Prijava na Novinarsko častno razsodišče: Kaja Sajovic in kršitve kodeksa na MMC RTV Slovenija

Luksuzna letovišča so krasna stvar za tiste, ki si jih lahko privoščijo, toda vprašati se smemo, kdo omogoča potovanja novinarjem RTV Slovenija na takšne destinacije, sploh takrat, ko se njihova frekvenca neverjetno zgosti, morda pa tudi, komu natančno so takšne vsebine na portalu javne radiotelevizije namenjene. Spodaj objavljam pretežni del svoje prijave na Novinarsko častno razsodišče zoper novinarko Kajo Sajovic, s čimer želim spodbuditi javno razpravo o tem, kaj v takšnem primeru šteje za kršitev profesionalnih standardov.

Omenjena novinarka je v prispevku z naslovom »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« (MMC RTV Slovenija, 10. september 2019: https://www.rtvslo.si/zivljenjski-slog/ture-avanture/kako-je-v-zivo-videti-rajski-oddih-v-luksuznem-letoviscu/498938), podobno kot tudi v številnih drugih v zadnjih letih, na portalu RTV Slovenija v potopisnem formatu poročala o luksuznem življenjskem slogu in kulinaričnih doživetjih z različnih lokacij po svetu – nekaj, česar si, povedano mimogrede, 99 odstotkov državljank in državljanov ne more privoščiti -,  pri čemer obstaja utemeljeni sum, da je pri tem zamolčala navzkrižje interesov.

Sajovic članek mmc bali

V omenjenem članku opisuje življenje v Bulgari Resortu na Baliju in svojo izkušnjo tridnevnega bivanja v luksuznem letovišču na tem indonezijskem otoku. Novinarkin doživljaj popestrijo številni detajli, polni dih jemajoče luksurioznosti (»Pred letališčem nas pričaka limuzina z nasmejanim šoferjem, ki ima za nas pripravljene zvite mokre brisačke, oreščke makadamije v kozarčkih, vodo z Bulgarijevim logotipom in prstom, usmerjenim naravnost v geslo za brezžični internet; »Limuzino za naslednje slabe tri dni zamenjajo golf vozila, ki so vedno samo kake pet minut oddaljena, da goste zapeljejo od njihovega bungalova do osrednjega bazena z restavracijo, od restavracije do wellnessa, od wellnessa do plaže in nazaj«; »Samo kopalnica je večja od povprečne garsonjere, pri čemer je poskrbljeno za vso mogočo kozmetiko, s stekleničko parfuma vred (striktno Bulgarijevo, se razume), ob tem pa vas oskrbijo še s kompletom za plažo – kimonom, slamnikom in košaro«.).

V prispevku opazimo dve fotografiji, ki jih podpisuje omenjena novinarka (Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic), in sicer sta podpisani kot »Kuharski mojster Luca Fantin« in »Za glavno restavracijo v kompleksu je zadolžen italijanski kuharski mojster Luca Fantin, ki ima sicer matično restavracijo Il Ristorante v Tokiu« – obe propagirata omenjenega kuharskega mojstra, ki ima svojo balijsko izpostavo.

Na podoben način je Kaja Sajovic opisala številne druge destinacije in lokacije z različnih koncev sveta, še zlasti kulinarične, nazadnje iz Tokia v članku »Je najbolj nora picerija v resnici doma v Tokiu?« (MMC RTV Slovenija, 4. oktober 2019: https://www.rtvslo.si/tureavanture/kulinarika/je-najbolj-nora-picerija-v-resnici-doma-v-tokiu/501025), poprej npr. iz Mirazurja na Azurni obali v članku »Kako je videti večerja v najboljši restavraciji sveta?« (MMC RTV Slovenija, 3. september 2019, https://www.rtvslo.si/zivljenjski-slog/kulinarika/kako-je-videti-vecerja-v-najboljsi-restavraciji-sveta/497647), ali pa je poletela s Kristianom Braskom Thomsenom, »profesionalnim bonvivantom«, v Sankt Peterburg, kot lahko izberemo iz podpisa pod fotografijo (Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic) v prispevku z naslovom »Življenje “ambasadorja užitka”: zasebna letala, najboljše restavracije sveta, nore zabave« (MMC RTV Slovenija, 1. avgust 2019: https://www.rtvslo.si/tureavanture/kulinarika/zivljenje-ambasadorja-uzitka-zasebna-letala-najboljse-restavracije-sveta-nore-zabave/495549).

Še zlasti pogosto se novinarka Kaja Sajovic pojavlja kot avtorica prispevkov, povezanih s kuharsko mojstrico Ano Roš, iz nekaterih javno dostopnih zapisov pa razbiramo, da je (so)avtorica njene nastajajoče biografije »Sonce in dež«.

V reviji Zarja Jana (2. oktober 2019) novinarka Žana Kapetanović v portretu Kaje Sajovic slikovito predstavi njeno novinarsko delo, ki utegne dobro ilustrirati za razpravo o kršitvah kodeksa značilni »modus operandi«, zato ga navajam v daljšem odlomku: »Medtem ko pišem ta članek, Kaja Sajovic lovi race na jugu Švedske, pluje z ribiči po Baltskem morju in pod fotografijo sanjsko lepe jesenske idile zapiše: ‘Nikoli ne bom zapustila Skåne!’ In to je le eno od njenih uživaških potepanj. Njen oktober bo potekal takole: iz Švedske bo za tri dni odletela v Baskijo, se za dva dni vrnila domov, potem bo šla za dva dni na Dansko, od tam za pet dni nazaj v Bilbao v Baskiji, sledil bo direkten polet v Limo v Peruju, kjer bo ostala štiri dni, nato bo šla za štiri dni v Toronto, za en dan še na sever v Quebec in končno v Ljubljano, a samo za tri dni. Nato se bo udeležila še dogodka v Udinah, ki bo trajal štiri dni, konec meseca pa bo za dva dni odpotovala še v Cadiz v Andaluziji. Si predstavljate? Je življenje, ki ga lahko spremljamo na njenem Instagramu, v resnici tako glamurozno? ‘Je in ni. Po eni strani ješ v Bulgari, letovišču s petimi zvezdicami na Baliju, imaš na voljo neomejeno količino šampanjca in kaviarja, družiš se s chefi in novinarskimi kolegi z vsega sveta, ki razumejo in cenijo to, kar počneš, po drugi strani pa imaš nenehne polete, pri čemer te muči utrujenost zaradi časovne razlike, dvodnevne postanke na drugem koncu sveta in polete nazaj, izgubljanje prtljage, zamujanje. Kako to poteka v praksi? Najpogosteje po končani službi na RTV že letim na letališče, grem v neko restavracijo nekje na drugem koncu sveta, naslednji dan se vrnem in hitim na RTV, kjer sem že 14 let redno zaposlena, in tam pišem o zunanji politiki. Še vedno je tako, je pa res, da kljub temu največ pišem o kulinariki,’ pravi Kaja.«

Ker po Zakonu o RTV Slovenija ni mogoče, da javna radiotelevizija sponzorira vsa omenjena res številna bolj ali manj luksuzna potovanja po celem svetu, kulinarične zakuske in gurmanske ekspedicije, v nobenem od prispevkov Kaje Sajovic pa hkrati ni razkrito, kdo je plačal omenjene stroške njenih novinarskih poti, ki so nedvomno izjemno visoki, lahko utemeljeno sumimo, da so bili sponzorirani. Če so bili, je po mojem mnenju novinarka v navedenem prispevku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?«, podobno pa tudi drugih, kršila 26. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ki pravi, da se mora novinar izogniti dejanskim ali navideznim konfliktom interesov, se odreči darilom, uslugam, nagradam in drugim ugodnostim.

V primeru, da je novinarka bila kakorkoli sponzorirana v smislu plačane poti in bivanja, je v prispevku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« in drugih kršila tudi 25. člen kodeksa. Ta prepoveduje prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih besedil. Oglasna sporočila, plačane objave in oglasi morajo biti prepoznavno in nedvoumno ločeni od novinarskih besedil, obenem mora biti v besedilih nedvoumno označeno, da gre za oglas. Nobeden od člankov novinarke Kaje Sajovic pa ne vsebuje prav nobene informacije o sponzorju ali naročniku zapisa, ki je finančno omogočil potovanje.

V primeru zapisa o knjigi Ane Roš je novinarka kršila tudi 24. člen kodeksa, saj je vpletena v dogodke, o katerih poroča in s tem v navzkrižju interesa, vendar tega v prispevku ni razkrila. Še več, samo dejstvo, da sodeluje pri nastajanju knjige, je prikrila, omenjeni podatek pa je razviden iz številnih drugih medijskih objav.

Praksa novinarskih reportaž Kaje Sajovic na MMC RTV Slovenija predstavlja še toliko bolj resno zadrego, ker smo ji priča in se odvija na javnem zavodu, ki opravlja posebno, z zakonom predvideno službo kulturnega in nacionalnega pomena, kjer pričakujemo temeljitejše spoštovanje profesionalnih in novinarskih standardov.

Čeprav v tem primeru ne gre za pogosteje navzoči primer medijske prakse, npr. ki bi vseboval kršitev »klasičnega« oglasnega sporočila ali propagandno vsebine politične narave, pa navzoče navzkrižje interesa in oglaševalska narava zapisov nič manj ne ogrožata avtonomije novinarskega poklica in poslanstva omenjenega zavoda.

 

Prevc se umika iz športa: manipulacije v naslovih

O tem, kako slovenski novinarji manipulirajo v naslovih, kakšne so posledice za novinarstvo in kako se ceh ob tem dovolj ne zgane, sem že nekajkrat pisal, predvsem v luči permanentnih kršitev 10. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, ki se glasi:

10. člen

Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo potvarjati vsebine. Primerno mora biti označena tudi simbolna ali arhivska slika.

Moja kritika je letela še zlasti na nenehno kršitev tega člena v uporabi novic agencije STA – in skoraj polovica slovenskega novinarstva itak temelji na gesti povzemanja slednje. Zato so učinki seveda drastični. Njeni odjemalci si pri poobjavi po tekočem traku izmišljujejo najbolj neverjetne načine povzemanja vsebine, velikokrat politično ali ideološko motivirano. Še več, celo takrat, ko so »kaznovani« – tudi na podlagi mojih prijav na sodišče – in je NČR prepoznal njihovo ravnanje kot kršitev, že naslednji dan nadaljujejo z enako prakso.

Zavajajoče manipuliranje v naslovih, seveda ne zgolj pri nas, je doseglo že tako alarmantno stopnjo obsega in visoko frekvenco, da bi že zdavnaj terjalo močnejšo regulacijo najmanj v kodeksu: trenutna se zdi nezadostna. Še več, počasi je na tem, da izrine poslanstvo medijev in kot normalne povsem sprejme najbolj krute oglaševalske principe delovanja. Ker gre za izrazito spolzek teren, ker je težko najti pravo orodje za njeno omejevanje, se sicer resni novinarji senzacionalizmu v naslovih preprosto izogibajo, toda zgolj sklicevanje na njihov etični čut vpričo njene absolutno dominantne prisotnosti in nezaustavljivo agresivne tendence tabloidizacije množičnih medijev počasi ne bo dovolj.

Naivno bi bilo misliti, da so senzacionalistične izbire naslovov rezultat nenadnih domislic urednikov ali novinarjev, željnih pozornosti. Resnica je prav nasprotna, izumljanje atraktivnih, šokantnih in zavajajočih poudarkov v  njih je postala nadvse resna, hotena in celo spoštovana preokupacija medijev, včasih celo najbolj »kreativni« del v procesu novinarskega dela. Razlogov za alarm je več kot dovolj.

Ko se Prevc se umika iz športa

Čeprav velja časnik Delo za bolj zadržanega, tako rekoč konservativnega pri uporabi naslovnih manipulacij, se zadnje čase to dejstvo radikalno spreminja. Eden zadnjih naslovov, 7. januarja 2016, se je alarmantno glasil:

Peter Prevc: Malo se bom umaknil iz športa, ker ga imam zadosti

prevc-umik-iz-sporta

Delov spletni članek z naslovnim manipulativnim poudarkom

V besedilu intervjuja pa nato izvemo, da bo športnikov umik trajal točno dva dni (!), po razočaranju, ki je sledilo zaradi relativno slabih skokov po novoletni turneji in pred nadaljevanjem novih tekem:

Jaz se bom najverjetneje za dva dni povsem umaknil iz športa, ker ga imam malo zadosti.

Naslov najbrž sodi med tiste, kjer si uredniki domišljajo, da njihov umetelni naslov vendarle ohranja nek stik z realnostjo vsebine povedanega; pri nekaterih drugih je evidentno, da niti takemu »principu realnosti« ne želijo več slediti. Motivacija je kajpak hitro prepoznavna: maksimalno pleniti pozornost radovednega bralca.

Urednik in avtor, Miha Šimnovec, bi se morda lahko sicer neprepričljivo branila, da je Prevc res napovedal umik iz športa in da nič več od tega nista niti imela v mislih. Da zaradi ekonomije naslovov ni bilo mogoče v naslov dodati podatka, da gre za dvodnevno pavzo in ne slovo v polnem pomenu besede. Na tistem, ki postavlja trditev o manipulaciji, bi nato bilo breme dokazovanja, in to ne majhno.

Toda če odmislimo vidik intence, je rezultat in učinek naslova neizbežno manipulativen: razlika med dejanskimi besedami športnika, ki je lani blestel na skakalnicah in postal ena izmed osebnosti leta, ter tem, kar nam obljublja naslov, kaže na drastično popačitev s pomočjo pretiravanja.

prevc-umik-iz-sporta-delo-dva-dni

Poudarek iz citiranega članka v Delu

Milijarder prijazno svetuje: nikar na FDV

Situacija z manipuliranjem je še bolj alarmantna na spletnih straneh medijev, kjer se dogajajo prave male vojne za klikanost, oglaševalski clickbaits so postali vodilo novinarskih vab za klike.

Eno takšnih smo zasledili v nedavnem naslovu na Siolu, kjer je Matic Tomšič ali njegov urednik uspel v naslovu povezati Billa Gatesa z znano ljubljansko fakulteto:

Bill Gates: Če želite dobiti službo, nikar na FDV

bill-gates-fdv-siol

Siolov članek, katerega naslov so kasneje spremenili

Na manipulacijo je na Facebooku opozoril dr. Marko Milosavljević, tudi profesor na omenjeni Fakulteti za družbene vede, že čez nekaj časa pa so, morda tudi zaradi opozorila, naslov nenavadno in očitno improvizacijsko spremenili na način, da so na odstranjenem mestu preprosto ohranili tri pike, ki tudi po sebi prinašajo (ali ohranjajo) suspenz pri bralcu:

Bill Gates: Če želite dobiti službo …

Članek govori o tem, kako naj bi ustanovitelj računalniškega giganta Microsoft in milijarder Bill Gates »pred kratkim razkril tri akademske usmeritve, o katerih bi morali razmišljati mladi, ki v prihodnosti želijo zagotovo dobiti službo«. Menda naj bi bilo po njegovi lastni raziskavi vredno (a) diplomirati iz ene od znanstvenih ved (matematike, fizike, kemije, na primer), (b) pridobiti naziv inženirja (strojništva ali računalništva, na primer) in (c) postati ekonomist, oziroma se ob študiju ene od zgornjih ved izobraževati tudi na ekonomskem področju.

