Pahorjevi alanfordizmi: tko prije umre, duže je mrtav

Se čas slovenskega priznanja Palestine bliža? Malo verjetno. V zadnjem soočenju na Radiu Slovenija sta kandidata drugega kroga predsedniških volitev morala odgovarjati tudi na to vprašanje.

Priznam, da me Borut Pahor ni presenetil – le koga bi. Njegov odgovor je bil preprost v svoji predvidljivosti, a končno tudi tragikomičen:

»Rad bi priznal Palestino tako, da temu ne bi nasprotoval Izrael.«

Tokrat bi želel tematizirati ravno to dimenzijo komičnosti njegovega izvotljenega političnega kompromisarstva. Če je namreč aktualni predsednik degradiral svojo predsedniško funkcijo s tem, da se ji je odpovedal in jo nadomestil z apolitičnim flirtom z ljudstvom, se takrat, ko že mora imeti kakšno resno politično stališče, že ves čas zateka v izpraznjeno slalomiranje – za razliko od kakšnega Janeza Drnovška, katerega neodločnost je nenazadnje močno iritirala tudi trenutnega protikandidata Marjana Šarca do te mere, da jo je večkrat imitiral, Pahorju neodločnosti ne moremo očitati. Kaj je torej tisti X, ki predstavlja njegov politični modus operandi delovanja?

Konsenzualni alanfordizem

Rešitev, ki jo Pahor ponuja, je zanj značilni konsenzualizem, pravzaprav njegova zloraba – kajti ta je v njegovem prvem predsedniškem mandatu postal predvsem volilni pragmatizem, kjer je iskanje konsenza pod slogani povezovanja in združevanja nadomestil s koketiranjem na vse strani in nenačelno nekonfliktnostjo za vsako ceno: da bo volk sit in koza cela. Temu v tej kampanji takrat, ko se neposredno ne izmika s pojasnilom, da se o čem kot predsednik ne sme izrekati, rad pravi »nevtralnost« in politična nepristranost, zato jo rad predstavlja za svojo nenadkriljivo vrlino. Pri tem težko skriva, da gre za navaden blef.

Stališče iz omenjene oddaje glede priznanja Palestine se zdi v kontekstu povedano zelo značilno zanj: ja, priznal bi Palestino, ampak pod pogojem, da bo za to tudi Izrael. Tu ne gre le za nenačelnost, konsenz in kompromisarstvo, tako rekoč spravno dejanje, ki je postalo še en emblem njegovih prizadevanj, vsaj v njegovi interpretaciji, temveč za navedbo čiste nemožnosti kot možne rešitve. Vsi vemo, da priznanje Palestine v trenutku, ko temu ne bo oporekal Izrael, sploh ne bo nobeno vprašanje. Težava je v tem, da je konsenzualizem tu praktično neizpolnjivi pogoj, ki ga je Pahor postavil ne zato, da bi ponudil kakšno rešitev, temveč zato, da bi se odgovoru glede nje izognil.

Njegovo ponujanje rešitev zato v praksi bolj spominja na alanfordovske nekoristne nasvete, kot je tale: »Ako želiš pobijediti, ne smiješ izgubiti«. Kar bi človek najraje poimenoval za »alanfordovski konsenzualizem«, a ker je veliko situacij, v katerih alanfordizem prevlada, se mi zdi ustrezneje reči »konsenzualni alanfordizem«. Oziroma kot te dni rad razlaga, češ da je izpolnil vse obljube: »Mi ništa ne obećavamo i to ispunjavamo.«

Biti politik konsenza

Nič ni nastalo čez noč. Trenutni residuum konsenzualnega blefa ima korenine v njegovem strankarskem udejstvovanju in danes je deležen ustrezne pragmatične popačitve za potrebe »apolitizirane« agende njegovega novega populizma.

Deset let nazaj je s konsenzom, razumljenim kot izhodiščem svojega delovanja, počastil celo takratnega predsednika vlade Janeza Janšo, ko je ta od političnih strank pričakoval, da sprejmejo »partnerstvo za razvoj« in »sporazum o sodelovanju«. To perfidno igro je takrat srčno pozdravil in večkrat ponovil željo, da »slovenska politika igra kot reprezentanca«, kar je lepa metafora za konsenzualni dogovor, ob končnem podpisu pa dejal še naslednje: »V SD bi se vedli v skladu z določili tega sporazuma tudi, če ga ne bi podpisali.« (RTV Slovenija, Dogodki in odmevi, 17. 5. 2007).

Servilnost, ki ji ni primere. Tedanji prvak slovenskih socialnih demokratov je svoj konsenzualni politični kredo tudi sicer nenehno poudarjal, recimo: »Sem politik konsenza. Verjamem v to, da je navkljub razlikam, ki obstajajo v politiki, in sicer pri strateških zadevah, treba dosegati soglasje. Obstajajo pa tudi politiki konflikta.« (Mladina, 26. april 2007).

Že takrat je veljalo, da kar je videti kot gesta konsenza, ni nič drugega kot gesta njegovega izničenja. Zakaj? V obeh primerih je takrat pristanek na sodelovanje med drugo najmočnejšo (v primeru partnerstva) in prvo najmočnejšo stranko- v primeru »pakta o nenapadanju«, kot ga je nekoč poimenoval sam Pahor, a kasneje obžaloval to karakterizacijo – dezavuiral vlogo stranke SD kot opozicijske stranke: konsenz je izničil utečeno razmerje in vlogo političnih moči. Glede partnerstva se je to izkazalo post festum: gospodarske reforme praktično niso bile izpeljane in učinki partnerstva so bili minimalistični, za nameček pa je Janša v aprilu 2007 celo izjavil, da se partnerstvo približuje zaključni fazi in torej izteka. Zakaj in s kakšnimi rezultati? Izkazalo se je, da je »nespodobno povabilo« pod klobukom iskanja konsenza bilo zlorabljeno, pri čemer je ta zloraba bila sprejeta z odprtimi rokami in celo – kakšen paradoks! – predlagana s strani Pahorja samega.

Atavizmi preteklosti

Lahko bi rekli, da so se konsenzualistični atavizmi preteklosti prijeli in postali zaščitni znak Pahorjeve nove politike nekonfliktnosti. Včasih, ko so prignani do absurda, resnično zvenijo kot alanfordizmi. Pahor bi imel stališče do slovenske vlade, ampak samo, če bi ga ta poslušala ali sprejela. Vztrajal bi pri umiku žice, ampak le, če bi to idejo Cerar sprejel. Ima mnenje o Trumpu in Putinu, ampak samo do trenutka, ko se spomni, da ju mora nadvse spoštovati, ker sta dobila največ glasov na volitvah. Kar pomeni, da ga ne sme imeti – razen tega se utegne z njima že jutri rokovati. Ker nima mnenja o ničemer, dokler ni o tem predhodnega konsenza vseh – in seveda on največkrat že vnaprej ve, da ga ne bo – je zato zahtevati tak pogoj zelo varno početje. Ko so ga v omenjeni oddaji vprašali, kaj si misli o samostojnosti Katalonije, smo lahko spet uganili težavo – argument iz razklanosti ljudske volje je zmagal, seveda pa je treba razumeti tudi argumente Madrida…

Od njega, skratka, največkrat ne bomo prejeli enoznačnega odgovora. Ko se danes, tik preden bo verjetno spet izvoljen v novi petletni mandat, pogovarjamo o opustitvi njegove vloge, sili v spomin še ena variacija alanfordovske modrosti, recimo njegove visosti Broja Jedan, ki nekje pravi: »Bolje častan uzmak nego nečastan poraz«. Oziroma po domače: bolje častna degradacija predsedniške funkcije kot njeno nečastno opravljanje.

Da ne uđe

Konsenzualistični alanfordizem povzroča hitro prepoznavne shizofrene situacije tipa »to eat a cake and to have it«, razcep med našo željo po tem, da bi sladico pojedli, in tem, da bi jo še naprej nedotaknjeno imeli. Pahor bi v imenu všečnosti imel vse: recimo naklonjenost partizanskih in domobranskih potomcev, Izraelcev in hkrati Palestincev, Rusije in Amerike, levice in desnice, domačih ksenofobov in njihovih nasprotnikov. S to razliko, da jo izvaja kot premišljeno agendo, v skladu s katero pravzaprav akratični predsednik po njegovem prepričanju na koncu ne sme storiti ničesar, saj bo vsako dejanje po nujnosti pristransko, nenevtralno in nekomu v prid.

Apolitičnost, redukcija njegove predsedniške vloge na čisti nedolžni flirt onstran političnega udejstvovanja, je v tem smislu zanj neizbežna konsekvenca na podoben način, kot je tovrstna ideologija konsenza lahko ob koncu dneva le karikatura same sebe. Politični »con-sense« se sprevrača v praktični »non-sense« in če bo želel ostati konsistenten v tej vlogi, bo moral, kot sem že zapisal, do konca svojega življenja negibno stati na svojem supu sredi blejskega jezera.

Zato v radijskem soočenju seveda ni presenetilo, da se ni želel izreči do nevarnosti nacionalističnega populizma. Šarca je izzval z »Bi si vi upali reči, da je (sc. populizem) škodljiv in se prehitro odzvati?«. Zaskrbelo ga je namreč, da bi njegov odziv lahko bil nepravičen in še bolj nesorazmeren, češ: če bi se velikokrat nanj odzval, bi mi hitro očitali, da se nanj nisem v nekem partikularnem primeru. Se pravi: bolje, da se sploh ne odzovem.

Kako ti lahko ena atomska bomba uniči dan

Podobno katastrofalno stališče je ima Pahor do pobude Združenih narodov za popolno prepoved jedrskega orožja. Ne, te res ne moremo kar ratificirati, saj smo vendar članica Nata. Torej moramo sprejeti jedrsko doktrino. Svoj konsenzualizem, tokrat utemeljen na našem članstvu, je nato celo prignal do čistega absurda, ko je novinarjema poznavalsko zatrdil, da je za uničenje našega planeta dovolj že ena atomska bomba: »Nihče si je ne želi, kajti ena je dovolj za naš konec«.

Čeprav ga glede tega novinarji silno redko sprašujejo, je zaenkrat edini »argument iz članstva« tisti, s katerim operira. Tega je v intervjuju za Mladino nedavno nazaj še razširil, takole:

Nisem človek, ki bi zagovarjal jedrsko oboroževanje, a če smo v Natu, moramo z njim deliti dobre in slabe strani.

Konsenzualistični alanfordizem nam torej v seštevku pove tole: smo članica Nata, zato nasprotujemo prepovedi jedrskega orožja. Sicer nam res lahko že ena sama atomska bomba čisto uniči preostanek dneva, pravzaprav kar življenje, toda kaj hočemo: ker smo v Natu, si moramo z njim deliti tudi slabe strani. Očitno skupaj s preostankom človeštva. Na kratko, ko gre za jedrsko tekmo: »Tko prije umre, duže je mrtav.«

Ko te kopirajo Američani

Ironija je hotela, da Pahor kot »oče arbitražnega sporazuma« zelo rad hvalisavo kaže na svojega političnega otroka kot menda svoj najboljši izdelek, a zdaj doživlja polomijo psevdokonsenzualizma skozi stališče ZDA, v katerem te nenehno ponavljajo, da bodo sprejele le tiste rešitve, ki bodo med Slovenijo in Hrvaško sporazumno dogovorjene.

Ravno te dni je Trumpova administracija posredovala svoje stališče o meji zunanjemu ministru, kjer naj bi Karl Erjavec že nekaj tednov nazaj prejel pismo ameriškega državnega sekretarja Rexa Tillersona. Kot pišeta Primož Cirman in Vesna Vuković, je slednji izrecno poudaril, da »se ZDA ne bodo postavljale na eno ali drugo stran«, osnovno sporočilo pisma pa je, da »bodo Američani podprli vsako rešitev za določitev meje na kopnem in morju, ki jo bosta Slovenija in Hrvaška dosegli sporazumno, ter da morata obe strani delati ‘skupaj in hitro v smeri rešitve’.«

S tem smo blizu Pahorjevi rešitvi konflikta med Palestino in Izraelom – sporočilo se vrača nazaj do njega v isti obliki. In to na boleč način, kajti zlahka si predstavljamo, da skozi Tillersona govori slovenski predsednik ali da je celo avtor pisma. Se pravi: ZDA so zavzele pahorjansko pozo in s tem skozi retoriko konsenza, z njegovim lastnim orožjem, pokazale na realni domet takšne govorice.

A ne le to: konsenzualnost je, kar kot država občutimo na lastni koži, lahko le alibi, da se skozi njo zaščiti močnejšega ali tistega, ki se mednarodnim sporazumom ali sodiščem izmika. Povedano drugače: tako kot je Pahorjev nemogoč konsenzualistični opis glede priznanja Palestine objektivno vzeto v podporo Izraelu, je Tillersonov oziroma ameriški voda na mlin Hrvaški.

Pahorjeva retorika soglasja torej hitro lahko zapade v obe omenjeni skrajnosti: sprevrača se v svojo lastno karikaturo ali se kot orožje obrača proti tistemu, ki jo uporablja.

Več:

Naš predsednik kot svoboden človek, ki išče dobrega predsednika

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

PAHORJEVI ALANFORDIZMI, sonet

Za a-for(d)izme – moraš biti mojster!
»Jaz Palestino si želim priznati,
a znal bi Izrael nasprotovati.«
Peresnik moj dovolj ni gibek, oster,

da nedosežne obnovi vsebine,
v uho drseče gladko kakor olje,
ki kot da narekuje jih vesolje,
da bralec bi užil vse te globine …

Govorec je, ki spretno slalomira
na levo, v desno, tud’ počez in vzdolž,
za všečnost vsem se slini kakor polž.

Folk čudi se, češ, kje jih le pobira.
Na videz vse je imenitno … razen –
vsak stavek lep je, a na žalost – prazen.