Pahorjevi nezavezani čeveljci

Je modni stil predsednika republike nekaj, kar nas ne bi smelo tangirati, ker se nas ne tiče? Nas lahko prvi državnik s svojim videzom žali, nam je lahko v sramoto in kako daleč sme pri tem nezavrto popuščati v svojem narcisoidnem hrepenenju, ne da bi nas to smelo vznemiriti?

Obstaja najbrž meja. Ko se je Borut Pahor znašel v Bratislavi, so ga ujeli ne s spuščenimi hlačami, temveč z zlizanimi kavbojkami. Morda je kdo zatajil, računajoč da bo protokol stekel kasneje, pa se je najbrž uštel in ga ujel nepripravljenega v supergah, karirasti srajci in v nerodnem položaju, ko si svoje hlače preko zadnjice vleče navzgor ob vstopu v prestižni hotel, kjer se je protokol odvijal. Morda pa se predsedniku preprosto ni ljubilo. Slovaški tabloidi niso bili prijazni:

Eden izmed slovaških tabloidov je pri tem napisal pod fotografijo: »Vľavo príchod: Prítomní si neboli istí, či je to naozaj Slovinský prezident Borut Pahor.« Ali po naše: prisotni niso bili prepričani, če je to res slovenski predsednik Borut Pahor. Pa je bil.

Ker sem o tem dogodku že pisal, naj strnem smisel pripombe: lahko se zgodi, da osebni modni slog načne vašo avtoriteto, spravi v začudenje in dvom. Vendar če on ne začuti težave, jo nesporno čutijo vsaj državljani.  Slog je prejkone tu podrejen funkciji narcisoidne fiksacije, ko si subjekt vzame za objekt samega sebe, torej svoje telo in končno tudi tisto, v kar je oblečeno.

Modni dodatki, modni stil je torej morda v funkciji eksternalizacije avtoerotičnega poveličevanja telesa in s tem samega sebe. Ko se torej Slovaki sprašujejo »Je to on, je on res slovenski predsednik?«, s tem pritrjujejo osnovni  razliki med objektno ljubeznijo in avtoerotizmom, prosto po Freudu: zanj drugi objekt ne obstaja, zato ni čudno, da jih ni opazil. Tisti, ki ga je opazil, je zgolj on sam – on, kot reprezentant drugih par excellence.

Ime česa so Pahorjevi čevlji?

Pahor se je nedavno tega poklonil mladim inovatorjem in podjetnikom:

Predsednik republike Borut Pahor v petek opira vrata Predsedniške palače mladim inovatorjem, podjetnikom, ki bodo od petka, 30. januarja 2015 do nedelje 1. februarja 2015, tukaj razvijali poslovne ideje od prve zamisli do dejanske izvedbe.

Predsednik republike bo v petek, 30. januarja 2015 ob 16. uri mlade ustvarjalce nagovoril in otvoril mladinski podjetniški maraton.

V nedeljo, 1. februarja 2015, pa se jim bo ob 16. uri pridružil na zaključni slovesnosti, kjer bo prisluhnil predstavitvam tekmovalnih idej, Naj ideji 2015 pa izročil tudi posebno predsedniško priznanje.

Predsednik republike Borut Pahor je veliki podpornik podjetniškega peskovnika Ustvarjalnik, ki dijake skozi mrežo podjetniških krožkov na srednjih šolah usmerja v podjetništvo.

Lokacija: Predsedniška palača, Velika dvorana

Novinarje, fotoreporterje in snemalce obveščamo, da vhod in hkrati zbirno mesto za spremljanje dogodka v Predsedniški palači v petek, 30. januarja 2015 in v nedeljo 1. februarja 2015 na Gregorčičevi ulici 20 (vhod garaže) ob 15.45, od koder vas bomo pospremili v Veliko dvorano Predsedniške palače.

Dogodek je odprt za medije.

Kot je opazila Mladina, je bil ob dogodku znova oblečen v kavbojke in celostno urejen v svojstven slog, ki so ga krasile posebne superge: Nike ACG Manoa Boys’ Preschool. Podobno kot so nekaj tednov nazaj njegove noge v Dražgošah izžarevale posebno rdečo energijo prav takšne barve.

Da si je predsednik republike nadel deške, »predšolske« teniske, bi morda še nekako sprejeli kot zabavno dejstvo. Toda v Mladini so napisali, da je superge treba nujno nositi razvezane, ne zavezane, kar da je Pahor tudi upošteval:

 

Če bi želeli poceni moralizirati, bi lahko nemudoma našteli cel seznam nesreč, povzročenih neposredno zaradi nezavezanih obuval. Če bi se želeli norčevati, bi lahko na glas ugotavljali, da »predšolske« superge niso namenjene zavezovanju, ker tega otroci še ne obvladajo. Morda Nike superge res niso namenjene delanju vozlov. Toda obstaja morda še pomen njihove nezavezanosti na nogi Boruta Pahorja?

Van Gogh in Derrida

Si parva licet componere magnis, Pahorjevi nezavezani čevlji so možna podlaga za miselno reminiscenco na znamenito sliko nezavezanih čevljev Vincenta Van Gogha. Svojčas so si trije filozofi že dajali duška ob njih, Martin Heidegger, Meyer Schapiro in Jacques Derrida.

Prvi je v svoji eksegezi resda umetniškega dela videl nemi klic zemlje v svetu kmetice (ni jasno, zakaj):

»V teh čevljih drhti nemi klic zemlje, njen tihi dar zorečega žita in samoodpovedovanje v samotnosti zimskega polja. Ta oprava pripada zemlji in je varovana v svetu kmetice.«

Kasneje je Frederic Jameson v svoji knjigi Postmodernizem v Van Goghovih čevljih, v heideggerjanskih Paar Bauernschuhe, na sledi branja Derridaja ugledal nič manj kot heteroseksualen par (izvorno par čevljev), ki ne dopušča niti perverzije, niti fetišizacije, in ga primerjal z Warholovi lesketajočimi čevlji na sliki Diamond Dust Shoes, da bi jasno začrtal mejo med moderno in postmoderno.

A tu je ključen moment. Ti čevlji »se nanašajo na nas«, pravi Derrida v knjigi Resnica v slikarstvu. Zunaj umetniške hermenevtike bi lahko rekli: na nas, državljane. Njihova ločenost, odvezanost, zapuščenost je očitna. Če so Van Goghovi pošvedrani čevlji odvezani in ločeni od lastnika ali lastnice, so Pahorjevi varno na predsedniku republike, a še zmerom nevezani, nevezani skozi odvezanost. A ta faza je le ena od dveh, razumeti pa ju moramo v kompleksu in celovito.

Kar ostane, po Derridaju, je igra vezalk, oziroma igranje z vezalkami s klekljem, vretencem tistega fort-da, najbolj znamenitega dela Freudovega dela z naslovom Onstran načela ugodja, kjer omenjeni opazuje otroka, ki ob odsotni materi meče leseno igračko proč od sebe in ugotavlja, da med fazama »proč« (odsotnostjo igračke) in »tu« (vrnitvijo igračke) pulzira ugodje, ki je večje ob njeni vrnitvi.

Na podoben način igra Pahorjevih vezalk, fort-da, zadeva nas, državljane, je uprizoritev za drugega, je izvor največjega ugodja, kolikor se objekt ne reprezentira več sam, temveč postane operacija teleološka in postane reprezentacija sama sebi namen.

Predsednikove odvezane (ali razvezane) vezalke so torej prav tisto, kar moramo opaziti in motriti kot državljani, da bi razumeli predsednikovo igro z nami: so fort-da, uprizorjen za opazovalca, za državljane, za nas. Bilo bi greh gledati proč. Pa na zdravje.