V kaj se je zaplezal Miro Cerar s tem, ko je sprva poimenoval svojo stranko kar po sebi? Najprej so mu očitali idolatrijo, po moje kar upravičeno, zdaj, ko bi vsaj (ali celo) nominalno rad postal stranka modernega centra, se mu neumna odločitev še negativno obrestuje v obliki farsične bizarnosti.
Tako kot je Stranka Mira Cerarja bolehala za morda nehoteno egomanijo, da ne rečem egocentričnostjo, bo po novem preimenovana Stranka modernega centra postala dobesedno ime za politično dezorientiranost in praznost. Večjega triumfa nespameti ne bi mogli pričakovati: vse zavoljo imena in trapaste ideje, da morajo besede biti permutacije drugih besed z enako začetnico v isti kratici stranke, SMC.
Že tako rekoč kot simptom se je ob Cerarjevi najavi, da bo stranka na prihajajočem volilnem kongresu postala »stranka modernega centra«, pojavilo (samo)razkritje, da je pravzaprav povsem isto poimenovanje javno ponudil že dr. Žiga Turk v svoji kolumnističnem razmisleku za Planet Siol. Da bi bila farsa še večja, je njegova poanta bila kritična, želel je povedati, da Cerarjeva stranka ni stranka modernega centra, da pa bi takšno potrebovali. In je zapisal:
Nekaj težji, a še vedno udoben sredinski položaj je “ne levo ne desno, ampak naprej”. Parola je tako zlajnana, da se niti ne spominjam, kdo jo je nazadnje uporabljal. Lepo ji pomaga na splošno razširjeni odpor slovenskih medijskih voditeljev (in posledično širše javnosti) do politike. Politika je tisto, kar je levo ali desno. Pravijo: Mi pa nismo ne levo ne desno. In če nismo ne levo ne desno, nismo politika. Čeprav kandidiramo na volitvah. Pa še naprej smo obrnjeni, torej bomo govorili o stvareh, o katerih nihče ne ve nič gotovega. In bomo lahko rekli karkoli. Za preteklost to namreč ne velja – obstajajo zarečene besede, stari časopisi, statistike, zapisniki, da, tudi rudniški jaški.
Primer iskanja srednje poti je, kako predsednik parlamenta opravičuje povojne poboje, češ, v okviru naravnega prava je to razumljivo. Da sicer ni OK, s tem pritegne desnici, je pa razumljivo, in s tem potolaži levico. Pri privatizaciji gospodarstva bomo potegnili z desnico, pri ohranjanju monopola državnega šolstva (na primer pri noveli zakona o visokem šolstvu) pa bomo potegnili z levico. In pri družinskem zakoniku tudi.
Če je center kot praznina prazna soba, si center kot povprečje lahko predstavljamo tudi kot dvorano, polno ljudi, vsakega s svojim mnenjem. Vsi pridejo do besede, organizator pa posluša, zapisuje, ocenjuje in meri, kje je povprečje med socialističnim univerzalnim temeljnim dohodkom in neoliberalno enotno davčno stopnjo. To je potem center. Sem gremo. Downtown!
V osnovi sprejemam Turkovo kritiko: centrizem, kot ga ponuja Cerar, je prazna konsenzualnost pritrjevanja vsem, je drugo ime za nenačelnost z željo ostati všečen in sprejemljiv za vse strani, levo in desno. Zdaj nam manjka le še razlaga, da je tu »moderen« vpeljana beseda za »sodoben« zato, da se ohranja reminiscenca na moder-nino Modre Slovenije, medtem ko center pač ni središče, ker se s tem ne strinja centrala. Bo novi slogan za prihodne čase morda »Mislim modro, delujem moderno?«
Medtem ko je STA, ki zna pomolčati, ko je treba, v svet že poslala veselo novico, evangelij o obstoju »Modern Centre Party«, se novinarski komentatorji še niso mogli odločiti, kaj naj si o svetovni unikatnosti tega imena mislijo. No, tu je majhen namig, če že ljubimo modre, s pomočjo Platona.
Platonov Kratil, ali o poimenovanju
V zelo pragmatični luči si, če bi rahlo karikirali, težko predstavljamo resne politične cilje nekoga, ki poskuša ime stranke, ki jo vodi, emblemizirati glede na svoje inicialke še naprej. Cerar je neracionalno vztrajal prav pri tem, očitno v napačni presoji, da se je kratica SMC prijela in bi jo bilo greh zavreči. Ampak to je skoraj tako, kot bi predsednik stranke Janez Benč za svojo SJB menil, da mora postati (in ostati) Stranka ljubiteljev bonsajev ali Gorazd Kopač, da bo poslej vodil Stranko gojiteljev konopolje.
