Medijski stampedo na poslanko Alenko

Kaj točno je že bilo stališče stranke SDS in njenega vodje Janeza Janše pred slabim tednom glede svoje poslanke Alenke Koren Gomboc?

Da bo počakala na preiskavo. Da jih zanima medijska resnica. Da jih ne zanima medijska diskreditacija. Spomnim:

Stranka SDS se bo glede stališča do domnevnega primera ponarejenega spričevala njihove poslanke Alenke Koren Gomboc odločala na podlagi ugotovljene materialne resnice, je na novinarski konferenci po seji vlade povedal premier in predsednik SDS Janez Janša.

Janša, ki je na vprašanje o Koren Gombočevi odgovarjal na novinarski konferenci po seji vlade, je poudaril, da se v SDS odločajo na podlagi ugotavljanja materialne resnice in da bo tako tudi tokrat. Dejal je, da so bili tako primeri, ko je ugotavljanje materialne resnice pokazalo, da je bil “medijski stampedo” upravičen, in primeri, ko se je izkazalo, da je šlo zgolj za medijsko diskreditacijo.

Danes je vse hipoma drugače, vse je zgodovina. Stranka je svojo poslanko izbrisala s seznama na svoji strani in jo zamenjala z drugim poslancem, na neodvisno strokovno ekspertizo, ki jo je obljubila, pa ni počakala:

Je kje kakšen problem? Seveda je. V čem? Da večina ne bo videla problema. Ker lahko induktivno in preverjeno stavimo na to, da dejstva nekonsistence v besedah in dejanjih po – ok, vsej verjetnosti  – ne mediji, ne javnost in ne politika ne bodo problematizirali, morda celo opazili ne. Zakaj?

Pretvarjali se bodo, kakor da je problem rešen: Janša locuta, causa finita, poslanka je odstopila, obljubljene neodvisne strokovne ekspertize ni nikjer, bodimo veseli medijskega uspeha in zadeva je končana: zamenjajmo zgodbo. Pa je res? Medijska in politična totalna nesenzibilnost za nekonsistentnost je zgolj pomanjšana in nesporno bolj benigna inačica političnega varanja, laganja in manipuliranja. Toda je zaradi tega kaj bolj spregleda vredna?

Janša in njegova stranka sta povozila svoje lastno stališče, javno izraženo le nekaj pičlih dni nazaj. Ne bosta čakala na »materialno resnico«, na pravnomočne sodbe, kot v primeru Marinič in se previdno sklicevali na stampedo. Hvalevredno je seveda, da so v stranki dokaj hitro ugotovili, da več nima smisla braniti svojo poslanko – a verjetno le zaradi ocene, da jim to prinaša ogromno škodo. A kot da bi v njuno računanje že bila všteta inercija medijev, ki bodo zanikanje stališča itak spregledali in posledično sploh ne bodo terjali pojasnil. Sploh v primeru izjav premierja: samo golo dejstvo, da od njega nihče ne pričakuje nemanipulativnega ravnanja, se venomer avtomatično sprevrača njemu v korist.