::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Minister Gorenak o nas, kriminalcih

Nenehni panegirizem Politikis.si v čast ministru Gorenaku in zanimive piarovske vloge, ki jih je slednji prevzel, nazadnje v obrambo Zbora za republiko, so me po dolgem času vzpodbudile k obisku njegovega bloga.

Med številnimi pozornosti vrednimi zapisi mi je padel v oči še en medijsko po krivici spregledani, kjer se 28. januarja letos minister zoperstavi govoricam o prisluškovanju in interpelacijskemu vprašanju poslanca. In zapiše spodnje, z vsemi tipkarskimi in (šestimi) manjkajočimi vejicami vred:

Te dni nekateri spet jokajo in stokajo, da jim domnevno nekdo prisluškuje. Prisluškovanje policije je pri nas zakonsko opredeljeno in dovoljeno. Seveda v z zakonom določenih primerih. O tem je ob moji interpelaciji govoril tudi vodja poslanske skupine PS Jani Modernodrfer. Kot je dejal menda ne upa več govoriti po telefonu od kar sem jaz notranji minister.Višina njegove porabe na mobilnem telefonu, ki jo plačajo davkoplačevalci pa seveda govori prav nasprotno.

Toda tako vodjo poslanske skupine PS Modernodorferja, kot danes jokajoče in tarnajoče samooklicane predstavnike ljudstva lahko ponovno pomirim. Sam sem vedno, tako v komunističnih časih, kot kasneje, neglede na leve ali desne vlade vedno in povsem mirno govoril po telefonu. Zakaj? Zato, ker se ne ukvarjam s kriminalom in ne komuniciram s kriminalci, vsaj da bi vedel ne. Le tisti, ki se ukvarjajo s kriminalom ali komunicirajo s kriminalci imajo razlog za bojazen. In prav je tako.

Gorenak prisluškovanje

Ministrova argumentacija

Avtor razmišlja na približno tak način:

(1) Osebe iz skupine A,B,C, med katerimi je vodja poslanske skupine PS, jokajo in stokajo, češ da si ne upajo klicati po mobilnem telefonu, ker jim prisluškujejo.

(2) Ampak po telefonu si ne upajo komunicirati le osebe, ki se ukvarjajo s kriminalom in komunicirajo s kriminalci.

(3) Implicitno: Osebe iz skupine, ki se ukvarjajo s kriminalom ali komunicirajo s kriminalci iz druge premise so osebe iz skupine A, B, C iz prve premise.

(4) Prav je torej, če si osebe iz skupine A, B, C, ki se ukvarjajo s kriminalom ali komunicirajo s kriminalci, ne upajo komunicirati.

V svoj razmislek minister Gorenak doda še en poudarek, ki za osnovno strukturo ni tako bistven, a je zabaven: osebe, ki ne spadajo v skupino A, B, C, nimajo razloga za bojazen in se ne bojijo telefoniranja. On je že taka oseba. Ker zase ugotavlja, da ne spada v skupino A, B, C, mu to dejstvo služi v pojasnilo, da se zaradi tega nikoli ne boji telefonirati.

Krivda po povezavi via »ad hominem«

Gorenakovo izpeljavo bi lahko formalizirali takole:

(1) Oseba A postavlja trditev T (o prisluškovanju).

(2) Skupina S prav tako postavlja trditev T.

(3) Skupina S je prezira vredna.

(4) Ker je trditev osebe A enaka trditvi skupine S, je tudi oseba A prezira vredna.

(5) Ker je oseba A prezira vredna, njena trditev T ni resnična.

Ministrovo sklepanje zato razumem kot verzijo krivde po povezavi (guilt by association), kjer perverzno obremeni skupino A, B, C z epitetom »kriminalci« – kar se mi zdi skrajno neokusno. In žal medijsko spregledano.

Ključna za prehod v argumentacijo »ad hominem« je premisa (4): ker si vodja poslanske skupine PS ne upa telefonirati, postopa enako kot kriminalci, s čimer je prezira vreden in je zato njegova bojazen pred telefoniranjem tudi »pravilna«, kot se izrazi minister. Da bi vodjo še dodatno diskvalificiral, vpelje domnevno nekoherenco med trditvijo o »bojazni pred prisluškovanjem« in njegovim visokim računom za mobilni telefon. Ob neizrečeni predpostavki, da tisti, ki se resnično boji telefoniranja, v resnici ne bo telefoniral veliko.

Nato sledi prehod v (5), čarovniško potegnjen iz rokava: namreč tudi če bi bil vodja poslanske skupine res kriminalec, takšno pojasnilo ne bi bilo relevantno za začetno vprašanje, ali (mu) nezakonito prisluškujejo. Nezakonito namreč lahko prisluškujejo tudi kriminalcem in to ni nič manj obsodbe vredno – vsaj v pravni državi ne.

Minister Gorenak torej sploh v ničemer ni odgovoril na začetni dvom ali celo uradno zastavljeno poizvedbo – namesto da bi podal konkretne številke ali navedel dejstva, ki jih demantirajo, je sogovorca (spraševalca) obremenil s hipoteko hudodelca in tezo, da se le takšni bojijo pogovoranja po telefonu. Argumentacija »Bojijo se tisti, ki že vedo, da se morajo bati«, predstavlja ne le za Janševo oblast tako značilen diskurz osebne diskvalifikacije in sovraštva, temveč tudi neposredno ignoranco očitkov o kršitvah človekovih pravic. Z njo lahko legitimiramo sleherni poseg v našo zasebnost in kršitev sleherne osebne pravice. Predstavljajo si recimo, kar je blizu mariborskim razmeram, da nekdo vpelje popoln videonadzorni sistem v mesto, kjer so sicer mračne sile ves čas na delu, kot nas kamere panoptično spremljajo na vsaki ulici in na vsakem koraku, morda celo v našem stanovanju.

Ministrov argument »Bojijo se tisti, ki že vedo, da se morajo bati«, je mogoče popolnoma enakovredno uporabiti tudi v takem in vseh sorodnih primerih – le takšen, ki nekaj skriva, se bo bal videonadzora na javnih površinah. Povedano preprosteje: živimo v državi, v kateri od notranjega ministra dobimo le zaničljivo obravnavo oseb, ki pričakujejo podatke o prisluškovanju, namesto ustreznega konkretnega pojasnila, v paketu pa še nekaj o njegovem razumevanju človekovih pravic ali celo potencialnih dejanjih, kjer bomo, če bo uporabljen isti zgornji argument, vsi figurirali kot vnaprej okrivljeni bojazljivi hudodelci.

Še en razlog za zelo upravičen strah, v kakšni državi živimo. Aja, smo spet krivi že zaradi njega?

Information

This entry was posted on 30/01/2013 by in aktualno, argumentacija, filozofija, mariborske, mediji, politika and tagged , , .
%d bloggers like this: