::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Nevidna matrica dojemanja mesta

»Ne vem. Mogoče smo vsi skupaj, Viole in neviole, del natančno premišljenega socialnega eksperimenta, razumete? Mogoče avtor stripa ne misli čisto tako, kot je rekel, ampak je to del stikov z javnostmi, razumete? Mogoče so Violam rekli, da so frajerji, da ne bi stripa nemudoma ruinirale, razumete? Mogoče je namen tega poskusa kultiviranje navijačev, kaj se ve. Res, to je odmeven projekt, dal je krila našemu čutu za dojemanje mesta, in to je cilj programskega sklopa evropske prestolnice kulture Ključi mesta, kajne? Ampak, a so vkalkulirali v eksperiment, da bo dal večja krila tudi Violam? Bi morala verjeti, da verjamejo, da je tako energijo mogoče nadzorovati in usmerjati?«

Na trikratni »razumete« je verjetno treba jasno odgovoriti: »Ne razumemo!« Tako plehke apologetike Zdravka Duše, in to po tistem, ko večerovci niso uspeli priobčiti nobene informacije o npr. kazenski ovadbi zaradi vzpodbujanja sovraštva in nestrpnosti (prof. Bogdan Čobal je napisal tudi javno pismo, prav tako neobjavljeno), res ni mogoče razumeti. Ne, ne mislim, da strip neposredno vzpodbuja sovraštvo in nestrpnost, niti ju ne nujno legitimira, vsekakor pa legitimira njegove nosilce. In hkrati verjamem, da artistična vrednost (ali intenca) stripa in njegove ulične postavitve ne odtehta te legitimacije kot možnega nehotenega stranskega učitka, kot tudi ne, da ni predvidljiva. A pustimo to. Da naj bi za stripom Violent stala kar skrbno premišljena eksperimentalna akcija vrhunskih mislecev epekaja, piarovsko konceptualno dovršeno dejanje, ki ga naši premajhni možgani zaenkrat niso uspeli dešifrirati? Temu se res lahko reče nekritična dobronamernost.

viole violent

Pa poglejmo, kaj daje krila našemu čutu za dojemanje mesta, če ga že oltar točno nasproti Večerove stavbe ne animira dovolj, in kako novinarka izraža prijateljski pozitivizem do avtorja stripa, za katerega pove, »da sva po navadi na isti strani problemov«. Zdravko Duša o očitkih glede nestrpnosti uličnega stripa:

»Tole je nekorektno do Viol, če drugega ne. Več kot dvajset let so že v mestu, ki živi z njimi, so njegov del, spektakelski in značilen, zdaj pa so nenadoma postali zgolj potencialni netilci nasilja. Ne vem, kje je tista točka ogroženosti, ki ljudem zbudi strah, da tako reagirajo, poskušam to razumeti, ampak na spektakelski ravni so Viole nenadomestljive.«

Le nekaj dni nazaj je dr. Ljubo Bavcon opozoril na dejstvo, da je nacionalistični sovražni govor lahko zelo nevaren in dodal, da ima beseda učinek tempirane bombe. Kot se zdi, v larpurlartističnem slogu nekateri verjamejo, da so umetniške besede iz tega izvzete. Umetniške v smislu pripadnosti umetniškemu dejanju ali akterju. Zanje da velja neka druga logika, umetnost po sebi meri na resnico, artefakti so intrinzično onstran vseh možnih kontekstov in zato nenevarni. Samo v tej perspektivi odpade razumevanje, po katerem lahko umetniški izdelek legitimira tudi nekaj, česar si ne želimo in kar obsojamo. In ta legitimacija ni na noben način odvisna od tega, kako bo subjekt umetniške uprimeritve, če obstaja, dojel svojo uprimeritev. Ne, gre za to, kako jo bomo dojeli vsi, za univerzalnost dojetja.

Če se Duša sprašuje, »kje je tista točka ogroženosti, ki ljudem zbudi strah«, potem naj vpraša geje in lezbijke, za katere se Viole pohvalijo, da so jih uspešno spodili iz mesta. Avtorjevi pokloni nekogaršnji nenadomestljivosti na spektakelski ravni (ja, res je izgledal spektakularno napad nanje!) se slišijo – in so zelo glasen izraz – bizarnega opravičevanja. Umetniki in novinarji se očitno trudijo videti smisel tam, kjer ga ne le ni, ampak ga niti ne bi smeli videti.

Popolnoma jasno je, da ob artefaktih obstaja tudi umetnikova namera. In v danem primeru jo je Duša zelo jasno artikuliral: poklon Violam. Očitno pa se nekdo zelo močno trudi gledati in ocenjevati artefakte onstran take intence. Je to dopustno? Verjetno smo res bizgeci tisti, ki v kulturniških naprezanjih osmisliti violentizme in paralelnih novinarskih opravičevanjih ne vidimo didaktičnih, specialno premišljenih eksperimentalnih dodatkov. Fine violentne matrice, ki so nam jo spletli neprekosljivi mojstri. Gotovo mora obstajati, če je ne vidimo, le kam se je skrila? Napnimo oči! Ampak: mogoče je sploh ne želimo videti, ker ne želimo biti del eksperimenta (očitno še ne končanega), tako kot v primeru Čandrove medijske provokacije z Gulnaro Karimovo. Že od vsega začetka je namreč jasno, da je eksperiment ne samo obsojen na neuspeh, temveč  je tudi pomisel na to, da ga nekdo skupaj s piarovskimi štosi izvaja nad nekom, in seveda nujno tudi nad nami, močno podcenjevanje hkrati človeškega dostojanstva in inteligence. Razumete?

Boris Vezjak

Information

This entry was posted on 30/01/2012 by in aktualno, mariborske, mediji, časopisi and tagged , , .
%d bloggers like this: