Populizem v Utripu: o zahtevi po odstopu predsednika republike

V Sloveniji še vedno veljajo in na trenutke celo še bolj prihajajo do izraza stari in univerzalno preverjeni kriteriji za merjenje stopenj medijske demokracije v državi. Eno izmed takih načel je pregovorno preprosto: povej mi, kako novinarji branijo politike na oblasti in povem ti, kakšne medije imate.

Merilo postane še bolj uporabno, kadar je situacija zaostrena. Recimo da civilna družba, vsaj v enem delu, zahteva odstop kakšnega politika. Nič drugega ni treba storiti kot preveriti, za koga se bo postavil novinar, kakšne argumente bo uporabil in kaj nam bo razkrila njegova orientacija. Poglejmo si zadnji primer s tradicionalno in častitljivo oddajo Utrip na TV Slovenija (14. september 2019) in avtorjem Gregorjem Drnovškom. V kateri je novinar začutil, da mora stopiti v bran politiku.

Dnevnik in Utrip: skoraj ni večjega kontrasta

Naj takoj na začetku povem, da ni vse tako črno in da obstajajo tudi kontrasti. Prvi prispevek v osrednjem dnevniku TV Slovenija je bil izrazito korekten: podpisal ga je Seku M. Conde in v njem jasno izpostavil Pahorjeve besede in obenem problematičnost, na katero so v javnem pozivu k odstopu predsednika republike opozorili v krogu akademskih intelektualk in intelektualcev. Zdaj zato nadvse osovraženih pri državljanih in bi se zgolj o genezi tega sovraštva splačalo narediti posebno raziskavo.

Osrednjo temo omenjenega pisma, ki ga sopodpisujem in zahteva odpoklic predsednika republike, sem že analiziral v zapisu Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke? V marsičem se bom moral ponoviti, ker je bilo preslišano, vendar po nekaj dnevih od objave javnega pisma (11. september 2019) ugotavljam, da so ga mediji pretežno dovolj povzeli, vendar ga skoraj niso komentirali. Zato je Drnovškov komentar eden prvih in s tem še bolj nujen razčlembe.

Kako je novinar postopal? Temo je vključil v tedenski pregled dogajanja kot zadnjo v prispevku, sprva opozoril na dogodek, omenil pismo in podpisnike, v grafiki prikazal prav vsa podpisana imena, kot da jih je želel, glede na nadaljevanje naracije, postaviti na pranger vsakega ločeno in vse skupaj, potem pa je na ravni argumenta pismo neposredno ovrednotil, v resnici kar razvrednotil, s svojim ključnim poudarkom:

»Več kot očitno populistična poteza, s katero so se postavili ob bok prav tistim populistom tipa Trump in Salvini, s katerimi tudi sami primerjajo predsednika.«

Novinarjev očitek o populizmu podpisnikov pisma

Čeprav je imel veliko možnosti, da bi, tudi kritično, naslovil vprašanja, ki se odpirajo v pismu (Pahorjeva prekoračitev pooblastil, upravičenost zahteve po odstopu, odstopanje od slovenske zunanje politike, protislovje z njegovimi poprejšnjih stališčih), se za to ni odločil.

Drnovšek je namreč takoj izhajal iz prepričljivosti Pahorjevega pojasnila – tistega, ki sem ga v analizi že ocenil za absolutno in celo absurdno neprepričljivega. Posebej je navedel dejstvo, da je predsednik menda že ob različnih priložnostih zavzel podobno stališče do Ukrajine in Turčije – čeprav  je prav temu na blejskem strateškem forumu neposredno oporekal turški zunanji minister.

turški minister izjava pismo do lani je zagovarjal pahor

Turški zunanji minister v oddaji Dnevnik (11. september 2019): o Pahorjevi zunanji politiki sui generis.

Dovolj obširno sem že pokazal, kako zanič je Pahorjevo pojasnilo: če nekdo večkrat ponovi nedopustno stališče, zaradi tega to ne bo postalo ali ne bi smelo postati nič manj nedopustno. Če večkrat lažete in se na to sklicujete, ko so vas ujeli, vaša laž ni prav nič bolj sprejemljiva. Če večkrat vozite prehitro, vaše nerodne obrambe policist, ki vas je ustavil in mu to pojasnite, ne bo nič bolj upošteval pri izrekanju kazni. In če RTV Slovenija vedno znova nedopustno niža novinarske standarde, se zaradi tega ne bi smeli kar sprijazniti s stanjem.

Toda ne, novinar je bil nad predsednikovim pojasnilom (in izmikanjem odgovoru na očitke) naravnost očaran. Še več, iz njega je izpeljal zgoraj navedeni sklep: ker so avtorice in avtorji pisma morali vedeti, da je to Pahorjevo stališče (domnevno) znano, je njihova zahteva po odstopu populistična poteza. »Precej selektivna obravnava problematike torej,« je komentiral omenjeno dejstvo.

Pet razlogov

Sklepanje jemljem za vratolomno iz več razlogov. Prvič, ker izhaja iz domneve, ko vednost drugim enostavno pripiše – in to takšno, kot rečeno, ki za obsodbo njegovega zavzemanja za obravnavo Ukrajine in Turčije ni bistvena. Drugič, ker predsednikove besede brez preverjanja jemlje za suho zlato. Tretjič, ker se mora pri tem sprenevedati: že Seku Conde je v svojem prispevku prikazal pojasnilo turškega zunanjega ministra, ko je dejal, da je Pahor še lani zagovarjal članstvo Turčije v EU, zaradi česar velja očitek obrniti proti Drnovšku: avtor Utripa je moral vedeti za ta podatek. Četrtič, ker v pismu intelektualcev piše, da predsednik česa podobnega ni rekel prvič – in ker je, spet ponavljam, okoliščina res nerelevantna. Petič, ker je njegovo sklepanje iz domnevne vednosti na populističnost »poteze« pisma ne samo neutemeljeno, ampak tak vpeljani divji non sequitur več kot očitno služi le temu, da bi se diskreditiralo podpisnice in podpisnike.

Najbrž je toliko sprenevedanja ob sklepanju visoka cena, ki jo pač moraš plačati za svoje politično navijaštvo. Mnogi jo plačajo mimogrede in brez slabega občutka. Dejstva, da je Pahor zamenjal svoje stališče do Turčije in da je takoj po objavi pisma na njegovo soliranje znova spomnil še zunanji minister Miro Cerar, sploh ne bom znova načenjal.

Populizem in diskreditacija

Drnovškova gesta, zgrajena na infantilnem obratu tudi ti, tj. v slogu domislice »Sami drugemu očitajo populizem, v resnici pa so (tudi) sami populisti«, terja podrobnejšo razlago.

Res je, pismo nesporno namiguje, da je predsednik Pahor populist, ker svoje zavračanje Turčije utemeljuje na ksenofobnem vzgibu ustavljanja islama, zaradi česar je tudi vpeljana primerjava s Trumpom in Salvinijem. Drži, marsikdo bi ugovarjal, kajti za predsednikovo posebno obravnavo Turčije bi lahko stal še kak drugačen motiv, npr. njegova zaskrbljenost nad stanjem demokracije in človekovih pravic. Marsikdo daje Pahorju prav iz slednjega razloga, vendar je tudi odziv na pismo nesporno pokazal, da daleč največja skupina državljanov vztraja pri prvem motivu.

V že omenjenem zapisu sem obravnaval oba. Tudi opisal cinično reakcijo Janeza Janše, ki je za ravnokar opisano razumevanje indikativna. Nova podpora Pahorju je bila anticipirana, saj je vendar v naravi populizma, da piha na dušo najširših množic in da se bodo te hvaležno odzvale.

Ko sta Janša in npr. Dejan Steinbuch s svojo zanj značilno zaničljivostjo, nadvse cenjeno v Odmevih TV Slovenija, opozorila na to zelo pričakovano dejstvo, češ množica je (ali bo) po objavi pisma podprla Pahorja, ker jo bo pri srcu grela latentna ksenofobija, sta se priklonila prav tej okoliščini. Ali kot je zmagovalno zapisal zadnji: v komentarjih na zahtevo po odstopu se je 99,99 odstotkov ljudi opredelilo v podporo predsedniku. Zaradi česa že? Vsekakor ne zaradi skrbi za demokracijo v Turčiji!

Steinbuch pahor Pismo intelektualci

Janševemu podoben argument: Steinbuch o tem, da ima 99,99 % ljudi na forumih pač vedno prav. Toliko o teži intelektualcev.

Ad populum

Oglejmo si zdaj Drnovškov podobno zaničljivi sklep v tej luči: gledalkam in gledalkam je želel dokazati, če se izrazim po steinbuchovsko, da 0,01 odstotka »nasprotnikov« Pahorja zganja všečnost in poskuša prepričati 99,99 njegovih podpornikov!

S takšno povsem razrahljano in ohlapno definicijo populizma je nekaj strašansko narobe, če se izrazim milo. Še več, novinarju se ni težko motiti niti v 99,99 odstotkih. Poskušajmo si za hip predstavljati osamljenega nesrečneža, ki se odloči stopiti na ulico, kjer nepopisne množice skandirajo v podporo svojemu izbrancu. Ker mu nasprotuje, se iz množic in nato iz državnega medija zasliši obtožba: »Kakšen populist!«

O mentalnih vzorcih populizma v družbi in predvsem njemu lastni logiki razmišljanja na ravni argumentacije sem pisal v knjigi Ad populum: analize družbenega diskurza. Značilna zmotnost omniprezentnega argumenta ad populum bi morala biti hitro prepoznavna tudi novinarjem, če bi pri sebi gojili kanček argumentacijske kompetence: samo dejstvo, da večina (ljudstvo, populus) verjame v trditev X, tega dejstva res ne naredi za bolj resničnega. Samo dejstvo, da 99,99 odstotkov državljanov verjame Pahorju, njegova stališča ne naredi za pravilnejša. In tudi okoliščina, da 0,01 odstotka preostanka državljanov zahteva obsodbo izjave, ki jo podpira teh 99,99 odstotkov, njihove trditve ne naredi za manj resnične.

Kdo je potemtakem v krogu treh možnih osumljencev res ravnal populistično in se dobrikal večini? Predsednik, novinar ali avtorji pisma po tistem, ko je odobravajoča pozitivna reakcija pritrdila začetni tezi o njegovem populizmu?

Grafični pranger

Novinar se ni ustavil le pri zgornjem sklepanju, navdušeno in motivirano je izpeljal še grafični poklon Pahorju in nekakšen pranger za podpisnike. Zato je na ravni vizualnih sporočil po »listanju« imen podpisnic in podpisnikov svojo imenitno misel o populistični izjavi podkrepil s fotografijo predsednika, ki v znak zmagoslavja nad vsemi dviguje prst, nemudoma zatem pa še s posebno grafiko izpisanim svarilom.

Ni težava v njegovi podpori prvemu politiku v državi, če bi to storil utemeljeno in z argumenti. Raje je izbral preverjeno taktiko: ubraniti ga pred očitki ne s spoštljivo obravnavo, temveč s poniževanjem, ne z argumentacijo, temveč s cenenimi retoričnimi manevri. Vtis nekdanjega novinarja TV Slovenija in voditelja njenih dnevnikov Branka Maksimoviča, zapisan na Facebooku, je bil zato maksimalno trd:

Nisem mogel verjeti že začetku obtožujočega stavka, kar je sledilo, pa ne pomnim niti iz časov TV Ljubljana. Nekaj podobnega sem prebiral v arhivskem časopisju v poročilih o dachauskih procesih, torej pred pojavom TV pri nas.

Argumentacijska mizerija, za svoje vodilo jemajoča politično opredeljevanje, v tem primeru zaščitništvo do Pahorja, ki pa jo plačujemo vsi, je dosegla nivoje čiste politične propagande, dobro znane iz strankarskih trobil. Naj pojasnim.

Semantika prsta

Semantika (in semiotika) Pahorjevega dvignjenega prsta, ki ga je zmagoslavno v izbranem trenutku dobesedno naslikal novinar, je bolj kot ne nenaključna in enopomenska: zame, predsednika, je to še ena zmaga, nič ne bo z mojim odstopom. Vendar s pomembnim dostavkom: vedno znova je njegova zmaga tudi zmaga medijev, ki so ga, nekritično reciklirajoči njegov komunikacijski populizem, v takšni podobi tudi ustvarili in ohranili.

pahor prst utrip drnovšek

Prešerni Pahor in njegov prst: še ena zmaga. Populizma, seveda.

Sporočilo, zgoščeno v znaku dvignjenega prsta prešerno nasmejanega predsednika po izboru novinarja, moramo interpretirati na način, ki dvojno dogajanje zlije v eno: zmagali smo mi in on. Mi, mediji, in on, predsednik republike. Take zmage so vedno naše skupne, zato si jih ne bomo pustili vzeti. Sploh ne tistim, ki pozivajo k odstopu in nas ogrožajo. Razen tega imamo na svoji strani 99,99 odstotkov ljudstva.

Avtor Utripa nam svojih občutkov ni znal posredovati na bolj jasen način, za kar mu moramo, če odmislimo novinarsko pritlehnost, pač biti hvaležni.

Nasveti o razmišljanju s svojo glavo

Samospodbijajoči stavek, ki ga je potem v naslednjem trenutku prihranil za konec prispevka in ki hkrati tudi končuje Utrip kot oddajo, gledalcu dobesedno na veliko in čez celoten ekran v črnem ozadju sugerira priložnostno modro sentenco: »Tudi o tem nasvetu razmišljajte s svojo glavo.«

nasvet pahor drnovšek utrip

Utrip: novinar Drnovšek s svojimi pomodrelimi nasveti.

Katerem in čigavem nasvetu? Sugestija, ki se gledalcu nujno porodi kot prva, je glede na v tistem hipu ravnokar lansirano poanto predvsem ena: povezal jo bo s sporočilom tistih, ki nasprotujejo predsedniku.

Kako dolgo je svojo modro poanto izbiral  in kaj je želel doseči z izbiro »samonanašalnega« stavka, ki bi ga v njegovi metanivojski intenci lahko razumeli kot fatalnega za njega samega in s tem nerodno izbranega (v smislu: če je nasvet, da moramo slediti pametnemu predsedniku, ne butastim intelektualcem, potem razmislite tudi o tem novinarjevem nasvetu), pač ne vemo. Da figurira kot nekakšna lekcija, kot podaljšek Pahorjevega zadovoljno dvignjenega prsta, pa je z vidika psihološkega učinkovanja neizbežno.

Prezir in graja

Ni prvič, da so mediji v obrambi Pahorja postopali na zelo podoben način. Ker podpisujem dve javni pismi, bi rad spomnil na dogajanje oktobra 2017 v času predsedniške kampanje; takrat smo podpisniki argumentirali, zakaj kompromitirani Pahor ni ustrezna izbira za ponovitev mandata. Več o sorodni medijski recepciji pisma v tedanjem komentarju Kako so mediji uokvirjali pismo intelektualcev o Pahorju.

Presenetilo me ni nič od obojega: če so novinarji in uredniki ustvarili sedanjo podobo predsednika republike in omogočili njegov komunikacijski populizem, če garaško gradijo žanr politainmenta in v predsedniku vidijo domačega pionirja, najbrž ne bodo pljuvali po njem, ampak skrbeli za simbiozo. Obe pismi skupaj pa v njuni recepciji kažeta tudi na to, v kakšen zatonu se je znašla civilna družba pri nas in kako je medijsko obravnavana, kadar komentira politične zadeve: največkrat s prezirom in grajo.

Ampak ali ni to pričakovana lekcija v kritiki populizmov vseh vrst, programirana osamljenost v upiranju tisočim, slepo sledečim svojemu vodji in fasciniranih nad lastno močjo, ki jo daje občutek pripadnosti množicam?

Komunikacijski vs. politični

Ker sem se na tej strani in drugod z analizo Pahorjevega komunikacijskega populizma zelo izčrpno ukvarjal od leta 2012, ob nobeni novinarski obravnavi že dolgo nisem preveč presenečen. Ves čas ponavljam, da so populistično flirtajočega Pahorja skreirali mediji. Zadnji primer je poučen predvsem v luči odpiranja dimenzije njegovega ne samo komunikacijskega, temveč tudi političnega populizma: pojmi, ki sem jih poprej že večkrat definiral. In če sem doslej mislil, da ga novinarji branijo le pri prvem, je tokrat hitro zaznati, da ga tudi pri drugem.

V državah s takšno medijsko demokracijo in (sicer mehkimi) populisti na oblasti, kot je Slovenija, tudi ob prepoznavnem medijskem profilu, lahko na dnevni ravni spremljamo, kako intenzivno intelektualno mnenje pospešeno izgublja na veljavi in kako ga nadomeščajo senzacionalizem, infotainment, argumentacijski populizem in tabloidnost. Kot običajno je intelektualec zavezan ravnanju v skladu z resnico svojih spoznanj neglede na to, koliko ljudi bo pri tem prepričal. Bizarno je spremljati novinarske očitke, ki se potem temu dejstvu naravnost posmehujejo.

Pač avtorska oddaja

Oddajo podpisuje odgovorna urednica Manica J. Ambrožič. Seveda bodo na TV Slovenija znova dejali, da je Utrip avtorska oddaja, v kateri lahko vsakokratni avtor pove, kaj misli. Lepo in prav, kajne. Z enakim argumentom, češ da gre zanjo, bi lahko odpravili skoraj sleherni »subjektivni« opis, sleherno izjavo novinarja.

Toda plačniki prispevka se smemo vprašati, kje so meje novinarskega profesionalizma. Tuintam bodo kakšnega novinarja tudi umaknili, kot so Jadranko Rebernik, o čemer več v Budnica v Utripu, antijanšizem in vsi, ki se še niso prebudili in Oddaja Utrip: kako sta se varuhinja in odgovorna urednica izognili komentarju. Kam? Morda na tretji parlamentarni kanal, kjer potem smejo biti politično pristranski in navijaški. Ali razvijati svoje majhne medijske populizme in se navduševati nad mnenjem večine.

Zgodba medijskega populizma danes (v različnih segmentih procesov oblikovanja odnosov med javnim mnenjem, novimi mediji in populizmom, mediatizacije politike, učinkovanja medijskega populizma na kvaliteto demokracije, ipd.) je sploh ena najmanj raziskanih v domačem prostoru. Prepričan sem, da bi morali novinarji biti branik pred njim, ne navijači, da bi morali novinarji ravnati v javnem interesu in se zoperstavljati plehkemu mnenju večine, sploh tedaj, ko ga vodijo nestrokovni, včasih tudi nestrpni, nasilni in ksenofobni razmisleki, saj so v nasprotnem primeru postali zgolj zvočnik množic. Populizem ni zgolj strup za politiko, je tudi za medije!

Moj skromen in hkrati odkrito ironičen predlog je po kakšnih 80 ali več analizah poročanj v primeru Pahorja tale: resnično potrebujemo še četrti kanal nacionalke. Predsedniški. Zagnanih novinarjev z vseh koncev, ki so pripravljeni tam delati, očitno ne bo zmanjkalo.

Več:

Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke?

Kako so mediji uokvirjali pismo intelektualcev o Pahorju

Populizem kot sinonim za demokracijo in argument “ad populum”

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija?

Že malce davnega 4. julija 2016 sem objavil besedilo z naslovom Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem, v katerem kritično analiziram dva televizijska prispevka, predvajana 2. in 3. julija tega leta o primeru umora direktorja Kemijskega inštituta.

Oba osrednja Dnevnika TV Slovenija je takrat vodila Erika Žnidaršič, skupaj z Gregorjem Drnovškom tudi podpisana pod novinarska izdelka, objavljena v dveh zaporednih nadaljevanjih. V omenjenem zapisu sem dokazoval, da je z njima nacionalka kršila dobro novinarsko prakso, predvsem pa se je zatekla v neprikriti senzacionalizem.

No, 16. aprila letos je bil poprej že obsojeni Milko Novič oproščen – isti dan se je na Facebooku oglasila novinarka TV Slovenija Nataša Markovič in skupaj z drugimi novinarji, ki so ji pritrdili (omenjena Erika Žnidaršič in Gregor Drnovšek, Aleš Malerič, Seku M. Conde, Katarina Golob itd.), izrazila pričakovanje, da se bom zdaj opravičil zaradi svojega krivičnega zapisa, za nameček pa napisala, da povzročam škodo kvalitetnemu novinarstvu…

Nataša Markovič o meni FB Novič

Nataša Markovič in zahteva po mojem opravičilu

Oproščeni Novič

Novinarki Markovič se zahvaljujem, da me je po skoraj treh letih spomnila na omenjeni članek in me »tagala« v svojo objavo. Kar jemljem za dobro novo priložnost opozoriti, kaj je bilo v omenjenih prispevkih nacionalke narobe, gledano tudi z današnje perspektive razvoja dogodkov.

Naj za začetek v kratkem obnovim zgodbo za tiste, ki to potrebujejo: Noviča je obtožnica bremenila umora Jamnika pred restavracijo Via Bona na ljubljanskem Viču 16. decembra 2014. V prvem sojenju ga je Okrožno sodišče v Ljubljani z dne 13. aprila 2017 spoznalo za krivega in ga pravnomočno obsodilo na 25-letno zaporno kazen – pod sodnico Špelo Koleta.

Novičeva obramba je konec oktobra lani uspela na Vrhovnem sodišču, ki je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, obsodilno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. V njem je bil te dni oproščen obtožbe umora, v obrazložitvi sodbe pa je sodnik Zvjezdan Radonjić navedel, da Novič dokazano ni storilec (!) – sodba pa sicer še ni pravnomočna. Odvetnik Jamnikove žene, Miha Kunič, je sodnika, ki je sicer pred branjem sodbe na široko govoril o pritiskih nanj, kazensko ovadil zaradi nezakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja.

O korelaciji med sodbo in senzacionalizmom

Pričakovanje novinarke po opravičilu in vseh, ki si ji pritegnili, nesporno implicira, da je v sodbi tistega dne za nazaj prepoznala potrditev »pravilnosti« prispevkov TV Slovenija dne 2. in 3. julija 2016. V čem je torej nepravnomočna sodba prispevala k temu, da nenadoma omenjena prispevka nista več senzacionalistična, kar je bila moja začetna trditev? Kako lahko neka sodba vpliva na novinarsko kvaliteto prispevka in ovrže možnost, da bi ta bil narejen na način, ki zanemarja novinarske standarde javnega zavoda?

In če dodam mimogrede: kaj naj si mislimo o Radonjićevi sodbi, ki je, po poročanju STA, »na splošno ocenil, da pri obtožbi ne gre za usodno zmoto, pač pa za načrtno odločitev organov pregona, kako namesto pravega morilca, ki ga ni bilo mogoče najti, obsoditi nedolžnega človeka«? Mar ne smemo upravičeno pričakovati novih reportaž (tudi) na TV Slovenija, če so, zadovoljni nad Radonjićevo sodbo, zdaj lahko raziskali še, kako se je odvila peklenska odločitev organov pregona, da trpinčijo in obsodijo nedolžnega, vmes pa onemogočijo pregon pravega storilca?

Kaj sem očital prispevkoma TV Slovenija

Naj obnovim svoje očitke iz začetnega zapisa in jih še okrepim. V omenjenih prispevkih sem v času, ko je bila odgovorna urednica informativnega programa TV Slovenija Jadranka Rebernik, poskušal pokazati, da sta Erika Žnidaršič in Gregor Drnovšek storila dve napaki: prvo v smeri nebrzdanega senzacionalističnega in tabloidnega novinarskega diskurza, ki so si ga ustvarjalci in uredniki privoščili, drugo glede odpiranja vrat neobjektivnosti in pristranosti skozi spodbujanje dvoma v obtožnico. Pri tem sta uspela žrtvovati novinarsko ekvidistanco s tem, ko sta prešla v favoriziranje trditev obrambe Milka Noviča, obtoženega umora direktorja.

Prvi prispevek so v dnevniku vpeljali z dramatizacijo in hiperbolijo v naslovih: nenadoma je primer umora direktorja postal »skrivnosten«, čeprav v resnici obstaja kar nekaj elementov v njem, ki prej nakazujejo na njegovo enostavnost. Skrivnost se seveda gleda in prodaja, enostavnost ne, je eden od temeljev reality entertainmenta, kot ga poznamo iz zaigranih dramskih inscenacij iz sodnih dvoran.

Uvod Erike Žnidaršič, hkrati voditeljice obeh Dnevnikov in tudi ene od dveh avtorjev predvajanih prispevkov, je zato bil že po sebi na ravni tabloidnega zbujanja pozornosti: po eni strani je v začetnih taktih prvega uvedla omenjeno skrivnost, takoj nato pa suspenz dvigovala s hipetrofiranim dvomom, s katerim se je poudarjeno vzdrževalo dramaturgijo na začetku izražene napetosti: »Je direktorja ….. res umoril nekdanji uslužbenec dr. kemije Milko Novič?«, se je spraševala.

Trije momenti ekskluzive

Senzacionalizem obeh prispevkov sem opisal s tremi momenti, presenetljivimi za javni servis: sklicevanje ne »ekskluzivo« predvajanja varnostnih kamer na parkirišču, kjer se je zgodil zločin, zaigrani prizori »rekonstrukcije umora«, kot so dejali, podkrepljeni z dramatizirajočo glasbo in celo izbiro igralcev, kjer je npr. ženo obdolženega Noviča za potrebe TV Slovenija odigrala kar ona sama, Marjana Novič, nato pa še ekskluzivni pogovor z obtoženim iz pripora na Povšetovi. Naracija je ves čas tekla na način zbujanja vtisa, da Novič ne more biti storilec, pri čemer se je poleg »melodramatičnih« vložkov s stavo na senzacionalistične in personalizacijske učinke poudarjalo zgolj prvine Novičeve obrambe: temu je služilo predvajanje posnetkov video kamer, ki jih je obramba navajala kot dokaz, da so se v kritičnih trenutkih na parkirišču gibale ali se usedale v avto druge osebe. Vse to naj bi govorilo o mafijski zaroti, o vpletenosti vsaj treh storilcev v tak »prekompleksen« umor, s tem pa dokazovalo Novičevo nedolžnost. Kot rečeno: devet mesecev kasneje je bil Novič spoznan za krivega in pravnomočno obsojen na 25-letno zaporno kazen. Do ponovnega sojenja.

Pešec pod svetilko

Ekskluziva nadzornih kamer, v kateri je novinar Drnovšek nakazoval na drugega potencialnega morilca, se je kasneje izjalovila. V prvem citiranem TV prispevku je povedal:

Na posnetku, ki je sicer slabše kakovosti, le minuto po umoru pride pešec, se ustavi pod svetilko, zdi se, da si snema kapo in slači zgornji del oblačil. Če nekaj trenutkov stopi v avtomobil, s katerim se nato odpelje.

Ker je tožilstvo izhajalo iz prepričanja, da je Novič uporabil kolo, je s tem TV Slovenija jasno podprla stališče obrambe. Slabo leto kasneje smo lahko v prvi sodbi prebrali, da je bil omenjeni avtomobil identificiran, tudi oseba s kapo, da ima svoj alibi in je bila izključena iz preiskave. Novinar Drnovšek, ki bi zdaj želel od mene opravičilo, je torej javnost dokazano zavajal. Zato, ker opozarjam na nedopustne medijske prakse? In potem Markovič zapiše še, da sta novinarja omenjena »dejstva iz sodnega spisa preverjala«? Zelo po svoje, bi rekel.

35.354 sms-ov

Na podoben način sta močno izpostavila še en vidik obrambe, namreč zgodbo o Robertu Bartolu, ki je tistega večera Noviču poslal čudaški sms o piščancu v pečici. V nekem trenutku je namreč obtoženega na pričanju obremenil sozapornik Matej Oražem, ki je prestajal kazen zaradi uboja. Povedal je, da ga je Novič zaprosil, če bi lahko na sodišču krivo pričal in povedal, da je nekoč Bartolu prodal pištolo tipa walter za 700 evrov.

Toda Oražem je potem v pričanju pred sodiščem obremenil Noviča, zanikal pa, da pozna Bartola in da mu je prodal orožje. Omenjeni Bartol je, kot je ugotovilo sodišče, v obdobju od 17. 10. 2014 do 04. 01. 2015 poslal kar 36.354 sms-ov, od katerih je eden po naključju prispel na Novičev telefon v kritičnem času. Pošiljal jih je iz čudaškega »hobija«, kot je temu dejal. Novinarja sta raje sledila namigom obrambe, ki je pripravljala svoj scenarij za klienta, da bi v povezavo vpletla Oražma in Bartola.

Novinarji bi po Radonjićevi sodbi želeli od mene opravičilo, ker so v prispevku namigovali na scenarij, ki ga sodišče ni potrdilo? Zato, ker opozarjam na nedopustne medijske prakse? In potem novinarka Markovič zapiše še, da sta njena kolega »dejstva iz sodnega spisa preverjala«? Zelo po svoje, bi rekel.

Kolesarska pot in pištola v sefu

Tretji alibi iz širšega nabora obrambe so, kot rečeno, v Dnevniku celo zaigrali in je očitno v ponovljenem sojenju bil odločilen ob presoji senata: v rekonstrukciji so poskušali izmeriti, kako je lahko Novič v okoli tako kratkem času prišel iz svojega stanovanje do prizorišča zločina, restavracije na Viču, kamor naj bi po mnenju tožilke prekolesaril. V igrane prizore so vključili Novičevo ženo in po vsem sodeč uporabili njihovo stanovanje.

Obtožnica je temeljila na tem, da se je omenjeni na pot odpravil šele nekaj po 19.30 uri (minute sicer variirajo), kajti »vse do tega trenutka ima Novič namreč potrjen alibi«, kot je v prispevku povedal Drnovšek. Kakšen? Da je sedel doma pred televizorjem. No, alibi mu daje edinole njegova hčerka, ki je ob navedeni uri ravnokar odhajala na fitnes – kar je bilo medijem vedno priročno zamolčati. Če izločimo alibi hčere, se vse minutaže okoli prihoda na prizorišče zločina porušijo. Mimogrede, ob ponovljenem sojenju smo lahko prebrali:

»Sodišče je namreč prvič doslej izmerilo tudi, da je Novič za to, da se je preoblekel, vzel iz sefa pištolo, šel v klet po kolo in ga prinesel na dvorišče, potreboval nekaj več kot pet minut.«

Nenavadno, da sodnik Radonjić ni v minutažo dodal še možnega zatikanja ključa v sefu, preverbe pištole, namestitve dušilca in še česa. Nepotrebno dodati: ne obstaja noben sef v stanovanju in nobena pištola, to si je sodnik kar hipotetično izmislil in prištel minute, na koncu pa vehementno ugotovil, da Noviču ne le, da krivde ni mogoče dokazati, ampak je dokazano, da ni morilec!

A vrnimo sem k prispevku v Dnevniku. Voditeljica Erika Žnidaršič je uspela ob izteku, tik preden napovedjo nadaljevanja prispevka naslednji dan, zaključiti s še eno dramatizacijo: »Pištole niso našli, maje se mnenje balističnega izvedenca, motiv je precej ohlapen.«

Že res, da bi si v tem primeru tožilstvo verjetno želelo kakšen dokaz več. Toda nekaj ne bo držalo niti glede motiva, kot rečeno. V obtožnici se je trdilo vse kaj drugega. Ob umoru so z lahkoto našteli motive, ravno tiste, ki so po mnenju nacionalke čez noč postali »ohlapni«. Ob odpustitivi iz službe in namigih o maščevanju, tudi ob tako imenovanem Novičevem »seznamu za fentanje«, se je motiv nenadoma izgubil? Pa saj smo uganili, da ni pametnega, motiva, je ves čas trdila Novičeva obramba.

Drugi del prispevka: skrivnostna zgodba

Žnidaršičeva je nedeljski prispevek uvedla z besedami »Nadaljujemo skrivnostno zgodbo o umoru direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika«. Na začetku predvajanja so ga podpisali temu ustrezno, kot »Skrivnosti umora Janka Jamnika«, na MMC pa so ga podnaslovili z »Jamnik se je bal za svoje življenje«. Slednje naj bi posredno pričalo o tem, da je bil deležen konstantnih groženj zaradi svojih pomembnih poslov in odkritij, kar naj bi izključevalo Novičev umor iz maščevanja.

Voditeljica je prešla v svojem uvodu v ugotovitev, da v tem primeru »mrgoli domnev o ozadju dogodka, pravem motivu in storilcih.« Znova nekaj, s čimer se recimo tožilska stran nikakor ne bi strinjala. Žnidaršičeva je nemudoma izpostavila Jamnikovo bojazen za življenje, poudarila, da naj bi se spremenil, teden dni pred umorom naj bi celo dejal »Pospravili me bodo«.

Novinar Drnovšek nato zgodbo o »dokazih« uvede spet s pričakovanim dvomom, prispevek je tudi v neigranem in nefiktivnem delu opremljen z dramatično glasbo, ki jo slišimo v ozadju, potem pa znova uporabi argumente obrambe glede najdbe »malo delcev smodnika«. Večino časa nameni Novičevemu alibiju: ta da je ljubiteljski strelec, zato je ekipa nacionalke obiskala strelišče Dum Dum, kjer je obdolženi vadil nekajkrat na leto, tam zaposleni pa demonstrira, kako zlahka se na oblačilih znajdejo delci streliva. Sledila je predstavitev stališča izvedencev obrambe, ki seveda meni, da so se delci na Noviču znašli zaradi »kontaminacije« na strelišču. Nato pokažejo še posnetek Žnidaršičeve iz pripora, kjer obdolženi celo z gestikulacijo nakaže, kako si je s popravljanjem las (»Imam zelo kratko frizuro«) domnevno raznesel te delce po glavi.

Dum Dum

Sledila je inscenacija, ki naj potrdi povedano: novinar Drnovšek je obiskal omenjeno strelišče, kjer naj bi Novič jakno odlagal na polico tik ob strelišču, kar so potem tudi dobesedno demonstrirali v odigranem posnetku.

No, v prvi sodbi piše čisto nekaj drugega. Priča iz strelišča je povedala, da »obleke morajo pustiti zunaj, nič ni bilo na mizi pred strelcem, samo strelivo in orožje. Sodišče tudi glede na navedeno izpovedbo priče Paunoviča, njegovo skico strelišča (C21) ter fotografije strelišča (A164,165) ne sledi navedbam obtoženca, da je vedno prišel v jakni Bugatti ter jo odložil na notranjo polico meter stran od mesta kjer se je streljalo, saj za takšno odlaganje oblačil ni najti nobenega razumnega razloga.«

Se pravi: na TV Slovenija so sledili stališču obrambe, ne sodišča. Mimogrede, omenjena priča je zanikala izjavo Noviča, ko je »izrecno povedala, da se je obtoženi pri njem zanimal za nabavo orožja«. In zdaj bi se moral sam opravičiti? Zato, ker opozarjam na nedopustne medijske prakse? In ko novinarka Markovič zapiše še, da sta novinarja »dejstva iz sodnega spisa preverjala«? Zelo po svoje, bi rekel.

Čemu služijo senzacije

Novinarke in novinarji TV Slovenija torej aplavdirajo Radonjićevi sodbi. Po prvi sodbi Špele Koleta so modro molčali. Po njej od njih nihče ni terjal opravičilo, po novi pa ga oni terjajo od drugih. Zakaj že? Kot rečeno: senzacionalistične prvine, nenehno vnašanje dvoma in suspenza, iskanje skritih motivov in skrivnosti za umorom, uporabljeni emotivni in hiperbolični jezik so v nasprotju s poslanstvom javne radiotelevizije.

Odprta ostaja dilema, ali je favoriziranje obdolženčevega pogleda in stališč njegove obrambe zgolj strukturni stranski produkt takšnega pristopa ali morda premišljena uredniška odločitev. V vsakem primeru sta prispevka dajala prednost interpretacijam obrambe in zanikala tožilske.

Ne edini triumf

Triumf Nataše Markovič in drugih je na las podoben trenutnemu zmagoslavju ob Radonjićevi sodbi v Janševih medijih in delu politike. Celo več, prej omenjena stališča Novičeve obrambe so ves čas sojenja, vsa leta, javno zagovarjali tudi omenjeni mediji, seveda tudi sam Janša in njegovi politični pristaši. Tudi pri njih ni bilo trenutka, ki bo poskušali enakomerno predstaviti vsa stališča.

Zato je v hipu, ko je nacionalka objavila oba prispevka, zgolj imitirala omenjene medije. Najmanjšega dvoma ni, da se je ves čas sojenja v ta primer izrazito vpletala politika, podobno kot v aferi Patria, in da je prišlo do izraza angažirano novinarstvo in »novinarstvo« – takšno, ki mimo sodišč že ve, kdo je krivec grozljivega zločina ali vsaj, kdo ni.

Radonjić iluminati

Janševi mediji: Radonjić je razkrinkal iluminate

O medijskih pritiskih

Novinarstvo pa ne sme in ne more biti navijaštvo – politično ali katerokoli drugo. In tudi sojenje ne sme postati njegova posledica. Danes lahko ugotavljamo, da so nekatere sodbe v veliki meri proizvedene ob političnih in medijskih fabrikacijah in pritiskih. Najbrž niti sodniki niso imuni. Pred branjem sodbe je sodnik Radonjić spregovoril o medijskih pritiskih nanj in »sinhroniziranih« napadih Mladine in Dnevnika. Ta stavek pove marsikaj: predvsem to, da s strani Janševih medijev pritiskov menda ni čutil. Zdaj jih še manj, v teh medijih je heroj.

Opreproščena logika, po kateri lahko razplet neke sodbe opraviči in upraviči medijski senzacionalizem, za nameček pa potem novinarji navijaško izberejo tisto izmed dveh sodb, ki jim je bliže, drugo pa zamolčijo, podobno kot so poprej to storili pri izbiri med argumenti obrambe in tožilstva, je zato res srhljiva v svoji sporočilnosti.

Seveda je tudi res, da ima ponovno sojenje večjo težjo od prvotnega. Toda po prvem sojenju so kajpak taisti novinarji TV Slovenija modro molčali – in bi tudi po slednjem, če bi ne govorilo v njihovo korist.

Kaj pravijo novinarski standardi?

Programski standardi javne radiotelevizije narekujejo, da se zaposleni »izogibajo senzacionalističnemu slogu«, Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija pa velevajo, da mora novinar »strogo spoštovati načelo, da krivde ni mogoče nikomur naprtiti, dokler ni pravnomočno obsojen« – kar pa je standardna novinarska uzanca, ki pa ne bi smela pomeniti, da mora novinar braniti obtoženca v nasprotni smeri.

Še več, ista merila pravijo, da je »še bolje, da se novinar pri oblikovanju besedila poskuša dosledno opirati na ugotovitve preiskovalcev, preiskovalnih sodnikov, policistov in izvedencev«. Kot sem večkrat ponovil, so na TV Slovenija ubrali nasprotno pot, opirali so se na mnenje Novičeve obrambe.

O še dodatnem (ne)smislu opravičevanja

V čem potemtakem daje Radonjićeva sodba »prav« novinarjem TV Slovenija, da terjajo opravičilo od nekoga, ki je domnevno krivično kritiziral njihov senzacionalizem in pristranost?

Ne more biti dvoma, da s tem priznavajo, da so v njih posredno ali neposredno dokazovali Novičevo nedolžnost. Zato je pač čisto sprenevedanje, ko Markovič zapiše svoj »Nista pa se opredeljevala ali je morilec ali ne«. Brez tega ne bi bilo triumfa.

Zahteva novinarke me je spomnila na zahtevo Franca Kanglerja, da se mu moraji novinarji Večera opravičiti, ker sodni postopku proti njemu padajo kot za stavo, zaradi česar je končno jasno, da je nedolžen, novinarji pa so ga nenehno okrivljali s pisanjem o različnih aferah. Tako kot sem jaz menda nenaklonjen nekaterim novinarjem, je menda časopis bil nenaklonjen mariborskemu županu.

Čeprav primerjava ni popolna, je smiselna v delu, ko se razplet na sodišču jemlje za dokaz pravilnosti ali nepravilnosti novinarskega postopanja – ali v mojem primeru medijske kritike.

Očitno bi se morali opravičiti tudi tožilka in vsi sodniki, ki so doslej dokazovali drugače od novinark in novinarjev TV Slovenija v prepričanju, da je Novič omenjeno pot lahko prekolesaril v predvidenem času.

Še o konfliktu novinarjev

Mimogrede, ko smo že pri neposredni pristranosti novinarjev: iz prvotne sodbe jasno izhaja, da je sodišče Novičevega odvetnika Hribernika in novinarko Večera dr. Damijano Žist obdolžilo, da sta v tem primeru ravnala v nasprotju z določili odvetniške in novinarske etike in skušala sodišče zavesti.

Novinarka je bila tudi zaslišana kot priča, ker je sodelovala pri zgodbi o Oražmu in Bartolu ter pomagala Novičevi obrambi, da bi obtoženega razbremenila – vse to je zapisano v sodbi.

Damijana Žišt se nikoli ni izločila iz poročanja o tem primeru, ampak ga je pokrivala za svoj časopis od začetka do konca.

žišt sodba izseka

Izseka iz prve sodbe: novinarka Večera, ki poroča o primeru, je po mnenju sodišča delovala v prid obtoženca

Rito spraviti iz pisarne

Kako novinarka Markovič opravičuje senzacionalizem javnega zavoda? Z geslom »rito spraviš iz pisarne«, saj zapiše:

Ali je kredibilno novinarstvo sedeti in prepisovati tiskovne novice ali pa uporabiš zdravo kmečko pamet, rito spraviš iz pisarne in greš v preverjanje določenih dejstev..

Kaj je počela ta rita? Katera nova dejstva pa so v obeh prispevkih preverjali? Je revolucionaren dosežek že po sebi, če zgolj kopiraš Janševe medije in vse poante Novičeve obrambe, ker ji pač bolj zaupaš kot tožilstvu? Le kje je v tej senzacionalistični zgodbi vzniknilo plemenito preiskovalno novinarstvo?

 

Radonjić globoka država

Radonjić kot heroj: medijski triumf na Novi24TV

Spomin in neki drugi pritiski

Ker novinarka izraža pričakovanje po opravičilu, bom tudi sam spomnil na svoja. V besedilih Jelinčičevo streljanje pred zidom: zakaj RTV Slovenija promovira nasilje? in Pogovoriti se moramo o streljanju: Kadunc in Todorovski z nasprotnimi stališči glede vabil Jelinčiču sem vodstvo RTV Slovenija spraševal,  kdaj se bo opredelilo do dogodka v Tarči, v katerem je prvak SNS pozival k streljanju pred zidom. Do danes se ni zgodilo nič.

Ob tem sem dodal, da še zmerom čakamo na pojasnilo o tem, kdo je pritiskal na urednike in novinarje v Tarči 24. januarja letos. Takrat sta voditeljica oddaje Erika Žnidaršič in Nataša Markovič celo javno tvitnili, da se dogajajo pritiski na uredništvo – oddaja je govorila o domnevnem mobingu ministra za kulturo Dejana Prešička in nesrečni usodi tamkajšnjega zaposlenega.

Kajti Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija nalagajo, da uredniki in novinarji RTV Slovenija ne smejo podlegati nikakršnim posrednim ali neposrednim pritiskom, naj cenzurirajo svoje prispevke in oddaje. Še več, »o morebitnih poskusih cenzure bodo novinarji, uredniki oz. programsko vodstvo obvestili javnost«. No, nikoli se ni zgodilo.

Čisto kratek sklep

Verjamem, da sem dovolj natančno pokazal, da ni nobenih dobrih razlogov za moje opravičilo po Radonjićevi (nepravnomočni) sodbi. Tudi ne morem reči, da sem kakorkoli presenečen nad silovitim odporom novinarskega ceha do moje medijske kritike, menda močno škodljive za novinarstvo, kot zapiše omenjena. Spremljam ga že vrsto let in sem posledično tudi deležen vseh vrst blokad.

Če ponovim na kratko in sklenem: Radonjićeva sodba v ničemer ni razblinila trditve o začetnem senzacionalizmu in pristranosti novinarke in novinarja TV Slovenija. Ko Markovič zapiše, da sta novinarja »to naredila na televizijski način«, je to le poskus olepševanja. In ko doda stavek  »Če bi bilo predvajano na komercialki pa bi bilo ok?!« samo slikovito nakaže, da ne razume, da bi morali za javno radiotelevizijo veljati strožji profesionalni standardi – takšni, ki očitno nekaterim posebej niso všeč, čeprav so zapisani v njenih dokumentih.

Sicer pa velja, da primer Novič kar kliče po celoviti intenzivni analizi njegove medijske obravnave. Iz nje bi se lahko res strahovito veliko naučili o stanju slovenskega novinarstva.

Odmevi, konflikti interesov in čas predsedniških volitev

Predsedniške volitve se bližajo in skoraj ne mine teden, da nam mediji ne bi namenili novega komentarja o predsedniku Pahorju in njegovih protikandidatih. Ja, protikandidatk zaenkrat še ni.

Včerajšnji Odmevi so gostili Marjana Šarca, vmes so se pojavili še novi, recimo »štajerski slavček« Damjan Murko.

Kar želim problematizirati, je uvodni novinarski prispevek, ki je vpeljal Šarčevo gostovanje v studiu ob Igorju E. Bergantu.

Novinar Gregor Drnovšek se je odločil, da pred mikrofon povabi točno tri osebe: prva je direktor Inštituta za politični menedžement, dr. Domen Kos, druga je njegov sodelavec na inštitutu dr. Alem Maksuti. Vmes so dali besedo še Zmagu Jelinčiču, ki so ga ujeli na okrogli mizi v organizaciji iste ustanove!

Domen Kos Odmevi Pahor

Odmevi in komentar predsedniških volitev: dr. Domen Kos

Kaj je IPM

Inštitut za politični mendžement je »think tank, ustanovljen z namenom raziskovanja, razvijanja in aplikativnega delovanja na področju političnega menedžmenta«. Piše na njihovi spletni strani. Verjamem, da korektno opravlja svoje delo in ga ne postavljam pod vprašaj.

V zadnjem letu svojega delovanja se je dodobra prebil v slovenske medije, Kos in Maksuti sta postala zelo redna gosta oddaj, intervjujev in medijskih prispevkov, povezanih s politično analizo.

Na njihovi strani med storitvami, ki jih ponujajo, prebiramo ponudbo za načrtovanje volilnih političnih kampanj in organiziranje volilnih štabov:

Na Inštitutu za politični menedžment (IPM) načrtujemo in izvajamo volilne in druge politične kampanje, tako na nacionalni ravni kot tudi na vseh nižjih ravneh. Svojim klientom pomagamo pri organizaciji in izvedbi kampanj, s katerimi se potegujejo za izvolitev na določeno javno funkcijo. Pri svojem delu prisegamo na celostni pristop in stalno sodelovanje s klientom, ki mu zagotavljamo podporo pri:

  • organizaciji volilnega štaba;

  • analizi stanja in pripravi politične strategije za nastop na volitvah;

  • organizaciji in izvedbi dogodkov na terenu (canvasing);

  • pripravi strategije za komuniciranje z vsemi deležniki v kampanji;

  • pripravi celostne grafične podobe (CGP);

  • oblikovanju prepoznavnega branda;

  • organizaciji in izvedbi kampanje v ”online” okolju in

  • pripravi strategije za komuniciranje z javnostmi v obdobju po volitvah.

Interesni konflikti in njihovi videzi

Tudi če odštejemo dejstvo, na katerega nenehno opozarjam, da slovenski novinarji kot po tekočem traku za politične analitike vabijo predvsem piarovce, strateške komunikatorje, lobiste ali sodelavce volilnih kampanj, se pravi natanko tiste profile, ki so v potencialnem neposrednem konfliktu interesa in ki lahko seveda s svojim strokovnim mnenjem pokrijejo le majhen del politične analize, bi nas v omenjenem prispevku morala zbegati neznosna količina indicev, ki so preprosto videti, tudi če niso mišljeni, kot promocija omenjenega inštituta.

Seveda lahko dobrohotno predpostavimo, da omenjeni inštitut ni vpleten v aktualno predsedniško kampanjo, četudi na njihovi strani piše, da »svojim klientom zagotavlja široko paleto storitev na področju političnega in strateškega svetovanja. Naročniki naših storitev so različni politični akterji, podjetja, nevladne organizacije, interesne skupine in posamezniki.« Če bi namreč bil vpleten, bi pričakovali, da ga novinar izloči ali da na vpletenost jasno opozori v prispevku.

Toda dejstvo je, da je vzpostavljen najmanj videz takšnega konflikta in da je ta potencialno navzoč. Če je dr. Domen Kos kot direktor bil podpisan kot »Inštitut za politični mendžement«, so njegovega sodelavca dr. Alema Maksutija  – in na njihovi strani sta to prvi dve imeni od treh – predstavili s podpisom »svetovalec za politično komuniciranje, IPM«. Ne vemo, ali so kratico uporabili iz zadrege ali zavoljo ekonomike krajšanja podpisa.

Pomembno je naslednje: novinarju se ni zdelo sporno, da intervjuva kar dva njihova člana.

Alem Maksuti Odmevi

Še drugi nastopajoči v prispevku iz istega Inštituta: dr. Alem Maksuti

A to še ni vse. Omenjeni Inštitut je pred meseci ustanovil svojo Akademijo za politični menedžment (APM), ki je gostila okroglo mizo o predsedniških volitvah. Na njej so sedeli nekateri novinarji, ki sicer radi vabijo medse prav omenjeni Inštitut. V prvi vrsti publike je sedel še en kandidat, Zmago Jelinčič, kasneje v prispevku tretja oseba, povabljena pred mikrofon.

Vmes so v prispevek zmontirali še logotip omenjene Akademije in pokazali nekaj scen z omenjenega dogodka. In kot da to ni dovolj, smo na Jelinčiču lahko zagledali še trakec istega inštituta, ki mu visi okoli vratu.

Čisto verjamem, da so si pri IPM zaradi neverjetne in najbrž nenadejane reklame lahko zadovoljno pomencali roke: večje promocije zase in za svoje potencialne kliente si verjetno niso mogli predstavljati. Verjamem sicer, da je novinar Drnovšek morda preprosto zgolj uporabil materiale, ki jih je pridobil 2. junija letos, torej 11 dni nazaj, toda vmes se je glede predsedniških volitev zgodilo še marsikaj. Očitno so tudi stare izjave lahko uporabne.

Drži, bodimo prijazni, verjetno je bila njegova promocija IPM nehotena. Zato nam ostaneta dve neodgovorjeni zadregi: koliko novinarske profesionalnosti je v tem, da vede ali nehote promoviramo ustanove, ki v realnem času ponujajo točno takšne vrste storitve, ki jih ravnokar komentirajo, kar je načelno vprašanje? Drugo zadeva konkreten prispevek, izbiro gostov in elemente, ki kažejo na to, da se novinar niti ni trudil pridobiti različnih mnenj različnih profilov ljudi. Če karikirano pretiravam: še sreča, da IPM medijem ne ponuja še kakšnega tretjega komentatorja. Bali bi se lahko, da bodo na TV Slovenija v istem prispevku dali priložnost še njemu.

APM Odmevi

Utrinek iz prispevka: novinar sploh ni omenil dogodka v organizaciji APM, zato je takšna grafika res videti kot reklama

Domen Kos Alem Maksuti

Spletna stran IPM in predstavitev sodelavcev

Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem

Kaj je uspela TV Slovenija doseči z dvodelnim »preiskovalnim« blokom v osrednjem večernem dnevniku o »enem izmed najbolj skrivnostnih umorov v Sloveniji«, kot so pogumno poimenovali umor direktorja Kemijskega inštituta dr. Janka Jamnika?

Zelo nazorno je videti, kaj je želela: večjo gledanost. Poskušal bom pokazati, da povezana prispevka Erike Žnidaršič in Gregorja Drnovška storita dva nedopustna koraka: prvega v smeri nebrzdanega senzacionalističnega in tabloidnega novinarskega diskurza, ki so si ga ustvarjalci in uredniki privoščili, drugega glede odpiranja vrat neobjektivnosti in pristranosti skozi spodbujanje dvoma, saj so uspeli, verjetno prav zaradi senzacionalističnih učinkov, žrtvovati novinarsko distanco s tem, ko so prešli v favoriziranje trditev obrambe Milka Noviča, obtoženega umora direktorja.

Milko Novič Dnevnik uvod

Uvod v prvi sobotni prispevek o umoru

Kaj je bilo v obeh prispevkih (1,2), predvajanih 2. in 3. julija 2016 v osrednjem dnevniku, v resnici sporno?

Kakšne so videti dnevniške skrivnosti?

Naj spomnim: Noviča obremenjujejo najdeni delci streliva na rokah, laseh in plašču. Ob aretaciji ni imel alibija in se je branil z molkom. Obenem ga obremenjuje mnenje psihologa ter pričanje sodelavca Aleša Farkaša, ki je potrdil, da je se je  Novič hvalil s seznamom za »fentanje« – o tem mu je razlagal kar sam, celo dvakrat, obakrat omenjal pokojnega Jamnika in drugič celo z besedami, da je zanj, fentanje, vse pripravljeno. Motiv je navzoč: bil je v številnih tožbah proti Kemijskemu inštitutu in pokojnemu, večino teh je izgubil, pred leti je bil odpuščen z njega iz krivdnih razlogov, na delovnem mestu je bil v številnih konfliktih – zaradi naštetega je bil po mnenju psihologa močno frustriran.

Prvi prispevek so uvedli z dramatizacijo in hiperbolijo v naslovih: nenadoma je primer umora direktorja, umorjenega 16. decembra 2014 ob okoli 19.38 uri na parkirišču na Viču, postal »skrivnosten«, čeprav v resnici obstaja kar nekaj elementov v njem, ki prej nakazujejo njegovo enostavnost. Skrivnost se seveda gleda in prodaja, enostavnost ne, je eden od temeljev reality entertainmenta, kot ga poznamo iz zaigranih dramskih inscenacij iz sodnih dvoran.

Uvod Erike Žnidaršič, hkrati voditeljice obeh dnevnikov in tudi ene od dveh avtorjev predvajanih prispevkov, je zato bil že po sebi na ravni tabloidnega zbujanja pozornosti: po eni strani je v začetnih taktih prvega dela uvedla omenjeno skrivnost, takoj nato pa suspenz dvigovala z vodilno dubitacijo obeh prispevkov, s katero so poudarjeno vzdrževali dramaturgijo napetosti: »Je direktorja ….. res umoril nekdanji uslužbenec dr. kemije Milko Novič?«

Bistvo prvega zarisujejo trije momenti, ki jih nismo vajeni na javnem servisu: sklicevanje ne »ekskluzivo« predvajanja varnostnih kamer na parkirišču, kjer se je zgodil zločin, zaigrani prizori »rekonstrukcije umora«, kot so dejali, podkrepljeni z dramatizirajočo glasbo in celo izbiro igralcev, kjer je npr. ženo obdolženega Milka Noviča odigrala kar ona sama, nato pa še s prav tako ekskluzivni pogovor z Novičem iz pripora na Povšetovi. Če ne štejemo žene Marjane.

Novič žena scena

Zaigrani prizor, v katerem Novičeva žena igra njo samo

Aktenzeichen RTV ungelöst

Osrednji poudarek je bil nedvomno na zaigrani rekonstrukciji minut umora, ki so jo zavrteli takoj po enostavčni uvedbi stališč tožilke Blanke Žgajnar in Novičevega odvetnika.

Igra je prekašala kakšno kultno »Aktenzeichen XY ungelöst« in poskušala zbujati vtis, da Novič ne more biti storilec umora, pri tem pa je poleg »melodramatičnih« vložkov na senzacionalistične in personalizacijske učinke stavila predvsem s pomočjo predvajanja posnetkov video kamer, ki jih Novičevi odvetniki razlagajo kot dokaz, da so se v kritičnih trenutkih na parkirišču gibale ali se usedale v avto druge osebe. Vse to naj bi govorilo o mafijski zaroti, o vpletenosti vsaj treh storilcev v tak »prekompleksen« umor, s tem pa dokazovalo Novičevo nedolžnost.

Novič igralni prizor

Insert iz zaigrane scene v trenutku streljanja na Jamnika

Žnidaršičeva in Drnovšek sta v rekonstrukciji umora velik poudarek namenila prejetim SMS sporočilom na Novičev mobilnik tik pred in po zločinu, brez da bi točneje pojasnila, kako naj bi ta obdolženega razbremenjevala: sta pa očitno del njegove obrambne strategije, saj ta venomer ponavlja, da je nekdo preverjal njegovo prisotnost na domu.

Zaigrane scene v rekonstrukciji poskušajo predvsem odgovoriti na vprašanje, kako je lahko Novič v okoli šestih minutah prišel iz svojega stanovanje do prizorišča zločina, restavracije na Viču, kamor naj bi po mnenju tožilke prekolesaril. Obtožnica očitno temelji na tem, da se je na pot odpravil šele nekaj po 19.30 uri, kajti »vse do tega trenutka ima Novič namreč potrjen alibi«, kot je povedal Drnovšek. Kakšen? Da je sedel doma v pidžami pred televizorjem in gledal – dnevnik. No, alibi mu daje njegova hčerka, ki je ob navedeni uri ravnokar odhajala na fitnes.

Motivi, ki morajo postati ohlapni

Voditeljica Erika Žnidaršič je uspela ob izteku, tik preden napovedjo njegovega nadaljevanja naslednji dan, zaključiti s še eno dramatizacijo: »Pištole niso našli, maje se mnenje balističnega izvedenca, motiv je precej ohlapen.«

Že res, da bi si v tem primeru tožilstvo verjetno želelo kakšen dokaz več. Toda nekaj ne bo štimalo vsaj glede motiva, kot rečeno. V obtožnici se trdi vse kaj drugega. Ob umoru so z lahkoto našteli motive, ki so po mnenju nacionalke čez noč postali »ohlapni«.

Citiram star zapis na 24ur: »Novič naj bi Jamnika ustrelil, ker ga je krivil za to, da je izgubil službo, pa tudi zaradi dolgoletnih nesoglasij, ovadb in tožb, ki jih je vlagal zoper inštitut in Jamnika osebno. Večino od njih je izgubil. Noviča naj bi tako v dejanje vodila zagrenjenost, občutek nemoči, brezobzirno maščevanje in sovraštvo do Jamnika.«  Neverjetno, kako hitro lahko izginejo motivi storilca. Pa menda ja ne samo zaradi rejtingov gledanosti v tem nenadoma »skrivnostnem umoru«, kot so večkrat ponovili?

Balistična dubitacija

Nedeljsko nadaljevanje prispevka – oba sta dolga nekaj čez pet minut – je bilo za nekaj odtenkov manj dramatično, senzacionalizem prvega dne je nekaj malega izgubil na udarnosti in dinamiki.

Milko Novič RTV drugi del uvodna

Začetna scena nedeljskega prispevka

Če je v sobotnem prvem delu »skrivnost primera« očitno za TV Slovenijo naraščala premo sorazmerno s slabljenjem dokaznega materiala tožilstva, kar je, nerazumljivo in smešno, že po sebi znak tabloidnega pristopa, se je v svojem nadaljevanju osredotočila na balistične zgodbe o izvedencih, ki imajo o delcih smodnika na telesu in plašču obdolženega različna mnenja: če strokovnjak A meni, da ti delci nesporno ustrezajo tistim, ki so jih našli v tulcu na prizorišču zločina, sta s strani obrambe predlagana strokovnjaka B in C menila ravno nasprotno.

Dovolj velik izziv na TV Slovenija, da nam poskuša sugerirati točno tisto, kar želi doseči obramba. Žnidaršičeva je nedeljski prispevek uvedla z besedami »Nadaljujemo skrivnostno zgodbo o umoru direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika«. Na začetku predvajanja so ga podpisali temu ustrezno, kot »Skrivnosti umora Janka Jamnika«, na MMC pa so ga podnaslovili z »Jamnik se je bal za svoje življenje«. Slednje naj bi posredno pričalo o tem, da je bil deležen konstantnih groženj zaradi svojih pomembnih poslov in odkritij, kar naj bi izključevalo Novičevo umor iz maščevanja.

Voditeljica je prešla v svojem uvodu v ugotovitev, da v tem primeru »mrgoli domnev o ozadju dogodka, pravem motivu in storilcih.« Znova nekaj, s čimer se recimo tožilska stran nikakor ne bi strinjala. Žnidaršičeva je nemudoma izpostavila Jamnikovo bojazen za življenje, poudarila, da naj bi se spremenil, teden dni pred umorom naj bi celo dejal »Pospravili me bodo«.

Drnovšek zgodbo o »dokazih« uvede spet s pričakovanim dvomom, prispevek je tudi v neigranem in nefiktivnem delu opremljen z dramatično glasbo, ki jo slišimo v ozadju. Se pravi, da se je novinar odločil ne za poudarek na tem, kaj menijo pisci obtožnice, uvodno pojasnilo govori o majhnem številu delcev smodnika:

»Dokazi. 23 ur po umoru so Milku Noviču našli izjemno malo delcev smodnika na hrbtnih delih rok: na desni dva, na levi tri, na laseh dva in nekaj delcev na rokavih jakne.«

Izjemno malo delcev naj bi dokazovalo kaj? Nato predvajajo mnenje Franca Sabliča, balističnega izvedenca, ki je za obdolženega obremenjujoče in pravi, da so najdeni karakteristični delci enake vrste kot tisti, ki pripadajo tulcu s kraja streljanja. S tem je sklenjena kratka uvertura, večino časa bo zdaj Drnovšek namenil Novičevemu alibiju: ta da je ljubiteljski strelec, zato je ekipa nacionalke obiskala strelišče Dum Dum, kjer je obdolženi vadil nekajkrat na leto, tam zaposleni pa demonstrira, kako zlahka se na oblačilih znajdejo delci streliva.

Sledi predstavitev stališča izvedencev obrambe, ki seveda meni, da so se delci na Noviču znašli zaradi »kontaminacije« na strelišču. Nato pokažejo še posnetek Žnidaršičeve iz pripora, kjer obdolženi celo z gestikulacijo nakaže, kako si je s popravljanjem las (»Imam zelo kratko frizuro«) domnevno raznesel te delce po glavi.

Novič rtv scena pripor

Ekskluzivni pogovor: Novič in Erika Žnidaršič

Na procesu je celo večkrat ponovil, da je zbiral tulce streliva iz raziskovalnih vzgibov – zato se je z delci kontaminiral tam ali v žepih, v katerih je tulce prenašal.

Logika nečistih rok

V nedeljskem prispevku se kratek ekspoze o delcih smodnika zaključi še s podatkom, da je Novič strokovnjak za analizno kemijo, nato pa Drnovšek zaključi s še eno dubitacijo:

»Zato logično vprašanje: kako to, da si, če je umor res skrbno načrtoval, kot strokovnjak ni očistil rok? Še več, na policijsko postajo je prišel celo v jakni, na kateri so bili tudi delci smodnika.«

Po tistem, ko se bolj mimogrede dotakne še »misije nemogoče«, kot je ubesedil novinar, namreč zgodbe sobotnega prispevka o zelo kratkem času, v katerem naj bi Novič uspel (ali bolje: ne uspel) priti na kraj zločina, Drnovšek zatem odpre »še vprašanje motiva«.

To pot ne le s poskusom relativizacije, temveč že manipulacije. Začetni namig, da motiv za umor ni jasen, poskuša novinar podkrepiti z izjavo tožilke Blanke Žgajnar, in to po tistem, ko je problem uvedel s stavkom:

»Da je bil motiv za ta umor že v predkazenskem postopku zelo težko ugotoviti, pove tudi tožilka.«

In res ta nato v predvajani izjavi pojasni, da na začetku ni kazalo na nikogar, ki bi bil potencialen storilec. S tem je navidezno potrjena začetna teza. Takoj zatem Žnidaršičeva in Drnovšek v trenutku preklopita v čisto drug register: v motiv, ki ga je imel sam Novič. In sicer s stavkom »Motiv naj bi sicer bilo maščevanje, ker naj bi ga leta 2009 Jamnik odpustil s Kemijskega inštituta. Preiskovalci ugotovijo: izražal je negativna stališča in frustracije zoper Jamnika in Kemijski inštitut.« Nemudoma sledi prikaz Novičeve replike iz pripora, ko ta pove, da proti Jamniku »ni imel absolutno nič«.

Manipulacija je seveda v tem, da začetni »generalni« motiv, s katerim novinar uvede temo, ni identičen »partikularnemu« motivu samega obdolženca. Zato sugerirana začetna nejasnost pri iskanju motivov za umor pri različnih osumljencih ne more služiti v podkrepitev teze, da tak motiv pri Noviču ni obstajal.

Prispevek se nato zaključi s še eno nivelizacijo: navedbo podatka, kako se je obdolženi svojemu sodelavcu hvalil s seznamom za »fentanje«, ki ga ima pripravljenega, takoj zatem pa konspirativno razlago obrambe, ki govori o »profesionalni likvidaciji« zaradi nekaj milijonov vrednih raziskovalnih projektov, ki bi vplivale na zaslužke nekaterih lobijev. Znova z bistveno več poudarka in odmerjenega časa na slednjem. Na koncu Drnovšek zaključi prispevek z navedbo podatka o grožnjah in anonimkah Jamniku in njegovi prestrašenosti.

Stranski produkt ali premišljena odločitev?

Omnibus obeh prispevkov si bomo nesporno zapomnili po intenzivnosti novih prvin: na trenutke se je celo zazdelo, da TV Slovenija pogumno orje ledino in se transformira v tablodno TV – škandal, kriminal, trivialno, zasebno in osebno sodijo v klasični arzenal nepolitičnega dela realnosti, s katerim rumeni mediji najraje opletajo.

Še več, pristop nacionalke je bil tak, kot da bi gledali Kanal A ali Nova24TV, razlike več ni. Načela kakovostnega novinarskega sporočanja, resnicoljubnost, težnja po objektivnosti, nepristranost, točnost informacij, verodostojnost so bila žrtvovana za neke druge cilje. Vdor rumenega in tabloidnega običajno prinaša umetno pretiravanje, ki že po sebi ni verodostojno in je zunaj pravil poročevalskih medijev.

Senzacionalistične prvine, nenehno vnašanje dvoma in suspenza, iskanje skritih motivov in skrivnosti za umorom, uporabljeni emotivni in hiperbolični jezik verjetno niso služili le samopromociji, kar je v nasprotju s poslanstvom javne radiotelevizije. Odprta ostaja dilema, ali je favoriziranje obdolženčevega pogleda in stališč njegove obrambe zgolj strukturni stranski produkt takšnega pristopa ali morda premišljena uredniška odločitev.

Na nacionalki si denimo rekonstrukcijo umora predstavljajo takole: sprva pokažejo ženo obdolženega, ki o svojem možu pričakovano ne pove nič obremenilnega, kvečjemu obratno, potem jo povabijo še k sodelovanju v igranem delu prizorov s osrednjo poanto, da je Novič težko prekolesaril na prizorišče in se vrnil domov v zelo kratkem času, prispevek pa zaključijo še z »ekskluzivo« njegovih komentarjev iz pripora na Povšetovi. No, nekaj malega nato spustijo še izjav z Žgajnarjevo.

Marjana Novič RTV

Insert iz sobotnega prispevka

Da je prišlo do favoriziranja, sicer zamaskiranega v uravnoteženo predstavljanje stališč tožilske strani, ne more biti dvoma. Nenazadnje so ustvarjalci sami močno poudarili ekskluzivnost predvajanja video posnetkov varnostnih kamer, s katerimi maha obramba, a po sebi težko karkoli dokazujejo, obiskali so Noviča v priporu, spet ekskluzivno.

Minutaža, namenjena predstavitvi »skrivnosti«, ozadij, alternativnih scenarijev in Novičevih odvetnikov je nesporno večja od nasprotne. Izjave tožilke so v podrejenem položaju, velikokrat služijo le dodatni pojasnitvi. Težko rečemo, da sta novinarja izrazito selektivno naštevala dejstva in okoliščine Jamnikovega umora v sami rekonstrukciji zgodbe, sta pa zanj obremenilne okoliščine predstavila z manj poudarki in z odkrito željo, da se jih relativizira. Daleč od tega, da bi ustvarjalcem šlo za načelo informiranja, prej se je pristop sprevrgel v kričeče samooglaševanje.

Nacionalkina ali Janševa ekskluziva?

Obstaja pa še en dodaten pomislek o pristnosti nacionalkine rumene metodologije in iskreni želji po informiranju. Ne samo, da ni izvirna v žanrskem smislu, zgodba o nedolžnosti Milka Noviča ni njena, tako kot ni nič od tega, čemur se dejali ekskluziva, ne more šteti zanjo. Zakaj ne?

Prav vse elemente, ki so jih predvajali v obeh prispevkih, že pred tem do potankosti spremljali Janševi mediji, še zlasti Demokracija, Reporter in Nova24TV, ki se že eno leto trudijo stopati v bran obdolženemu. Skupaj so v zadnjem letu dni objavili na desetine prispevkov, ki vsebujejo prav vse vsebine, ki nam jih je nacionalka razkrivala ekskluzivno.Slišali nismo prav nič novega, videli smo kvečjemu slabo kopijo.

Pozabili so tudi povedati, da sojenje Noviču v dvorani organizirano spremlja skupina podpornikov, ki vsaj deloma prihaja iz vrst Odbora 2014 – Janševega orkestra, ki že leta redno organizira javne proteste pred slovenskimi sodišči. Gre za utečene in zdaj že dolgotrajne načine, s katerimi se politični pristaši postavljajo v bran Noviču – ki je bil ali je še zvest član SDS, tudi kandidat te stranke za župana Sežane.

Milko Novič plakat SDS

Plakat SDS: Novič za župana

Ne samo, da v SDS intenzivno branijo svojega člana Noviča, že skoraj patetično ga jemljejo za herojsko žrtev »krivosodja«. Oni že vedo, da je nedolžen. Poslanec dr. Vinko Gorenak je tako v svoji filipiki Odbora 2014 le nekaj tednov nazaj naštel mučenike slovenskega pravosodja, mednje je uvrstil tudi Noviča:

Če nas ne bi bilo, bi Janez Janša morda še ždel na Dobu. Če nas ne bi bilo, bi Franc Kangler morda že sedel v zaporu. Če nas ne bi bilo, bi bil morda Milko Novič že obsojen. Če nas ne bi bilo, bi bil morda Tone Krkovič že obsojen. Torej nas slišijo. Še več nas mora biti in še glasnejši moramo biti!

Prav tako so v SDS prepričani, da je Novič »kolateralna žrtev mafijskega delovanja«, v njihovem časopisu pa pričakovano zapišejo, da je na delu udbomafija. Temu orkestru se je, kot rečeno, zdaj priključila nacionalka.

In tudi Janša je na svojem tvitu podprl idejo, da nedolžnemu Noviču v zapor pošljemo kakšno kratko pismo, lepo željo, dobro misel. Da bi mu polepšali tegobne trenutke izza rešetk.

Ne dvomim, da je nacionalki s svojim dvodelnim omnibusom uspelo ravno to: Noviču polepšati dan.

Milko Novič Janša tvit

Janšev retvit: kako Noviču podeliti lep trenutek