Čeprav v množičnih in manj mainstreamovskih medijih nisem zasledil niti poskusa analize cerkvene defenzivne retorike v času, ko so Katoliško cerkev pri nas nič manj kot obglavili (izraz dr. Ivana Štuheca) in se ji dogaja naravna kataklizma, posledično ni bilo pričakovati, da bi se kdo pomudil pri elementu, ki ga že leta zasledujem pod imenom »psihopolitika paranoje«. Doslej resda ni posebej veljalo, da bi se je posluževala domača Cerkev za notranje potrebe, razen seveda takrat, ko so njeni predstavniki, na liniji z Janševo politiko, prevzemali tudi njene diskurzivne značilnosti. No, tega ni malo.
Toda bankrot mariborske nadškofije in giljotina za slovenske nadškofe sta bili imanentno cerkveno dejanje. Zanju so odgovorni sami. Dejanje Vatikana nosi predvsem posledice za lokalno cerkveno občestvo. Resda tudi z drugimi, bistveno širšimi ekonomskimi, finančnimi in socialnimi učinki. Kaj je bilo tipičnega za retoriko in na kateri točki ter na kakšne načine je potemtakem »domačijski« politični žargon paranoje interferiral s cerkvenim?
Slovenski strici v Vatikanu
Začnimo s citatom iz zadnje številke Družine. V zaroto so kakopak vpleteni sami mediji. Ne le v smislu, kot ponavljata Janša in te dni tudi kardinal Rode, češ vladajo nam »partijsko odvisni vodilni mediji«. No, za Štuheca so na delu udbaši – in to v udbaških časopisih. Mladina in Dnevnik sta nesporno takšna:
V ta kontekst lahko postavimo tudi objavo pisma obema odstopljenima nadškofoma s strani nekdanjega ekonoma Krašovca v časopisu Mladina pred nekaj tedni in najavo »ignacijanskih« dogodkov v časopisu Dnevnik na dan D zjutraj. Pri Mladini in Dnevniku najbolj očitno ostaja živa stara udbovska metoda, najprej diskreditacija, nato likvidacija. Če se slovenski klerik poslužuje Mladine za objavo svojih pisem škofom, potem se postavlja vprašanje, komu ta klerik služi in je služil? In če je bolj ali manj stalni vir za Dnevnik nekdo iz vrha Cerkve na Slovenskem ali celo iz Vatikana, se postavlja vprašanje, zakaj izvršuje te protiusluge? Odgovori na ta vprašanja so tudi del očiščenja Cerkve na Slovenskem.
Na vprašanje, ali imajo sivi strici iz Slovenije lovke vse do Vatikana, je odgovor da, tudi na podlagi drugih konkretnih informacij, ki bodo znane morda po smrti avtorja tega komentarja.
Skratka: vsega so znova krivi udbaški mediji in seveda strici iz ozadja. Ugrabili so nam Sveti sedež. Domači kler je tako rekoč zmotno verjel, da je vsaj Vatikan zadnja trdnjava poštenosti in morale, privrženosti resnici in Bogu. Toda nekdo tega ne dopušča. Vatikan so ugrabili strici iz Slovenije. Udbaški pa niso le mediji, temveč tudi tisti, ki v Mladino in Dnevnik pišejo. Povedano preprosteje: v čigavem interesu je deloval Mirko Krašovec? Komu je stric Mirko služil? Kajti nekomu je – na tej ravni se riše značilna paranoidna gotovost. Ki gre celo onstran realnega spoznanja stanja stvari. Zato lahko Štuhec ponudi svojo gotovost, ki gre ultimativno celo onstran njegove lastne smrti (»informacije, ki bodo morda znane po (moji) smrti«). In strici so, kot bomo videli, drugo ime za hudobnega duha.
Uničevalci Cerkve
Medtem ko so mediji povsem pokleknili pred dobro načrtovanimi piarovskimi evfemizmi (nadškofa »se poslavljata« in »odhajata«, nadškofa »sta sprejela povabilo«, ali, kot berem danes, »odpirata prostor drugim«; odhajata »odlična misleca«, »intelektualca«, »vrhunska intelektualca«, v Delu so dr. Stresa povzdignili v borca za človekove pravice, itd.) in jih naredili za prevladujočo medijsko recepcijo njunega vatikansko zahtevanega umika z vrha domače Cerkve, se je na drugi strani zgradila teorija o stricih, ki niso delovali le v Vatikanu, ampak tudi doma.
Odgovorni urednik Ognjišča Božo Rustja je namreč storil pogumen korak naprej. Ne le strici iz ozadja v Sloveniji na delu v Vatikanu, nekdo njim podoben je moral tudi na domačih tleh zgraditi cel napad na Cerkev. Napad v obliki nečesa, kar je morda pregnantna teorija zarote (sic!), se je odvil s skrito računico totalne rušitve, dopušča Rustja:
Nisem strokovnjak za ekonomijo, a zdrava pamet in izkušnja mi povesta, da je nekdo moral odobravati posojila družbam, povezanih z mariborsko nadškofijo. »Kdo bi vam odobril take kredite?« me je včeraj vprašal eden od številnih novinarjev, ki so me obiskali, in sam odgovoril: »Nihče, kakor jih ne bi nihče tudi meni!« Sprašujem se, kako so mogli odobravati take kredite? Jih je kdo odobraval s skrito računico, ki pa se ni izšla? Lahko tu pritrdimo teoriji zarote, da je šlo za napad na Cerkev v Sloveniji? Celo za poskus njenega uničenja? Ostaja dejstvo, da niso brez krivde tudi tisti, ki so take kredite odobravali.