Misel je po svoje tudi metafizična in odpira vprašanja, ki jih je odprl Platon v dialogu Kratil, v katerem je dal besedo svojemu učitelju, heraklitovcu Kratilu, in ga zoperstavil svojemu kasnejšemu vzoru Sokratu. V njem teče razprava natanko o Cerarjevi dilemi, Platon v osnovi pojasnjuje svojo »filozofijo jezika« znotraj razprave o pravilnosti imen oziroma pravilnosti poimenovanja stvari.
Zgodba je preprosta: so jezikovni izrazi že nekaj, kar je nujno po sebi in determinirano glede na korelacijo s predmeti, na katere se nanaša, ali pa sta morda jezik in govor po izvoru stvar konvencije, s tem pa arbitrarna, stvar dogovora med njunimi uporabniki?
Za nekoga, ki je heraklitovec, je svet v nenehnem gibanju in teku, zaradi česar čutna zaznava ni način, s katero bi lahko predmetnost tega sveta adekvatno zajeli. Kratil je v tem smislu verjel, zaradi izmuzljivosti predmetov spoznanja, da ni mogoče prav točno podati pomenov stvari z besedami. Po svoje presenetljivo pa vendarle zagovarja tezo o pravilnosti imen ali besed, ki je naravna: za vsako stvar obstaja pravilno ime ali naziv že po naravi (physei). Pravilnost imena ali poimenovanja je položena že v besede – in prav to je tista tiha premisa, ki jo je, očitno kot vzorni kratilovec, posvojil tudi Cerar, ko je vztrajal pri emblematični nadaljnji uporabi strankinega imena. Vse poti vodijo do istega naravnega izvora, do S in M in C v prav takšnem zaporedju črk.
Temu nasprotno stališče v dialogu podaja Hermogen: pravilnost neke besede, izraza ali naziva je stvar dogovora in soglasja (syntheke kai homologia). Ustrezno lahko zato imena tudi zamenjamo in pridodamo, kar je, v končni instanci stvar onomastike in retorike. Morda, bi dejal Cerar, vendar ne spreminjajmo črk!
Ker mora beseda ali izraz meriti na bitnost stvari, se razpre dilema, ali morda beseda odraža predmet na podoben način, kot slika odraža realni predmet v zunanjem svetu – in posledično lahko ločujemo med boljšimi in slabšimi izdelki, boljšimi in slabšimi besedami kot imeni za predmetnost. Sokrat naredi še korak več in poskuša metodološko natančno razviti tezo, da lahko ustvarimo paleto ujemanj med posamični lastnostmi glasov (v etimoloških navedkih našteva posamezne soglasne in samoglasnike) ter lastnostmi predmetov. In tako kot je beseda orodje raziskovanja bitnosti (stvari), s čimer se lahko z besedo ustrezno približamo predmetom, bo moral za izvedbo (uporabo) takšnega orodja obstajati zakonodajalec, ki je dejansko imenodajalec, nomotet, čigar naloga je v tvorbi besed upoštevati ali ne tudi iste zloge:
Ali ne bo moral tisti naš zakonodajalec znati tudi glasove in zloge izoblikovati v poimenovanje, ki je za vsako stvar po naravi primerno, in se pri tem ozirati na to, kar poimenovanje je samo po sebi, da bi ustvaril in postavil vsa poimenovanja, če hoče postati veljaven dajalec poimenovanj? (389d)
Zdi se, kot da je Platonov Kratil nastal po tistem, ko je nekdo spremljal porodne težave poimenovanja in preimenovanja stranke SMC. Vrhovni zakonodajalec in poimenovalec/preimenovalec se je očitno odločil ugledati bistvo vsega v samem sebi, v lastnem imenu. Kot da bi stranke modernega centra, karkoli že to pomeni, lahko rastle le v geografskih legah, v katerih živijo Miroti Cerarji.
Če bi predsednik vlade bral Kratila, bi lahko videl, da Sokrat Hermogenu sugerira »lepo poimenovanje«. Tako kot tesar ustvari krmilo pod nadzorstvom krmarja, če naj bo krmilo dobro, mora zakonodajalec ustvariti poimenovanje pod nadzorstvom dialektika, če naj bo poimenovanje lepo. Kajti poimenovanje ni nekaj neznatnega, nepomembnega, niti ni lastno nepomembnim in naključnim ljudem.
Toda vrag se vedno skriva v malem tisku in črkovnih podrobnostih: čeprav se je Cerar na začetku bahal z afiniteto do filozofije, je dialektik je v tem primeru znova umanjkal.
Več:
https://vezjak.com/2014/10/23/miro-cerar-in-obeti-filozofije-v-politiki/
https://vezjak.com/2014/07/17/biti-stoik-biti-budist-biti-kristjan-biti-cerar/
You must be logged in to post a comment.