Da jih malo jezik jeble, čeprav niso Duplčani? Na Zborih za republiko je vedno zabavno in sproščeno. Verjetno eden od razlogov, zakaj ne oporekamo preveč, ko ta zbor modrecev tako zelo forsirajo mediji in sploh RTVS, npr. v tem Dnevniku.
Eden od razlogov za zabavnost Zbora je neverjetna absorbcijska moč (nezavednih) ideoloških reciklaž njegovih protagonistov. Karkoli diši po ortodoksni instant uporabni ideologiji, je nekje v zraku v obliki ideologema in se v danem trenutku ponuja kot dober ad hoc politični argument, vam bodo zborovalci nemudoma servirali kot miselni dosežek. Konkreten primer. Komaj je Pezdir uvedel novega paranoidnega sovražnika, parazit imenovanega, že se je Hubert Požarnik hudoval: »Nobenega več ni sram, če parazitira!«
Ampak mediji, sploh mariborski Večer, so Zboru za republiko naredili veliko krivico. Zelo po malem, časnik s težo pa sploh nič, že vse od novembra 2011 niso poročali, da je član sveta Zbora za republiko med zelo zanimivimi drugimi modreci postal tudi prečastiti mariborski župan. Pa bi morali, saj gre za pomembno in prestižno članstvo in nič manj imenitnega člana naše družbe. Zadnji nastop Kanglerja nekaj dni nazaj je bil nepozaben spontani doprinos k recikliranju prej omenjenega ideološkega duha, ki se je iz sproščenosti nevidno sprevrnil v paranojo:
Kangler: Strah me je živeti v tej državi
Iz občinstva je svoj prispevek podal tudi mariborski župan Franc Kangler. Ob varčevanju je izpostavil regionalno pravičnost – ne zdi se mu prav, da povprečen moški “na drugi strani Trojan” živi od pet do sedem let manj kot na drugi strani kljub majhnosti države. Ocenil je tudi, da pravosodni sistem ne odraža polne pravičnosti – še več, stanje je tako, da ga je “strah živeti v tej državi”, saj veljajo “veljajo dvojni kriteriji”.“Ko sem branil zakon o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih služb v parlamentu, so mi porezali vse štiri gume na avtomobilu. Pred policijo. Pa ravno tisti dan kamere niso delovale. Vlomili so predsedniku države, parlamenta, poslancem, vsaj 18 takih vlomov je bilo. Mračne sile so na delu, pa naj se sliši še tako smešno,” je izjavil glede njegovih let v državnem zboru. Meni, da podobne težave čakajo tudi zdajšnjo vlado, če bo želela narediti pravni red in finančno disciplino.
Na mračne sile in strah pred njimi, celo neposredno izražen na način, kot je zapisan v naslovu, opozarjam že dlje časa – in bolj kot kdorkoli drug. Se pravi, na veliko krivico, ki se dogaja poštenim ljudem in mariborskemu županu partikularno. Na temne sile onstran Trojan, na fenomen kratkosti življenja Štajercev (in Kanglerjevega političnega prijatelja Šrota, Cinkarno Celje in umiranje Celjanov), na nepravičnost (!), ker lahko južno od Trojan živijo sedem let več, na rezanje avtomobilskih gum, konspiracizme vseh vrst, vlome in čisto po naključju odklopljene kamere. Na zaroto proti Mariboru, proti EPK, proti Univerzijadi in na nujnost odcepitve Štajerske. Na SLS carinarnico na Trojanah.
Čista zabavna ironija, da v zgoraj citiranem posnetku, takoj za Kanglerjevim nastopom, televizijci servirajo še stališče omenjenega psihologa Huberta Požarnika, češ ta vlada mora bolj prisluhniti mnenju psihologov! Ja, pa res bi jih rabili. Toda teorije zarote in paranoja imajo eno lepotno napako: pri tistih pravovernih običajno ni dodatka »pa naj se sliši še tako smešno«. Nekaj, kar kot oblika zavzetja distance in prepoznanja nejevere drugih lahko pomeni še zadnji obliko upanja, da ni tako hudo, kar se diagnoze tiče, v perspektivi psihopolitike ustvarjanja paranoje niti ni odločilno, ker ta učinkuje neglede na diagnozo njenih iniciatorjev. Ampak glej zanimiv obrat: Kangler namreč svari oblastnike vnaprej, češ vaše pravno ukrepanje bo naletelo na odpor mračnih sil. Naj se pazijo. Vendar ji s tem pošilja sporočilo, ki ga ne potrebujejo, ker je njihovo. Ker ga sami že debela leta kreirajo skozi svoje tehnike psihopolitike paranoje. Zanje mračne sile že obstajajo!
S tem smo prišli do temelja težave: Kanglerjeva vera je, z vso njegovo osebno psihologijo vred, pač ena od neposrednih žrtev taiste psihopolitike paranoje. Dobesedno. Morda ena večjih – in z njo posledično mariborska psihopolitika. Tragika novopečenega člana zbora modrecev je v tem, da akterjem vrača njihovo lastno sporočilo, v stilu kanglerizma: »slovensko politiko bomo približali civilizaciji paranoji«. In pri tem sploh ne gre le za to, da ga »malo jezik jeble, ker je Duplčan«. Ne, paranoja je stvar duha, ki se molče širi in plazi na vse konce in kraje.