Teorija zarote torej morda ni teorija, je le zarota. Dajanje kreditov ni bilo nerazumno, ampak obratno – bilo je razumno in za njim je bil peklenski načrt. Kdo je ta pokveka, ki bi na ta način v cerkvenih vrstah škodovala Cerkvi? Jasnega namiga ne dobimo. Zarota se zdaj torej lepi na dve povsem ločeni dejanji in njene akterje: dejanje bankrota in krivcev zanj nekaj let nazaj ter dejanje odpoklica iz Vatikana. So to bili ves čas eni in isti strici? So ves čas rušili Cerkev načrtno?
Hudi duh stopi na sceno
Če so strici iz ozadja postali emblematični označevalec slovenske psihopolitike zarot, priročen za cerkvene potrebe, je novomeški škof Andrej Glavan, zdaj imenovan za apostolskega administratorja ljubljanske nadškofije, vnesel s svojo demonologijo nov vzgonski veter v razumevanje obglavitve Cerve. Namreč že lani, še pred odpoklicem Stresa in Turnška, je ob prazniku Marijinega vnebovzetja za gospodarski zlom mariborske nadškofije in tudi »afero« z upokojenim nadškofom Uranom obtožil samega satana za obračun z najbolj plemenitimi sinovi Cerkve:
»Dogodkov na Slovenskem ni mogoče razumeti drugače. Satan izkorišča resnične slabosti Cerkve in njenih sinov za boj proti zmagi Božjega kraljestva – kraljestva pravičnosti, miru in ljubezni. S svojim repom hoče narediti čim večjo zmedo in ugasiti čim več idealov v človeških srcih.«
Demonizacija v političnem diskurzu, v katerem nastopa satan osebno, je seveda njena forma at its purest. In njena idejna zasnova je pač religijska: v tem smislu se je politični diskurz, običajno instrumentaliziran za diskreditacije in sovražni govor, povrnil k svojemu izvoru. Ker so v Mariboru mračne sile venomer na delu (protagonist tega diskurza je bil že Franc Kangler), je zato Glavan lahko le ponovil svojo eksorcistično misel te zadnje tedne:
Dogajanje, povezano z mariborsko nadškofijo, je po njegovih ocenah sad “nerazumljivega delovanja tudi skrivnostnih zlih sil, saj ga racionalno težko dojamemo in razumemo”.
Ironizacijo teze si je že privoščila Tanja Lesničar Pučko in pokazala, kako se je podoba zlih slih spreminjala od srednjega veka do moderne Slovenije:
Tudi takrat so nerazumljive zle sile povzročale strašne stvari, klale so nevernike, pekle ženske na ražnjih, demon je tiščal ljudi v izobčenje, ubogi nemočni kler pa proti njegovi volji ovijal v baržun in pital z grešnimi kozlički. In evo, tokrat se je vrag spet oglasil, v podobi finančnega špekulanta, ki je v Sloveniji ustvaril 1,8 milijarde veliko finančno luknjo.
Vendar kaj pomeni teza, če jo vzamemo zares – in kleriki si gotovo ne želijo, da jih jemljejo za hec? V smislu pričakovanja medijskih in družbenih učinkov in obenem v smislu pojasnila, kje točno se je pokadilo, ko je satan zamahnil s svojim kosmatim repom?
Papež, satanov ujetnik
Namig, na kaj točno je ciljal Glavan, smo dobili v pogovoru v Odmevih z Rosvito Pesek na dan po skrbno načrtovani tiskovni konferenci. Njegova racionalizacija, da gre za zle sile, je stekla v tem miselnem loku: »Štirje nadškofi – to se ni zgodilo še nikoli in nikjer na svetu doslej«; »Prav to se mi zdi tako iracionalno, da se je to zgostilo na enem kraju, tako hitro na tako malo ljudeh oziroma na polovici slovenskega episkopata.«
Za Glavana torej satanov perfidni poseg ne zadeva le bankrot nadškofije ali Uranov izgon. Ne, lepota njegove religioznodogmatične ideje o posegu zlega duha se dotika same odločitve Vatikana in škodovanja Sloveniji. Tudi te so sprejete s satanovo pomočjo: štirje nadškofi, vse je zgoščeno na istem mestu. In ker je te odločitve sprejel sam papež, je edini smiselni zaključek lahko le en: papeža ima v posesti satan. Zakaj odločitve o odpoklicu kar štirih nadškofov, ki so tako izjemno iracionalne in unikatne v svetovnem merilu glede na svoj obseg, so bile zgolj vatikanske.
