Odmevi, konflikti interesov in čas predsedniških volitev

Predsedniške volitve se bližajo in skoraj ne mine teden, da nam mediji ne bi namenili novega komentarja o predsedniku Pahorju in njegovih protikandidatih. Ja, protikandidatk zaenkrat še ni.

Včerajšnji Odmevi so gostili Marjana Šarca, vmes so se pojavili še novi, recimo »štajerski slavček« Damjan Murko.

Kar želim problematizirati, je uvodni novinarski prispevek, ki je vpeljal Šarčevo gostovanje v studiu ob Igorju E. Bergantu.

Novinar Gregor Drnovšek se je odločil, da pred mikrofon povabi točno tri osebe: prva je direktor Inštituta za politični menedžement, dr. Domen Kos, druga je njegov sodelavec na inštitutu dr. Alem Maksuti. Vmes so dali besedo še Zmagu Jelinčiču, ki so ga ujeli na okrogli mizi v organizaciji iste ustanove!

Kaj je IPM

Inštitut za politični mendžement je »think tank, ustanovljen z namenom raziskovanja, razvijanja in aplikativnega delovanja na področju političnega menedžmenta«. Piše na njihovi spletni strani. Verjamem, da korektno opravlja svoje delo in ga ne postavljam pod vprašaj.

V zadnjem letu svojega delovanja se je dodobra prebil v slovenske medije, Kos in Maksuti sta postala zelo redna gosta oddaj, intervjujev in medijskih prispevkov, povezanih s politično analizo.

Na njihovi strani med storitvami, ki jih ponujajo, prebiramo ponudbo za načrtovanje volilnih političnih kampanj in organiziranje volilnih štabov:

Na Inštitutu za politični menedžment (IPM) načrtujemo in izvajamo volilne in druge politične kampanje, tako na nacionalni ravni kot tudi na vseh nižjih ravneh. Svojim klientom pomagamo pri organizaciji in izvedbi kampanj, s katerimi se potegujejo za izvolitev na določeno javno funkcijo. Pri svojem delu prisegamo na celostni pristop in stalno sodelovanje s klientom, ki mu zagotavljamo podporo pri

organizaciji volilnega štaba;

analizi stanja in pripravi politične strategije za nastop na volitvah;

organizaciji in izvedbi dogodkov na terenu (canvasing);

pripravi strategije za komuniciranje z vsemi deležniki v kampanji;

pripravi celostne grafične podobe (CGP);

oblikovanju prepoznavnega branda;

organizaciji in izvedbi kampanje v ”online” okolju in

pripravi strategije za komuniciranje z javnostmi v obdobju po volitvah.

Interesni konflikti in njihovi videzi

Tudi če odštejemo dejstvo, na katerega nenehno opozarjam, da slovenski novinarji kot po tekočem traku za politične analitike vabijo predvsem piarovce, strateške komunikatorje, lobiste ali sodelavce volilnih kampanj, se pravi natanko tiste profile, ki so v potencialnem neposrednem konfliktu interesa in ki lahko seveda s svojim strokovnim mnenjem pokrijejo le majhen del politične analize, bi nas v omenjenem prispevku morala zbegati neznosna količina indicev, ki so preprosto videti, tudi če niso mišljeni, kot promocija omenjenega inštituta.

Seveda lahko dobrohotno predpostavimo, da omenjeni inštitut ni vpleten v aktualno predsedniško kampanjo, četudi na njihovi strani piše, da »svojim klientom zagotavlja široko paleto storitev na področju političnega in strateškega svetovanja. Naročniki naših storitev so različni politični akterji, podjetja, nevladne organizacije, interesne skupine in posamezniki.« Če bi namreč bil vpleten, bi pričakovali, da ga novinar izloči ali da na vpletenost jasno opozori v prispevku.

Toda dejstvo je, da je vzpostavljen najmanj videz takšnega konflikta in da je ta potencialno navzoč. Če je dr. Domen Kos kot direktor bil podpisan kot »Inštitut za politični mendžement«, so njegovega sodelavca dr. Alema Maksutija  – in na njihovi strani sta to prvi dve imeni od treh – predstavili s podpisom »svetovalec za politično komuniciranje, IPM«. Ne vemo, ali so kratico uporabili iz zadrege ali zavoljo ekonomike krajšanja podpisa.

Pomembno je naslednje: novinarju se ni zdelo sporno, da intervjuva kar dva njihova člana.

A to še ni vse. Omenjeni Inštitut je pred meseci ustanovil svojo Akademijo za politični menedžment (APM), ki je gostila okroglo mizo o predsedniških volitvah. Na njej so sedeli nekateri novinarji, ki sicer radi vabijo medse prav omenjeni Inštitut. V prvi vrsti publike je sedel še en kandidat, Zmago Jelinčič, kasneje v prispevku tretja oseba, povabljena pred mikrofon.

Vmes so v prispevek zmontirali še logotip omenjene Akademije in pokazali nekaj scen z omenjenega dogodka. In kot da to ni dovolj, smo na Jelinčiču lahko zagledali še trakec istega inštituta, ki mu visi okoli vratu.

Čisto verjamem, da so si pri IPM zaradi neverjetne in najbrž nenadejane reklame lahko zadovoljno pomencali roke: večje promocije zase in za svoje potencialne kliente si verjetno niso mogli predstavljati. Verjamem sicer, da je novinar Drnovšek morda preprosto zgolj uporabil materiale, ki jih je pridobil 2. junija letos, torej 11 dni nazaj, toda vmes se je glede predsedniških volitev zgodilo še marsikaj. Očitno so tudi stare izjave lahko uporabne.

Drži, bodimo prijazni, verjetno je bila njegova promocija IPM nehotena. Zato nam ostaneta dve neodgovorjeni zadregi: koliko novinarske profesionalnosti je v tem, da vede ali nehote promoviramo ustanove, ki v realnem času ponujajo točno takšne vrste storitve, ki jih ravnokar komentirajo, kar je načelno vprašanje? Drugo zadeva konkreten prispevek, izbiro gostov in elemente, ki kažejo na to, da se novinar niti ni trudil pridobiti različnih mnenj različnih profilov ljudi. Če karikirano pretiravam: še sreča, da IPM medijem ne ponuja še kakšnega tretjega komentatorja. Bali bi se lahko, da bodo na TV Slovenija v istem prispevku dali priložnost še njemu.