Evrovizijska nepolitičnost in lepodušniška slepota

Kaj točno nam sporočajo na MMC RTV Slovenija, ko z zvrhano mero samozadostnosti že v naslovu grajajo evrovizijski nastop Madonne kot politikantski, ker sta njuna plesalca imela na hrbet prilepljeno izraelsko in palestinsko zastavo?

Ter izpostavljajo, da je menda glasbena diva pod plazom kritik in zraven sugerirajo, da bi Izrael moral zahtevati denar nazaj, ker sta njena plesalca kršila pravila. Kazen bi torej bila pravična, recimo odvzem nemajhnega honorarja. Še huje, ob glasovanju so podoben eksces izpeljali še predstavniki Islandije.

In potem so na MMC zraven še dodali:

»Zdaj vem, zakaj je za prvo pesem izbrala tisto z naslovom Like A Prayer. Po tonaliteti sodeč bi kakšna molitev pa morda le pomagala.« Slovenski komentator Evrovizije Andrej Hofer še zdaleč ni bil edini, ki je kritiziral nastop Madonne.

Kar bode v oči, je ravno retorična samoumevnost novinarskih komentatorjev RTV Slovenija, ki se odločno zgražajo nad Madonno in Islandci zato, ker so menda kršili pravila »nepolitičnega dogodka«, kakršna da je Evrovizija. Saj res, to je dogodek, kjer prihaja do izraza zgolj in izključno najbolj kvalitetna fantastična glasba, kar opažamo že vrst let …

»Nepolitična narava Evrovizije« torej nastopa kot argument, kot mera stvari, kot razlog zgražanja. A tudi kot simptom. Že mogoče, da so spisana nekakšna interna pravila EBU, ampak res si ne bi smeli domišljati, da obstaja »nepolitičnost« kot nekakšna od sveta odlepljena sfera, kjer se smemo ali celo moramo pretvarjati, da ta svet ni poln nasilja, vojn, pobojev civilistov in nedolžnih otrok…

In končno še to: mar »nepolitičnost« pomeni tudi, da se temu ustrezno cenzurirajo besedila pesmi nastopajočih? Kaj vsem ta koncept implicira in s čim ga je mogoče zajeziti?

Zato bo prej držalo, da »nepolitičnost« na opisani način ni del rešitve, temveč del problema. Je način zatiskanja oči v naši zasanjanosti v lepodušništvo, način bežanja pred realnostjo in metoda medijskega prepričevanja, da obstajata dva svetova: eden za »nas«, glasbene navdušence, in tisti drugi, tragičen in krvav, ki ni naš, v katerem teče kri in s katerim ne želimo imeti ničesar.