Iz povedanega novinar zgolj ohlapno sklepa, da Gates odsvetuje družboslovne in humanistične vede, kajti za svojo kariero naj bi se bilo dobro spoznati na znanost, biti dober s številkami in znati narediti kaj praktičnega, če sledimo opisu. Nič od tega pa menda družboslovne vede ne zmorejo.

Na tej točki očitno sledi še dodana asociacija na FDV kot slovensko fakulteto družboslovnega profila in nekakšen vpisni namig – ravno v trenutku, ko se slovenski dijaki odločajo, kje nadaljevati svoje izobraževanje.

bill-gates-siol

Članek s spremenjenim naslovom – in tremi pikami

10 najboljših po izbiri Slovenskih novic

Ob izteku leta ni bilo treba posebej iskati najboljših clickbaitov domačih tabloidov. Pri Slovenskih novicah so to storili namesto nas in sami objavili lestvico 10 najbolj klikanih novic v letu 2016 v rubriki Novice.

Če bi kdo izmed urednikov iskal pravila, ki vlečejo pozornost bralstva in prinašajo ustrezne ratinge, ki jih zahtevajo lastniki in so menda v velik ponos urednikom, jih lahko deducira s spodnjega seznama:

VIDEO: Bralka jo je ujela ob Soči, poglejte, kaj je počela

Mediji opozarjajo: na Balkanu se pripravlja nova vojna

Predsednik je potrdil: nova vojna v Evropi, vojska je v pripravljenosti

Ste slišali, kakšna jesen nas čaka?

Pekel: prihaja vročinski val, obeta se do 43 stopinj

Šok! Slovenka zjutraj v službi rodila na stranišču.

Šok! Znani politik naredil mladoletnici otroka

FOTO: Razkrivamo, kdo je v Domžalah zadel tri milijone

Morski psi v slovenskem morju, Ljubljančan napad preživel

FOTO: Kot v najhujši nočni mori: padala toča, večja od jajca

Jeklena pravila manipuliranja v naslovih

Pomembno je vedeti, da dezinformacije in napačne informacije v naslovih puščajo močno psihološko sled pri uporabniku. Kot navaja Ullrich K. H. Ecker z drugimi avtorji, so nekateri psihologi pokazali, kako v primeru, ko neko informacijo sprejmemo in razumemo kot pravilno in veljavno, navzlic njenemu »popravku« ali vtisu, ki ga dobimo ob branju besedila, ne sledi enakovrsten učinek: ljudje običajno še naprej ohranjajo v spominu prvotno informacijo in se nanjo sklicujejo ali jo uporabljajo pri svojem sklepanju in pojasnilih.

Vztrajanje pri napačnih ali popačeni podatkih se odvija neodvisno od neizpodbitnega poznavanja natančnejše »pravilne« informacije. Ni dvoma, da ima tabloidizacija medijev resne psihološke posledice že na ravni izbire naslovov; obrambnih mehanizmov ni ali ne delujejo.

Seveda ekstenzivno nastavljanje vab v naslovih največkrat stavi na učinke dobro premišljenih psiholoških, večkrat nezavednih sprožilcev, ki upoštevajo naše čustvene reflekse: z njimi se do potankosti že desetletja ukvarjajo oglaševalske agencije, kreatorji političnih kampanj in že omenjeni uredniki tabloidov. Danes pa kar vsi po vrsti. Če prepoznavamo pravila, ki jim sledijo, jih bomo lažje dešifrirali v njihovi nameri, zato jih nekaj navajam – na sledi celim tovarnam največkrat kar navodil, ki jih lahko najdemo tudi na spletu.

Stroga pravila ustvarjanja naslovja zahtevajo uporabo glagolov in izogibanje pridevnikom – slednji so se v analizah oglaševalcev izkazali za manj verodostojne in dvom zbujajoče. Slabe ratinge so prejeli tudi naslovi, ki so daljši od 70 znakov – tudi tu velja ravno prava mera. Naslovje s stilno zaznamovanimi prvinami, ekspresivne, slabšalne ali čustveno zaznamovane besede, nenavadni frazelogemi, stilne prvine, pogovorne fraze in hiperbolični naslovi so postali stalnica v zbujanju pozornosti in radovednosti. Naj navedem nekaj popularnih taktik.

