::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Predsednikovo nojevstvo: kako se izmikati v zadevah Sedlar in Mahnič

Nobeno globoko presenečenje ni bilo, ko je predsednik republike po odstopu namestnice predsednika Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) Alme Sedlar postregel z dvema floskulama. Zanj že standardnima in tudi ponovljenima, saj se je namestnica zaradi osebnega šikaniranja in nezakonitega delovanja KPK večkrat obrnila nanj. Prva puhlica zadeva prenos odgovornosti proč od njega, zveni takole:

»Pahor je ponovno poudaril, da je senat KPK edini, od katerega je odvisna verodostojnost, delo in neodvisnost KPK.«

Druga je povezana z razbremenitvijo njegove lastne odgovornosti:

»Nihče ne sme in ne more posegati v delo neodvisnega državnega organa izven svojih pristojnosti.«

Večer Sedlar odstop

Članek v Večeru: naslavljanje na predsednika že v naslovu

Ne moralna, nojevska drža

Vse to že dobro poznamo: Pahor se vsakič umetelno sklicuje na lastno nemoč, da bi svojo že itak minimalistično funkcijo še dodatno razbremenil majhnih odgovornosti. V tem duhu je še doslej tri leta zavračal vsa javna pisma in apele Sedlarjeve, tudi civilne družbe.

Seveda je res, da predsednik nima zakonske podlage za razrešitev Borisa Štefaneca, če bi se že zanjo odločil. A s ponavljanjem te ugotovitve zgolj skriva neko drugo dejstvo: da dogajanja na KPK nikoli in na noben način ni vrednotil, obsodil in se do njega vsebinsko kakorkoli opredelil.

Predsednikova izrečena presoja pač ne bi predstavljala posega v delo te institucije, a so Pahorjevi izgovori ves čas bili na ravni njegovega nojevstva, s katerim se celo hvali kot nekakšno politično modrostjo, ko na ravni praznih označevalcev pogumno prepričuje, da se v konfliktnih situacijah že načeloma ne opredeljuje. Drago Kos kot nekdanji predsednik KPK ima zato prejkone prav, ko je povedal tole: »Pokazalo se je, da predsednikovo neukrepanje pripelje do tega, da odidejo tisti, ki so najmanj krivi za slabo stanje v organizaciji.«

Predsednik le na preizkušnji

Če bo v četrtek mandatno-volilna komisija državnega zbora obravnavala predlog sklepa za razrešitev vodstva KPK, se utegne zgoditi, da bo zakonska možnost za razrešitev Štefaneca vendarle podana. Po četrtem odstavku 22. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. A razmerje moči v parlamentu lepo nariše tisto, kar je najbrž zmagovita formula, zaradi katere se tandem Štefanec-Lamberger tako zelo oklepa svojega stolčka in na dnevni ravni uničuje institucijo: da je namreč nedelujoča KPK v splošnem interesu vseh političnih strani. Da politiki ljubijo Štefaneca zato, da jih pusti pri miru. In morda jim ljubezen vrača z istim pričakovanjem.

Če omenjeni tandem nesporno podpira Janševa SDS, je ključna SMC pri tem razdeljena na dva pola. Za Pahorja je to znova dobitna kombinacija: tako kot se zdaj lahko elegantno sklicuje, da mu zakon prepričuje potezo razrešitve, se bo v primeru pozitivnega rezultata v parlamentu spet skliceval nanj. Da bi imel kakšno svoje stališče, pa od nemoralne neavtoritete ne moremo pričakovati.

Za Mahniča spremni

Včerajšnji torek je bil za predsednika še dodatno naporen dan. Svoj identični argument o nepristojnosti je moral ponoviti kar v dveh odmevnih primerih: najprej glede odstopa Sedlarjeve, nato še v zadevi Mahnič. To je tisti poslanec SDS, ki v imenu predsednika Odbora za obrambo napeljuje k uporabi vojske na meji s Hrvaško s tem, da sklicuje odbor na temo »Pripravljenost slovenske vojske na možne konflikte ob implementaciji arbitražnega sporazuma s Hrvaško«.Po tistem, ko se je Miro Cerar odzval na (tudi) medijsko bojkotirani poziv Alternativne akademije, star pet ali šest dni – z izjemo tednika Mladina. Da se premier in predsednik republike opredelita do tozadevnih nevarnih in hujskaških zlorab vojske.

Prvi je to tudi nedvoumno storil in hkrati »izrazil pričakovanje, da bo jasno stališče v tem primeru zavzel tudi predsednik republike Borut Pahor«. Kar so nekateri novinarji povzeli kot dejanje, ki spada v predsedniško volilno kampanjo, v kateri nastopa tudi kandidatka SMC. Ker velja, da se Pahor ne opredeljuje do ravnanj vlade in tudi premier ne do predsednika, bi to lahko celo držalo.

Znova nepristojen

Pahorjeva reakcija istega dne v zadevi Mahnič je bila povsem analogna tisti iz zadeve Sedlar, razglasil je lastno nepristojnost:

Pahor izpostavlja: »Odločitev o sklicu seje, določitvi dnevnega reda in vsebini točk so v izključni pristojnosti odbora oziroma državnega zbora kot samostojne veje oblasti.«

Vendar je tokrat bežanje od odgovornosti in kompetenc organizirano v obliki »red herringa«: se pravi, da ne odgovarja na osnovno vprašanje. Nihče ga ni spraševal po tem, v čigavi pristojnosti je sklic odborov v parlamentu. Za božjo voljo: govorimo o nevarni hujskaški retoriki in implicitnih namigih, ki lahko po načelih samouresničujoče se prerokbe vodijo do resnih zaostritev. Je res prehudo pričakovati, da bi slovenski mediji končno enkrat jasno prepoznali Pahorjevo izmikanje? In ne le to, predsednik je svoj retorični »red herring« nadaljeval še v drugo smer:

Pri tem je izjavil, da to povsem spoštuje in dodal, da je že večkrat pred tem poudaril, da je bil sporazum o določitvi meje določen na miren način, na istega pa mora biti ta tudi uveljavljen.

Oziroma, citirano po Siolu, z dodanim stavkom:

»Sporazum o načinu določitve meje med državama je bil dosežen po mirni poti in po mirni poti mora biti tudi uveljavljen. Uporabo sile izključuje.«

Seveda ni zgodba, na kakšen način je bil sporazum uveljavljen, govorimo o obsodbi nespametne politične poteze napihovanja možnega vojaškega zaostrovanja. Tudi ne gre za to, da bi kdo mislil, da sporazum vključuje uporabo sile – tole je že resno Pahorjevo podcenjevanje državljanskega intelekta, podvrženo spretnemu izmikanju temu, da bi se opredelil.

Pahorjev univerzalizem kot taktika

In potem sledi še ena retorična manipulacija, tokrat na še tretji način:

Po besedah Pahorja je v interesu tako Slovenije kot tudi Hrvaške, da se vzdržita vsakih izjav ali postopanj, ki bi lahko poslabšale odnose, saj je le na takšen način mogoče uveljaviti razsodbo arbitražnega sodišča o določitvi meje.

Ni mogoče poočitati, da izjava v danem kontekstu ni smiselna, a takoj prepoznamo moralno dilemo: če obstajajo izjave in dejanja, ki lahko poslabšajo odnose, in Mahničevo dejanje je zanesljivo takšno, potem razprava o »interesu« obeh držav ni relevantna za obsodbo takšnega dejanja. Dejansko je spet plasirana kot nasprotje temu, njej v izogib. Oziroma: če obsojamo ali svarimo pred dejanji v razredu X, potem bi morali obsoditi tudi dejanje A, če spada v ta razred.

Lepota prevare je v tem: Pahorju neobsodbe neposredno ne moremo očitati, saj obsodba X vselej implicira obsodbo A, a v tem je tudi keč: po stari navadi se rad skrije za splošnost trditev. Kar pomeni, da ne obsoja partikularnih sodb ali dejanj, temveč izreka stališča generalno. S tem pa, kajpak, ubeži »zameri« naslovnika, v tem primeru stranke SDS in njihovega poslanca. Zelo pričakovano in na ravni njegovega standardnega ekvidistanciranja od ti. levih in desnih.

Ne moralna, ne politična, ne vojaška

S strani nekaterih intelektualcev nepričakovano podprto stališče, češ da Pahorjevo zavračanje vloge moralne avtoritete po sebi ni nekorektna gesta, celo pohvalna, z vsakim dnevom dobiva svoje nove katastrofalne dimenzije. Ker predstavlja dodatni alibi za njegovo varanje.

Preprosteje povedano: vselej lahko ostaja varno skrit v svojem pristanu formalističnega sklicevanja na svoje nekompetence. Na ravni zakona mu ne morete očitati neposredno, da ni posredoval v zadevi Sedlar ali Mahnič. Ampak od to naredi korak naprej v suspenz slehernega mnenja, obsodbe, svarila, s čimer vedno znova ilustrira, kam pelje njegov premišljeni kredo, da ne bo in ne želi biti moralna avtoriteta. V resnici dodatno dokazuje za nazaj, da nikoli ni želel biti. In tu je, priznajmo, res konsistenten.

Maksima, ki omogoča flirt

No, bodimo natančni, predsednik največkrat ne želi biti niti politična ali vojaška. Kar je tako rekoč že razvil v splošno maksimo, ki ji sledi:

Ne izražaj svojih prepričanj o delu neodvisnih institucij, politiki, dogajanju v parlamentu ali na vladi, vojaškem hujskaštvu, nestrpnosti in ničemer, kjer bi se lahko kateri od strani zameril.

Najbrž je edini predsednik države na svetu, ki se ne pritožuje nad mankom svojih kompetenc. Njemu tak manko silovito ustreza. In moramo mu priznati: po tistem, ko je izpraznil in degradiral svojo funkcijo, je opravil še s tisto drugo, »nenapisano«, da bi namreč moral biti zgled, klic razuma, moralna avtoriteta. S tem je dobesedno zavrnil vsa pričakovanja, ki jih imamo do te funkcije. Le zato, da bi se lahko v miru predal flirtu, svojim delfinčkom in sončenju na plaži z državljani.

Več:

Pahor pomaga degradirati predsedniško funkcijo: ne želi biti moralna avtoriteta

O moralni avtoriteti predsednika republike: odgovor Matevžu Krivicu

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

PREDSEDNIKOVO NOJEVSTVO (GOVORI PAHORJEVA BARBIKA)

Da vtikal bi se v parlament in vlado?
Saj gruča drugih že dovolj ju pika,
na meni je, da dobro se – izmikam.
Ne boste me, na glavo nisem ‘pado’!

Nakladam naj o delu institucij?
Zakaj bi kompliciral si življenje,
če lažje zamolčat’ je svoje mnenje?!
In folk naš ne želí si revolucij …

Odkrit bom z vami – konec sprenevedanj:
utrip sem ljudstva zdavnaj že izmeril,
zdaj pazim, da se mu ne bom zameril.

Sprašujete, kaj sploh mi še ostane …
Serviram raje puhlice neslane,
delfinčke, flirt in supanje sred’ Bleda!

%d bloggers like this: