Biti vernik, biti v SMC, biti na misiji

Doslej smo bili navajeni, da verni ljudje v politiki poskušajo delovati ob svojih prepričanjih, da je osnovno vprašanje za politika koeksistenca političnih in verskih nazorov, morda poskus vnosa religioznih vrednot v politični kontekst in njihova osmislitev. S čimer seveda ni nič narobe.

Z Mirom Cerarjem in SMC smo dobili, kot sem že nakazal, nek drug element, ki ga npr. pri decidirano »verni« stranki, Novi Sloveniji – če iščemo kontrast, ki nas zanima -, nikoli ne bomo zasledili v tej obliki. Poglejmo: Ljudmila Novak, vzemimo, nikoli ne razlaga, kako osebno čuti ali dojema politično dogajanje in meša političnih agend z doživljajsko religiozno platjo. Agenda Nove Slovenije se navadno reducira na zagovarjanje religioznih vrednot znotraj politike, toda očitno je Miro Cerar samo politiko začutil kot neke vrste osebni religiozni projekt. Začutil  je klic, prepoznal se je tako rekoč poklicanega pomagati.

V več zapisih sem opisal, da je Cerarjeva duhovna pozicija nekakšen eklekticizem nove dobe, katere zgolj majhen del predstavlja krščanstvo, je pa veliko prostora tudi za budizem, konfucijanstvo, stoicizem in druge filozofske ali religiozne možnosti. Na eksplicitni ravni bomo zato težko našli predsednikove izjave, ki bi pričale o duhovni ali religiozni predanosti, najdemo pa sledi o tovrstni motiviranosti postanka v politiki. Glede religioznega udejstvovanja je manj znanega, po nekateri podatkih je premier še vedno predsednik pastoralnega sveta v župniji Trnovo.

Nekaj podobnega je v zadnjem intervjuju za Planet Siol storila vodja poslanske skupine Stranke modernega centra dr. Simona Kustec Lipicer; ko je za stranko SMC ugotavljala, da »smo mnogo več kot ena samo formalna tvorba« in uporabila misijonarski žargon »ko si poslan z namenom, da saniraš takšno rak rako politične nestabilnosti«, je svojemu političnemu položaju previdno pripisala posvečen namen.

Biti vernica, biti drugačna

Biti na misiji oziroma verjeti, da politika predstavlja takšen izziv, je posebna poteza, ki jo vsaj malo druži s predsednikom stranke. Vendar ne pomeni nujno, da svoje poslanstvo dojemate z duhovno začimbo. In prav to se verjetno dogaja. Zato je lahko na vprašanje o veri v predsednika poslanka odgovorila takole in politiko neposredno povezala za religijo:

Jaz nisem vernica Mira Cerarja, sem pa oseba, ki je verna. (Premislek.)

Na strankarskem profilu Simona Kustec Lipicer na strani SMC je na podoben način izpostavljena njena vera stavkom: »Je verna in zagovornica LGBT skupnosti.«

Kustec Lipicer se sicer ne opredeljuje glede Boga, v katerega veruje, a daje slutiti, da je veruje v krščanskega boga in da nujno ne sledi zahtevam Rimskokatoliške cerkve: od tod poudarek, da verjame in zagovarja tudi v pravice LGBT skupnosti. No, saj smo videli, včasih bolj, včasih manj uspešno.

Čeprav imamo pred sabo le indice, smo skorajda prisiljeni razumeti, da je samodojemanje v politiki, ki vodi ravnanje v njej, v primeru Cerarja in Kustec Lipicerjeve determinirano tudi z nekim duhovnim elementom oziroma posebno vlogo, pripisano samemu sebi. Ko se poslanka v intervjuju za SIOL sprašuje, češ kako ne vidite, da je naša politika drugačna (in tega res ni mogoče videti!), ima dejansko zelo v mislih dejstvo, da jo delajo »drugačni ljudje« – povedano drugače za drugačne ljudi, v mislih ima nek X, ki bi ga morali državljani odkriti pri njem in njenem predsedniku.  In ker je to povedala v kontekstu verskih prepričanj,  imamo dobre razloge verjeti, da je to lahko le nek verski ali spiritualni značajski element v ožji vodstveni strankarski strukturi SMC.

Učiti se od Karla Erjavca

Preprosteje: čutiti je, da zase in za predsednika (ter morda še koga) verjame, da sta »special«, posebna, da odstopata od običajnega psihograma politika. Da je njuna politika boljša – ne zgolj drugačna -, ker sta na nekem X (veri, duhovnosti) utemeljena dobra in iskrena človeka. Za Cerarja je zato lahko dejala:

Moja osebna ocena je, da je slabost našega predsednika, da je velikokrat preveč dobronameren v ne tako dobronamernem okolju, v katerem deluje. To, kar bi vi ali večina imenovala kot slabost, jaz vidim kot prednost, to je pomemben del naivnosti, iskrenosti, drugačnosti, ki do zdaj ni bila značilna za politično delovanje. Iskreno verjamem, da je to edina mogoča in prava pot, če želimo iti v boljši jutri.

Vera v dobro in dobronamernost je torej ta distinktivna poteza, tudi za ceno popolne politične naivnosti. Šele v tej luči lahko začutimo in razumemo njeno lastno, ko v skorajda nenavadni ekshorti navdušeno spregovori o Karlu Erjavcu in njegovi hudomušnosti ter spoštovanju, ki ga ima do njega, celo o tem, da se od njega uči. Torej v osebi, pri kateri običajni ljudje vidimo zgolj ceneni populizem in teater. Ali o možnostih  koalicijskega sodelovanja z Ljudmilo Novak in Janezom Janšo, kjer niti malo ni izbirčna.

In smo spet pri stari dilemi: moramo res biti verni, da bi se naučili odpuščati tistim, ki v politiki zaradi svoje dobrote in naivnosti povzročajo gorje, a ga ne opazijo?

Več:

https://vezjak.com/2014/07/17/biti-stoik-biti-budist-biti-kristjan-biti-cerar/