Škof Glavan torej prinaša še hujše in bolj smele ugotovitve, kot jih je serviral teolog Štuhec: Vatikan ne mrcvari z nami le kot svinja z melnatim žakljem. Ta svinja ima satansko obličje. Upam, da so nuncij in njegovi prenesli dragocena sporočila v Vatikan. Morda se najde celo kak novinar, ki bo papeža Frančiška pobaral o tem, kaj si misli o mnenju cerkvenih dostojanstvenikov iz Slovenije, ki pravijo, da nanj učinkuje zli duh. Da svinje niti ne omenjamo. Morda se najde kak novinar, ki bo Štuheca pobaral, ali pripravlja kakšno domačo vstajo. On, ki je njihov goreči nasprotnik…
Obrekovanje, satanovo maslo
Poskusimo vendarle uganiti, kaj bi na to porekel papež Frančišek? Ena možnost bi bila, da bi jih vzel za tipično slovensko obrekovanje. Letos aprila se je o njem že izrekel ob jutranji maši v Domu svete Marte. Na straneh radia Ognjišče beremo:
Po Frančiškovih besedah je obrekovanje slabše od greha: obrekovanje je neposredni izraz satana… Tudi obrekovanje je greh, a obenem gre za nekaj drugega. Obrekovanje hoče uničiti Božje delo v osebah, v njihovih dušah. Nastane iz sovraštva, sovraštvo pa ustvarja satan. Obrekovanje se poslužuje laži, je dejal papež in dodal, naj ne dvomimo, da kjer je obrekovanje, tam je satan. Štefan na laž ne odgovori z lažjo. Zre v Gospoda in uboga postavo; ostane v miru in resnici v Kristusu.
Predpostavimo, da razprava o satanovem repku, ki je vsega kriv namesto naših nadškofov, je obrekovanje. S kom torej manipulira satan? S papežem ali njegovimi obrekovalci?
Et ne nos inducas in…
Kako bedne, nesolidarnostne učinke imajo Glavanove teze, dokazuje tudi povsem neproblematizirano stališče, ne edino, ki ga je izrekel o pomoči Mariboru: »Pomoč ljubljanske škofiji mariborski je nelogična, ker bi verniki in duhovniki proti temu protestirali!«
Logika torej ima neko vrednost, ko je na delu zli duh (kar je onstran logičnega, je njegovo maslo), solidarnost pa je nelogična in neracionalna: no, morda je kot taka spet delo hudega duha v nasprotju z zaklinjanjem Štuheca v njegovi zgoraj citirani kolumni, da spada solidarnost med krščanska načela! Še eno katastrofalno stališče, ki je šlo povsem mimo vseh medijskih komentatorjev. In kaj točno bi lahko bili učinki zlega duha, ki je zapopadel domačo Cerkev? Je res njej vnanji, mar se ne skriva prav v njenem naročju? Samokritičen, seveda le pod narekovaji, je bil že mariborski nadškof Turnšek nekako po razkritju skrbno skrivane polomije v svoji nadškofiji dobri dve leti nazaj, za katere razkritje smo potrebovali italijanskega novinarja, ker domači niso bili zmožni (milo rečeno):
»Posedovati bogastvo, imeti oblast, moč, ter uživanje, slava, to so glavna področja delovanja hudega duha,« je izjavil mariborski nadškof Turnšek. (Večer, 26.2.2011)
V implicitne, deloma tudi eksplicitne razlage dogajanj v domači Katoliški cerkvi se uvrščajo tudi govorice in namigi o nekakšnem spopadu vsaj dveh lobijev v njej. Domnevam, da izenačitev strici iz ozadja – hudobni duh – lobiji ne sovpada, temveč v enem segmentu celo instrumentalizira javne razprave in namige papeža Frančiška o lobijih. O gejevskih lobijih. Povedano drugače: njegovo razkritje in priznanje o obstoju lobijev je bilo z velikim veseljem prevzeto in zlorabljeno za potrebe razlag v domačih logih. Nedavno je papež znova obnovil svoj boj proti tem lobijem in zagrešil nenavadno distinkcijo razlikovanja med obsodbo gejevskih lobijev in gejev kot takih: slednji so, pod določenimi pogoji, nedolžni in nevredni obsojanja, prvi pač. Točka delitve je zanj iskanje Gospoda: tako kot geji, če iščejo Gospoda, ne morejo biti vredni obsodbe, so gejevski lobiji, per negationem, krivi prav tega: ker ne iščejo Gospoda.
In tu je zaključek: ne vemo, če bodo dolžniki in državljani zadovoljni s cerkvenim vzklikom »Apage Satanas!«. Nesporno ima slovenska Cerkev srečo, da je na oblasti vlada, ki je na las podobna Janševi. Bratuškova kot predsednica vlade o dolgovih Cerkve do države zaenkrat ni znala sestaviti niti enega stavka. Nič hudega, si verjetno misli, bom že vse nadoknadila z novimi rezi in novimi kriznimi davki, da bodo lahko državljani še bolj ječali. Vrag se res skriva v detajlih.
You must be logged in to post a comment.