Pred Slovenkami in Slovenci je res težavna naloga: ali bodo na naslednjih volitvah množično izbrali stranko Mira Cerarja, tako da bo zmagala in popeljala Slovenijo naprej, ali pa nas več ne bo in se nam obeta povratek v preteklost.
Ker ne želimo v preteklost, seveda že vemo, kaj izbrati, kajne? Podani sum glede avtorja omenjene narcisoidne domislice je enostaven. Misel je na današnji programski konferenci uporabil premier in predsednik tiste stranke, ki je v hudi politični, eksistenčni in obenem črkovalski stiski našla rešitev za to, kako se preobraziti iz stranke enega človeka po imenu v nekaj, kar bo slišati kot stranka politične opredelitve. Rešitev za enigmo SMC poznamo: M kot moderni Miro, C kot centrirani Cerar.
Če je kdo prepričan, da se uspeh neke družbe meri skorajda po njem osebno, po njegovi vlogi v svetu, ima najbrž ob težavah s presojami še kakšne druge, ki zadevajo njegov personalni ali strankarski status. Kajti on je ta človek, on je homo mensura, ki je mera vseh stvari:
Predsednik SMC-ja in vlade Miro Cerar je prepričan, da kot družba ne bomo uspešni, če po naslednjih volitvah ne bodo ostali vodilna stranka, saj bodo na oblasti stranke, ki se vračajo v preteklost in vodijo politiko spopada.
Predsednik vlade zanesljivo ni prvi, ki izreka verzijo »Après nous/moi le déluge”; menda je avtor tega izreka francoski kralj Ludvik XV, da bo ‘za mano sledil potop’, pa si je tudi v slovenski politiki že marsikdo domišljal in kaj podobnega tudi navrgel.
A neka razlika vendar je: Cerar se ima za modrega, skromnega in modernega politika. Takšnega, ki beži od preteklosti, torej tudi od preteklih političnih retorik. Človek se težko odloči, ali velja prepričanje, da mora na volitvah njegova SMC zmagati, sicer se bo zgodila narodna katastrofa, jemati bolj kot rezultat osebne nečimrnosti ob dejstvu, da javnomnenjske ankete njegovi strani kažejo iz meseca v mesec slabše, ali pa morda le načičkane wishful thinking, kjer mogoče zgolj izgoreva v želji, da bi vnovič zmagal na volitvah premo sorazmerno z okoliščino, da nič ne kaže na tak uspeh.
Strožji kriteriji
Popolnoma jasno je, da zaradi obljub po novi politiki, treznosti in modrosti do liderja vladajoče stranke ne moremo gojiti nizkih pričakovanj – pri ocenjevanju morajo zanj veljati strožji vatli, ker to od nas tudi sam pričakuje. Če bi stavek izrekel Janša, bi zamahnili z roko in dejali, da gre za ceneno napihovanje lastne cene, kjer govorca ni treba jemati resno. Podobno velja za garniture številnih drugih domačih liderjev.
Ko pa kaj takšnega meni ali izjavi Cerar, bi nas moralo dvojno skrbeti. Prvič zato, ker je izjavljalec videti na las podoben vsem drugim konkurentom, česar si najbrž niti sam ne želi. Ne psihološko in tudi ne glede na pozicijo svoje izjave: saj je vendar nezamenljiv le takrat, ko je bistveno drugačen od vseh konkurentov na parketu.
In, drugič, od nekoga, ki je politično verodostojnost pretežno gradil na osebni značajski in politični serioznosti, res ne pričakuješ teze o lastni nepogrešljivosti in nezamenljivosti: tovrstnih edinstvenih herojev so polna pokopališča.
Repetitivnost nepogrešljivih
Ne le, da nas brez SMC čaka svetovni potop, nezamenljivost kot stava je nenavadna iz še enega razloga. Ko Cerar ponavlja, da se imamo njemu zahvaliti za sestop iz krize, dejansko imitira vse svoje predhodnike. Mar nista ravno Alenka Bratušek in Janez Janša ponavljala popolnoma iste mantre ves čas svojih mandatov? Se pravi: bolj se igralci menjujejo, bolj je to isti diskurz. Bolj se domnevno spreminja naša politična krajina, bolj je ista. Plus ça change, plus c’est la même chose:
“Naša vlada, ki jo vodi SMC, pa je potegnila Slovenijo iz krize,” je poudaril. “Če ne bomo prevladali na naslednjih volitvah in imeli pravih programskih idej, bodo prevladali tisti, ki so danes zanimivi, ker širijo neresnice in prepir, jutri pa bodo spet uničevali Slovenijo,” je izjavil. Dejal je tudi, da s tem, ko vodijo vlado, vodijo Slovenijo v pravo smer. “Pri tem moramo vztrajati. Vsak dan, vsak mesec in vsako uro je treba delati za ljudi, ne pa se iti volilni boj,” je dodal.
Manihejska perspektiva
Še eno značilnost opazimo v zgornjih stavkih: premier postaja retorično vedno bolj naklonjen črno-belemu slikanju. On je na strani dobrih, pravih, resničnih, konstruktivnih, poštenih, drugi so kajpak na strani zla. Na tisti, kjer se uničuje Slovenijo, kjer se dogajajo neresnice in prepir, kjer se ne dela za ljudi, ampak se dogaja mesarski volilni boj.
Nič novega, razen tega, da je govorica dveh polov na lestvici kontrastov lahko večja ali manjša. Manihejska etika je pričakovani sestavni del prepričanja v danem kontekstu, da mora ljudstvo podpreti Cerarja, sicer je konec z njim, tj. ljudstvom – ostra dihotomija na »nas«, ki prinašamo luč, prihodnost in svobodo, ter »njih«, ki lahko ogrozijo naše plemenite cilje, nujno rezultira v sugestiji, koga je neizbežno in nadvse nujno treba podpreti na volitvah.
Končno je nekako self-defeating na vsa usta kričati, da mora narod na volitvah podpreti prav tebe, sicer se bo zgodilo nekaj hudega, in se obenem obregniti ob vse druge, ki se »gredo volilni boj«. Ta protislovna logika, prignana do konca, se torej glasi podobno temu: »Mi se ne gremo volilnega boja, to prepuščamo drugim. Ampak ko pridejo volitve, morate pač nujno oddati glas samo za nas.«
Nenavadna komoditeta, ki si domišlja, da se politika dogaja v nekem vatiranem vzporednem svetu brez truda konfrontacij, nekakšno pričakovanje ujčkanja in anticipirana užaljenost, če glasovi ne bodo prišli k tistim, ki menijo, da lahko edini Slovenijo porinejo naprej.
Cerar kot medijski borec proti poneumljanju
Očitno je po mnenju Cerarja tri leta nazaj Slovenija imela izjemno srečo. Z izbiro njega. Na volitve se je pripravljal dve leti, nam je večkrat dejal, stranko pa ustanovil točno mesec pred volitvami: 2. junija. No, 7. marca 2015 jo je preimenoval v Stranko modernega centra, da ne bi kdo očital, da je to nominalno stranka enega človeka.
Zdaj se narodu obeta še ena presežna sreča, poslanstvo SMC postaja vedno bolj borba proti poneumljanju Slovencev:
Dodal je še, da vedno bolj čuti del poslanstva SMC-ja in vlade v tem, da ne dovolijo poneumljanja Slovencev – bodisi prek rumenih medijev, s pomočjo ljudi iz ozadja, ki si želijo neumnih državljanov za uresničitev svojih zasebnih interesov. Kot je dejal, je za napredek, vendar pa tehnologija, način informiranja in komunikacije ne smejo poneumljati ljudi.
Diagnoza je lahkotno populistična – in ja, v istem govoru je Cerar poudaril tudi svoj boj proti populizmu. Ni se težko strinjati z oceno, da se nam dogaja medijsko poneumljanje ljudi, vendar bi težko dejali, da je ta fenomen kaj prida povezan z njegovim odkrivanjem. Politična napoved boja proti poneumljanju ljudi zveni nadvse intrigantno, čeprav tudi sumljivo, saj imamo že od pamtiveka ravno politiko na sumu, da je med najbolj vztrajnimi faktorji tega, proti čemur se zdaj viteško dviga premier.
Da bo politika morda zajezila rumenizacijo medijev, je smela napoved – medijski prostor pri nas ni izoliran pojav, ki bi prosto lebdel v zraku in bi ga lahko obravnavali in zdravili izolirano. Glede na slabo delo ministrstva za kulturo pod Cerarjem, ki je pristojno za področje medijev, bi bilo prej iskati soodgovornost za stanje v medijih prav pri tistem, ki se zdaj pritožuje.
Podobno velja za komuniciranje – mar ni ravno te dni zaradi požara v Kemisu premier pokaral državne organe in svoja ministrstva, češ da je z njihovim informiranjem in komuniciranjem izjemno nezadovoljen? Ukrepal pa ni, pričakovanih sankcij ni bilo.
In če smo že pri poneumljanju državljanov, smo ga pri vladi zaznali marsikdaj, nazadnje tudi v projektu Magne, o čemer sem podrobno pisal: nenehna obsedenost s političnimi nasprotniki, ekoteroristi in ljubljanskimi močvirniki, ki so se zarotili proti njej, prej kaže na to, da Cerar res nima največje moralne pravice razpravljati o stupidizaciji kot trendu, ki ga bo zaustavljal.
Njegovo začetno stavo na modrost zadnje leto vedno bolj intenzivno najedajo demoni zlizane retorike delitev in psihopolitike risanja sovražnikov, ki vedno bolj spominjajo na Janševe. Zaenkrat še bolj rezervirano, a trend je opazen.
Več:
Magna, argumenti in zarotniški covfefe
Cerarjev boj do konca: o novi patetični retoriki iskanja sovražnikov
Pesniški surplus:
Jana Kolarič
APRES CERAR LE DÉLUGE (GOVORI MIRO CMERA), sonet
Brez mene potopí se ta država,
imam, na srečo, dovolj pravo veslo …
»Naprej«, glasí se moje novo geslo,
nazaj če šel bi, bi bili v težavah …
Naprej opravljal rad bi tole službo,
saj že naúčil sem se razne finte,
ne zgubljam več smeri skoz’ labirinte …
Z menoj samó v uspešno gremo družbo!
Le kaj vi vsi brez svojega bi Cmere,
ki alfa sem in omega rešitev?!
Pozabimo zdaj skup’ na vse afere,
čim več storit’ je treba do volitev,
da zmagamo. Pomaga tud’ molitev!
Za kikse javno roke si operem …
You must be logged in to post a comment.