Odlazkov medijski pepel

Nemoč ob skrivalnicah medijskega mogotca Martina Odlazka, kot ga najbolj pogosto ob neskritem preziru opišejo z enim označevalcem, njegovem izigravanju zakonov in simultanki z državo, morda najbolje odraža trenutno zaplankanost domače medijske krajine z vsemi bizarnimi posebnostmi vred. To pot lastniškimi.

Tajkun, kot mu pravijo Finance, danes izdaja kup kloniranih revij, in to dokaj uspešno, torej Zarjo namesto Jane, Zvezde namesto Lady, Vklop namesto Stopa, dnevni tabloid Svet24, navzlic medijski prepovedi tudi radio Aktual. Pod okriljem podjetja Media24 trenutno izhajajo še Ekipa SN, Salomonov oglasnik in Dolenjski list ter številne preimenovane druge blagovne znamke nekdanjih Delo Revij. Njihov zmerni uspeh v razmerah hude recesije kaže na dobre svetovalce.

Resignacija in obup

Hobotnica, ki jo je uspel zgraditi, ima tiskarske, komunalne in medijske korenine, razkriva pa prastaro prakso medijske kontrole: najboljša je tista, ki ti omogoča največjo varnost in nedotakljivost skozi lastniško obvladovanje medijev in posledično novinarjev in urednikov.

Danes je Odlazek verjetno med najbolj vplivnimi in najbolj premožnimi Slovenci in čeprav bi državni slabi banki, DUTB, moral vrniti okoli 20 milijonov evrov, je državo osmešil s tem, da namesto dolžnega ravnanja tega ne namerava storiti in preko tretjih oseb strateško kupuje dodatne lastniške deleže, nove nepremičnine in nastavlja ljudi točno tam, kjer bo imel od tega največjo korist.

Včerajšni zapis v zmerom umirjenem Delu priča o obsegu njegovih podjetniških rabot, obenem pa predvsem razkriva jezo in bes novinarjev, kajti ne zdi se, da bi se Odlazku lahko v kratkem skrivil las:

Napovedi, ki smo jih v Delu zapisali pred nekaj meseci, se uresničujejo. Maj je prinesel več stečajev podjetij iz poslovne mreže, s katero je prek družbe Eurofit povezan poslovnež in medijski mogotec Martin Odlazek z družino. Oblasti pa, kot da jim je vseeno.

Rdečim številkam so »podlegla« podjetja Set, Papir Servis, dobra dva tedna prej pa še Korotan, v lastništvu katerega je z desetodstotnim deležem med drugimi Papir Servis. Stečaje so predlagale uprave podjetij, kar ni nepomembno. Eden naših virov namreč trdi, da so stečaji pomemben instrument za zaščito Odlazkovega premoženja, ki izhaja iz poslov skupine Krater. Na ta način naj bi upnike oškodoval za več milijonov, če ne kar več deset milijonov evrov.

V Delu in drugih medijih smo v preteklosti že popisali postopek prenosa denarnega toka in premoženja med podjetji, ki se s spretnimi lastniškimi rošadami pojavljajo zdaj tu, zdaj tam v Odlazkovem poslovnem imperiju. Ko izpolnijo svoj namen, jih lastniki dodobra izpraznijo in ugasnejo. Cilj tega početja je po mnenju našega sogovornika jasen: »Ohranjanje lastništva, nadzora nad denarnimi tokovi in osebnega premoženja.«

Novinar Jan Bratanič je svoj prispevek naslovil s »Koliko milijonov bo Odlazek še speljal upnikom in državi?« in podnaslovom »Odlazek nemoteno nadaljuje poslovni model, po katerem naj bi upnike ogoljufal za več milijonov evrov«. Ni edini, nekateri novinarji, kot je Tomaž Modic, na fenomen Odlazka opozarjajo že celo vrsto let. Zaman.

Moj namen ni kritizirati pristop novinarja Dela ali vsebino pisanja, ampak ju zgolj vzeti za paradigmo nemoči peresa in problematizirati samo vprašanje, kaj sploh sme ali more novinar storiti v takšnem primeru. Najbrž je njegova nesporna in prva dolžnost obveščanje in informiranje javnosti.

A v podobnih situacijah takšna agenda že prinaša s sabo priznanje nemoči: zavedanje, da takšno ravnanje ne bo zadostovalo. Novinar se je odločil za zmerni cinizem in vrednostne presoje (»Oblasti pa, kot da ji je vseeno«), retorična vprašanja, ki signalizirajo indolenco in obup, takšno je naslovno, končno pa tudi za fotografsko opremo članka Jožeta Suhadolnika, na kateri vidimo ti. klonirane edicije Dela Revij s požganimi naslovnicami.

Pod fotografijo je dodan sugestivni podnaslov: »Ko podjetja v Skupini Krater izpolnijo svoj namen, jih dodobra izpraznijo in ugasnejo.«

Upepelitev kot metafora

Situacija z novinarsko odzivnostjo zahteva kompleksnejše razumevanje. Najprej je tu najbrž nerazkrito vprašanje, kaj točno bi morali preostali mediji storiti v odnosu do politike in pravosodnih organov. So storili dovolj, da bi odgovorne resorje in pristojne organe, ministra za kulturo in predsednika vlade opozorili na domnevno izčrpavanje podjetij, izigravanje zakonov in državnih inštitucij, dolgove do davkoplačevalcev? Verjetno so, morda ne vsi.

Naslednja zadrega zadeva znotrajnovinarski kodeks moralnega ravnanja, včasih tudi upor in revolt: če je Odlazek še pred časom zaposloval več kot 1500 ljudi znotraj desetih svojih služb, med večjimi tudi v Papir Servis in tiskarni Set, s tem pa ustvaril več kot 100 milijonov evrov čistih prihodkov od prodaje, je v tem razrezu, sploh znotraj skupine Krater, zaposlenih ne tako malo novinarjev. Vedno lahko rečemo, da imajo smolo: oni so tisti, ki o Odlazku pač ne bodo pisali ali govorili. Ker ne morejo, ker gre za njihovo eksistenco. A na tej točki se razpre tudi naše pričakovanje, ki s takšno pasivnostjo ne moremo biti ravno zadovoljni.

Podobno ne moremo biti zadovoljni z odzivnostjo DNS: pregled stališč društva za leta od 2012 ne pokaže nobene substancialne javne izjave, kakorkoli so te že po sebi načeloma oropane kakšne posebne eficientne moči.

Odlazkova medijska hobotnica je prejkone simptom nemoči države in medijev v nemogočem seštevku obeh: ne bo pomagalo, če pokažemo le na ene ali druge, učinki anemične vdanosti v dogajanje so tako rekoč sinergični in presegajo oboje. Fotografija s požganimi naslovnicami edicij je zato metafora opisane resignacije – ker se ne da nič drugega storiti, ker ni volje na nikogaršnji strani, je bralcem v obupu servirana le še nema podoba ultimativne medijske destrukcije: njihova upepelitev.

Več:

Skrivnostne lastniške perturbacije tudi na Reporterju