Pahor in Cerar: o podobnosti njunih nagovorov

Zakaj je bil včerajšnji Cerarjev novoletni nagovor tako zelo podoben Pahorjevemu, če se z ugotovitvijo strinjamo? Zagotovo velja, da so si lahko politični govori ali poslanice lahko hitro, morda celo nehote podobni – takšno izkušnjo bi podelil tudi Janša, ko so mu očitali, da je govor prepisal pri Blairu. Politični jezik je za neke splošne efemerne potrebe pač omejen na nekaj klišejskih fraz, bodrenj in slik o lepši prihodnosti in veličini naroda. Če se politiki ne potrudijo drugače, bo podobnosti verjetno še več. A vendar so točke, ko so si govori za kanček preblizu. Kaj jih naredi za takšne?

Poslanica novoletna Cerar TV SLO

Novoletno voščilo dr. Mira Cerarja, sploh prvo v zgodovini Slovenije s strani predsednika vlade, mi je v celoti zvenelo nekam sumljivo znano in domače. Why so? »Doslej ni bil običaj, da bi vas na koncu leta nagovoril predsednik vlade,« se je Cerar kar sam opravičil na začetku in se počutil nekam pomembnega ob tisti dolgočasni novoletni jelki ob sebi.

Ker sem že nekaj dni v pričakovanju letošnje novoletne poslanice predsednika Pahorja, sem takoj vedel, s kom ga primerjati – lanskega sem namreč ne tako na kratko pretresel v temle zapisu. In res: ne le, da sta oba politika po vrednostnem in retoričnem profilu precej podobna (no, to je slovenskim komentatorjem pretežno ušlo), težko je zanikati bližino in familiarnost številnih poudarkov, fraz, misli in koncepcij pri enem in drugem, če že pustim splošno intonacijo in sporočilnost ob strani. Poglejmo si jih.

Pahor poslanica za  novo leto

Pahor lani o boljšem letu: »V prihodnjem letu bo za odtenek bolje.«

Cerar letos: »Pred nami so boljši časi.«

Pahor lani o pomembnosti stopanja skupaj, again and again: »Skupaj lahko dosežemo nepredstavljivo.«

Cerar letos: »Vem, da nam bo skupaj uspelo.«

Pahor lani o treh vrlinah, spoštovanju, sodelovanju, povezanosti: »Kot predsednik republike čutim ob tej važni uri preboja dolžnost in odgovornost, da spodbudim vse nas k medsebojnemu spoštovanju, sodelovanju in povezanosti.«

Cerar letos o istih treh vrlinah: »…izkažemo spoštovanje do vseh naših mrtvih… Naša vlada bo v sodelovanju z vsemi, ki so pripravljeni na dialog in sodelovanje, naredila vse… V minulem letu so nas mogočne sile narave, ki so poškodovale skoraj polovico naših gozdov in poplavile mnoge domove, povezale

Še nekaj več podobnosti dobimo, če Cerarjevo voščilo primerjamo s Pahorjevimi izjavami v zadnjih letih.

Pahor leta 2011 o Sloveniji, ki gre naprej: »Naša dediščina je možnost Slovenije, da gre naprej!«

Cerar letos: »Slovenija gre počasi in vztrajno naprej.«

Pahor prvega avgusta letos, na prvi seji Državnega zbora Republike Slovenije sedmega mandatnega obdobja, o pomenu medsebojnega zaupanja: »Tvegam oceno, da bo za uspešnost tega mandata najpomembnejša okoliščina splošno politično vzdušje. Bomo vsak s svojimi ravnanji krepili medsebojno zaupanje ali bomo poglabljali zamere in predsodke? Pogoj vseh uspehov, ki jih od nas pričakujejo ljudje, so strpnost, medsebojno spoštovanje in zaupanje.«

Cerar letos: »Hkrati nam vsem želim, da bi v letu 2015 ustvarili še več medsebojnega zaupanja.«

Pahor 20. decembra 2013, o tem, kako Slovencem nič ni bilo podarjeno: »… da Slovencem – kot nikoli v zgodovini prej – tudi ob tej pomembni odločitvi za samostojno državo ni bilo nič podarjeno, vse je bilo izborjeno.«

Pahor ob inavguraciji 2012, znova o podarjenosti: »Nikoli našemu narodu ni bilo nič podarjeno. Vse si je moral izboriti sam. Zdaj ni nič drugače. Gremo skupaj naprej.«

Cerar letos: »Slovenci premoremo vztrajnost in trmo, ki nas v težkih časih krepita v prepričanju, da nam nikoli ni bilo nič podarjeno.«

Pahor, le nekaj dni nazaj, o pripadnosti skupnosti: »Moje poslanstvo je, da poskušam držati našo skupnost skupaj.«

Cerar letos: »V čast mi je, da sem del naše skupnosti in vem, da nam bo skupaj uspelo.«

Če smo pri Janši vsi ugotavljali, da je verjetnost, da ni prepisoval pri Blairu, matematično zanemarljiva, Cerarjev primer ni takšen. Ne mislim, da je plonkal, je pa najbrž nevede ali kako drugače prevzemal Pahorjeve miselne recepte. Morda jih je prebiral in nato posvojil, morda mu je njegov retorični stil preprosto sicer blizu. Ali, kar bi bilo malce zoprno, želi biti podobno všečen kot Pahor in imeti podobne javnomnenjske rejtinge.

Ko sem se včeraj spraševal, kdaj je Cerarjev govor dober in kdaj slab, bi ga sam ocenil kot bistveno bolj realističnega od Pahorjeve afektirane, narejene in s samim sabo obremenjene govorice. Za vodilo pa bi si lahko vzel ravno zgornji poduk: dokler bo preveč spominjal na Pahorjevega, bo preprosto slab. Fraz, da gre Slovenija, ki ji nikoli ni bilo nič podarjeno, naprej v boljši jutri, kjer nam bo vsem skupaj uspelo, če bomo gojili medsebojno zaupanje v spoštovanju, sodelovanju in povezovanju, smo se preprosto prenažrli.

In ker je danes Silvestrovo ter nas najbrž čaka novi Pahorjev nagovor, bo verjetno prava poslastica primerjati njegovo lansko obljubo o tem, kako bo letošnje (minulo) leto boljše, z verjetno letošnjo. Kako bo predsednik države razložil hudo zadrego z dejstvi, ki je, žalibog, nihče ni niti opazil?

Tavtologije Alenke, ki bo ostala Alenka

Odločila sem se, kakor sem se odločila in volitve so bile takrat, ko so bile.

Nesojena predsednica vlade in evropska komisarka Alenka Bratušek ni nadarjena zgolj za ponovitve, vsebinske in nevsebinske, tudi ne za rekordno rabo tretje osebe v govoru o samem sebi, njen prazen verbalni slog bi kombiniral tudi tavtologije. Ker hujši od ene tavtologije sta dve skupaj, slišani denimo v včerajšnjem nedeljskem intervjuju z njo na TV Slovenija.

Bratušel intervju TV SLO

Tavtoloških vaj v podcenjevanju državljanske pameti je bilo precej in tudi zgoraj omenjena je sledila nemudoma po še eni, že skoraj bizarni: »Predsednik države je predsednik države«. Človek skoraj omaga in si reče, da bi lahko bilo še huje,  ultrakombinacija bi lahko zvenela: »Spet se bom ponovila, ampak Alenka se je odločila, kot se je odločila in predsednik države je predsednik države.« No, potem bi se res odločil, kakor bi se odločil, ter ugasnil televizor.

Tavtologija, ki te ljubim

Vendar težava ni v bivši predsednici vlade, njeni dolgočasni govorni izpraznjenosti, tavtologije so prekomerno zasedle slovenski javni diskurz in nekateri politiki nam z njimi strežejo v obilici. Vedno bolj. Kazati s prstom le nanjo bi bilo silno krivično. Lahko bi celo obrnili hermenevtiko in dejali, da se je kot finančnica, nevajena politike, učila pri vsem slabem, kar je bilo na voljo, da je dete politične dediščine, kjer moramo kriviti (retorično) dediščino, ne otroka.

Tvegajmo s hipotezo, da je prav verbalna (formalno takoj opazna, torej ne v prvi vrsti vsebinska) repetitivnost bila tako zelo nelagodno moteča in je zapečatila njeno usodo v Bruslju (in morda tudi doma), saj so je v treh urah imeli dovolj. Doma pa je, kakšen kontrast, skoraj nihče ne opazi. Če bi analizirali njen govor podrobneje, bi ugotovili, da že na ravni statistike Bratuškova uporablja relativno omejen besedni zaklad, preprost in gramatikalno enostaven jezik (kar po sebi ni slabo in je hvalevredno učinkovito) in da se tudi sicer vsebinsko silno rada ponavlja in podvaja svoje stare odgovore. Kaj pa, če je v Bruslju ni porazila njena nekonkretnost na zaslišanju, slaba pripravljenost, polena pod noge, Miro Cerar in Jelko Kacin, ampak je bila usoden že element retorike?

Žmohtnost in »Jaz sem, ki sem«

Seveda so, formalno vzeto, retorične tavtologije omenjenega tipa nujno resnične in niso logično zmotne. Stavkom tipa »Resnica je resnica« lahko pripišemo le logično resničnost. Če je politik povedal, kar je povedal, je res, da je povedal, kar je povedal. Dvomiti pač ne moremo – težava je v tem, da si tega nismo niti želeli. In če se je zgodilo, kar se je zgodilo, moramo to pač priznati: kar se je zgodilo, se je res pač zgodilo in predsednik države je res predsednik države. Izvedeli nismo ničesar novega, zato je še bolj nujno, da se vprašamo po motivih govorca. Kajti četudi so pleonazmi brez posebne logične konstrukcije, želijo iz nekega razloga zapolniti diskurzivni manko.  Med najpogostejšimi in najbolj uho parajočimi so verjetno tisti »Povedal sem, kar sem povedal« ali »Sledilo je, kar je sledilo« ali »Naredili smo, kar smo naredili«.

Morda bi veljalo politikom sugerirati nekaj inovativne žmohtnosti. Da morda nekoč slišimo kakšen dadaistični tavtološki obrat, denimo »Ni se zgodilo, kar se je zgodilo«, ali pa morda iz ust Ljudmile Novak kakšno krščansko razlago via negativa: »Zgodilo se je, kar se ni zgodilo.« Vsi pač ne moremo biti podobni Bogu, ko v bibliji – celo v netretji osebi – tavtologizira s tistim znanim refrenom »Jaz sem, ki sem«.

Razlogi?

Nesporno raba retoričnih tavtologij ni privlačna in politikom ne dviguje rejtingov. Ne dela jih za simpatične, njihov govor z njimi ne pleni pozornost, obenem pa sproža tudi psihološki dvom vanje. Takšen, ki ljudem sugerira, da politik vase morda nima dovolj zaupanja – in če ga nima, mu ne moremo zaupati niti sami.

Za nekatere socialne psihologe je raba pleonazmov in ponovitev lahko dejavnost nevrotičnega obsesivca – ta ne uporablja jezika le kot sredstvo komuniciranja, nevede ga instrumentira tudi v obrambne namene, da bi se spopadel s strahom in frustracijo. Ponovitev kot lastnost, ki spremlja retorično tavtologijo, je v funkciji izpolnitve nevrotične potrebe, da bi zmanjšala ali ustavila neugodje stresa.

Ne želim špekulirati, v kakšnem stanju se nahaja kakšen politik, a se mi zdi, da so lahko razlogi za rabo tavtologij tudi bistveno širši. Brez težav si predstavljam, da se za »Povedal sem, kar sem povedal« največkrat skriva enostavni politični pragmatizem, ki ne le vodi do poenostavitve povedanega in s tem sledenja nekemu ekonomskemu principu v govoru (brez posebnega motiva), temveč tudi previdnosti in v izogib temu, da potencialno delikatnih situacij politik ne bi opisal z besedami, ki bi bile interpretirane na način, kot si tega ne želi. Lep včerajšnji primerek povedanega je bil tisti »Minister Čufer se je odločil, kot se je odločil.« Medvrstično je to povabilo h končanju razprave. V eri senzacionalističnih in paranoidnih medijev previdnosti za nameček celo smemo pričakovati. Vendar so v govoru Alenke Bratušek vsi našteti elementi (tretjosebnost, repetitivnost, tavtologija) vsekakor moteče izstopajoči.