Poudarek na spremembi ali novosti

Da bi novinarji in uredniki izpostavili novico in povečali branost, se najraje zatekajo k poudarku o »novem«, prihajajoči novosti, lahko tudi v obliki prelomnosti trenutka: največkrat jo napoveduje pojem preboja, nevarnosti, grožnje, morda vojne ali priložnosti. Kot opozarjajo psihologi, je naš um programiran za zaznavo sprememb v okolju, ker jih doživlja kot nevarnost zase: zato našemu očesu zvenijo privlačneje informacije, ki ponujajo tako spremembo v alarmantni obliki. Napoved spremembe ne velja zamenjati s klasično šokantnostjo izbire naslova, pri njej gre bolj za prebujanje naše radovednosti. Temu kriteriju ustreza precej naštetih naslovov iz Slovenskih novic: recimo tisti o napovedi nove vojne, ki se ponovi celo dvakrat.

Uporaba čustvenih sprožilcev

Čustveno nabite besede imajo menda svojo psihološko podstat: poskušajo nas obvarovati pred prevaro, se izogniti lažnivcem, prevarantom in šarlatanom. Novinar se nam za trenutek zazdi prijatelj, ki nam pri tem pomaga – za nas in nam v pomoč svari pred miti, lažmi, prevarami ali kruto prihodnostjo, ki nas čakajo v grobem vsakdanu našega življenja, streže nam s škandali, ki čakajo tiste, ki niso dovolj moralno pridni, ali razkriva manj znana presenetljiva dejstva, na katera nismo bili dovolj pozorni. Ne preseneča, če nas bo zato prijazno opozoril s kakšnim medmetom v naslovu, da izzove pravo čustvo: Slovenske novice so sicer raje izbrale kar celo besedo, na zgornji lestvici se je dvakrat znašel »Šok!«, čaka pa nas tudi »Pekel«.

Mimikrija, ki jo pri tem ubira, je nekakšna kamuflaža zaskrbljenosti za našo bit, resnico in nevarno prihodnost: mediji nas prijateljsko svarijo in obljubljajo, da nam bo odkrili resnico o X ali vsaj podali informacijo o skrivnostnih pasteh, ki nas čakajo.

Apel k moraliziranju

Poseben tip zbujanja pozornosti zadeva naš moralni čut: medijski naslovi bodo zato velikokrat obarvani z moralnimi ali moralističnimi presojami, vsebovali bodo etično zaznamovane besede, kot so »slabo«, »pravilno«, »dobro« in podobne, ki lahko v nas kot moralnih subjektih prebudijo določeno zgražanje, tragičnost, žalost ali celo, sicer poredko, odobravanje. Obljuba, da bo članek oziroma medijska vsebina ponudila utemeljitev neke moralne pozicije, prebudi vsaj radovednost in apeliranje v tej smeri običajno obrodi prave sadove.

Razglašanje prihodnjega

Prihodnost nas zadeva, zato si brez njenih aklamacij ni mogoče predstavljati pomembnega segmenta naslovov, ki namesto nas (in za nas) prebujajo številne skrbi in podatke o nevarnosti ali tveganjih, ki nas čakajo kot državljane, davkoplačevalce ali preprosto prebivalce tega sveta. Ker je prihodnost bolj berljiva, če je načeloma temačna, črna in strašljiva, takšni naslovi največkrat igrajo na karto strahu in negotovosti, ki nas čaka. Spet velja pravilo, da je večina novic po strukturi pesimističnih, negativnih in mračnih, bolj poredko pa se zgodi, da bi nam obetali kaj lepega. V izbiri bralcev Slovenskih novic tej verjetno najbolj ustreza naslov »Ste slišali, kakšna jesen nas čaka?«.

Radovednost zbujajoči stavki

Včasih se silno zaznamovane prvine v naslovju pojavljajo eksplicitno že v obliki krajših stavkov, kot so »To morate videti« ali »Ne boste verjeli, kaj se je zgodilo«. V izbiri Slovenskih novic za leto 2016 temu ustreza naslov »Poglejte, kaj je počela«.

Čeprav gre za precej primitivno obliko podajanja naslovov z  neposrednim naslavljanjem, ki večkrat zbuja averzijo bralcev ali uporabnikov, tovrstna dramatizirana napoved presenetljive vsebine (besedila, fotografij, videa) zaradi direktnega zbujanja radovednosti vedno najdeva svojo hvaležno klientelo.

Negativna ali superlativna povedna določila

Uporaba povednih določil, ki izrazito nakazujejo nekaj nadvse slabega ali nadvse dobrega, kot so »najslabši« ali »najboljši«, »največji« ali »najmanjši«, nesporno povečuje klikanost in branost. Psihološke motivacije ni težko ugotoviti: ljudje ljubimo ekstreme iz se radi primerjamo z drugimi.

Izbira pretiranih besed

Besede, ki močno šokirajo in zbujajo pozornost, po možnosti morda v slangu, so stalna uredniška niša kreatorjev naslovov. Včasih že po sebi vsebujejo neskrito izrečeno intenco po dramatizaciji (»Šok!«), velikokrat se trudijo z izbiro posebnih besed, homonimov ali nenavadnih, bizarnih ali humornih besednih zvez.

