Vlaste Nussdorfer prav posebno obetajoč dan

Slovenija ima novo varuhinjo človekovih pravic, Vlasto Nussdorfer. Državni zbor jo je potrdil s skoraj neverjetno plebiscitarno večino, s kar 83 glasovi od 86. Njene prve besede so bile:

»Danes je zame prav poseben dan. Lep, nenavaden in tudi obetajoč za mojih naslednjih šest let.«

Izjava dneva na drugi strani Dela – taista misel namreč –  mi je dala misliti, sprva čisto lingvistično. Kako točno razumeti avtoperceptivno označbo »obetavnosti« v izjavi nove varuhinje? Naj kaj meri obetavnost dneva izvolitve, je dan obetaven za funkcijo kot takšno ali njo osebno? Bi morda gospa kar samo sebe in svoje delovanje neskromno označila za obetajočo? In če ne, če obetavnost/obetajočost nekako meri le na funkcijo, ki jo opravlja (in karkoli že to pomeni), kako to dvoje ločiti z dovolj veliko zanesljivostjo?

Nakazana dvojnost je, se bojim, značilna za njeno samorazumevanje in z njim povezano strokovno delovanje. Vsaj v enem primeru. Če ne drugega, prikliče v spomin njeno razočaranje šest let nazaj, ko se je prav tako potegovala za isto mesto, a na koncu klonila. Takrat, leta 2006, se je zanjo izteklo neobetavno:

V poslanskih skupinah so te dni prejeli pismo višje državne tožilke Vlaste Nussdorfer, ki je veljala za glavno favoritko za varuhinjo človekovih pravic. Izrazila je obžalovanje, da ombudsman ni voljen na neposrednih državljanskih volitvah, pismu pa priložila svoj življenjepis. Dodala je, da je Zdenka Čebašek – Travnik, ki jo je poslancem v morebitno izvolitev ponudil Janez Drnovšek, sicer spoštovanja in zaupanja vredna kandididatka.

Nussdorferjeva naj bi v teh dneh s strani bolj ali manj reprezentativne civilne družbe zaradi svojega neizbora prejela 150 strani pisem presenečenja, podpore in celo ogorčenja. In kdo so podporniki, ki so se spričo navedbe v pismu Nussdorferjeve poslancem nehote (ali pa hote) prelevili v lobiste?? Šlo naj bi za nekatere humanitarne organizacije, kot sta Unicef in Europa Donna, združenje invalidov, člane društva Beli obroč (med njimi omenimo Lojzeta Peterleta in Janeza Drobniča), društva Pobuda za šolo po meri človeka, številne tožilce, akademske profesorje, pa tudi tajnice in strokovne sodelavke ministrstva za zunanje zadeve ter celo ljubljanskega župana Zorana Jankovića.

28. novembra 2006 je pokojni Marko Zorko v Mladini opazil, kako ji avtopercepcija lastne obetavnosti vedno znova pači trezno presojo, skupaj s 150 stranmi pisem razočaranih, ker ni bila izvoljena:

Ko spremljam izbiranje novega varuha človekovih pravic, se ne počutim preveč lagodno. Na eni strani Vlasta Nussdorfer, ki svoje lamentacije o romskem problemu gradi iz materiala, ki ga je mati narava namenila pravzaprav meduzam, in ki jo v užaljenosti, ker predsednik ni predlagal nje, zanese tako daleč, da se s podporo že vidi kot prihodnja predsednica države.

Podobno skeptičen je bil tudi Vlado Miheljak v Dnevniku, s še močnejšo poanto:

Pravijo, da je Vlasta Nussdorfer kandidatka z največ možnosti. Po tistem, kar je in kako je v Dnevnikovem Objektivu pisala, se izmikala in sprenevedala o deportiranih Romih, si jo politika, ki je na oblasti, lahko samo želi. Huje je, ker bi z njeno izvolitvijo izgubili varuha tisti, ki ga v spopadu z vsemogočno in brezčutno državo najbolj potrebujejo.

Je torej Vlasta Nussdorfer leta 2013 prav tisto, kar je bila za nekatere leta 2006 – varuhinja, ki si jo taista Janševa politika, ki je na oblasti, lahko le veseli in si jo želi? Je plebiscitarna podpora v državnem zboru pojasnljiva z njeno všečnostjo?

Ambrušani žrtve, Strojanovi živalski kršilci navad

Varuhinja je 4. novembra 2006 v Dnevnikovem Objektivu objavila besedilo »Radiator, dva topla obroka dnevno«, v katerem je bila zaprošena, da kot kandidatka za varuhinjo komentira »ravnanje države ob reševanju romske problematike«, kot so zapisali ob njenem imenu na koncu besedila.

Prav to in še kakšno drugo stališče je bilo tisto, ki je takrat zbudilo dvome. Takrat se je Nussdorferjevi, za razliko od takrat aktualnega varuha Matjaža Hanžka, absolutno zazdelo, da so vse zaščite potrebni predvsem domačini Ambrušani, nikakor ne romska družina. Za naše potrebe zadostuje analiza besedila v diplomski nalogi Saše Malek, kasneje tudi nagrajeni s Prešernovo nagrado. Malekova analizira odlično in med drugim zapiše:

Vlasta Nussdorfer skonstruira dve identiteti. Identiteta Ambrušanov je identiteta žrtev,saj avtorica besedila očitno predpostavlja, da so Strojanovi prizadeli njihova čustva, da so se jih lotili ali jih vsaj ogrožali tudi telesno in da so jih po vsej verjetnosti vsaj poskušali okrasti. Zanimivo je tudi, da Ambrušane imenuje »skupina ljudi«, medtem ko so Strojanovi »romski posamezniki« – bralca bi lahko glede na uvod, v katerem implicitno moralno poveže bralca in avtorico v skupnost, apeliranje na skupnost oziroma na skupino ljudi bolj pozitivno pritegnilo, saj ga lahko vnovič spomni na skupne vrednote.

Pri Ambrušanih gre torej za skupino z vrednotami, ki jih delajo človeške, zato so »skupina ljudi« v pravem pomenu besede. Na drugi strani pa so Strojanovi le »romski posamezniki«. Avtorica tako Strojanove že s samim poimenovanje dvakratno razvrednoti – ne označi jih kot ljudi, pač pa kot Rome, poleg tega so posamezniki, kakor da nimajo skupnega imenovalca skupnosti (čeprav gre v bistvu za družino in bi avtorica lahko izpostavila to vrsto skupnosti ter s tem implicitno družinske vrednote) in s tem tudi nobenih (skupnih) vrednot. V nadaljevanju to postane še bolj očitno, saj se zdi, kakor da avtorica dejstvo, da se tudi Strojanovi počutijo kot žrtve, dobesedno opravičuje (češ, da je to naravno), s čimer predpostavlja, da bralci menijo, da Strojanovi niso upravičeni do takšnih čustev.

S tem Strojanove pred bralcem posredno še bolj potisne v vlogo »krivih storilcev«, nato pa njihov lik še degradira. Povezavo med identiteto Strojanovih in naravo razvije še dlje, a ne na pozitiven način, kot smo doslej to razumeli pri drugih avtorjih (naravno je pristno in nedolžno), temveč v smislu negativne živalskosti (živali pa nimajo vrednot, živijo le po nagonih, zato poveže med seboj življenje v naravi in neurejenost ter življenje mimo zakonskih okvirov). Čeprav jim priznava humano stran s čustvi in s tem, da jim pripiše zgodovinskost (tradicijo, običaje), pa je treba poudariti, da sklicevanje na tradicijo in običaje v njenem članku pomeni implicitno sklicevanje na nerazumskost in s tem tudi posredno na primitivnost (ki očitno ne zmore funkcionirati v mejah razumske človeške skupnosti). Še več, ker življenje v neprimernih bivalnih razmerah in kriminalnost pripiše njihovim navadam in običajem (naturalizacija), s tem pove tudi to, da so si sami krivi zato, da živijo na robu družbe. Vendar jih obsoja zelo previdno – pravi, da gredo njihove lastnosti občasno tudi čez meje dovoljenega (s tem predpostavlja, da niso vse njihove navade kriminalne), pa vendar določena dejanja označi kot nezakonita.

Če povzamem – Ambrušani so žrtve, skupnost ljudi, ki jih povezuje človeškost z vrednotami in razumom, Strojanovi pa so živalski, nerazumski in kršijo zakone zaradi svojih slabih navad. Avtorica identiteto Strojanovih implicitno in prefinjeno oblikuje na klasičnih, čustveno (nerazumsko) osnovanih predsodkih. Toda očitno želi na koncu svojo tezo omiliti. Zdi se, kakor da želi bralca odvrniti od tega, da bi (razumsko) prepoznal njeno stališče, zato ga poskuša preusmeriti na drugo temo, kar stori tako, da ubere strune splošnega »zdravega razuma« (važna je prihodnost), s čimer bralca preslepi, da se strinja vsaj z njenim zaključkom in se usmeri naprej, pri čemer mu najverjetneje ne uspe razumsko analizirati celotnega besedila. S tem avtorica doseže, da bralec njeno pripoved osvoji na čustveni ravni in se z njo nezavedno strinja.

Na problem gleda zunanje, omrtveno, distancirajoče, brez občutka za zaščito človekovih pravic ali razumevanje stisk. Opazovati je treba, kot pravi, celoto, pogledati z vseh strani. Pravzaprav je simptomalen njen sklep: »Naj zmaga razum in velika pogajalska sposobnost modrih ljudi.« Šele z njim postane očitno, da varuhinja s tem suspendira sleherno spraševanje po tem, kje ali kako so komu kršene pravice, reševanje prepušča oblasti in njenim pogajalcem. In to je srhljiv odgovor na vprašanje, kakšen bo njen odnos do oblasti: natanko takšen, kot ne sme biti. Njena izvolitev je očitno slaba novica za nekatere družbene skupine na margini. Morda so druge z njenim dosedanjim delom zadovoljne, a od novega varuha pričakujemo, da se potegnil za vse.

Še nekaj pade v oči – in ne morem, da ne bi omenil. V trenutnih novinarskih beležkah ali refleksijah o novi varuhinji ne bomo našli nič kritičnega. Spomin zlate ribice je znova na dela. Po svoje razumljivo: če ne seže niti dve leti nazaj, kot sem nekajkrat dokazoval, čemu bi celih šest?