Alenka bo ostala Alenka

In res tudi včeraj ni manjkalo tretjeosebnosti. Že na začetku TV intervjuja gostja ni mogla iz svoje kože, ne da bi se poudarjeno zatekla v njeno naročje – vendar po tistem, ko ji je, kakšna ironija, že uspelo z rabo prve osebe. Bratuškova namreč izusti »… da meni, da Alenki ne bi uspelo«, skratka prvo osebo takoj zamenja za tretjo, in nato nadaljuje že čisto tretjeosebno s »Pomembno je, da ne bo uspelo Alenki, ne glede na škodo, ki se bo zgodila državi.«

Diskurz o Alenki je dobra podlaga celo za izražanje samozavesti, včeraj smo slišali emfatičen »Jaz sem Alenka, ostala bom Alenka«. In kot da še ni dovolj, nato nemudoma nadaljuje novinarka in urednica Ksenija Horvat Petrovčič kar v tretji osebi z vprašanjem »No, kako pa je Alenka doživljala poraz?« Kakor da bi v studiu sedele tri osebe. Kot da bi razočarana, resignirana, obupana in grenkobna, s prstom kazajoča na medije, Mira Cerarja in bivše politične partnerje bila neka druga oseba, neka Alenka, ne ona sama. Kajti Alenka je Alenka – in tako se vrednost tretjeosebnosti in tavtologije povežeta in nadgrajujeta. Govorjenje o njenih hibah torej nima nobene recidivne vrednosti, mrači ga samoponos. Že mogoče, da se je njena usoda v precejšnji meri kovala v medijskih in političnih laboratorijih, da sta se v agendi združili levica in desnica, da so v njenem primeru prišle na plano negativne plati domačih medijev. Toda v poglavitni meri je ključ za razumevanje njenih polomij varno spravljen v Alenki sami.

Ruplovo istorečje

Se politiki svojih tavtologij zavedajo? Na lovu za takim spoznanjem sem opazil, da dr. Dimitrij Rupel, eden tistih, ki ga imam v spominu kot pogostega uporabnika opisanih retoričnih pleonazmov, na strani SDS piše o tavtologiji, jo celo prevede, a razume in razloži povsem narobe. Zanj je istorečje, kar je lep prevod, toda izenači jo s preprostim odvečnim ponavljajočim blebetanjem, ki ga pripiše svojim političnim nasprotnikom:

Takšnemu govoru pravimo tavtologija oz. – slovensko – istorečje.

Istorečje, ki pomeni nepotrebno ponavljanje neke domneve z drugimi besedami, je v dobrih besedilih nezaželeno oz. je prepovedano, še posebej pa v besedilih, od katerih pričakujemo razlage, pojasnila in dokaze. V diplomskih in drugih akademskih nalogah zato od študentov zahtevamo, da v začetku postavijo hipoteze, ki jih v nalogi potem dokažejo ali ovržejo. Brez dokazov o pravilnosti ali zgrešenosti postavljenih domnev – vsaj na resnih fakultetah – ni mogoče opraviti izpitov in diplom. V socialistični Sloveniji, predvsem pa v njeni ustavi je nekoč mrgolelo tavtologij o revoluciji, razrednem boju, vodilni vlogi partije itn.

Mramor, kuhane žabe in po-pač-ena retorika

“Mislim, da ne bodo tako boleče, kot se govori. Vsak se bo pač moral nečemu malo odreči, da bomo lahko živeli bolje,” je dejal minister ob koncu letnega zasedanja Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in Svetovne banke v Washingtonu, kjer ga je spremljala delegacija, v kateri je bil tudi guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec.

Mramor pač 24ur

Prislov »pač« bi veljalo v kriznih razmerah, kakršne so pri nas, toplo odsvetovati politikom v javno rabo. No, morda pa brez njega sploh več ne gre. Ker kaj nakazuje ministrova napoved novega zategovanja pasu? Pač še eno luknjico v zateg. Pač še eno malenkost odrekanja – na dvajset luknjic podlage. Pač počasi že povrelo, ne več skuhano žabo, ki ne opazi, da je pač kuhana.

Tolažilni prislov »pač« deluje boleče, če ne cinično. Celo, če ne želi tako učinkovati. Smeli bi govoriti o »retoriki pača«, od katere je odvisno preživetje vsake nove vlade. Celo od odločilni retoriki. Le če nam bo zapakirala »pač« v pravilno selekcionirane besede in mila pričakovanja, bo uspešna. Razlika med eno in drugo vlado postaja podobna nagovorom obupanim prebivalcem mlakuže, v katerem vsi tekmujejo v prepričljivosti refrena »Nič hudega, zvišali bomo temperaturo pač za eno malenkost«, čeprav je vrelišče bržkone že doseženo. Žabci so pomirjeni, ker doslej menda res ni bilo boleče, kot se je govorilo. Moralnost refrena se meri v prijaznosti pristopa, dejanja so ista, razlike v refrenih so le v novih oblačilih (in obrazih) cesarja.

Mramor pač SIOL

Retorika pača, morda pač-retorika, vsekakor pa po-pač-ena retorika, se ne izčrpa v frazeoloških navedkih iz SSKJ:

(1) izraža zadržanost, precejšnjo verjetnost: kozarček bi se zdajle pač prilegel; najbolj pametno bi pač bilo vrniti se / njegov prvi in pač tudi zadnji poskus je spodletel; potrt je, pač zato, ker nima službe; tega pač sam ne verjameš najbrž / kriv je, to se pač ne da tajiti; ljudstvo je pač vredno boljše usode gotovo, vsekakor // navadno na začetku stavka krepi povedano: pač bi bil nespameten, če bi ga poslušal; pač res je, kar pravi pregovor / sovražen nam ni, to pač ne

(2) za vprašalnim zaimkom ali prislovom poudarja ugibanje; neki: kaj bo pač na to odgovoril; kdo je pač ta tujec; koliko let je pač, kar se nisva videla

(3) izraža sprijaznjenje z danimi dejstvi: dela, kakor je pač navajen; takšno je pač življenje; kaj se hoče, smo pač reveži / otrok je bil kaznovan, je pač nagajal že

(4) z nasprotjem v drugem stavku izraža omejevanje, dopuščanje: videl sem ga pač, a ogovoril ga nisem / rad ga srkne, to pač, vendar ne čez mero / vino bo pač kislo, bo pa le

(5) uvaja zavrnitev s popravkom: ni priden delavec. Pač, priden je, samo neroden; to bi bilo vse. Pač, še nekaj; te pravice nimaš. Pač, imam jo; nas nisi pričakoval, kajne? Pač, pač, zato sem še pokonci / vsi smo zbrani. Pač, pač, Andreja še ni ne, ne / kar sem storil, ti ni bilo v škodo. Ali pač ali pa (le) / kaj pa on? Pač, njega ne smemo pozabiti da, seveda, saj res

(6) v vezniški rabi, v zvezi pač pa za uvajanje nove trditve namesto prej s pridržkom zanikane: ni znanstvenik, pač pa dober učitelj; tega ne trdi naravnost, pač pa po ovinkih; dekle (sicer) ni bogato, pač pa pridno je pa / podočniki so majhni, pač pa so kočniki izdatno večji zato pa, nasprotno pa // neustalj. za uvajanje nove trditve namesto prej zanikane; ampak: reforma ni samo stvar delovnih organizacij, pač pa stvar najširše skupnosti

Ne le Mramorjeva, kar splošna slovenska politična retorika se najbolj rima s »sprijaznjenjem z danimi dejstvi«, a sega dlje. Stavi na pomiritev in vdanost, a ju doseže le, če nimate najmanjšega daru za semantiko. Časi pa so tako hudi, da semantično previdnost in uvid narekuje že kruljenje želodcev. Pač kruti časi.

Mramor pač Finance

Mramor pač Slovenske novice

Janšo lahko ubijejo, mar ne?

