Včasih je za razumevanje politične manipulacije dovolj en sam stavek in Janez Janša ga velikokrat prispeva. Po nedeljskem referendumu o RTV prispevku, na katerem so volivci s tesno večino zavrnili njegovo ukinitev, je pohitel in na družbenem omrežju X zapisal, da ga bodo »pač plačevali tisti, ki to želijo«. Ko so novinarji poslanko SDS Alenko Jeraj vprašali, kako naj bi takšna ureditev delovala, je priznala, da tega še ne ve in da se bodo morali o tem pogovoriti. Za ta namen da morajo »natuhtati neko salomonsko rešitev«.
Salomonsko tuhtanje
Ilustracija povedanega je skoraj popolna: najprej državljane pokličeš na referendum, jih tedne prepričuješ, da odločajo o pomembnem družbenem vprašanju politično pristranskega javnega servisa, ki ga naskakuješ že četrtič, politično ozračje pripelješ do vrelišča, nasprotnike razglasiš za branilce privilegijev, potem pa, ko ti rezultat ni všeč, mirno pojasniš, da bodo volivci odslej lahko ravnali vsak po svoje. Kako, ne veš.
Jeraj je nato še duhovičila, da smo glasovali o obveznem prispevku, ki pa ni prostovoljni (!) in ta je verjetno dovoljen, Aleš Hojs pa je v svojem enako znanem sarkazmu dodal, da če kdo želi plačati dvojno, pač lahko. Končno je bil ravno on tisti, ki je dolga leta pozival proti plačevanju in si za nameček zaslužil vedno nova povabila v programe javnega servisa.
Grotesknost Janševega razumevanja demokracije se izrisuje sama po sebi. Takrat, ko mu ustreza in ko zmaga, je zanj spregovorilo ljudstvo. Toda če izgubi, je isto ljudstvo očitno spregovorilo nekoliko nerazločno, zato mu bo pomagal z naknadnim prevodom. Zato si pridržuje pravico, da voljo priredi po svoje, po salomonsko, in se pri tem še sklicuje na to, da mora volji ljudstva slediti!
Še več, kadar mu ne ustreza, napove možno krivdno razrešitev Državne volilne komisije, zraven pa še kazenske ovadbe in tudi zakonske spremembe, ki naj bi bile vložene v 14 dneh.
Trojno zanikanje
Predsednik vlade nam po referendumu o RTV prispevku uprizarja kar trojno zanikanje demokratične volje ljudstva. In vsako je po svoje pomenljivo.
Prvič, relativizira sam rezultat glasovanja. Poslanka Jeraj je ob tesni razliki včeraj dejala še nekaj takšnega: »500 ljudi, no, no, pa kaj je to?« Kot da demokracija pozna minimalno razliko, pri kateri začne volja večine sploh veljati. Si predstavljamo, da bi SDS po tesnem volilnem porazu razglasila: »500 ljudi, no, no, pa kaj je to? Mi smo boljši in bomo vladali!« Demokratična večina očitno šteje samo takrat, ko je dovolj velika, predvsem pa takrat, ko je Janševa. Resda je bil referendum posvetovalen, vendar to nikakor ne upravičuje grobega političnega razvrednotenja njegovega rezultata.
Drugič, Janša ne zanika zgolj rezultata, ampak tudi sam vsebinski smisel referendumskega vprašanja. Volivci so odločali o ukinitvi obveznega RTV prispevka, zdaj pa jim sporoča, da ga bodo plačevali samo tisti, ki to želijo. Poslanka Jeraj pravi, da še ne vedo, kako bi to izvedli, vemo pa zelo dobro, da bi javne obveznosti s tem naredili za stvar zasebne izbire. Cinično obarvani nesmisli se pišejo kar sami in nekaj jih je naštela poslanka Asta Vrečko; po tej logiki bi lahko vsak državljan sam odločal, ali bo financiral šolstvo, zdravstvo ali sodišča. Referendum postane popolnoma odveč, kajti če je rezultat neugoden, preprosto spremenimo pomen vprašanja! Kakšen smisel jih ima potem sploh razpisovati?
Tretjič, premier zdaj obračunava še z institucijo, ki skrbi za izvedbo volitev. Napoveduje možnost krivdne razrešitve Državne volilne komisije in celo kazenskih ovadb. Morebitne nepravilnosti je seveda treba preveriti, toda brez dokazanih kršitev takšne grožnje učinkujejo predvsem kot politični pritisk na neodvisnost volilnih organov. Ko mu izid ni všeč, postanejo sumljivi še tisti, ki so glasove prešteli. Kaj je že domnevno rekel Churchill o volitvah, ki jim zaupa le, če jih sam ponaredi?
Tri stopnje cinizma
Tako dobimo tri stopnje istega demokratičnega cinizma: najprej razvrednotiš voljo volivcev, potem se lotiš vsebine njihove odločitve, nazadnje pa zagroziš še instituciji, ki je rezultat ugotovila. Se res zavedamo, kaj se nam dogaja?
In vse to počne politik, ki se sicer nenehno sklicuje na ljudstvo in njegovo suverenost! Očitno ima v Janševi demokraciji ljudstvo pravico odločati samo pod pogojem, da se odloči pravilno. Če se ne, se začnejo popravni izpiti, in to za vse po vrsti: volivce, referendumsko vprašanje in Državno volilno komisijo.
Temu lahko rečemo politično goljufanje in to počnejo avtoritarni režimi. Kdor posvetovalni referendum pred glasovanjem predstavlja kot pomemben izraz ljudske volje, nato pa ga po glasovanju obravnava kot nepomembno anketo, kjer bo voljo ljudi interpretiral sebi v prid in popolnoma poljubno, se več kot jasno norčuje iz elementarnih demokratičnih pravil in institucij. Ali naši mediji zmorejo sporočiti, kam smo zabredli? Nekaj, kar se nenehno sprašujem.
Ministrica Ignacija Fridl Jarc je v komentarju celo dejala: »Posvetovalni referendum je dejansko sporočil vodstvu RTV, da polovica državljanov ne želi plačevati prispevka.« Bomo v novem referendumu okoli pravice do nošenja burke v primeru rezultata 51 proti 49 zavzeli stališče, da lahko burke nosijo tisti, ki jih hočejo, drugi pa ne? Ali pa, da jih lahko vse ženske v obsegu 49 odstotkov celotne kvote vseh, ki nosijo burke, druge pa ne?
Referendum kot sredstvo političnega izčrpavanja
Slovenija zdaj postaja država referendumske hiperinflacije in napovedujejo se že novi. Čeprav bi moral biti izjemen instrument neposredne demokracije, dobivamo priročno sredstvo političnega obračunavanja, preusmerjanja pozornosti in psihopropagande. Če ni dovolj političnih sporov, jih je treba ustvariti, razdeliti narod in situacijo v družbi zaostriti do plafona. Ker parlamentarna razprava ne zagotavlja ustreznega konflikta, ki si ga želimo, je precej bolje zanetiti čustveni požar in na volišča poklicati celotno državo, da bo demokracija v plamenih.
Janševa politika takšno logiko izpopolnjuje že vrsto let in jo radikalizira. Demokratična pravica do odločanja postaja sredstvo permanentne mobilizacije volilnega telesa in novih netenj sovraštva, le da je zdaj referendum postal nadaljevanje siceršnje strankarske kampanje z drugimi sredstvi in dodatno še paravan za večje in pomembnejše bitke v ozadju.
Trenutno nas že vabijo k novemu četverčku referendumov, ki bodo čez mesec in kakšen teden. Toda zdaj vemo, da bi se šef SDS morda požvižgal na referendumski rezultat tudi v primeru, če bi predlog o ukinitvi obveznega RTV prispevka zavrnilo 99,9 odstotka volivcev. Prejkone bi iskal in našel razlago, zakaj ljudska volja ne pomeni natanko tistega, kar je zapisano na glasovnicah in da rezultat ne odraža pravilne volje ljudstva. V tem oziru so novi referendumi, to zdaj že vemo, popolnoma nesmiselni in na to dejstvo bi morali aktivneje opozarjati.
Predvsem postajajo zgolj množična cirkusantska predstava demokracije. V njej niti ni najhuje, da nas Janša vedno znova prisilno vabi v svoj potujoči cirkus, pač pa, da mu vedno znova pomagamo postavljati šotor. Tako novinarji pretežno žal ne znajo dovolj natančno definirati in še manj izreči, kaj natančno se dogaja: rapiden zlom demokracije. In tudi to je način, kako lahko avtoritarci s še večjo lahkoto vladajo Sloveniji.
Ceterum censeo: mediji bi morali biti psi čuvaji demokracije, ne njeni vratarji in gospodarji molka. Slovensko novinarstvo je v svoji demokratični vlogi nevarno na psu: bolj ko je na psu, manj je v njem psa čuvaja. Kako učinkovito je mogoče kritični glas utišati že s tem, da ga vztrajno ignoriraš, sem imel skozi leta dovolj priložnosti spoznati. Leta 2023 sem objavil knjigo Desant na RTV Slovenija: politična ugrabitev javne radiotelevizije v letih 2020-2023, ki pa vse do današnjega novega desanta ni pritegnila nobenega novinarja. Ne velja le zame: v času referendumov cenzura urednikov in novinarjev še bolj pospešeno postaja njihov neposreden prispevek k fašizaciji družbe.
Več:
Han o zadovoljstvu leve sredine: kdo je zaslužen za delni uspeh na referendumskem četverčku?
Referendumski čudež kot uspeh zdrave protiavtoritarne pameti
Politična policija odpira vrata zlorabam: zakaj je referendumska razprava včasih brezplodna
Ali opozicija z Golobom res prepušča referendumsko kampanjo civilni družbi in sindikatom?
V pričakovanju psihopropagandnega maratona: kaj nas čaka v referendumski kampanji
Poražena levica: o vplivu kognitivne disonance na polom vlade Roberta Goloba na volitvah leta 2026
Kdo je podoben Hitlerju? Aleš Primc, zastrupljanje bolnikov in hujskaška propaganda
Janša na plačuje RTV prispevka: odprto pismo vodstvu RTV Slovenija
Kako RTV reklamira tiste, ki hujskajo proti plačevanju prispevka
You must be logged in to post a comment.