ji je sploh bil odmerjen kakšen prostor v javnih premišljanjih? Lahko povem le zase, pa naj še drugi v svojem imenu: v Večeru in Delu me v dveh letih na noben način niso povabili k besedi  – niti enkrat.  Priznam, bera v obliki nekaj sto kritičnih prispevkov na mojem blogu res ni pretirano bleščeča, toda bolj zoprno bo razkritje, če niso dopustili prostora niti od mene bolj intenzivnim in boljšim pridrževalcem ogledala. Zakaj ne, je lepo razbrati že v priloženem izseku iz današnjega članka, kjer je sleherna kritika že v izhodišču (beri: celo v začetnem vprašanju) diskreditirana.

Zato tudi teza o epekajevskem duhu, ki se je naselil v protestne glave Mariborčanov, pač ne more biti neuspešna. Ob manku presežkov je zatekanje k prilaščanju duhovnih eksplozij pač nekaj priročnega. Ali kot se je Mojca Pišek nedavno obregnila ob to idejo v Dnevniku: »Mariborčani so brez EPK prebedasti celo za to, da bi jim prekipelo. Tako bi mi interpretirali njihove poskuse interpretacij, če nam ne bi bilo preveč nerodno.«

Brez voljnih novinarjev EPK ne bi bil tako bombastično uspešna zgodba, ki si je morala za utišanje dvomljivcev še dodatno pripisati kakšno zaslugo več – tudi za politične procese v mestu. Da se je vse začelo z radarji in neko neznano FB skupino, ne zavoljo nekoga med nami, pa itak nikogar več ne zanima.

Napotila:

http://zofijini-epk.blogspot.com/

https://vezjak.wordpress.com/?s=epk

http://www.zofijini.net/

»Maribor efekt«, novinarska voljnost in žajfaste imitacije TV koledarjev

Seveda je zdaj vse pozabljeno. Gostovanje »Vojne in miru« v Mariboru je priložnost za pranje možganov. Večerovi kulturni šerifi znajo to najbolje opraviti, danes so se Tomažu Pandurju poklonili s slinastim bobom dneva: »Danes živimo, živite en drug EPK, kot smo ga sanjali, ki je prilagojen možnostim, resničnosti in potrebam mesta in države. Računal sem, da bi se lahko zgodil Bilbao oziroma ‘Maribor efekt’. A očitno se danes v Sloveniji ne da ničesar narediti«. Kot da bi poslušali besede župana Kanglerja po včerajšnji univerzijadni odpovedi! Pa tako se je mož trudil! In tako se je trudil njegov kompanjon Pandur!

Zoprnih vprašanj o financiranju predstave več ni, kot tudi ne nobenih drugih. Vse je pripravljeno za velik uspeh, rdeča preproga razvita, dvom prepovedan, roke v stanju za ploskanje, novinarska voljnost na vrhuncu.

Novinarji bodo spet pozabili na nekaj malenkosti. Ne le na nikoli odgovorjena in celo servirana vprašanja. Recimo tudi o tem, zakaj »Vojna in mir« prihaja v Maribor po Zagrebu, ali kakšni denarji so šli zanjo? (Arhiv vseh težav s Pandurjem na EPK je tule.)

Zakaj mariborska premiera v februarju, če je bila v napovednikih zapisana šele v oktobru 2012, nekoliko pred tem pa napovedana za junij? Ali kot je povedal programski direktor EPK:

“Tukaj je še Vojna in mir, ki jo zelo dobro poznate po raznih škandalih,” se je muzal Čander. Doslej je bilo znano, da bo ta predstava, ki jo Tomaž Pandur Theaters producira skupaj s Hrvaškim narodnim gledališčem, doživela svojo premiero v Zagrebu. Programski vodja EPK pa je včeraj razložil, da bo premiera junija 2012 v Mariboru. Na Dnevnikovo vprašanje, ali se je zgodila sprememba v načrtih, je Čander odvrnil, da bo projekt Vojna in mir imel dve premieri, “ker naj bi bila predstava za Maribor nekoliko predrugačena”.

Saj res, bodimo pozorni, v kakšni meri bo predstava predrugačena, kar je, če prav razumemo, terjalo dodaten pripravljalni čas. Slovenski mediji so poročali o navdušenem odzivu Zagrebčanov, medtem ko sami beremo o tem, da je Pandurjeva predstava Vojna in mir »Žajfasta imitacija TV koledarja« in zgodba »O lustrih, ne pa o ljudeh«. Verjetno zgolj zlobni odkloni od prave resnice (ja, taista zloba se venomer dogaja tudi Kanglerju; nič čudnega, kajti Maribor je mesto mračnih sil, kot ugotavlja omenjeni).

Pandur Vojna in mir Rak Delo

Človek bi skoraj stavil, da se utegne ponoviti zgodba o dveh medijskih Pandurjih, glamuroznem in tistem resničnem. Kot v primeru Somraka bogov in njegove medijske recepcije, ali Kogojevih Črnih mask, kjer so v Večeru blazno ploskali (kot skoraj edini, predstava je bila deležna negativnih kritik), in uspeli zapisati prilizljive fraze, vredne podrobnejše diskurzivne analize:

»zaživele v vsem svojem sijaju«, »in seveda genialna kostumografija Alana Hranitelja«; »vsekakor je … dosegel enega svojih poustvarjalnih vrhuncev in se tako kot interpret na neki način zapisal med nesmrtne«; »zato lahko zgolj upamo, da bomo poslej takšne in podobne produkcije pogosteje srečevali tako na naših kot tujih opernih odrih«; »seveda zna biti Kogojevo iskanje novega človeškega ideala skozi pekel v nebesa za marsikoga naporno, vendar je vztrajnost na koncu vsekakor poplačana«; »je režiser tokratne uprizoritve Janez Burger sicer nadvse zapletena stanja Lorenzovega ega uspel približati kar najširšemu občinstvu«; »se s primernim pristopom in sodelovanjem najkvalitetnejših slovenskih opernih umetnikov in institucij da napraviti evropski presežek«.

No, naštetih je le nekaj cukrčkov, znova uporabnih za recikliranje in generiranje za vse prihodnje priložnosti, in tudi prvo med njimi. Novinarsko prirejanje je res lahko brezmejno pristransko. Za uspešen »comeback« si velja zapomniti še včerajšnje besede dobrodošlice programskega direktorja:

Brez Tomaževega vstopa v dogajanje EPK ne bi bilo ambicioznosti in tovrstne svetovljanske dimenzije, ki smo ji kasneje sledili tudi drugi ustvarjalci EPK,” je dejal.

Skratka, v Mariboru se namesto bede od mesta v mesecu februarju 2012 spet veselimo svetovljanske dimenzije!