Nove službe za razdiralce KPK: o lažnih novicah in vlogi ‘namiga’

V teoriji zmot je znan primer tako imenovanega »nabitega vprašanja«. Če nekoga vprašate »Ali si že prenehal tepsti svojo ženo?«, potem ste ga vnaprej okrivili.

Vaš sogovorec, popolnoma ničesar kriv, bo v razpravi nujno zmagal: če odgovorite z DA, tj. da z zatrjevanjem, da ste jo  prenehali, boste posredno priznali, da ste jo pretepali, četudi ste s tem prenehali. Bi radi ustvarili takšen vtis? No, če odgovorite z NE, potem ste krivi po definiciji: jasno, pretepate svojo ženo.

»Nabita vprašanja« so eden izmed elementov tudi domačega novinarskega diskurza: tistega, ki ga res ne bi smeli ceniti. Sam bi jih uvrstil v kategorijo sugestivnih in namigovalnih tehnik pisanja, pri čemer je kontekst medijskega poročanja največkrat samo en: diskreditirati in osramotiti osebo, kolektiv ali dogodek.

Razdiralka KPK na misiji

Vzemimo enega svežih primerov. Po tistem, ko je zaradi molka politike in predsednika republike po dolgih letih opozarjanja na nepravilnosti in končno mobinga z mesta namestnice predsednika Komisije za preprečevanja korupcije odstopila Alma Maruška Sedlar, je bila v delu novinarske srenje, ki predsednika KPK očitno podpira, deležna številnih šikan. Med drugim celo, da je del homoseksualnega lobija, ki vlada Sloveniji.

Že zadnji naslov v Reporterju je iz prej pojasnjenega vidika maksimalno poveden:

Razdiralka KPK Alma Maruška Sedlar ima za nagrado že novo službo v Beogradu?

Alma Sedlar Reporter nova služba

Članek v Reporterju: za razdiralce KPK nove službe v Beogradu

Zgodbo želi novinar Igor Kršinar torej poglobiti. Ne samo, da je del novinarjev iz malomarnosti ali razlogov senzacionalizma dogajanje v KPK nenehno opisoval v kategorijah »zdrah«, razdora in konfliktov, s čimer je seveda zavestno izenačeval žrtev in tistega, ki ga je ta označila za storilca, po odstopu je bila bivša namestnica označena za »razdiralko KPK«, predvsem po zaslugi strank SDS in SMC pa je Boris Štefanec še danes čvrsto v sedlu. Namig, ki sledi že iz naslova članka, je potem hitro prepoznaven: vse to je Sedlarjeva počela iz drugih razlogov, zdaj je za svoje razdiranje prejela nagrado. V obliki nove službe v Beogradu:

Nekdanja namestnica predsednika KPK Alma Maruška Sedlar, ki je s 1. oktobrom prekinila delovno razmerje v komisiji, naj bi po naših podatkih dobila novo službo v Beogradu.

Natančneje, ukvarjala naj bi se z evropskimi projekti na Balkanu, iz Beograda pa naj bi se vsak vikend vozila domov v Slovenijo. Kaj konkretno bo počela, nam ni odgovorila, prav tako tudi ni znano, kako je prišla do nove službe.

Novinar za svojo trditev, kot vidimo v zapisu, ne ponuja nobene evidence. Da je prišla do nove službe zaradi »razdiranja KPK«, bi moral podkrepiti z dejstvi, pa se tej zahtevi niti ne približa.

Evidencializem in novinarska zadrega

Pred davnimi leti je angleški filozof in matematik W.K. Clifford postavil togo stališče. Po njegovem je »vsakič in povsod napak verjeti karkoli, kar ni utemeljeno na zadostni evidenci.« Kasneje je Stephen Law takšno stališče označil za evidencializem. Seveda, po tem stališču bi za obstoj škratov, čarovnic, jetija in končno Boga potrebovali evidenco, sicer so naša prepričanja o tem povsem zmotna.

Sam sicer vanj ne verjamem, a nam logiko medijskih »govoric« kar dobro pojasni: če kaj, je ta utemeljena na tem, kar je točno nasprotje evidencializma. V primeru novinarja Reporterja se namreč ni zgodilo nič od tega: ne samo, da ne obstaja zadostna evidenca, niti njenega poskusa navedbe ne bomo zasledili. V hipu, ko smo ugotovili, da od začetnega namiga (innuendo) ni ostalo nič, že sledi novi:

Znano je sicer, da se predsednica srbske vlade Ana Brnabić deklarira kot istospolno usmerjena, Sedlarjeva pa je zelo znana v slovenskih LGBT krogih. Po drugi strani pa ni znano, koliko vpliva na njeno novo službo je imela srbska premierka glede na to, da gre za projekte, ki jih financira EU.

Homoseksualnost kot element namiga

Na mestu, ko smo pričakovali dokazila, da se Alma Sedlar res nahaja v Beogradu, o čemer lahko enako utemeljeno dvomimo, oziroma o tem, da je bila za svoje »razdiralno« delovanje poplačana z novo službo v srbski prestolnici, je vzpostavljena še ena vzročna povezava: pri tej novi službi naj bi Sedlarjevi pomagala kar srbska predsednica vlade. Novi namig v seriji je zdaj tale: ker je Ana Brnabić istospolno usmerjena, Sedlarjeva pa je »zelo znana v slovenskih LGBT krogih«, je takšna pomoč očitno del tega, o čemer je pred tem isti tednik že pisal: solidarnostnega in morda še kakšnega delovanja homoseksualnih lobijev. Tokrat očitno ne več slovenskih, ampak mednarodnih.

Opazimo lahko, da so vsi trije namigi (kraj oziroma lokacija službe, nova služba kot plačilo za razdiranje KPK, delo homoseksualnih lobijev) še vedno nezadostni, da bi pojasnili, zakaj je Sedlarjeva domnevno nagrajena z novo službo za svoje domnevno škodljivo delo v komisiji. In ne samo to, če je želel novinar insinuirati, da je Sedlarjeva istospolno usmerjena, takoj vidimo, da je svoj poseg v osebnostne pravice spretno zamaskiral v frazo »zelo znana v slovenskih LGBT krogih«, kar spet lahko štejemo za formo namiga.

Nova24TV in njen dodatek

Ne samo to, Janšev portal  Nova24TV je serijo novinarske taktike namigov iz Reporterja nato še razširil v obliki povzetka »pravovernega« vira. In spet tradicionalno že v naslovu:

Levica vedno poskrbi za svoje: Alma Maruška Sedlar iz KPK prek srbske premierke Brnabićeve do dobro plačane službe v Beogradu?

Alma Sedlar Nova25 srbka premierka

Nova24TV in njena skrb za slovensko levico

Serija neopredeljenosti je zdaj še začinjena z novim podatkom: ne samo, da je Sedlarjeva v Beogradu, da je tam zaradi homoseksualnih povezav z Ano Brnabić, da dela z evropskimi projekti za nagrado po uspešni destruktivni misiji na KPK, temveč za vsem tem stoji levica. S tem so »prvi v službi resnice« na tri ali štiri ohlapno povezane namige na veliko razočaranje Clifforda dodali še četrtega. In res, če je kdo morda upal, da bo tudi ta namig vsaj malce utemeljen, četudi z lažnimi in manipulativnimi razlagami, se je uštel, kajti v besedilu se avtor naslovne trditve sploh ne trudi razložiti. Namesto tega zgolj obnovi zapis Reporterja:

Pred dnevi smo poročali, da je zdaj že nekdanja namestnica predsednika Komisije za preprečevanje korupcije Alma Maruška Sedlar s 1. oktobrom prekinila delovno razmerje v komisiji. Zdaj pa Reporter poroča, da naj bi že dobila novo službo v Beogradu. Če gre verjeti pisanju omenjenega medija, naj bi se v glavnem srbskem mestu po novem ukvarjala z evropskimi projekti na Balkanu, iz Beograda pa naj bi se vsak konec tedna vozila domov v Slovenijo. Reporter Sedlarjevo, ki je znana v slovenskih LGBT-krogih, povezuje s predsednico srbske vlade Ano Brnabić, ki javno priznava, da je istospolno usmerjena. Sicer Reporter navaja, da ni znano, kakšen vpliv je dejansko imela srbska premierka pri podpisu pogodbe Sedlarjeve v novi službi, saj gre za projekte, ki jih plačuje Evropska unija.

Sklep

O tehnikah diskreditacij in sramotitev na podlagi retoričnih namigov sem na tej strani pogosto pisal. Zgornji primer morda od povprečja odstopa po tem, da nam servira pestrejšo in raznorodnejšo paleto njene rabe in da z neverjetno domišljijo, lastno trenutnim razsežnostim epidemije »fake news«, seže vse tja do srbske predsednice. Sedlarjeva je na socialnih omrežjih zapisano zanikala.

Predsednikovo nojevstvo: kako se izmikati v zadevah Sedlar in Mahnič

Nobeno globoko presenečenje ni bilo, ko je predsednik republike po odstopu namestnice predsednika Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) Alme Sedlar postregel z dvema floskulama. Zanj že standardnima in tudi ponovljenima, saj se je namestnica zaradi osebnega šikaniranja in nezakonitega delovanja KPK večkrat obrnila nanj. Prva puhlica zadeva prenos odgovornosti proč od njega, zveni takole:

»Pahor je ponovno poudaril, da je senat KPK edini, od katerega je odvisna verodostojnost, delo in neodvisnost KPK.«

Druga je povezana z razbremenitvijo njegove lastne odgovornosti:

»Nihče ne sme in ne more posegati v delo neodvisnega državnega organa izven svojih pristojnosti.«

Večer Sedlar odstop

Članek v Večeru: naslavljanje na predsednika že v naslovu

Ne moralna, nojevska drža

Vse to že dobro poznamo: Pahor se vsakič umetelno sklicuje na lastno nemoč, da bi svojo že itak minimalistično funkcijo še dodatno razbremenil majhnih odgovornosti. V tem duhu je še doslej tri leta zavračal vsa javna pisma in apele Sedlarjeve, tudi civilne družbe.

Seveda je res, da predsednik nima zakonske podlage za razrešitev Borisa Štefaneca, če bi se že zanjo odločil. A s ponavljanjem te ugotovitve zgolj skriva neko drugo dejstvo: da dogajanja na KPK nikoli in na noben način ni vrednotil, obsodil in se do njega vsebinsko kakorkoli opredelil.

Predsednikova izrečena presoja pač ne bi predstavljala posega v delo te institucije, a so Pahorjevi izgovori ves čas bili na ravni njegovega nojevstva, s katerim se celo hvali kot nekakšno politično modrostjo, ko na ravni praznih označevalcev pogumno prepričuje, da se v konfliktnih situacijah že načeloma ne opredeljuje. Drago Kos kot nekdanji predsednik KPK ima zato prejkone prav, ko je povedal tole: »Pokazalo se je, da predsednikovo neukrepanje pripelje do tega, da odidejo tisti, ki so najmanj krivi za slabo stanje v organizaciji.«

Predsednik le na preizkušnji

Če bo v četrtek mandatno-volilna komisija državnega zbora obravnavala predlog sklepa za razrešitev vodstva KPK, se utegne zgoditi, da bo zakonska možnost za razrešitev Štefaneca vendarle podana. Po četrtem odstavku 22. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. A razmerje moči v parlamentu lepo nariše tisto, kar je najbrž zmagovita formula, zaradi katere se tandem Štefanec-Lamberger tako zelo oklepa svojega stolčka in na dnevni ravni uničuje institucijo: da je namreč nedelujoča KPK v splošnem interesu vseh političnih strani. Da politiki ljubijo Štefaneca zato, da jih pusti pri miru. In morda jim ljubezen vrača z istim pričakovanjem.

Če omenjeni tandem nesporno podpira Janševa SDS, je ključna SMC pri tem razdeljena na dva pola. Za Pahorja je to znova dobitna kombinacija: tako kot se zdaj lahko elegantno sklicuje, da mu zakon prepričuje potezo razrešitve, se bo v primeru pozitivnega rezultata v parlamentu spet skliceval nanj. Da bi imel kakšno svoje stališče, pa od nemoralne neavtoritete ne moremo pričakovati.

Za Mahniča spremni

Včerajšnji torek je bil za predsednika še dodatno naporen dan. Svoj identični argument o nepristojnosti je moral ponoviti kar v dveh odmevnih primerih: najprej glede odstopa Sedlarjeve, nato še v zadevi Mahnič. To je tisti poslanec SDS, ki v imenu predsednika Odbora za obrambo napeljuje k uporabi vojske na meji s Hrvaško s tem, da sklicuje odbor na temo »Pripravljenost slovenske vojske na možne konflikte ob implementaciji arbitražnega sporazuma s Hrvaško«.Po tistem, ko se je Miro Cerar odzval na (tudi) medijsko bojkotirani poziv Alternativne akademije, star pet ali šest dni – z izjemo tednika Mladina. Da se premier in predsednik republike opredelita do tozadevnih nevarnih in hujskaških zlorab vojske.

Prvi je to tudi nedvoumno storil in hkrati »izrazil pričakovanje, da bo jasno stališče v tem primeru zavzel tudi predsednik republike Borut Pahor«. Kar so nekateri novinarji povzeli kot dejanje, ki spada v predsedniško volilno kampanjo, v kateri nastopa tudi kandidatka SMC. Ker velja, da se Pahor ne opredeljuje do ravnanj vlade in tudi premier ne do predsednika, bi to lahko celo držalo.

Znova nepristojen

Pahorjeva reakcija istega dne v zadevi Mahnič je bila povsem analogna tisti iz zadeve Sedlar, razglasil je lastno nepristojnost:

Pahor izpostavlja: »Odločitev o sklicu seje, določitvi dnevnega reda in vsebini točk so v izključni pristojnosti odbora oziroma državnega zbora kot samostojne veje oblasti.«

Vendar je tokrat bežanje od odgovornosti in kompetenc organizirano v obliki »red herringa«: se pravi, da ne odgovarja na osnovno vprašanje. Nihče ga ni spraševal po tem, v čigavi pristojnosti je sklic odborov v parlamentu. Za božjo voljo: govorimo o nevarni hujskaški retoriki in implicitnih namigih, ki lahko po načelih samouresničujoče se prerokbe vodijo do resnih zaostritev. Je res prehudo pričakovati, da bi slovenski mediji končno enkrat jasno prepoznali Pahorjevo izmikanje? In ne le to, predsednik je svoj retorični »red herring« nadaljeval še v drugo smer:

Pri tem je izjavil, da to povsem spoštuje in dodal, da je že večkrat pred tem poudaril, da je bil sporazum o določitvi meje določen na miren način, na istega pa mora biti ta tudi uveljavljen.

Oziroma, citirano po Siolu, z dodanim stavkom:

»Sporazum o načinu določitve meje med državama je bil dosežen po mirni poti in po mirni poti mora biti tudi uveljavljen. Uporabo sile izključuje.«

Seveda ni zgodba, na kakšen način je bil sporazum uveljavljen, govorimo o obsodbi nespametne politične poteze napihovanja možnega vojaškega zaostrovanja. Tudi ne gre za to, da bi kdo mislil, da sporazum vključuje uporabo sile – tole je že resno Pahorjevo podcenjevanje državljanskega intelekta, podvrženo spretnemu izmikanju temu, da bi se opredelil.

Pahorjev univerzalizem kot taktika

In potem sledi še ena retorična manipulacija, tokrat na še tretji način:

Po besedah Pahorja je v interesu tako Slovenije kot tudi Hrvaške, da se vzdržita vsakih izjav ali postopanj, ki bi lahko poslabšale odnose, saj je le na takšen način mogoče uveljaviti razsodbo arbitražnega sodišča o določitvi meje.

Ni mogoče poočitati, da izjava v danem kontekstu ni smiselna, a takoj prepoznamo moralno dilemo: če obstajajo izjave in dejanja, ki lahko poslabšajo odnose, in Mahničevo dejanje je zanesljivo takšno, potem razprava o »interesu« obeh držav ni relevantna za obsodbo takšnega dejanja. Dejansko je spet plasirana kot nasprotje temu, njej v izogib. Oziroma: če obsojamo ali svarimo pred dejanji v razredu X, potem bi morali obsoditi tudi dejanje A, če spada v ta razred.

Lepota prevare je v tem: Pahorju neobsodbe neposredno ne moremo očitati, saj obsodba X vselej implicira obsodbo A, a v tem je tudi keč: po stari navadi se rad skrije za splošnost trditev. Kar pomeni, da ne obsoja partikularnih sodb ali dejanj, temveč izreka stališča generalno. S tem pa, kajpak, ubeži »zameri« naslovnika, v tem primeru stranke SDS in njihovega poslanca. Zelo pričakovano in na ravni njegovega standardnega ekvidistanciranja od ti. levih in desnih.

Ne moralna, ne politična, ne vojaška

S strani nekaterih intelektualcev nepričakovano podprto stališče, češ da Pahorjevo zavračanje vloge moralne avtoritete po sebi ni nekorektna gesta, celo pohvalna, z vsakim dnevom dobiva svoje nove katastrofalne dimenzije. Ker predstavlja dodatni alibi za njegovo varanje.

Preprosteje povedano: vselej lahko ostaja varno skrit v svojem pristanu formalističnega sklicevanja na svoje nekompetence. Na ravni zakona mu ne morete očitati neposredno, da ni posredoval v zadevi Sedlar ali Mahnič. Ampak od to naredi korak naprej v suspenz slehernega mnenja, obsodbe, svarila, s čimer vedno znova ilustrira, kam pelje njegov premišljeni kredo, da ne bo in ne želi biti moralna avtoriteta. V resnici dodatno dokazuje za nazaj, da nikoli ni želel biti. In tu je, priznajmo, res konsistenten.

Maksima, ki omogoča flirt

No, bodimo natančni, predsednik največkrat ne želi biti niti politična ali vojaška. Kar je tako rekoč že razvil v splošno maksimo, ki ji sledi:

Ne izražaj svojih prepričanj o delu neodvisnih institucij, politiki, dogajanju v parlamentu ali na vladi, vojaškem hujskaštvu, nestrpnosti in ničemer, kjer bi se lahko kateri od strani zameril.

Najbrž je edini predsednik države na svetu, ki se ne pritožuje nad mankom svojih kompetenc. Njemu tak manko silovito ustreza. In moramo mu priznati: po tistem, ko je izpraznil in degradiral svojo funkcijo, je opravil še s tisto drugo, »nenapisano«, da bi namreč moral biti zgled, klic razuma, moralna avtoriteta. S tem je dobesedno zavrnil vsa pričakovanja, ki jih imamo do te funkcije. Le zato, da bi se lahko v miru predal flirtu, svojim delfinčkom in sončenju na plaži z državljani.

Več:

Pahor pomaga degradirati predsedniško funkcijo: ne želi biti moralna avtoriteta

O moralni avtoriteti predsednika republike: odgovor Matevžu Krivicu

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

PREDSEDNIKOVO NOJEVSTVO (GOVORI PAHORJEVA BARBIKA)

Da vtikal bi se v parlament in vlado?
Saj gruča drugih že dovolj ju pika,
na meni je, da dobro se – izmikam.
Ne boste me, na glavo nisem ‘pado’!

Nakladam naj o delu institucij?
Zakaj bi kompliciral si življenje,
če lažje zamolčat’ je svoje mnenje?!
In folk naš ne želí si revolucij …

Odkrit bom z vami – konec sprenevedanj:
utrip sem ljudstva zdavnaj že izmeril,
zdaj pazim, da se mu ne bom zameril.

Sprašujete, kaj sploh mi še ostane …
Serviram raje puhlice neslane,
delfinčke, flirt in supanje sred’ Bleda!

Spori na KPK in medijska politika ekvidistance

Predstavljajmo si za trenutek, da vrhovnega poveljnika slovenske vojske, predsednika Boruta Pahorja, obvestijo o mobingu, ki se odvija v odnosu načelnika generalštaba slovenske vojske do njegove namestnice. Obvestila ga je namestnica, očitno obupana, načelnika pa ob mobingu obtoži še kupa nepravilnosti in omejevanja pri opravljanju njenih nalog.

Ker je situacija postala nevzdržna, se je že v drugo obrnila na Pahorja,  le da ji je ta v pisni obliki odgovoril: »Spoštovani, prejmite moje pismo kot poziv k uspešnemu delovanju slovenske vojske.«

Kaj bi dejali na tak odziv? Seveda: da je pahorjansko popolnoma deplasiran, slep in gluh. Pretvarjajoč se, da težave ni, nek od realnosti odtujeni wishful thinking. Morda bi vrhovni poveljnik slovenske vojske celo zavzdihnil, naj ga nehajo nadlegovati z malenkostmi med košnjo trave in pleskanjem ograje.

Vrhovni poveljnik in KPK

Ko se je Pahor odzval na javno pismo, ki mu ga je poslala namestnica Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) Alma Sedlar, se je pripetilo prav to: slednja je spregovorila o mobingu in o tem, da jo predsednik Boris Štefanec že od nastopa funkcije skuša onemogočati in izločati iz procesov dela. Pahorjev odziv je bil lakoničen, začne se s stavkom »Sprejmite, prosim, to pismo kot poziv k uspešnemu delovanju komisije pri preprečevanju korupcije«, nato ponudi nekaj floskul o »visokih pričakovanj javnosti glede pomembnega poslanstva KPK«.

Nakar si previdno umije roke: »Komisija za preprečevanje korupcije je samostojen in neodvisen državni organ, ki samostojno izvršuje pristojnosti in opravlja zakonsko določene naloge. Pri tem nima nihče pravice posegati v vaše pristojnosti«, saj bi, tako dodaja, »to bilo v nasprotju z neodvisnostjo KPK. Za to je v celoti pristojen in odgovoren senat komisije.«

KPK klinično mrtva Delo

Morda res obstaja razlika med prvo in drugo situacijo, vendar je ta neznatna: člane senata KPK je imenoval Pahor, lahko jih tudi razrešuje. Sedlarjeva ga ni prosila za zakonsko podprto podporo, temveč verjetno bolj za moralno. In je ni dobila. Na očitke o mobingu je prejela zgolj Pahorjev »Več sreče prihodnjič«.

Žal ne nenavadno, toda Pahorjeve ležernosti v odzivu nihče od medijev ni posebej podčrtal. Se je niti dotaknil, zato ne vemo, ali jo je kdo sploh zaznal. Še več, Sedlarjeva na koncu ni bila deležna odgovora – slednjega je predsednik poslal kar tistemu, ki je obtožen mobinga, ne tistemu, ki se pritožuje. Netaktnost in nesenzibilnost par excellence, ki dajeta slutiti, da se ne bo v prihodnje, tako kot v preteklosti, odzval na popolnoma nič.

Previdna indiferenca in drža vseenosti, ki jo pri predsedniku žal že dovolj dobro poznamo. Po drugi strani je, ker se je na vse kriplje ob vseh pomislekih zavzemal za imenovanje Štefaneca, bilo tudi mogoče pričakovati, da se bo tako ali drugače postavljal svoji izbiri v bran. Ali kakor je po njegovem odzivu komentirala Sedlarjeva: »Očitno je predsednik Pahor zadovoljen z delom Štefaneca«.

Zdrahe in tožibabe

Če se za trenutek obujemo v čevlje namestnice KPK, zamišljena situacija ne bo zavidljiva: postopajmo dobrohotno in si predstavljajmo, da Sedlarjeva v resnici doživlja vse, kar pravi, ker nimamo razlogov, da ji ne verjamemo. Ob javnih navedbah, da doživljate mobing, pa v zameno dobite medijske naslove, kot so:

»Na KPK znova zdrahe« (Teletekst RTV SLO)

»Sedlarjeva je Štefaneca zatožila Pahorju: Blokiral naj bi delo KPK« (Reporter)

»V KPK se gledajo postrani« (Primorske novice)

Sedlar Primorske gledajo postrani

Ker res nimate dobrih razlogov ne verjeti v besede namestnice, boste naslednjič krepko premislili, ali se vam opozarjanje na težave sploh kakorkoli splača. Novinarska »post-produkcija« bo največkrat vaš napor obveščanja javnosti prevedla v senzacionalizma lačne ekvidistancirajoče premisleke, v skiciranje nekakšnega gladiatorskega boja, kjer si publika želi čim več krvi in ji je popolnoma vseeno, čigave. Ali vsaj, v moralizirajoče distanciranje, češ kakšne igre v peskovniku, kakšni osebni obračuni.

Bog ne daj, da bi medije zanimala dejstva in bi se glede njih potrudili, smisel in cilj tičita nekje drugje: v suspenzu resnice, ki ga zahteva tabloidni pristop risanja nekakšnih zdrah in kravala, kjer so vsi vpleteni že po definiciji pristopa enako krivi in enako grešni; pomembna je zgolj psihoekonomija ugodja, s katero je treba streči bralcu, gledalcu ali poslušalcu, ki bo ugotavljal, kako nekaj ne deluje, ker so, takole počez izmerjeno, enako odgovorni vsi vpleteni.

Štefanec in njegova protislovja

Čeprav je sprva obljubil drugače, se je včeraj predsednik KPK odločil zanikati svojo ponedeljkovo napoved, češ da se bo do odločbe informacijske pooblaščenke vzdržal komentiranja. Sklical je novinarsko konferenco in na njih postregel s kar nekaj protislovji. Na nekatera je kasneje v odzivu opozorila že namestnica, a je njegov demanti, objavljen na njenem blogu, obtičal bolj v novinarskih predalih. Naj jih nekaj naštejem.

Prvič, Štefanec je namestnici očital dostopanje do dokumentov, do katerih ne bi smela dostopati. S tem  naj bi ravnala nezakonito. Dodatno ji je očital odpiranje personalnih map. Morda ima prav, morda ne, kajti zlahka si predstavljam, da personalne mape tehnično v obliki datotek niso ločene od celotne dokumentacije, kar verjetno pomeni, da nekdo, ki odpira dosjeje, ne bo vedel, kaj točno bo v njih našel. Toda to morda ni posebej pomembno: Sedlarjeva je v resnici dostopala do dokumentov točno v skladu z dostopnimi pravicami, ki jih je dodelil Štefanec. Noben poprejšnji apel ali navodilo ni obstajalo, ki bi to prepovedovalo. Namestnica s tem ni storila ničesar narobe, odvzeti dostop do dokumentov pa pomeni nekaj takega, kot če bi avtomehaniku odvzeli vso orodje: v svoji pisarni lahko igra le še fikus.

Drugič, Štefanec je priznal, da je dne 12.10.2015 omejil dostop vsem članom senata in dvakrat poudaril, da s tem tudi sebi. To preprosto pomeni, da je spoznal, da je bil pred tem v prekršku – vsaj po njegovi interpretaciji – tudi sam. Ker v resnici ne vemo, do katerih datotek je postopal sam (po metodologiji sledljivosti je očitno naročil, da se razišče, kdaj in kako je dostopala zgolj namestnica) in drugi namestnik, nimamo ustreznega kriterija, po katerem bi lahko izmerili, v čem bi naj bila nezakonitost v ravnanju namestnice in v čem se njeno ravnanje razlikuje od njegovega.

Tretjič, iz odredbe, ki jo je izdal 9.10.2015, nikakor ne sledi, da bi držalo, da je sebi res prepovedal dostop do dokumentov. Nasprotno, dikcija te odredbe pravi, da zanj ne velja nobena omejitev dostopa. Povedano drugače: Štefanec je v čistem protislovju – hkrati pravi, da je sebi odvzel dostop in hkrati pravi, da ga sebi ni – ter je javnosti morda celo lagal.

Četrtič, predsednik KPK je trdil, da je prepoved uvedel zaradi varovanja osebnih podatkov in še zlasti domnevnega pregledovanja tistih podatkov, ki so še posebej varovani. Toda na informacijo pooblaščenko se je obrnil šele po tistem, ko je že izdal odredbo, oziroma šele po javnem pismu namestnice. S tem je priznal, da formalne osnove za svoje dejanje sploh ni imel in da je odločitev o prepovedi dostopa bila izpeljana arbitrarno.

Petič, Štefanec je v ponedeljek povedal, da njegova komisija deluje povsem normalno in dobro. Vendar, kot pravi že Sedlarjeva, takšne ocene ne potrjuje podatek o tem, da je iz komisije v zadnjih dveh letih odšlo že 20 sodelavcev, kar je približno polovica vseh. Bizarno, toda informacijo je taponedeljek v svojem prvem odzivu na pismo namestnice podal kar sam predsednik komisije, in to v kontekstu, s katerim je želel zavreči trditve, da ljudje iz komisije odhajajo:

Na KPK zanikajo tudi nesorazmerno število odhodov iz njihovih vrst, tako jih je v preteklih dveh letih po njihovih podatkih zapustilo 20 sodelavcev, zaposlili pa so 22 novih.

To je približno tako, kot če bi v domačem ribniku imeli 100 krapov, od katerih bi jih 50 poginilo. Na vprašanje, ali v vašem ribniku krapi umirajo, pa bi dejali, da to res ne more držati, ker jih imate še vedno 100, saj ste teh 50 nadomestili z novimi.

Šestič, Štefanec je na včerajšnji novinarski konferenci povedal, da mora zaščititi svoje sodelavce in zato ne bo govoril o tem, ali so vpleteni v kakšne kazenske postopke. Boj proti korupciji si torej predstavlja kot obrambo tistih, ki so v postopkih. Izpadlo je, da s tem ščiti morda kar samega sebe: današnji Dnevnik poroča, da je tudi on sam med osumljenimi v predkazenskem postopku.

Štefanec Dnevnik osumljen

Res škoda, da mediji niso znali ali želeli opozoriti na navedena protislovja.