::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Značaj in politika: kako bi Rupel zatrl policista s pomočjo vrha države

V poplavi študij, ki so raziskale osebnostne korelacije (političnih) voditeljev z določitvijo posamičnih profilov, povezanih s avtokratskimi in demokratičnimi slogi vodenja,  zastavimo naslednjo provokativno tezo: lahko elemente osebne politične psihologije prezrcalimo v vsakodnevno obnašanje in z veliko stopnjo zanesljivosti napovemo, kako se bo posamični politik glede na svoj stil političnega vodenja obnašal v dnevnih okoliščinah, recimo v primeru, ko ga zaradi cestnoprometnega prekrška ustavi policija?

Ali obstaja psihološka igra tipa »Povej mi, kako se obnašaš na cesti in v odnosu do drugih, pa ti povem, kakšen politik si, še pred tem pa, kakšen si kot človek?« Ali morda tudi v obratnem vrstnem redu? Je značaj posameznika tisti, ki determinira človekovo politično usodo, kot je to verjel že Platon v svoji Državi?

Varnostni pas in žalitve

Poglejmo si svež primer iz črne kronike. Policist Sandi Sheikha toži nekdanjega ministra dr. Dimitrija Rupla, do nedavnega rektorja zasebne Jambrekove univerze po imenu Nova univerza, ki mu je s 1. aprilom letos prenehala funkcija –  rektor je zdaj kar lastnik univerze, dr. Peter Jambrek. Prometni policist je prepričan, da ga je nekdanji politik in rektor grobo žalil, ko sta ga s kolegom ustavila zaradi cestnoprometnega prekrška in zato zahteva 2500 evrov odškodnine. Pred tem je sodnica že ocenila, da se je Rupel resnično vedel neprimerno.

Mojca Furlan Rus v zapisu Dnevnika podaja osnovne podatke o dogodku, ki je pripeljal do postopka na sodišču:

Sandi Sheikha in njegov kolega sta 28. oktobra 2016 dopoldne v bližini ljubljanskih Žal opravljala prometno kontrolo. Ko sta zagledala avto, v katerem so bile tri osebe nepripete z varnostnim pasom, sta ga ustavila. Za volanom je sedel nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel, poleg njegova žena, zadaj pa njena takratna pomočnica. »Od vseh postopkov, ki sem jih imel v šestnajstih letih, je bil ta zame najbolj stresen,« je na sodišču povedal Sheikha.

V nadaljevanju bom navedel vse elemente, za katere mislim, da so v danem primeru neposredni izraz posameznikovega osebnega značaja, pregnetenega s politično izkušnjo, ki je potem najbrž tudi povratno vplivala nanj.

Rupel grožnje policist dnevnik

Začetek Dnevnikovega članka

Aroganca, vzvišenost in superiornost

Tožnik ugotavlja, da ga je nepripeti Rupel sredi Ljubljane »med postopkom žalil, kričal in se nasploh nedostojno vedel«, kar je videl njegov kolega in tudi druge priče v prometu. Če povedano drži, takšno obnašanje manifestira občutek posameznikove osebne superiornosti in prepričanja, da zanj ne veljajo ista pravila kot za druge.

Čeprav bivši minister iz Janševe vlade to zanika, vključno s tem, da ni bil pripet – policista trdita, da se je vmes, ko sta zahtevala, da parkira na varnem mestu, res pripel – vsi drugi elementi zgodbe prej dajejo slutiti, da je opis kar točen. Končno sam Rupel priznava, da »je bil takrat razburjen, predvsem ker je imela žena hude bolečine. Besed, ki mu jih policist pripisuje, pa ni izrekel, ker da takšnega izrazoslovja ne uporablja.«

Ruplov ksenofobni impulz

Policist je na sodišču navedel, da se je Rupel »obregnil tudi ob njegov priimek in rekel, da sva ga ustavila zato, ker je Slovenec«. V takem dejanju takoj prepoznamo ne zgolj predvidljivo iskanje pozicije žrtve, temveč tudi neposredno ksenofobijo: ministra in rektorja, velikega misleca slovenstva, je zmotil neslovenski priimek in nemudoma je policistu pripisal sovraštvo do Slovencev – kar je zelo običajen projekcijski mehanizem tistih, ki čutijo sovraštvo do tujcev.

Najbrž je odveč pojasnilo, kako zelo nesmiselna je tudi sicer te vrste obtožba – da bi »izbrani« policisti na veliko daljavo skozi avtomobilsko šipo, po možnosti zatemnjeno, uspeli detektirati Slovenca v njegovih nezgrešljivih fiziognomičnih konturah in si ga vzeti za tarčo, je razlaga na ravni znanstvene fantastike.

Grožnje in politična privilegiranost

Rupel se ni zadovoljil le z osebnim občutkom večvrednosti. Ob kričanju in žuganju policistu je, tako tožnik, začel še groziti s pozicije političnega privilegiranca, ki ima velik vpliv na njegove nadrejene:

»Ko mu je Sheikha povedal, da mu bo izdal plačilni nalog, je stopil iz avta in začel kričati. Žugal mu je, da je nesposoben, da je sramota in podobno. Ko mu je Sheikha nato rekel, da bo dobil še nalog zaradi nedostojnega vedenja, pa je začel groziti, da se bo potrudil, da ‘boste dobili manjše plače’.«

No, precej depresivno je prebirati, da se je policist ustrašil ne zgolj Ruplove neposredne grožnje o znižanju plače, temveč še, da mu je »dežurni na postaji nekaj dni pozneje povedal za pritožbo in dejal, da ‘lahko kar spoka’«.

Iz tega vidika je bila odločitev policista za tožbo karseda pogumna.

Konspiracizem

Ob aroganci iz občutka večvrednosti, grožnjah iz (občutka) lastnega privilegiranega statusa in ksenofobični razlagi je Rupel kasneje v postopku dodal še nov element: konspiracizem. Kakopak je bila pri prometni kontroli na delu udbomafija. Policist je na sodišču povedal:

»Imeli smo pomiritveni postopek. Toženec je govoril, da nama je Udba naročila, da ga ustaviva.«

Ta zimzeleni motiv nas ne bi smel presenetiti ob široko prakticirani psihopolitiki paranoje in konspiracizma v stranki, v kateri se je Rupel dolgo kalil. In katere ultimativni sovražnik je vedno znova komunizem rdečih škratov iz Murgel.

Pokoritev skozi politično izsiljevanje

No, s tem še ni izčrpan arzenal poskusov toženca, da ustavi preveč drznega policista, ki je bržkone zgolj vestno opravljal svoje delo in imamo bolj malo razlogov, da mu ne verjamemo:

Rupel je pritožbo naslovil na celoten politični vrh, med drugim na notranjo ministrico, predsednika države in predsednika SDS.

Kariernemu politiku se torej niti za trenutek ni zazdelo sporno, da zlorablja svoj vpliv ali moč – presodil je, da se mora vrh politike v zasebnem policijskem postopku aktivirati in ga nemudoma zaščititi, vključno z njegovim predsednikom Janšo. Zgolj zato, ker si ga je neki policist čudnega priimka upal ustaviti. Ruplu je, po vsem sodeč, postalo karseda pomembno, da v tem »sporu« s policistom zmaga, tudi na silo. Da si ga pokori skozi dokazovanje politične moči.

Mar ni to najlepši dokaz, da se nekateri pač v državi počutijo večvredne od drugih? Zanje zakoni in cestni predpisi ne veljajo. In da bi širnemu svetu manifestirali, zakaj se upravičeno čutijo superiorne, so pripravljeni, čisto nič brez sramu, za priče poklicati nosilce politične moči, ki bodo kaznovali grešnega policista. Kar dokazuje le, na kakšen sprevržen način so si ves čas predstavljali delovanje demokracije in smisel politike.

Več:

Hiperamnezični Rupel

Rupel in Pahor, dva tržaška konzula

Lista 88 in rektorja Rupla nove politične ambicije

Ruplove ladje: pojasnilo glede bizarne obtožbe na moj račun

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

UDBAŠKI POLICIST PREGANJA RUPLA, sonet

Še vedno Rupel se spopada z Udbo!
Briljiral na političnih je odrih,
potem pa se prikaže angel modri,
hoté zadá duševno mu podplutbo.

Nedvomno tip je imel namene skrite,
da živcem eks-ministra zlobno škodi!
Sodnica policista naj obsodi,
glasí se Ruplova utemeljitev.

Odtlej skor’ vsako noč se Dimu sanja,
kako hudobni angel ga preganja,
potem pa mora vstat’, četudi truden!

Da red kršil je? To se pač spregleda,
če človek je velikega ugleda!
Še to: ta tip ima … priimek čuden!

Information

This entry was posted on 21/05/2019 by in mediji,politična paranoja,teorija zarote and tagged , , , .
%d bloggers like this: