Medijski watch dog je tule med prvimi poročal o Ruplovem zmerjanju Večerovega novinarja Boruta Mekine. Več še v Mladini. Ta »sovjetski komunist in anarhist« je zdaj na tapeti poslanskega preizpraševanja v parlamentu. Pa se ti včeraj Rupel brani takole:
»Da bi jaz onemogočil intervju romunskega ministra? Niti spominjam se ne, kdaj je bil pri nas na obisku. Da bi onemogočil intervju za mariborski Večer, tega ni bilo. Takšne moči oziroma možnosti za kaj takšnega seveda nimam. Preprosto ni mogoče, da bi slovenski zunanji minister onemogočil romunskemu zunanjemu ministru intervju z nekim novinarjem, ki ga slabo poznam.«
Težava, gospod Rupel! Če se minister ne more spomniti, da je bil (»kdaj« je bil pomeni tu »da« je bil, ker časovna komponenta ni bistvena) romunski minister na obisku, potem se jasno ne more spomniti niti tega, da je preprečeval intervju novinarja z njim. In če se ni mogel spomniti, ker se ne more spomniti tujega ministra (sramota po sebi, tako rekoč mednarodni škandal, da to izjavi), potem tudi ne more vedeti, kaj je počel v pogovoru z njim, ko je domnevno novinarja šikaniral s sovjetskim anarhistom in mu odsvetoval intervju.
Rupel s tem spodbije samega sebe: ne more istočasno ne vedeti, kdaj (ali če) je gostil romunskega ministra in hkrati vedeti, da ni onemogočil njegov intervju z novinarjem. Če je tako rekoč izgubil spomin, kot pravi, potem je izgubil spomin za vse in ne za košček epizode. Vednost in amnezija se izključujeta. Rupel namreč ne zanika tega, da je gostil ministra, le spomni se tega več ne.
Obrambni mehanizem govora o samem sebi v tretji osebi (»slovenski zunanji minister«) učinkuje sumljivo že po sebi, freudovski Verneinung tistega »preprosto ni mogoče, da bi slovenski zunanji minister onemogočil romunskemu zunanjemu ministru intervju z nekim novinarjem, ki ga slabo poznam« pa sploh. Zakaj bi to bilo preprosto nemogoče? Le zato, ker preprosto je mogoče?
Rupel je izjemno sposobna oseba. Še enega takega bomo težko našli. Kot je v živalskem svetu redkokatera žival sposobna tako hitro menjati barve, kot kameleon, tako je tudi Dimitrij unikum med našimi politiki. Ne samo, da menja barve, lahko spreminja tudi svoj spomin.
Upam, da bo romunsko veleposlaništvo z zaskrbljenostjo prebralo “… Niti spominjam se ne, kdaj je bil pri nas na obisku…”. Tolikšnega omalovaževanja kolega iz druge države je zmožen samo Rupel.
Dol z Ruplom! 🙂
poreden Rupel, ko je bil naš, smo ga imeli radi, zdaj, ko ni naš, ga sovražimo,… govori v tretji osebi in tudi pozablja…nezaslišano…hm, ko bo spet naš, mu bomo vse oprostili.
jjan, ti nam podmetaš strankarsko sovražnost do Rupla, pa vsaj v mojem primeru nimaš prav, saj nisem ne član, ne posebni simpatizer nobene stranke. Pred nekaj leti so po televiziji spustili en izsek iz časov, ko je bil Dimitrij še študent in se je oglasil kot član nekega foruma. Čisto brezvezen je bil tisti njegov govor.