Oštevilčeni seznami

Napoved in obet seznamov v naslovju sta pogosta tehnika, klišejsko obetata praktično vrednost zapisanega, bodisi informativno ali »uporabno«. Kdo ne bi želel vedeti za »deset načinov, kako izboljšati seks« – sploh, če vam prvih pet vam znanih doslej ni prineslo sreče –  ali morda za recepturo sedmih živil, ki pomagajo pri vaših shujševalni kuri. Tu je še seznam petih najmanj aktivnih poslancev in seveda petnajstih lokacij, ki jih bodo v Ljubljani napadli islamski teroristi.

Nekateri psihologi ugotavljajo, da se na števila odzivamo z določeno vnaprejšnjo zaupljivostjo in jih dojemamo kot racionalni moment v našem ali tujem obnašanju – s tem pa tudi v mediju, ki ga prebiramo. Zbujajo vtis sistematične vednosti in znanja, ki stoji za informacijo, s čimer smo ji hitreje pripravljeni slediti kot nečemu neposredno uporabnemu.

Neposredno naslavljanje na uporabnika (vi, ti)

Analiza uporabljenih besed na družbenih omrežjih je razkrila zelo pogosto osredotočanje na »nagovarjanje« svojega občinstva v naslovih: besedi »you« (vi, ti) in »your« (vaš, tvoj) sta bili na petem oziroma dvajsetem mestu. V kombinaciji sta oba zaimka nastopila celo v 16 odstotkih vseh naslovov v študiji.

Neka druga norveška študija je pokazala, da so med referenčnimi (tistimi, ki se na nekoga naslavljajo), retoričnimi (ali emocionalnimi) in deklarativnimi (trdilnimi, pojasnjevalnimi, napovednimi) naslovi najbolj uspešni ravno prvi – naslavljanje na bralca in občinstvo je torej izjemno prepričljiva taktika s pričakovanimi učinki v številu klikov, branosti in gledanosti.

Sklep ali »Ne boste me…«

Naslovna provokativnost, rumenost in senzacionalizem z zbujanjem emocij, strahu ali nepotrebne radovednosti in pozornosti bi najprej zahtevali gesto moralne zavržbe: dokler se mediji, uredniki in novinarji večinsko ne bodo strinjali, da jim ne velja slediti, je sleherni poskus njihovega omejevanja obsojen na poraz.

Lep simptom povedanega je ambivalentni diskurz o uporabi naslovja: zelo veliko javnih razprav o tem je skritih v psihološka pojasnila, kako zbujanje radovednosti deluje ali kakšno naj bo, da bo uspešno, številne diskusije nam ponujajo dobre »zglede« in recepture po uspešni izvedbi naslovnih trikov z idejo večanja branosti, zelo redki pa v takšnem ravnanju prepoznavajo manipulativnost in spornost.

Recepcijo pri občinstvu bi lahko v grobem razdelili na tri kategorije: tiste, ki se pustijo zmanipulirati in proti temu niti ne protestirajo, spet druge, ki se takim manipulacijam preprosto smejijo in iz takega pre-poznanja kujejo nek poseben užitek posmeha in samo to (v smislu »Haha, kako ste bedni, ampak ne boste me«) in tiste tretje, ki jih odklanjajo.

Priznajmo si, da tako dolgo, dokler bo ta tretja kategorija ostajala številčno redka, tudi medijsko opismenjevanje, vzgoja in kritika ne bodo kaj prida uspešni. Praksa postfaktičnih medijev z agendo po-resničnostnega dojemanja sveta, kot se temu modno reče, je iz nas že naredila inertne spačke, ki jim resnica ne predstavlja več izziva, kaj šele vrednote. Odgovornosti medijev pri tem ni mogoče opisati z nobeno besedo: vsaka izbrana bo ostala preblaga.

Več:

Kako manipulirati z naslovi. Praktični uvod za pravoverne novinarje.

Mali medijski vademekum: kako prirediti novico STA, da v njej ne bo nepotrebnega balasta

Časopisni naslovi in njih ustreznost

Seznam grešnih kozlov, ki kopljejo jamo našemu novinarstvu

Društvo novinarjev Slovenije (DNS) je ob letošnjem svetovnem dnevu tiska znova izdalo posebno sporočilo za javnost. Za razliko od njihove vsebine prejšnjih let je bilo tokrat eksplicitno in verjetno še nikoli bolj kritično celo do samega sebe. Bolje rečeno: do nekega svojega dela. Od zunanjih sovražnikov je končno prešlo do prepoznavanja notranjih. Opazili so, med drugim, da medijem samim manjka samorefleksije in da postajajo karikatura samih sebe:

Mediji niso sposobni samorefleksije in priznanja napake tudi ob najbolj resnih kršitvah etičnih standardov, na katere opozarja Novinarsko častno razsodišče. S tem resno novinarstvo postaja parodija samega sebe. Odtujuje si bralce, poslušalce in gledalce. Reže si vejo na kateri sedi in dolgoročno koplje jamo, v katero bo prej ali slej padlo. Kar je najhuje, za takšnim novinarstvom ne bo žaloval nihče.

DNS izjava ob svetovnem dnevu 2015

Po svoje sem vesel omembe »samorefleksije«, saj je prav ta značilnost tista, ki sem jo eksplicitno tudi sam večkrat omenil kot manjkajočo potezo v delovanju domačega novinarstva. Samozadovoljstvo, igranje malih bogov, politična zlizanost in premajhna kritičnost na svoj račun preči sleherni razvoj, napor mišljenja je pač eden najtežjih. Če bi želel biti bolj točen, bi moral prej govoriti o bežanju proč od samopremisleka, razlogi zanj pa so pestri.

Linija samoobtožbe v izjavi DNS je tu bolj ozko začrtana: odsotnost refleksije se očitno nanaša na en dogodek, ti. »medijski umor mariborskega ravnatelja« in obtožbo DNS, naslovljeno na tiste, ki so o tem dogodku sploh pisali ali objavljali prispevke. V nizu zapisov sem razvil bojazen, da je društvo s tem uprizorilo množični scapegoating, očitno tudi ali predvsem zato, da bi sebe odvezalo od krivde, ker je do samomora ravnatelja molčalo o primeru in ni storilo ničesar – niti obsodilo drugih ali dalo smernice. Kot sem nekajkrat dejal: skupaj z umazano vodo je izlilo tudi dojenčka. Kazati s prstom na druge, da bi ubežal soodgovornosti, je nekako v psihološki naravi bežanja od krivde– ampak ravno tistih, ki ne zmorejo avtorefleksije. Prav to, molčanje, ob implicitni predpostavki, da ni v zgodbi bilo niti trohice javnega interesa, pa je bilo predpostavljeno kot edina prava, pravilna novinarska hexis.

Obtožbe o pomanjkanju samorefleksije se zato v citatu vežejo izrecno na razsodbo NČR, ki je v tej zadevi odkrilo, da je kar 48 novinarjev in urednikov kršilo različne člene novinarskega kodeksa:

»Kodeks je kršilo 48 novinarjev in novinark,  urednikov in urednic,  voditeljev in voditeljic,« so zapisali.

Sam sem jih sicer naštel le 44. Zato se ugotovitev, da novinarstvo ni sposobno samorefleksije, v prvi vrsti navezuje na omenjene kršitelje, ki jim je očitano še, da zdaj ne znajo priznati svoje napake, s čimer (in zaradi njih) novinarstvo postaja nič manj kot parodija. Zaradi 48 (ali 44) novinarjev, verjetno še koga zraven, si slovensko novinarstvo koplje jamo in reže vejo – in zaradi njih ne bo nihče nikoli žaloval za njim.

To so hude obtožbe, najhujše doslej, kar jih pomnim. Močne besede, ki imajo svojega prepoznavnega naslovnika. Koga že? Tega izrecno in poimensko niso povedali, a jih lahko izluščimo iz sklepov sodb. Seznam mojstrov parodije, ki režejo vejo novinarstva, je v podobi kršiteljev tale:

Anja Zupanc

Matej Košir

Ir. K.

Gregor Trebušak

Nuša P. Lesar

Mojca Hanžič

Danica Ksela

Barbara Bašič

Tjaša Dugolin

Jani Muhič

Tomaž Perovič

Tjaša Slokar

Bojan Budja

S.N.

S.U.

Saša Krajnc

Ana Marija Bosak

Rosvita Pesek

Nada Lavrič

Ksenija Horvat Petrovčič

Maja Mastnak

Anja Ciglarič

Sandra Ezgeta

Mirko Mayer

Uroš Slak

Bojan Traven

Gabrijel Toplak

Sašo Avramovič

R.T.

P.R.

M.J.

T.C.

Karmen Špacapan

Sonči Nered Čebašek

Pavel Vrabec

N.J.

Aljaž Pogorelčnik

Marijan Jurenec

Klemen Bunderla

Primož Siter

Simon Prelesnik

Denis Avdič

Miha Deželak

Andrej Vodušek

Ne, ne želim si biti advokat omenjenih kar počez, mnogi med njimi so res kršili profesionalne standarde. Vendar, kot sem že pokazal, ne vsi in ne vseh členov. V imenu resnice in pravice zato trdim, da je takšna obsodba krivična posplošitev, pospremljena s pretežkimi besedami, korak proč od resnične razprave in ocene o krivdi »resnih« in »rumenih« medijev, zaščitniško dejanje tistih, ki ne želijo poglobljene nevtralne analize novinarskega postopanja in etičnih dilem ob mariborski tragediji.

Kakor sem pokazal, je bila interpretacija kršitve 12. člena kodeksa za cel niz kršiteljev presenetljivo in nerazumljivo napačna. Ker se kršitev tega člena očita večini s seznama sramotilcev novinarskega poklica, se v prav takšni meri ne more šteti za utemeljeno.

V nizu zapisov sem objavil tudi sedem stališč tujih strokovnjakov za medijsko etiko o mariborski tragediji – prav vsi so menili, da je bil v tej zgodbi navzoč javni interes. In če je bil, ne more držati teza, da o zgodbi nismo smeli poročati: vprašanje je le, kako smo to storili. Nenavadno, da bi uporabljala stroka zunaj meja povsem drugačne vatle od domačih: tako posebni pa kleni Slovenci ne v novinarstvu in niti percepciji zasebnosti ali javnega interesa tudi nismo.

Čeprav so posamezni člani NČR in DNS poznali ta mnenja še pred sprejetimi razsodbami, jih očitno niso niti malo prepričala. Niti nanja niso reagirali, pač v maniri dosedanje arogance. Zgoraj citirana izjava društva konec aprila letos je zato še zadnji v nizu dokazov, da DNS in NČR še dalje vztrajata pri oceni, da je iskanje slehernega javnega interesa bilo popolnoma zgrešeno in da bi, tako kot oni, morali profesionalni novinarji ob tem gledati proč. Brez njega pač ne bi sestavili dolgega seznama skruniteljev novinarstva, ki utegnejo doseči, kot dramatično piše v komunikeju, da za tem poklicem kmalu nihče več ne bo točil solz.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/04/08/na-izpitu-padli-mediji-in-12-clen-kodeksa/

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/21/seks-v-mestu/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/01/so-slovenski-mediji-ubili-ravnatelja/

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/30/seks-v-mestu-krivi-so-oni/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/06/mediji-po-samomoru-ravnatelja-moralizem-iskanja-krivca/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/19/kaj-o-mariborski-tragediji-pravijo-tuji-medijski-strokovnjaki/

https://vezjak.wordpress.com/2015/01/16/javni-interes-mariborska-tragedija-in-dopuscanje-razprave/

Zaveze za boljše medije in poročanje o umoru

Kako so postopali novinarji v primeru pisanja o umoru direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika? Takšno vprašanje je bilo iztočišče pogovora včerajšnjih Odmevov s predsednico Novinarskega častnega razsodišča (NČR) Ranko Ivelja.

Postopali so nemarno, bi lahko sklenili. Predsednica je opozorila na najmanj eno le navidezno malenkost, v kateri večina ni pokazala dovolj veliko mero tenkočutnosti in poznavanja pravil novinarske profesionalnosti: mediji so z imenom in priimkom na široko poročali o pridržani osebi, takšna objava pa nikakor ni bila v interesu  javnosti.

Odmevi Ivelja Zaveze novinarjev

Poanta je enostavna: lahko se izkaže, da je pridržana oseba nedolžna, kodeks pa je na tej točki dovolj poveden in nezmotljivo konkreten. Njegov 18. člen zapoveduje ravnanje v predkazenskem obdobju:

Ko novinar poroča s področja pravosodja, upošteva, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen. Novinar mora biti pazljiv pri omembi imen in objavi fotografij in posnetkov storilcev, žrtev in njihovih svojcev v poročilih o nesrečah in predkazenskih postopkih.

Resnici na ljubo je praksa pri nas pretežno popolnoma drugačna – in takšna je bila tudi v tem primeru. Ranka Ivelja je opozorila, da so se pri Dnevniku dosledno držali zgornjega načela. A kolikor sem uspel pregledati, so mu sledili le pri Dnevniku in RTV Slovenija, drugod pa, kolikor vidim, pretežno ne.

Težavo je opazil tudi moderator Igor E. Bergant in spomnil, da so novinarji le nekaj dni nazaj svečano podpisali novinarske zaveze za boljše medije. Povod zanje je bila nesporno mariborska tragedija in porojeno samospraševanje novinarjev. Sam sem načel vprašanje pietetnosti v primeru pisanja o verjetnem umoru Janka Jamnika že na podlagi pisanja Dela.

Če poenostavimo: le nekaj dni po podpisu so vsi omenjeni takšne zaveze že veselo kršili, in to ne le enkrat. S kršitvijo niti niso prenehali. Med drugimi tudi »Stepišnikov« Večer, Delo, POP TV, 24ur, Siol in drugi.

Zaveze novinarji podpisi

Predsednica NČR je omenjeno dejstvo nespoštovanja zavez – očitno ga je tudi sama opazila – komentirala v ironičnem podtonu:

Jaz upam, da si javnih zavez zaradi obilice dela še niso čisto podrobno in do konca prebrali.

Seveda velja naslednje: če si uredniki zavez niso pošteno prebrali, potem je bolje, da jih ne bi podpisali. Če pa so jih prebrali in zaveze že veselo kršijo, pa imamo globoko težavo z njihovo verodostojnostjo – govorimo vendar o večini podpisnikov. Ker so rubrike črne kronike žal venomer polne, bomo lahko kaj hitro ugotovili, ali bodo pripravljeni po trenutnem stanju šibke volje zaveze vzeti resno, ali pa je šlo pri novem manifestu le za predstavo za javnost in slabo vest po mariborski tragediji.

DNS zaveze izsek