Pred današnjim prihodom Janeza Janše v zapor na Dobu imamo priložnost spremljati orkestrirano retorično apologetiko v podporo obsojencu. Med različnimi perfidnimi tehnikami se je vpričo resnosti in breizhodnosti situacije znašlo tudi namigovanje, da bodo Janšo na Dobu morda likvidirali.

Podpredsednik SDS Zvonko Černač in drugi so poskušali s sklicevanjem na možnost, da bo v primeru odhoda Janše na Dob prišlo do nič manj kot njegovega umora (»Kdo bo kriv, če ga umorijo?«). Spet drugi iz njegovih krogov so resno namigovali, da Dob vodijo spolitizirane osebe, ki bodo tako ali drugače neposredno škodovale obsojencu.

Janša Černač zapor uboj

V temelju sklicevanj in apeliranj na čustva državljanov, ki nam slikajo najbolj temačne scenarije, stoji nekakšen strah, manipulirani fear-mongering, propagandistično malanje grozljivih scenarijev, zaradi katerih bi res ne smeli obsojenca napotiti v zapor in mu prihraniti vse trpljenje, ki ga tam čaka. V tehničnem smislu pa imajo vsi opisani postopki obliko sklicevanja na negativne posledice. Poglejmo.

Ustavni sodnik Jan Zobec je v svojem ločenem mnenju poskrbel za odlično ilustracijo napačnega sklepanja:

Ne morem si zatiskati oči pred dejstvom, daje pritožnik vodja največje opozicijske stranke, na so za 13. 7. 2014 razpisane predčasne parlamentarne volitve ter da bo pritožnikov odhod na prestajanje dvoletne zaporne kazni,ki je bila izrečena v flagrantno nepoštenem postopku, bistveno zaznamoval izid teh volitev. V katero smer in v čigavo korist, je stvar špekulacij. Vendar je nesporno, da bo njegov odhod v zapor sredi predvolilne kampanje bistveno vplival na demokratičen proces v državi in na legitimnost volilnega rezultata – kakršenkoli ta že bo. Zato primer  naravnost kliče po zadržanju izvršitve z izpodbijano sodbo naložene zaporne kazni in po čim prejšnji odločitvi o ustavni pritožbi. S tem bi bilo preprečeno, da bi na volilni izid padla senca dvoma v njegovo legitimnost – da ne omenjam možnosti sumničenj o zlorabah sodstva v politične namene in krepitve dvomov v samostojnost, neodvisnost ter poklicno integriteto vseh v ta postopek vpletenih institucij in njenih posameznih predstavnikov. Zato obžalujem odločitev večine, da se ustavna pritožba zavrže.

Še več, Zobec je v mnenju celo predpostavil zlorabo (ali arbitrarno uporabo, kot pravi) državne represije in navedel predlog, da bi v primeru pritožbe njena vsebinska obravnava vplivala blagodejno na vse državljane:

Kot pišejo, je ustavni sodnik Jan Zobec v svojem odklonilnem ločenem mnenju zapisal, da bi se z vsebinsko odločitvijo okrepilo zaupanje v delovanje pravne države in njenih institucij, predvsem pa “bi se okrepilo zaupanje v varnost ljudi pred arbitrarno uporabo (da ne rečem zlorabo) sredstev državne represije zoper kateregakoli posameznika”. Zobec pa naj bi opozoril še na dodaten razlog izjemnosti – na dejstvo, da je pritožnik vodja največje opozicijske stranke, za 13. julija pa so razpisane predčasne parlamentarne volitve, zato bo njegov odhod v zapor sredi kampanje bistveno zaznamoval izid teh volitev in legitimnost volilnega rezultata.

Janša ustavno sodišče legitimnost volitev

Argumentacija iz posledic

Zobec nas poskuša prepričati s klasičnim trikom. Za »argument iz posledic« ali »sklicevanje na posledice« je značilno naslednje sklepanje:

(1)     Če A, potem bo nastopil B.

(2)     B pa je nezaželen.

(3)     Torej je A neresničen.

