Naš predsednik kot svoboden človek, ki išče dobrega predsednika

V zadnjem Mladininem intervjuju s predsednikom Pahorjem, dober teden pred predsedniškimi volitvami, smo spet deležni notorične izmikajočosti, tako značilne za njegov prvi mandat.

Ko gre za resno presojo, stališče ali mnenje o kakšni delikatni družbeni in politični temi, se Borut Pahor zelo arbitrarno vselej sklicuje na bodisi pristojnosti, ki jih nima in mu mnenja ne dovoljujejo izreči, včasih pa celo na samo funkcijo. Na izrecno vprašanje novinarja Jureta Trampuša, češ »Je Donald Trump dober predsednik?«, smo znova bili deležni absurdne zavrnitve:

Moja politična funkcija ne omogoča, da bi se izrekel o tem vprašanju.

Dober in spoštovanja vreden Trump

Popolnoma jasno je, da predsednik blefira: ne obstaja nobena zakonska podlaga, ki bi mu preprečevala povedati mnenje o čemer koli. Vprašanje je merilo na to, da bi od predsednika prejelo neko presojo o njegovem kolegu. In ker je ocenil, da je to morda lahko nevarno zanj v smislu maksimalne javnomnenjske podpore, si je izmislil izgovor. Ne samo, da je v zadnjih petih letih Pahorju uspelo samovoljno degradirati svojo funkcijo, javnost in medije je celo uspel navaditi, da mu ne oporekajo v takšnih bizarnih zavrnitvah.

Nekaj podobnega ga je v sobotnem soočenju spraševala novinarka POP TV. Sicer ne, ali je ameriški predsednik dober, je pa želela slišati, če »Je on za vas spoštovanja vreden politik?« Lahkotno pojasnilo je bilo:

Vsak, ki je izvoljen od ljudi, je spoštovanja vreden politik.

Če smo že pričakovali, da bo Pahor znova odklonilen, je tokrat presenetil – kakor da bi vprašanje o dobrem in spoštovanjem predsedniku bilo izrazito drugačno. Po drugi strani je ostal pričakovano eluziven –na koncu moramo na to možnost celo upati, ker je sprejemljivejša od obeh. Kajti če s pojasnilom misli resno, je pred nami stališče neskritega populista, ki je načelo pravilnosti večinske volilne izbire le zato, ker je večinsko, postavil nad katero koli drugo moralno ali drugo pravilo: ravno populist je tisti, ki črpa spoštovanje do sebe in drugih v enakem položaju izključno iz obstoja volilnega uspeha in pragmatične podpore večine državljanov. Kakor da bi zgodovina ne bila polna dokazov o diktatorjih in tiranih, seveda legitimno izvoljenih in nadvse čislanih.

In zato seveda v tem primeru gre: Pahor niti malo več ne skriva, da je sleherna poteza, vsaka njegova izjava, podrejena dobrikanju državljanom, interpeliranim v volivce. Da bi rad bil spoštovanja vreden politik ne zavoljo stališč in dejanj, ampak izključno po merilu uspeha, zato bi se plehko geslo, ki ga nadvse rad ponavlja, češ da je predsednik vseh državljanov, moralo glasiti malce drugače: »Sem predsednik vseh volivcev.«

Maksimizacija volilnega uspeha pri mladih

Popolna predanost všečnosti v času mandata, flirtanju z ljudstvom in čisti kalkulativnosti imajo pri njem isti cilj: maksimizacijo volilnega uspeha, ne glede na načela, stališča, politični prostor in njegove gabarite. V omenjenem intervjuju za Mladino zato res ne preseneti, s kakšno lahkoto je pripravljen priznati, da nima stališč o fiskalni politiki, razvoju EU, o pokopu žrtev… Kot prostodušno in celo hvalisavo pojasni, jih nima le zato, ker je na volitvah odvisen od mladih, naštete teme pa njih ne zanimajo. Poglejmo si njegova odgovora:

»Ne kandidiram za sebe, kandidiram, ker bi rad uveljavil neke politike. Iz raziskav javnega mnenja se vidi, da imam več kot polovico podpornikov v starostni skupini od 18 do 35 let, priljubljenosti med mladimi pa ne morete zgraditi z velikimi besedami o fiskalni politiki, o razvoju EU, o pokopu žrtev. Nagovarjati jih je treba drugače, temu se prilagajam, to poskušam hkrati spremeniti.« … »Upam, da bo udeležba višja kot na prejšnjih predsedniških volitvah. Po svoje sem odvisen od nje, polovica mojih volivcev je mladih.«

Tole bi morala biti čista desetka za iskrenost: Pahor ne okoliši in naravnost pošteno priznava, da je javno mnenje, oglašanje, komentiranje in odpiranje tem pri njem podrejeno »neki politiki«, ki je dejansko najbrž le volilna računica. V tem primeru se razkriva v dobrikanju mladim. Še več, svojih strategij nagovarjanja mladih, evidentno izključno v samopromocijske namene, tudi ob drugih priložnostih več ne poskuša ovijati v celofan.

Svoboden človek o samem sebi

Oglejmo si še tretji medijski kontekst zadnjih dni, ob Mladini in soočenju na POP TV je tu še mnenje, ki ga je podal za revijo Zarja. Novinarka Pahorja sprašuje, ali bi moral predsednik biti »oče naroda«, kar sicer zavrne:

»Jaz ga kot državljan ne potrebujem. Mogoče ga potrebuje profesorica Godina. Jaz potrebujem dobrega predsednika.«

Takoj opazimo, da se je Pahor prestavil v položaj državljana: govoriti želi z njegove pozicije. Kot predsednik republike nam poskuša povedati, da bi kot državljan potreboval dobrega predsednika – to je natančno tisti opis, ki ga je v intervjuju za Mladino zavrnil. Povedano drugače: njemu menda politična funkcija nalaga, da ne sme povedati, če je kdo drug dober predsednik, čeprav je ravno to tisto, kar bi, spet po njegovem, predsednik moral biti. In kar kot edino sme reči.

Potem, ko je iskanje father figure omejil na svoje protikandidate in ga povezal z nekakšno nesvobodo in odvisnostjo, ki jo zavrača, je svoj razmislek zavil v prvoosebnost, ki govori o nekom, kar domnevno ni on sam, tj. predsednik republike:

Jaz pa sem svoboden človek in potrebujem samo dobrega predsednika, ki resno opravlja svojo funkcijo.

Pahor-državljan nam torej razlaga, kaj pričakuje od Pahorja-predsednika, kar je čisto po naključju ravno funkcija, ki jo opravlja. Kaj točno definira to »dobro« in »resnost«, nam je znova ostalo prikrito, a moja poanta je drugje: če je v Mladini odklonil, da bi odgovoril na vprašanje »Ali je oseba A dober predsednik?«, nam je v Zarji le zaupal tisto, kar mu menda ne dovoljuje politična funkcija, in to kar o samem sebi.

Shizofrenija samopresoje

Seveda drži, da Pahor govori s pozicije državljana, toda že velikokrat je tudi kot predsednik povedal, da se ima za dobrega predsednika – ali da to vsaj želi biti. Popolno shizofrenijo bi najbrž doživeli, če bi Pahor svoj stavek neznatno dopolnil z referenco nase, recimo:

Jaz pa sem svoboden človek in potrebujem samo dobrega predsednika, ki resno opravlja svojo funkcijo, Pahor pa je takšna oseba.

Če bi jo, bi bil začetni princip, da se o tem ne izreka, ker mu tega ne dovoljuje politična funkcija, končno spodmaknjen. Česar si ni upal prvoosebno povedati o Trumpu, nam je tretjeosebno zaupal o Pahorju. Presenečeni sicer ne bi bili – da si to misli o sebi, pač že vemo.

Več:

Karl ne bo zmagal. Karl je že zmagal.

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno