Proizvajanje lažnih novic o odločitvi Sodišča EU: kako so nam lagali

Nas morda velik del vladajoče politike že drugi dan debelo zavaja s podatkom o tem, da je včerajšnja odločitev Sodišča Evropske unije hvalevredno in naši državi naklonjeno dejanje, četudi menda ni pristojno v primeru slovenske tožbe proti Hrvaški glede arbitraže, a je obenem sodišče »potrdilo, da je arbitražna razsodba veljavna in zavezujoča«? Kar bi nas moralo, ker si uveljavitve razsodbe pač želimo, neizmerno razveseliti?

Ne, ta podatek, ki so ga gladko in brez zadržka zapisovali slovenski mediji, vključno s stališčem zunanjega ministra Mira Cerarja, češ »da je sodišče izrecno pritrdilo, da je arbitražna odločba zavezujoča in veljavna in jo morata obe državi izpolniti«, je popolna lažna novica.

cerar sodišče eu

Cerar s svojim zmagovitim stavkom iz sporočila za javnost

Poskusim bom na kratko pokazati, kdo vse nas je zavajal, hote ali ne, in kako so pri tem sodelovali nekateri glavni mediji.

Kaj je povedal Cerar

Medijski spin Mira Cerarja je bil uspešen le tako dolgo, dokler si javnost na spletu ni sama pogledala sodbe Sodišča Evropske unije in medijskega sporočila, ki ga je spremljalo. Na svoji začetni konferenci je zunanji minister, prej predsednik vlade, večkrat ponovil svoje navdušenje in pri tem izključno izhajal iz medijske izjave sodišča, pri tem pa variiral stavke, kot so »To je še en dokaz, da je imela Slovenija ves čas prav, da mora tudi Hrvaška izvršiti arbitražno odločbo« in »To je jasen signal, da je treba arbitražo implementirati na obeh straneh.«

V poročilih POP TV, sploh pri Ediju Pucerju v večerni oddaji, je sicer že moral odgovarjati na zoprno vprašanje, kje je mogoče v sodbi zaslediti kakršenkoli stavek s stališčem o nujnosti implementacije razsodbe – priznal je, da ga ni, v oddaji Svet na Kanalu A pa se je že moral prikloniti izjavi Andreja Plenkovića, ki je na to, da ga ni, upravičeno opozoril:

»Je pa res, da sodišče v tej sodbi, in tu ima g. Plenković prav, ne obravnava vprašanja arbitraže.«

Po tistem, ko je Cerar sam posredno potrdil, da za svojo energično ugotovitev nima podlage v sodbi, mu je v rokah ostal le še komunike sodišča in osamljeni stavek v njem, s katerim je mahal na začetni tiskovni konferenci – o njem v drugem delu tega zapisa.

Kaj je povedal Pahor

Predsednik Pahor, sicer oče arbitražnih poskusov, je v svojem nagovoru na sprejemu za diplomatski zbor ob pričetku novega leta včeraj na podoben način miril strasti, češ sodišče v sodbi obe državi poziva k implementaciji razsodbe:

»Glede tega sosednja in prijateljska Hrvaška še ni pripravljena spoštovati sprejetih obveznosti, vendar sem prepričan, da se bo to prej ali slej zgodilo. Današnja odločitev Evropskega sodišča nič ne spreminja. Sodišče v sodbi obe državi poziva, da implementirata razsodbo.«

Ta trditev ne drži in jo je zanikal že sam Cerar. Ni res, da bi sodišče v sodbi pozivalo k implementaciji česarkoli.

Kaj je povedala Maja Menard

In ne le Cerar in Pahor, tudi slovenska agentka Maja Menard je v osrednjem dnevniku TV Slovenija takole komentirala odločitev:

»Današnja odločitev sodišča izrecno poziva obe državi članici, da arbitražno razsodbo implementirata, uzakonita in izvršita odločbo arbitražnega sodišča.«

Tudi ta podobna trditev niti malo ne drži, k temu sodišče ne poziva, še najmanj izrecno – in tega na tem mestu ne bom dokazoval, ker je takoj razvidno vsakomur, ki je sodbo pogledal, a hkrati ob tem upoštevam še dejstvo, da ga je posredno priznal sam Cerar.

Maja Menard sodišče rtv

Slovenska agentka s svojo interpretacijo: težko je priznati poraz

Kaj je povedal Damjan Kukovec

Profesor na Pravni fakulteti Middlesex v Londonu je za RTV Slovenija presenetljivo pojasnjeval, da je res »pozitivna stran, da sodišče poziva k izvršitvi arbitražne odločbe« in k temu dodal, da je to bolj tolažba za Slovenijo, saj za Hrvaško ne predstavlja nobene obveznosti.

Le kje je v sodbi ali v sporočilu za javnost našel podlago za svojo trditev?

Kaj je povedala Janja Hojnik

Profesorica prava Evropske unije na Pravni fakulteti v Mariboru je, kot piše RTV Slovenija, odločitev sodišča označila za pričakovano:

»Poziv sodišča Sloveniji in Hrvaški, da morata storiti vse potrebno za izvršitev arbitražne razsodbe, pa je po njenem mnenju ‘največ, kar smo lahko dobili’«.

Kasneje je v večernih oddajah že ubrala pot distanciranja, češ da se je dopoldne prenaglila, saj sodbe menda še ni poznala. A pri svojem popravku posebej določna ni bila.

Ostal jim je press release

Nekakšen tihi konsenz v javnosti okoli začetnega stališča, s katerim je stregel Cerar dopoldne, je počasi obarval poročanje številnih medijev, ki so se kar vdali v usodo in zdaj dokazovali, kako pomemben da je stavek v sporočilu za javnost. Na Pucerjevo opozorilo, da si z njim najbrž ne bi smeli prav dosti pomagati, saj vendar ne mora biti odločilen, je Ernest Petrič, sonastopajoči v večerni oddaji 24ur.com, lapidarno odvrnil:

»In ta press release je pomemben, ker je press release tega sodišča.«

Stavek, na katerega se je Cerar z vso silo obesil, je na koncu obveljal za kronski dokaz temu, da je sodišče »jasno zapisalo, da morata storiti vse potrebno za izvršitev arbitražne sodbe«. In še: v tistem stavku, ki mu je prirasel k srcu, je navzoča »dodatna argumentacija, ki potrjuje, da smo imeli vseskozi prav«, kot je povedal zunanji minister. In kaj natančno piše v tem stavku?

Usodni stavek

Z njim so včeraj do onemoglosti mahali, glasi pa se:

»Nazadnje je Sodišče – potem ko je opozorilo na pristojnost, pridržano državam članicam v skladu z mednarodnim pravom glede geografske razmejitve njihovih meja, in na okoliščino, da morata v skladu z Arbitražnim sporazumom pogodbenici tega sporazuma storiti vse potrebno za izvršitev arbitražne razsodbe – ugotovilo, da ni pristojno, da bi v okviru obravnavane tožbe preučilo vprašanje obsega in meja ozemelj Hrvaške in Slovenije ter pri tem neposredno uporabilo mejo, določeno z arbitražno razsodbo, da bi preverilo resničnost zadevnih kršitev prava Unije.«

Trdil, bom, da iz tega stavka ne sledi prav noben od Cerarjevih in Pahorjevih sklepov.

sodba sodišče eu

Stavek iz komunikeja, ki se ga je Cerar oklenil kot zadnje rešilne bilke

Česa sodišče sploh ni zapisalo

Če pogledamo angleško besedilo, je sodišče uporabilo frazo »under the arbitration agreement, it is for the parties to that agreement to take the steps necessary to implement the arbitration award…«.

Takoj vidimo, da pri tem sodniki ne velevajo, da bi morali obe strani izvršiti arbitražni sporazum, niti ne navajajo pogojev, pod katerimi bi morali to storiti. Sodišče torej sploh ni napisalo, da morata pogodbenici izvršiti sodbo, temveč je zgolj naštelo okoliščine, v katerih je presojalo in od katerih je ena izmed njih pač obstoj Arbitražnega sporazuma, po katerem in v skladu s katerim (»under the arbitration agreement«) naj obe strani storita »vse potrebno za izvršitev arbitražne sodbe«.

