Predsednik republike ima res čuden in selektiven smisel za komentiranje: v zadnjem intervjuju za Večer mu ni bilo težko definirati sreče skozi najbolj intimno izpoved o svoji lastni očetovski vlogi, le nekoliko pred tem pa je zavrnil možnost, da bi se opredelil do ravnanj vlade.
Kaj nam pove ta hkraten nastop intimizacije politike in obenem politične intimizacije? Poglejmo primer.
Intimizacija politike
Borut Pahor je na izrecno vprašanje, ali je srečen, v intervjuju za Večer postregel z zelo zasebnimi fragmenti iz svojega življenja:
Pred nekaj leti ste ob vprašanju, kaj si pred prazniki želite, rekli, da bi bili radi spet srečni. Ste danes srečni?
“Niste me vprašali v pravem času. Pred tem intervjujem je imel moj sin 18 let. Nisem bil ne dober partner ne dober oče, veliko sem se posvečal karieri. Sina sem spoznal veliko kasneje, kot bi si to zaslužil. Danes sva izjemna prijatelja. Tudi partnerici poskušam vrniti vse to, kar sem tudi zaradi njene pomoči lahko imel. Ko sem na večerji ob rojstnem dnevu opazoval svojega sina, se mi je zdelo, da je sreča preveč milostna z mano. Ker vem, da želi biti svet uravnotežen, upam, da se ne obeta nič takega, zaradi česar bom kaznovan, ker me prevevajo občutki sreče.”
Pred nekaj leti se je ob kandidaturi po medijskem razkritju svojega skoka čez plot odzval odrezavo s tistim slavnim »Ne kandidiram za papeža, ampak za predsednika vlade!« – verjetno celo brez globokega razmisleka, da mu je s tem pritrdil.
Zdi se, da v svoji zrelejši fazi Pahor vsaj malce obžaluje, ker se je v življenju premalo posvečal družini. Čeprav ga obenem ne k manjši, temveč verjetno drugačni sreči ni vodilo zgolj posvečanje karieri, ampak še čemu drugemu.
Njegovo nadvse zasebno izpoved, da ni bil ne dober partner in ne oče, da je sina spoznal (ali to pomeni srečal?) prepozno in da poskuša zdaj nadoknaditi svoje stare grehe s kompenziranjem pozornosti partnerici in sinu, jemljem za primer intimizacije politike: vdora intimnega v javne prezentacije delovanja ali življenja politikov.
Pri Pahorju je to storjeno izrecno na njegovo pobudo: novinarsko vprašanje je merilo na razpravo o srečnosti, v zameno pa je dobilo strogo privatno izpoved o milosti, ki jo doživlja, ko lahko na rojstnodnevni večerji opazuje personificirano srečo v podobi sina, ki ga ni pravočasno spoznal – dobesedno.
Intrigantna je tudi njegova izpeljava, dodana k pogledu na lastnega sina za mizo: ker da je svet uravnotežen – kar mu očitno pomeni, da so trenutki dobrega in slabega v življenju nekako enakomerno porazdeljeni – se boji, da bi mu sedanja očetovska sreča v prihodnje lahko bila zaradi nekakšnih kozmičnih zakonitosti odvzeta ali vsaj zmanjšana.
Takšen intimističen govor, v terminologiji Svetega Avguština, utemeljitelja diskurza o njem, »ex intimo cordis meo«, torej iz notranjosti mojega srca, iz ust politika tako ali drugače nujno deluje perverzno. Zasebnost je v javnem diskurzu tistih, ki so najbolj izpostavljeni javnosti, konstitutivno moteč element. Prvo vprašanje je torej: bi jo morali kaj prida ceniti? Kaj nam nek politik sploh sporoča z njo, zakaj jo uporablja?
Lahko bi niz nadaljevali: če je Pahor v času svojega mandata, ko sem že večkrat pokazal, predvsem koketirajoči populist, všečen, četudi nekoliko zvit in zavit demagog, ali mu v trenutkih njegove »intimizacije« kot politične geste sploh zaupati? Kaj želi z njo doseči? In kaj se dogaja, kot intimnost postale ekstimna?
Prej omenjeni Sveti Avguštin v svojih Izpovedih definira Boga kot tisto najnotranjejše: »Tu autem eras interior intimo meo et superior summo meo« (3,6). Torej kot tistega, ki je najbolj notranji naši (njegovi) intimnosti in najvišji element v meni. S tega vidika lahko mogoče razumemo strah, ki Pahorja preveva, če bo ob razkritju svoje intime, občutene kot sreče, deležen nekakšnega božjega povračila – kajti z njim je, prosto po Avguštinu, evociral najsuperiornejši element v sebi, torej Njega.
Politična intimizacija
Pahorjeva intimizacija politike deloma sledi logiki lacanovske ekstimnosti kot intimne zunanjosti, kot navzočnosti zunanjosti v intimnosti. Vendar v danem kontekstu razumem postopek v netehničnem smislu, ne kot sovpadanje intimnosti s tistim, kar je najzunanjejše in recimo skrito globoko v subjektu v nekem najbolj zasebnem kotičku.
Niti ne gre za to, da bi intimnost razumeli kot ideološki konstrukt družbenih zapovedi in reda na način, kot je subjekt vedno že učinek delovanja nezavednega. Pahorjeva ekstimnost –v tem širokem pomenu – je preprosto le želja, da bi povnanjil svoje intimno življenje – in v tem smislu je del intimizacije politike. Morda moramo njegove številne neslane dovtipe o podiranju žensk (in dreves) in malih miškah razumeti v istem sklopu podrte meje med obojim, zasebnostjo in javnostjo, morda je z istim stimuliran tudi njegov zmagoviti projekt koketirajočega populizma.
In s tem smo že pri odklonu, subverziji politične intime, njenem preskoku v politično intimizacijo. V istem intervjuju za Večer je predsednik skoraj istočasno kot svojo zasebnost pojasnjeval še, da ravnanj vlade pač ne komentira:
Najšibkejša točka vlade pri upravljanju z begunsko krizo pa je nesodelovanje z Zagrebom. Pri tem vztrajate? Ali je še kaj?
“Izognil bi se komentiranju vlade. Tega nisem počel niti, ko je bil premier Janez Janša, potem Alenka Bratušek, zdaj Miro Cerar. Bil sem predsednik vlade in takšne izjave predsednika republike ne pomagajo. Zelo si bom prizadeval z drugimi institucijami v Sloveniji, da bi se to sodelovanje izboljšalo. Moja izkušnja s Hrvaško je, da se da veliko doseči v prijateljskem in neprepirljivem vzdušju. V našem skupnem interesu je, da imamo vzorne odnose, ker eden drugega potrebujemo zaradi miru in stabilnosti.”
Poanta je torej: če se predsedniku ne zdi nič narobe poseči po svoji intimi in jo obelodaniti državljanom, je sama politična dejavnost deležna nasprotnega postopka: tako kot se zasebne misli selijo v javnost, se tisto najbolj javno, politika kot početje dobrega, s strani predsednika seli tako rekoč v intimo. In se ne komentira.
Dispozitiva javnopolitičnega in zasebnega sta zamenjala svoji siceršnji vlogi. Kaj si Pahor misli o vladi Mira Cerarja, Alenke Bratušek in Janeza Janša, nas po njegovem ne rabi zanimati. To so njegove zasebne misli, ki nam jih ne bo zaupal. Ali če malce parafraziram, obnaša se po temle kopitu: »Ravnanj vlade ne komentiram, lahko pa vam kaj povem o svojem intimnem življenju.«
Seveda bo marsikdo rekel, da so pristojnosti predsednika republike znane in relativno ozke. Vendar med njimi zanesljivo ni zahteve, da se mora prva politična figura države vzdržati ocene ravnanja oblasti. Nenazadnje je Pahor vrhovni poveljnik vojaških sil – ko se Slovenija pospešeno obdaja v bodečo in rezilno žico ali se na mejo napotevajo vojaki in rezervisti, se komentiranju odločitev vlade najmanj v skladu s to pristojnostjo poveljnika ne more kar odreči. Pravzaprav je s tem nedostojen in neokusen.
Bistveno verjetnejše je, da je njegovo samoiniciativno zavezovanje jezika del dobro premišljene strategije všečnosti in nekonfliktnosti, ne pa kakšne posebne načelnosti ali modrosti. V skladu s katero je najudobneje pleskati ograje, kositi travo in peči pico, biti dopadljiv množicam, nikakor pa ne imeti svoja prepoznavna ali odločna politična stališča ter jih jasno skomunicirati.
In prav zato je pošiljanje političnosti v intimo hrbtna stran tega, kar želi storiti z odpiranjem svoje zasebnosti. Intimna zgodba o zanemarjanju svojih otrok in partnerke je nujen sestavni del, ki ga smiselno dobimo v zameno za njegovo politično praznino.
Več:
http://vezjak.com/2015/04/19/pahorjev-flirtajoci-populizem-z-enim-izmed-nas/
http://vezjak.com/2015/07/17/pahorjeva-zlagana-podoba-spravitelja-slovencev/
You must be logged in to post a comment.