V tej (negativni) obliki torej iz nastopa nelegitimnosti volitev (B) in njene nezaželenosti sklepamo ali vsaj namigujemo, da sodba (A) ni resnična in vsaj/najmanj, da zaporna kazen v tem trenutku ne sme biti izvršena.

Poskusimo si za hip (bogokletno) predstavljati, da Janša ni bil obsojen zaradi prejemanja podkupnine (ali dajanja obljube), temveč bolj otipljivega hujšega kaznivega dejanja, npr. umora neke osebe. Predpostavimo še, da bi dokazi o storjenem dejanju bili nadvse trdni in neizpodbitni. Zobčevo ločeno mnenje bi se tudi v tem primeru lahko glasilo točno na način, kot ga je zapisal: odhod na prestajanje kazni sovpada z volitvami, ki se ne bodo mogle odviti v obsojenčevo korist; če se ne bodo mogle, gre za vplivanje na demokratičen proces in posledično nelegitimnost volitev. Nič se ne spremeni, argument lahko ostane isti. Povedano drugače: na negativne posledice in njihovo nezaželenost se je vedno mogoče sklicevati, če nam ne ustreza poljuben A – s tem lahko arbitrarno vnesemo v argumentacijo nek svoj subjektiven pogled, zaradi katerega pa A ne bo nič bolj ali manj resničen.

Takšnole rezoniranje tipa »Če bodo našega Ivana zaprli, volitve ne bodo legitimne« izpod prstov ustavnega sodnika presega že vse meje dostojnega. Videti je kot politično navijaštvo, oblečeno v sodniško togo. Zelo slabo spričevalo za Ustavno sodišče.

P.S.

Če kaj, je Janša včeraj tik pred pešačenjem do zaporniške stavbe priznal, da ga druščina na Dobu bolj razveseljuje kot družba političnih prvakov:

»V teh žalostnih prostorih, kamor zdaj odhajam, se bojim, da bom našel več ljudi, ki vedo, kaj pomeni beseda čast, kot sem jih našel včeraj v studiu PoP TV.«

To lahko pomeni le, da so bili povsem pretirani vsi strahovi njegovih strankarskih kompanjonov, da ga lahko na Dobu ubijejo. Častni ljudje tega pač ne počnejo.

Politikis Janša Dob

Pahorjevo mišljenje mišljenja

Predsednik republike nas vleče za nos. Drugače ne moremo razumeti njegovega sklica sveta modrecev na Brdu pri Kranju, kjer je 30 eminentnih intelektualcev, kot so dejali, razpravljalo o prihodnosti države in vizijah glede nje. Zakaj nas vleče za nos? Zaradi utemeljitve sklica. Že začetek tegale poročila STA z dogodka razgali njegovo prefinjeno sofistiko:

Začela se je prva konferenca v okviru projekta Slovenija 2030. Gostitelj, predsednik republike Borut Pahor je poudaril, da želi ugotovili, ali je smiselno v teh okoliščinah razmišljati o prihodnosti, in na kakšen način razmišljati, da bi bilo koristno za družbo. Ko bomo razpravljali o prihodnosti, bomo razpravljali o današnjih problemih, je dejal.

Pahor prihodnost mišljenje

Logika ni močna plat predsednika republike. A s tem bi se še sprijaznili, če je ne bi zamenjevala prazna sofistika. Namreč pozorno preberimo, kaj nam Borut Pahor sploh poroča:

Konferenca modrecev služi iskanju odgovora na vprašanje, ali je smiselno v teh okoliščinah razmišljati o prihodnosti.

Ne le, da so udeleženci morali razmišljati o tem, ali je smiselno misliti, povabljeni so bili k razmisleku o tem, glede česar že poznajo odgovor. Bilo bi povsem samozavračajoče (self-defeating), če bi prišli na eminentno lokacijo Brda, se rokovali s predsednikom, najedli, pobrali dnevnice in potne stroške, nato pa zaključili, da njihova razprava o prihodnosti nima povsem nobenega smisla. V pravilni odgovor jih tako rekoč sili že sama interpelacija v predsednikove izbrane modrece, pristanek in prihod na mesto razprave o tej veleumni zagati.

Retorični blef

Ob tem, da so same okoliščine sklica sestanka in strukturne vloge takšne, da je odgovor že na dlani, je tudi v vsebinskem smislu vprašanje povsem retorično. Če rečemo »Kdaj si bomo v Sloveniji lahko privoščili dostojno življenje?«, s tem jasno impliciramo odgovor. Retorično spraševanje je argumentacijska taktika, pri kateri je odgovor že očiten in impliciran, govorec pa ga oblikuje na način, da bo lahko odgovor ali reakcije tudi nadzoroval in jih zapeljal v vode, ki si jih želi.

In Pahor ne bi bil to, kar je, torej retorično puhličast politik, če ne bi – in to povsem odvečno – že takoj v naslednjem stavku ali misli tudi ponudil spoznanje na začetno izpraznjeno puhlo dilemo:

Ko bomo razpravljali o prihodnosti, bomo razpravljali o današnjih problemih, je dejal.

Hudo, predsednik republike ne samo retorično in emocionalno blefira, temveč je pripravljen tak blef tudi nemudoma razkriti: če namreč drži, da je razprava (ali mišljenje) o prihodnosti nujna za razpravo o današnjih problemih, s tem neposredno signalizira, da odgovor na začetno spraševalno dilemo ne le pozna, temveč se do »pravilnega odgovora« tudi izrecno afirmativno opredeljuje, še preden jo je zastavil. S tem je seveda začetni motiv sklica sestanka nemudoma anuliran.

Kajti kakšen poseben smisel ima potem sklicevati svet modrecev, da mu odgovori na globokoumno uganko, če mu je vse že vnaprej prezentno in jasno? Ne more biti drugače: zato, da bi izkoristil vse reminiscenčne prednosti Drnovškovih tradicij gremijev skrbno izbrane reprezentativne inteligence in videz tega, da je zaskrbljen in motiviran predsednik republike. Ja, to je ta smisel.

Cui bono?

Dodatek k razpravi »Na kakšen način razmišljati, da bi bilo koristno za družbo« je paradoksen po sebi in pomenljiv za situacijo. So torej način razmisleka, ki so koristni in taki, ki niso. No, razmislek o tem, ali je koristno razmišljati in ali je to koristno početi o prihodnosti, je gotovo med slednjimi.

Veliki, a tedaj še rosno mladi Aristotel je mladež nagovarjal k filozofiji z znamenitim silogizmom, ki ga parafraziram: »Če želite filozofirati, potem pač filozofirate. Če ne želite filozofirati, morate za to prav tako filozofirati. Torej morate v vsakem primeru filozofirati.« Mišljenju ni mogoče uiti in njegovi koristnosti tudi ne.

In kaj točno so počeli Pahorjevi modreci na Brdu, saj jim začetna dilema ni predstavljala realnega izziva? Sledeč temu in vsem drugim medijskim sporočilom so predvsem razpravljali o nujnosti moralnih vrednot.  Ta zimzelena tema naj bi absolutno prevladala. Morala in etika kot teorija morale sta nesporno zgodovinsko in sicer filozofski disciplini.

In koliko filozofov so povabili na Brdo? Ne razpolagam s podatkom o zavrnitvah, toda hitro lahko ugotovimo, da med nastopajočimi ni bilo nobenega. No, o morali je spregovoril tudi Boštjan M. Zupančič, ki ga včasih mimogrede navajajo tudi kot filozofa. O njegovem vrednostnem sistemu se lahko bralec poduči v mojem nedavnem zapisu.

Med nastopajočimi je bil tudi Jure Aleksejev, avtor še sveže uspešnice z naslovom Proti filozofiji, v kateri vehementno dokazuje njeno odvečnost in porazen vpliv na družbo, celo privilegiran položaj – nesmisel vseh nesmislov. Seveda lahko tudi nefilozofi in njeni kritiki razpravljajo o morali, toda nekdo, ki zavrača filozofijo generalno in kot takšno, s tem neposredno zavrača tudi koristnost etike kot filozofske discipline.

Kako kredibilna je bila torej ta razprava o morali? Nič več retorično vprašanje.