Biti stoik, biti budist, biti kristjan, biti Cerar

Osebni svetovni nazori so na prvi pogled videti nekaj zasebnega in intimnega, onstran dovoljenega zanimanja okolice, tako rekoč varovana pravica slehernika. Tisti pri pravniku Miru Cerarju nas bodo morali v naslednjih mesecih in letih bolj intrigirati, kot je to običajno pri politikih, tudi po njegovi zaslugi. Razlogov je več in jih pretežno že poznamo: postaja mandatar za sestavo vlade, verjetno predsednik vlade, pa tudi njegov politični »coming out« ostaja zvezan z njegovim osebnostnim profilom.

Ko so volivci množično izbirali njegovo stranko, so glasovali prav za človeka in njegova prepričanja. Za program niso mogli, tako rekoč ni ga bilo. Namesto slik 88 kandidatov se je z vseh letakov in plakatov smejal samo on.  Ali če smo zelo točni: opazoval nas je v svoji nekakšni meniški patognomiji, katere del je resnobna odmaknjenost. Ne le zaradi tega lahko kar upravičeno pričakujemo, da bo v svoje razumevanje političnega in vodenje vlade vnesel zelo veliko osebne note. Kar se mu je doslej že pripisovalo, se nekatere značajske in temperamentalne lastnosti, vselej v kombinaciji s pohvalo: bil naj bi umirjen, trezen, spokojen, razumen, a nazorsko se je izkazal za nekoga, ki je konservativen. Po vsem sodeč bi sam rad bil tudi moder – in modrost naredil za vodilo političnega delovanja. Filozofi bodo navdušeni, mediji pa se še vedno gibljejo na njim lastni spoznavni ravni, ki seže le na polje koloristike.

Svetovni nazor in značaj nista vsaksebi. Zmagovita pot novega mandatarja in njegove stranke ne pušča dvoma: svoje mesto si je izboril z obljubami po moralni prenovi politike. Na svoj način sta bila zmagovita skupaj z njunim nosilcem. Moralna komponenta  osebnih stališč bo zato nekaj, kar bo nujno treba podvreči vsakokratni skrbni presoji, sploh v kontekstu napovedanega družbenega »prevrednotenja vrednot«. Z njo bomo morali meriti njegova lastna dejanja, jih primerjati z dejanji njegovih predhodnikov. Z njihovo analizo bomo lažje spoznali, kakšna so pričakovanja vladajoče politike do državljanov – abstraktno govorjenje o  etičnih temeljih, ki nam jih primanjkuje, pač zlahka pleni soglasje vseh, a se hudič vedno skriva v malenkostih in detajlih, ko se z moralnim tehtanjem soočamo v nečrnobelih praktičnih zadevah. V nedavnem intervjuju za Mladino se je moral Cerar braniti pred namigi, da je veren in osebnostno nekoliko konservativen. Temu je v pogovoru celo pritrdil, a je osebnostno komponento vrednot obenem »uravnotežil« s pravnimi vrednotami, ki ga menda uvrščajo bolj na levo, obenem pa tudi z osupljivimi nazadnjaškimi stališči glede splava, pravic gejev in lezbijk in celo žvižgaštva:

Pri osebnostnih nazorih ste vseeno konservativni. Družina, otroci, skupnost, vera. Vaše osebne vrednote so desno od sredine.

V tem delu se osebnostno zagotovo uvrščam malce na desno stran. Ko gre, denimo, za vprašanja človekovih pravic ali solidarnosti, kjer zagovarjam nediskriminacijo, strpnost, medgeneracijsko in drugo solidarnost ter enake možnosti, pa sem malce bolj na levi strani. Ravno ta sredinska in zmerna razpetost, ne govorim samo o sebi, pač pa tudi o stranki, je dobro izhodišče in kvaliteta. Takšna politična stranka je lahko povezovalec obeh polov. V političnem prostoru seveda obstajata tudi izrazita levica in desnica, toda mi takšne poenostavljene in v Sloveniji že povsem zlorabljene oziroma neustrezne delitve na t. i. leve in desne ne sprejemamo. Zato se želimo volivcem približati neposredno, s svojimi vrednotami in z iskrenim prizadevanjem za blaginjo Slovenije. V jedro naših vrednot smo postavili družbeno odgovornost, pravno državo, človekovo dostojanstvo, inovativnost in trajnostni razvoj. Če rečem, da smo levi in se bomo borili proti desnim, ali obratno, potem ne bomo naredili ničesar dobrega ali koristnega. Takšne delitve moramo v precejšnji meri preseči, kajti ideološki boj in izključevanja nas uničujejo.

Vladar in njegov značaj

Že Platon je s svojim analogijami duše in polisa v Državi načel temo vpliva in učinkovanja »vladarjevega« značaja in svetovnega nazora na vodenje in celo ustroj neke države. Obstaja denimo tiranski polis, ki ustreza tipu človeka, tiranov značaj in način življenja sta z njim v sorazmerju. Povedano enostavneje: s katerimi koli vatli politične psihologije se že ukvarjamo, nam bo za politične odločitve in celo ureditve vedno treba pobrskati tudi po vladarjevem značaju, da bi jih razumeli. Tem bolj, ker si je Cerar zadal nalogo, da iz naše države ustvari »modro Slovenijo«, ne le moralno čistejšo, ker se je v kampanji hvalil s tem, da v njegovi stranki »mislijo modro« in da torej s pomočjo modrosti vodijo državo, kar pa je bil, kot vemo, tudi Platonov ideal modreca-vladarja.

Odpirata se torej vprašanje splošne hermenevtike vladarjevih ravnanj in političnih odločitev v luči njegovega osebnostnega profila, pa tudi ideološke platforme njegove stranke glede na filozofska in religiozna stališča, ki jih zagovarja v svojih programskih načelih in širše. V nadaljevanju se bom nekaj več ustavil pri Cerarjevem osebnem svetovnem nazoru, ki se zdi še zlasti pomemben v luči dejstva, da ga, v obliki ponujanja modrosti, zelo rad ponuja tudi drugim.

V temle video zapisu se zgodi prav to: imamo redko priložnost, v kateri nam obenem razgrinja nekatera svoja filozofska stališča, ki jih je ponotranjil, ponuja pa jih v osebno uporabo vsem. Njegova izbira je nenavadno eklektična, skorajda spominja na povprečni new-age bricolage nasvetov za vsakodnevno razumevanje sveta in samega sebe. Iz njih razbiramo, da je verjetni predsednik vlade malce stoik, malce budist, malce kristjan, malce pa tudi konfucijanec.

Cerar stoik

»Zavedati se moramo, da ima vsaka stvar svoj smisel. Nič ni brez smisla. Kar mislimo, čutimo ali naredimo, vse vodi k nečemu, česar se ne zavedamo… Naključij v življenju ni. Naključje je samo izraz za zakonitost, ki je še ne poznamo.«

Cerar se navdušuje nad naukom o nujnem vnaprejšnjem redu in zakonitosti, ki vlada svetu in je na tej točki najbližje stoiškemu fatalizmu: prepričanje o tem, da svetu vlada nujnost, je sicer staro in sega v zahodni intelektualni  tradiciji vse do predsokratikov, vendar jo novi predsednik vlade absolutizira in vanjo vključi še dva elementa: duhovno komponento (»vsaka misel je že izraz nečesa, kar je vnaprej določeno«) in fizikalno (»vsi dogodki v tem svetu so predestinirani«). Oba nauka vodita do teze o vnaprejšnji vidnosti (pronoia) in usojenosti (heimarmene), ki ju zagovarjajo stari stoiki. Nauk je karseda daleč od krščanskega izročila in videli bomo, da na tej točki, ko Cerar navaja zelo heterogene svetovne filozofske nazore, postopa precej po svoje in »sinkretistično«. Prej je podoben uporabniku instantnih novodobnih misli, ponujajočih se v uporabo na način, da iz zakladnice miselnih tradicij jemljejo po osebni potrebi, tako kot s police v nakupovalnem centru.

Cerar budist

»Vse stvari tečejo po zakonitosti, ki je akcija in reakcija. Po nekem zakonu privlačnosti privleče podobne misli in dejanja. Podobno privlači podobno, kar damo od sebe, se nam bo vračalo. Mnogi v ta zakon ne verjamejo, zagotovo pa deluje. Splača se biti pošten, da se nam to na prav način vrne.«

No, tukaj verjetni prihodnji predsednik vlade ne našteva Newtonovih načel, ponavlja budistična, ki se s prvimi delno in na trenutke celo ujamejo. Načelo o tem, da so stvari na ravni moralnih dejanj in obenem fizikalnega dogajanja vedno podvržene sekvenčnosti dejanj in odzivov nanje (akcija-reakcija), je lasten indijskim filozofskim šolam od Upanišad naprej. Najbolj jasno jih razbiramo v nauku o karmi in dharmi, kjer se, ujeti v determiniranost tudi zaradi poprejšnjih ravnanj iz preteklih življenj, borimo za izhod iz večnega kroga samsare, katerega ujetniki smo. Naše ravnanje ima za rezultat njim  zavezane  posledice, niso pa nujno le individualizirane in lastne le posameznikom, temveč v kontekstu kolektivne karme zadevajo tudi posamezne kolektive, države, svetovno skupnost. Cerar v takšno karmično ali njeno podobno zakonitost verjame, saj »zagotovo deluje«, svoj budizem pa nadgrajuje z ezoteričnim dodatkom, ki mu okultistični praktiki pravijo »zakon privlačnosti« in ga razbirajo prav v karmičnem načelu. V skladu z njim podobne stvari (misli, energije) privlačijo podobne, nepodobne pa se med sabo odbijajo.

Cerar kristjan

»Ne delajmo napačnih primerjav. Vedno bo nekdo lepši, boljši, uglednejši in vedno bo nekdo revnejši, manj izobražen, slabšega izgleda in podobno. Ne smemo se obračati v eno smer, ampak gledati celoto sveta in najti svoje mesto v njem v skladu z našimi zmožnostmi. Živi v skladu s svojimi zmožnostmi in mestom, ki ti pripada.«

Na tej točki se je Cerarja po vsem sodeč dotaknila misel, da je primerjanje z drugimi zgrešeno. Nekaj takšnega, da se namreč z drugimi ne smemo primerjati in da moramo raziskovati raje sebe, beremo že v Pismu Galačanom (6:4), motiv pa je tudi sodoben: treba je razrešiti prepad med lastnimi željami in tem, kar lahko dosežejo drugi, ne mi, med umetno ustvarjenimi (potrošniškimi) pričakovanji in zahtevami družbe, ki povzročajo naše travme, ker nas dobrine in statusi niso dosegljivi na enak način. Rešitev je lahko regresija: verjeti je treba v Boga, kajti le revni vernik je pravi vernik, le reven bo deležen milosti: blagor ubogim, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Cerar ponuja kot recept zmernost, naslombo na lastne zmožnosti, in znova prepoznanje svoje vloge v svetu, ki je najbrž vloga, ki nam jo namenja Bog.

Cerar konfucijanec

»V življenju je treba težiti k doseganju prave mere. Konfucij je rekel: preveč je ravno tako slabo kot premalo.«

Opevana prava mera je po eni strani konfucijanski koncept – k njim se Cerar v svojem pisanju rad zateka  -, obenem pa tudi antični model kulturnega in osebnega koda delovanja. O tem, da ni treba početi ničesar preveč, najdemo kot nasvet že pri sedmerici modrih, pri Solonu in seveda kot orakelj delfskega preročišča (meden agan), moralni nauk o srednji meri ali sredini (mesotes) pa je tako rekoč zaščitni znak Aristotelovega etičnega sistema vrlin. Prava mera že lepo nakazuje Cerarjevo zmerno naravo in politično prepričanje (centrizem, ne levo, ne desno), kombinira pa ga s tem, kar je izhodiščna moralna norma vseh kulturnih normativnih sistemov antike: početje dobrega (»Kar šteje, je tisto, kar storimo dobrega za druge. Delati dobro.«)

Biti Drnovšek

Kakor kaže, se je v vlogi pogumne konfucijanke za potrebe predvolilne kampanje preizkusila tudi Alenka Bratušek. Takrat je po Cerarju udrihala s pomočjo načela »Če vemo, kaj je prav, neukrepanje kaže na pomanjkanje poguma« in verjetnemu mandatarju v svoji zloženki poočitala nič manj kot patološko strahopetnost:

»Ta mora biti dovolj pogumen, da bo državljane ščitil pred vrnitvijo strahovlade in skrbel, da se nikoli več ne bomo soočali z grožnjami o trojki. Je to lahko gospod Cerar? Zdi se mi, da nima potrebnega poguma, da bi se zoperstavil pravnomočno obsojenemu – kot ni imel poguma, da bi prevzel vodenje vlade, ko so ulice preplavljali upravičeni protesti in se je trojka pripravljala za poseg v Slovenijo.«

Ali ima dovolj poguma in kaj je s tem očitkom, ki smo ga v veliki meri slišali tudi iz krogov zapornikovih medijev, bo pokazal šele čas. A gotovo je nekaj drugega: ne samo, da so primerjave med Cerarjem in Drnovškom, ki smo se jih naposlušali zadnje tedne, utemeljene v njunem sorodnem značaju, v političnem slogu zadržanosti, sredinskosti in precejšnje brezvsebinskosti, ne le, da sta oba zmagovala z že skoraj pozabljenimi visokimi odstotki volilne podpore in torej plenila simpatije zaradi svoje navidezne nekonfliktnosti iz političnega centrizma, zelo podobna sta si tudi po značajskih dispozicijah, po želji po filozofiranju in »biti moder«, po nagnjenosti k new-age tradiciji, po dojemanju lastne politične vloge kot usojene in metafizično nujne.

Drnovšek se je na zadnja leta svojega življenja umaknil v osamo, prebiral novodobne knjige in nekatere tudi sam napisal. Ustanovil je Gibanje za pravičnost in razvoj, ki je duhovnostno izročilo znotraj politike še institucionaliziralo. Cerar zanesljivo ni v poziciji, ko bi v zavetju simbolne funkcije predsednika republike smel ali mogel dajati v agende svojega delovanja takšne prvine. A je težko verjetno, da bi jih lahko kar zatajil, saj bi s tem tudi tisto, kar je obljubljal volivcem ali vsaj verjame, da jim mora ponuditi.