Slovnica ne pušča nobenega dvoma: zapisano ni stališče Sodišča, temveč povzetek Sodišča Evropske unije, kakor slednje razume stališče iz Arbitražnega sporazuma!

V praksi to pomeni, da sodišče ne nalaga, da morata navedeno izvršiti in tega ne sporoča kot svojega stališča: dejansko celo ponavlja formulacijo iz samega Arbitražnega sporazuma (»the parties shall take all necessary steps to implement the award«) in jo preprosto citira.

Ujetniki sistematičnega laganja

Da bi sodišče zdaj naložilo, češ da je arbitražna odločba za slovensko in hrvaško stran zavezujoča, tudi ni moglo povedati, saj sicer izrecno pravi, da ta ne spada v sestavni del prava Evropske unije (»… Arbitražnega sporazuma, ki ni sestavni del prava Unije«, piše v sodbi), podobno kot pove še da, kršitev in nespoštovanje sporazuma posledično ne predstavlja nespoštovanja obvez, ki jih imata Slovenija in Hrvaška in so del njenega prava. Predmet tožbe je lahko »le nespoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz prava Unije«, piše v sodbi, kamor pa Arbitražni sporazum, kot rečeno, ne spada.

Največ, kar lahko iz tega stavka iz medijskega sporočila izpeljemo, zadeva pripoznanje obstoja Arbitražnega sporazuma kot pravnega dejstva: kaj bosta z njim storili Slovenija in Hrvaška, pa sodišče ne sugerira.

Če seštejemo: nekateri poglavitni mediji so danes in včeraj pritegnili zunanjemu ministru, predsedniku republike, slovenski agentki in nekaterim pravnim strokovnjakom, ki so vsi po vrsti pojasnjevali, da je arbitrarna odločba zavezujoča in da bi jo morali izvršiti. Vendar se je izkazalo, da je ta novica lažna.

Včerajšnji dan bo zato šel v zgodovino slovenskih medijev kot polomija, v kateri se je znova razkrila popolna beda nereflektiranih domačih medijev in njihova volja, da zgolj papagajsko ponavljajo za vsem, kar jim ponudi vladajoča politika.

Predsednikovo nojevstvo: kako se izmikati v zadevah Sedlar in Mahnič

Nobeno globoko presenečenje ni bilo, ko je predsednik republike po odstopu namestnice predsednika Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) Alme Sedlar postregel z dvema floskulama. Zanj že standardnima in tudi ponovljenima, saj se je namestnica zaradi osebnega šikaniranja in nezakonitega delovanja KPK večkrat obrnila nanj. Prva puhlica zadeva prenos odgovornosti proč od njega, zveni takole:

»Pahor je ponovno poudaril, da je senat KPK edini, od katerega je odvisna verodostojnost, delo in neodvisnost KPK.«

Druga je povezana z razbremenitvijo njegove lastne odgovornosti:

»Nihče ne sme in ne more posegati v delo neodvisnega državnega organa izven svojih pristojnosti.«

Večer Sedlar odstop

Članek v Večeru: naslavljanje na predsednika že v naslovu

Ne moralna, nojevska drža

Vse to že dobro poznamo: Pahor se vsakič umetelno sklicuje na lastno nemoč, da bi svojo že itak minimalistično funkcijo še dodatno razbremenil majhnih odgovornosti. V tem duhu je še doslej tri leta zavračal vsa javna pisma in apele Sedlarjeve, tudi civilne družbe.

Seveda je res, da predsednik nima zakonske podlage za razrešitev Borisa Štefaneca, če bi se že zanjo odločil. A s ponavljanjem te ugotovitve zgolj skriva neko drugo dejstvo: da dogajanja na KPK nikoli in na noben način ni vrednotil, obsodil in se do njega vsebinsko kakorkoli opredelil.

Predsednikova izrečena presoja pač ne bi predstavljala posega v delo te institucije, a so Pahorjevi izgovori ves čas bili na ravni njegovega nojevstva, s katerim se celo hvali kot nekakšno politično modrostjo, ko na ravni praznih označevalcev pogumno prepričuje, da se v konfliktnih situacijah že načeloma ne opredeljuje. Drago Kos kot nekdanji predsednik KPK ima zato prejkone prav, ko je povedal tole: »Pokazalo se je, da predsednikovo neukrepanje pripelje do tega, da odidejo tisti, ki so najmanj krivi za slabo stanje v organizaciji.«

Predsednik le na preizkušnji

Če bo v četrtek mandatno-volilna komisija državnega zbora obravnavala predlog sklepa za razrešitev vodstva KPK, se utegne zgoditi, da bo zakonska možnost za razrešitev Štefaneca vendarle podana. Po četrtem odstavku 22. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. A razmerje moči v parlamentu lepo nariše tisto, kar je najbrž zmagovita formula, zaradi katere se tandem Štefanec-Lamberger tako zelo oklepa svojega stolčka in na dnevni ravni uničuje institucijo: da je namreč nedelujoča KPK v splošnem interesu vseh političnih strani. Da politiki ljubijo Štefaneca zato, da jih pusti pri miru. In morda jim ljubezen vrača z istim pričakovanjem.

Če omenjeni tandem nesporno podpira Janševa SDS, je ključna SMC pri tem razdeljena na dva pola. Za Pahorja je to znova dobitna kombinacija: tako kot se zdaj lahko elegantno sklicuje, da mu zakon prepričuje potezo razrešitve, se bo v primeru pozitivnega rezultata v parlamentu spet skliceval nanj. Da bi imel kakšno svoje stališče, pa od nemoralne neavtoritete ne moremo pričakovati.

Za Mahniča spremni

Včerajšnji torek je bil za predsednika še dodatno naporen dan. Svoj identični argument o nepristojnosti je moral ponoviti kar v dveh odmevnih primerih: najprej glede odstopa Sedlarjeve, nato še v zadevi Mahnič. To je tisti poslanec SDS, ki v imenu predsednika Odbora za obrambo napeljuje k uporabi vojske na meji s Hrvaško s tem, da sklicuje odbor na temo »Pripravljenost slovenske vojske na možne konflikte ob implementaciji arbitražnega sporazuma s Hrvaško«.Po tistem, ko se je Miro Cerar odzval na (tudi) medijsko bojkotirani poziv Alternativne akademije, star pet ali šest dni – z izjemo tednika Mladina. Da se premier in predsednik republike opredelita do tozadevnih nevarnih in hujskaških zlorab vojske.

Prvi je to tudi nedvoumno storil in hkrati »izrazil pričakovanje, da bo jasno stališče v tem primeru zavzel tudi predsednik republike Borut Pahor«. Kar so nekateri novinarji povzeli kot dejanje, ki spada v predsedniško volilno kampanjo, v kateri nastopa tudi kandidatka SMC. Ker velja, da se Pahor ne opredeljuje do ravnanj vlade in tudi premier ne do predsednika, bi to lahko celo držalo.

Znova nepristojen

Pahorjeva reakcija istega dne v zadevi Mahnič je bila povsem analogna tisti iz zadeve Sedlar, razglasil je lastno nepristojnost:

Pahor izpostavlja: »Odločitev o sklicu seje, določitvi dnevnega reda in vsebini točk so v izključni pristojnosti odbora oziroma državnega zbora kot samostojne veje oblasti.«

Vendar je tokrat bežanje od odgovornosti in kompetenc organizirano v obliki »red herringa«: se pravi, da ne odgovarja na osnovno vprašanje. Nihče ga ni spraševal po tem, v čigavi pristojnosti je sklic odborov v parlamentu. Za božjo voljo: govorimo o nevarni hujskaški retoriki in implicitnih namigih, ki lahko po načelih samouresničujoče se prerokbe vodijo do resnih zaostritev. Je res prehudo pričakovati, da bi slovenski mediji končno enkrat jasno prepoznali Pahorjevo izmikanje? In ne le to, predsednik je svoj retorični »red herring« nadaljeval še v drugo smer:

Pri tem je izjavil, da to povsem spoštuje in dodal, da je že večkrat pred tem poudaril, da je bil sporazum o določitvi meje določen na miren način, na istega pa mora biti ta tudi uveljavljen.

Oziroma, citirano po Siolu, z dodanim stavkom:

»Sporazum o načinu določitve meje med državama je bil dosežen po mirni poti in po mirni poti mora biti tudi uveljavljen. Uporabo sile izključuje.«

Seveda ni zgodba, na kakšen način je bil sporazum uveljavljen, govorimo o obsodbi nespametne politične poteze napihovanja možnega vojaškega zaostrovanja. Tudi ne gre za to, da bi kdo mislil, da sporazum vključuje uporabo sile – tole je že resno Pahorjevo podcenjevanje državljanskega intelekta, podvrženo spretnemu izmikanju temu, da bi se opredelil.

Pahorjev univerzalizem kot taktika

In potem sledi še ena retorična manipulacija, tokrat na še tretji način:

Po besedah Pahorja je v interesu tako Slovenije kot tudi Hrvaške, da se vzdržita vsakih izjav ali postopanj, ki bi lahko poslabšale odnose, saj je le na takšen način mogoče uveljaviti razsodbo arbitražnega sodišča o določitvi meje.

Ni mogoče poočitati, da izjava v danem kontekstu ni smiselna, a takoj prepoznamo moralno dilemo: če obstajajo izjave in dejanja, ki lahko poslabšajo odnose, in Mahničevo dejanje je zanesljivo takšno, potem razprava o »interesu« obeh držav ni relevantna za obsodbo takšnega dejanja. Dejansko je spet plasirana kot nasprotje temu, njej v izogib. Oziroma: če obsojamo ali svarimo pred dejanji v razredu X, potem bi morali obsoditi tudi dejanje A, če spada v ta razred.

Lepota prevare je v tem: Pahorju neobsodbe neposredno ne moremo očitati, saj obsodba X vselej implicira obsodbo A, a v tem je tudi keč: po stari navadi se rad skrije za splošnost trditev. Kar pomeni, da ne obsoja partikularnih sodb ali dejanj, temveč izreka stališča generalno. S tem pa, kajpak, ubeži »zameri« naslovnika, v tem primeru stranke SDS in njihovega poslanca. Zelo pričakovano in na ravni njegovega standardnega ekvidistanciranja od ti. levih in desnih.

Ne moralna, ne politična, ne vojaška

S strani nekaterih intelektualcev nepričakovano podprto stališče, češ da Pahorjevo zavračanje vloge moralne avtoritete po sebi ni nekorektna gesta, celo pohvalna, z vsakim dnevom dobiva svoje nove katastrofalne dimenzije. Ker predstavlja dodatni alibi za njegovo varanje.

Preprosteje povedano: vselej lahko ostaja varno skrit v svojem pristanu formalističnega sklicevanja na svoje nekompetence. Na ravni zakona mu ne morete očitati neposredno, da ni posredoval v zadevi Sedlar ali Mahnič. Ampak od to naredi korak naprej v suspenz slehernega mnenja, obsodbe, svarila, s čimer vedno znova ilustrira, kam pelje njegov premišljeni kredo, da ne bo in ne želi biti moralna avtoriteta. V resnici dodatno dokazuje za nazaj, da nikoli ni želel biti. In tu je, priznajmo, res konsistenten.

Maksima, ki omogoča flirt

No, bodimo natančni, predsednik največkrat ne želi biti niti politična ali vojaška. Kar je tako rekoč že razvil v splošno maksimo, ki ji sledi:

Ne izražaj svojih prepričanj o delu neodvisnih institucij, politiki, dogajanju v parlamentu ali na vladi, vojaškem hujskaštvu, nestrpnosti in ničemer, kjer bi se lahko kateri od strani zameril.

Najbrž je edini predsednik države na svetu, ki se ne pritožuje nad mankom svojih kompetenc. Njemu tak manko silovito ustreza. In moramo mu priznati: po tistem, ko je izpraznil in degradiral svojo funkcijo, je opravil še s tisto drugo, »nenapisano«, da bi namreč moral biti zgled, klic razuma, moralna avtoriteta. S tem je dobesedno zavrnil vsa pričakovanja, ki jih imamo do te funkcije. Le zato, da bi se lahko v miru predal flirtu, svojim delfinčkom in sončenju na plaži z državljani.

Več:

Pahor pomaga degradirati predsedniško funkcijo: ne želi biti moralna avtoriteta

O moralni avtoriteti predsednika republike: odgovor Matevžu Krivicu

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

PREDSEDNIKOVO NOJEVSTVO (GOVORI PAHORJEVA BARBIKA)

Da vtikal bi se v parlament in vlado?
Saj gruča drugih že dovolj ju pika,
na meni je, da dobro se – izmikam.
Ne boste me, na glavo nisem ‘pado’!

Nakladam naj o delu institucij?
Zakaj bi kompliciral si življenje,
če lažje zamolčat’ je svoje mnenje?!
In folk naš ne želí si revolucij …

Odkrit bom z vami – konec sprenevedanj:
utrip sem ljudstva zdavnaj že izmeril,
zdaj pazim, da se mu ne bom zameril.

Sprašujete, kaj sploh mi še ostane …
Serviram raje puhlice neslane,
delfinčke, flirt in supanje sred’ Bleda!

Ruplove vojaške rešitve za Hrvaško. Naši mediji zaenkrat molčijo

Kakšna dva ducata medijev je mogoče našteti na spletu, ki so včeraj poročali o novih nespametnih izjavah Dimitrija Rupla, v katerih poziva k vojaškemu zaostrovanju situacije s Hrvaško ob sprejemu arbitražne odločitve, napovedane za te dni.

Naslovi so povečini alarmantni. Mediji so na Hrvaškem, Bosni in Hercegovini in Srbiji predvsem povzemali dvoje: da je po mnenju bivšega zunanjega ministra v Piranski zaliv nujno poslati vojaško ladjo in kupiti še nekaj novih, da bodo branile slovenske teritorialne vode, nato pa neke vrste samokritiko slovenske nacionalne zavesti, ki zaradi štirinajst dni hrvaškega dopustniškega morja izdaja slovenske nacionalne interese, zaradi česar se Slovenci še »nismo odcepili od Hrvaške«.

Srbski kurir je s kar nekaj pretiravanja novi spor povzel v naslovu:

HRVATSKA I SLOVENIJA NA IVICI SUKOBA: Rupel bi da šalje ratne brodove u Piran kako bi odbranili granicu!

Naslovi več kot 20 zapisov so alarmantni vsi po vrsti, recimo: »Rupel: Slovenija treba da pošalje ratni brod na granicu sa Hrvatskom«, »RUPEL PRIJETI HRVATSKOJ ‘Slovenija u Piranski zaljev treba poslati vojne brodove’«, »Rupel poručio: “U Piranski zaljev treba poslati ratne brodove da čuvaju slovenske vode”«, »Rupel: Slovenski ratni brod Triglav mora biti spreman za ‘obranu Piranskog zaljeva’«, »Rupel nam prijeti: U Piranski zaljev treba poslati vojni brod!«, »Slovenija bi u Piranski zaliv trebalo da pošalje ratni brod« in podobno.

Rupel Kurir vojna

Rupel kot zvezda srbskega Kurirja

Kako o tem poročajo slovenski mediji?

Če smo na meji vojnega spora s Hrvaško, potem smo Slovenci izrazito neinformirani. Namreč: če se vprašamo, kako zapise južnih sosedov povzemajo slovenski mediji, bomo lahko hitro zložili sliko o stanju slovenskega novinarstva. Čeprav je od Ruplove izjave minilo več kot 48 ur, od citiranih povzetkov pa 24, je odgovor preprost: sploh niso opazili. Nikakor. Nikjer.

Edina izjema je en samcat stavek, povzet na STA, v pregledu poročanj agencijskih novic drugih držav. In res, o Ruplovih izjavah sta poročala Tanjug in tiskovna agencija Federacije BiH Fena. Nepričakovano je ta stavek netočen:

Srbska tiskovna agencija Tanjug je pisala, da je slovenski politik Dimitrij Rupel povedal, da bi morali na predvečer napovedane objave arbitražne odločitve o sporu o meji med Slovenijo in Hrvaško poslati v piranski zaliv bojno ladjo, ki bi varovala teritorialne vode.

Rupel nikjer ni dejal, da naj pošiljanje vojaških ladij v Piranski zaliv velja le za »predvečer« napovedane objave. Še več, o tem ne poroča niti Tanjug, ki se sklicuje na hrvaški portal Indeks. In tudi na njem ni takšnega partikularnega podatka.

Lakmusov papir in slovenske novinarske uzance

Bombastične izjave bivšega ministra bodo lahko služile enkrat več za lakmusov papir za izmero odzivnega časa in načinov delovanja slovenskih medijev. Če se bodo ti sploh odločili povzeti pisanje naštetih. Izmerili ga bomo lahko dobesedno od začetka: kdo bo prvi, kako se bo pisanja lotil?

Zaenkrat nič ne kaže na to – in prav tak molk lahko sproža dve vrsti razlag. Po prvi so slovenski novinarji preprosto dovolj lenobni in jim iz razloga inercije ne uspeva opraviti svojega pričakovanega dela. Pa kaj, če smo na robu vojne, so what? Po drugi obstajajo za njihov molk določeni motivi in premisleki: morda preprosto v tem, da so presodili, da gre za medijsko spinanje naših sosedov. Takšno ravnanje bi terjalo kar nekaj dodatne utemeljitve. Da ne povzemajo stališč Janševega portala, je sicer pričakovana praksa, za katero stoji poprejšnja presoja verodostojnosti. Žalibog pa ta za poslabšanje odnosov s sosednjo državo ni relevantna. Če namreč kakšen bivši politik in trenutni rektor (!) izreka nespametne besede, je za to dovolj (uporaben) kateri koli medij – škoda je lahko enako velika.

Kaj točno je izjavil Rupel?

Kaj točno je Rupel uspel povedati za Janševo Nova24TV in v kakšni meri so hrvaški in drugi novinarji morda pri prenosu sporočil pretiravali? V zapisanem poročilu beremo naslednje:

Dimitrij Rupel pa se boji, da je trenutna vlada Mira Cerarja premalo odločna, da bi lahko Hrvate prisilila k spoštovanju odločitve arbitražnega sodišča. “Državi bosta imeli šest mesecev časa, da implementirata sodbo, Hrvati pa imajo ob tem precej več manevrskega prostora, ker so izstopili iz tega dogovora. Hrvati imajo pač takšno navado, da tisti del sodbe, ki jim ustreza, spoštujejo, tistega, ki jim ne, pa preprosto zavrnejo. A tako se lahko obnašajo, ker jim Slovenci to dopuščajo,” dodaja nekdanji zunanji minister. “Težava je tudi v tem, ker Slovenci še vedno množično odhajajo na morje k sosedom in so pripravljeni za tistih 14 dni, po možnosti v kakšnem kampu, žrtvovati državne interese. In to je glavni slovenski problem, na nek način se še vedno nismo odcepili od Hrvaške!” Po njegovih besedah bi morala Slovenija v Piranski zaliv postaviti svojo ladjo Triglav in kupiti še nekaj novih, ki bi branile slovenske teritorialne vode.

Na ravni povedanega vidimo, da lahko sleherno napako, ki bi bila »izgubljena v prevodu«, izključimo. Vse, kar so povzeli hrvaški in drugi mediji, je res zapisano in pripisano Ruplu. Kar jim lahko očitamo, je zgolj takšna ali drugačna doza hipertrofije v naslovih in izpeljavah. Je to veliko bolje od prakse domačih novinarjev, ki zaenkrat raje popolnoma molčijo?

Več:

Ruplove ladje: pojasnilo glede bizarne obtožbe na moj račun

 

Rupel Jutarnji vojna

Rupel in Jutarnji list

Rupel Index vojna.PNG

Rupel na hrvaškem Indeksu, ki ga večina povzema

Rupel 24sata vojna

Rupel na 24sata

Rupel RTS vojna

Rupel in srbski RTS

Rupel Novi list vojne ladje

Rupel in Novi list

 

 

Erjavčeve grožnje Hrvatom: kaj so novinarji ministra pozabili vprašati

Smo se česa naučili iz zadnjega diplomatskega kiksa našega zunanjega ministra?

Erjavec je ta teden v oddaji Studio City na TVS med drugim dejal, da bi lahko imeli turisti, ki bodo na hrvaško obalo potovali iz Nemčije in Avstrije čez Slovenijo, težave, če bo vprašanje meje še naprej odprto, torej če Zagreb ne bo sprejel odločitve arbitražnega sodišča. Izjava je razburila hrvaške medije, ki so med drugim komentirali, da je bila Erjavčeva izjava »škandalozna in nediplomatska«.

erjavec-arbitraza-spin-mmc

Medijski cirkus po Erjavčevo: zapis na MMC RTV SLO

Hrvaški zunanji minister je okaral našega ministra, češ da Erjavec z nadlegovanjem turistov na meji ne bo dosegel nič pozitivnega in da izjava kaže na njegovo živčnost. Hkrati sta hrvaška evropska poslanca iz vrst Alde na Evropsko komisijo oziroma komisarko za promet Violeto Bulc že naslovila odprta vprašanja, ker je Erjavec »napovedal ustvarjanje težav za nemške in avstrijske turiste med prečkanjem Slovenije na poti na Hrvaško, kar bi škodilo hrvaškemu turizmu«. Kot sta dodala, »bi grožnje slovenskega ministra ogrozile prost pretok ljudi, blaga in storitev, kar je ena od temeljnih vrednot EU«. Logično vprašanje Bulčevi je zato bilo, kaj bo komisija naredila za preprečitev neprimernega in nesprejemljivega ravnanja med državami članicami glede prostega pretoka.

Čigav medijski cirkus?

Novico STA so povzeli nekateri domači mediji z značilnimi naslovi: »Erjavec: V moji izjavi ni bilo nobene besede o grožnjah ali sabotažah«, »Erjavec: Hrvati očitno potrebujejo močna sporočila«, »Karl Erjavec začuden nad razburjanjem Hrvatov zaradi njegovih izjav« ali »Erjavca čudi hrvaški medijski cirkus, nobenih groženj ni bilo«.

V zapisu z zadnjim naslovom na MMC RTV SLO so zaplet povzeli takole:

»Spomnimo, da je Karel Erjavec ta teden v oddaji Studio City na TV Slovenija med drugim dejal, da bi lahko imeli turisti, ki bodo na hrvaško obalo potovali iz Nemčije in Avstrije skozi Slovenijo, težave, če bo vprašanje meje še naprej ostalo odprto, torej če v Zagrebu ne bodo sprejeli odločitve arbitražnega sodišča.«

Če primerjamo zapis STA in MMC, oba sem citiral, vidimo neznatne in nebistvene razlike v interpretaciji.

Da bi razumeli, zakaj Erjavec govori o medijskem spinu in zanika povzročanje težav, se splača pregledati njegove besede, kakor jih je izrekel v oddaji Studio City:

MŠ: To zna biti zelo zanimivo v tem času pred dopusti, pred množičnim eksodusom Slovencev na hrvaške obale.

KE:Če se bo to dogajalo v tem času, bo sigurno večjo škodo utrpela Hrvaška.

MŠ: Mislite na upokojence? Ubogi upokojenci, saj ne bodo mogli (nerazumljivo)…

KE: Ne, mislim na tiste, ki iz Avstrije in Nemčije prihajajo preko Slovenije na Hrvaško. In če bo to vprašanje še vedno odprto, če ne bo arbitražna odločba implementirana, bodo težave. In povedal sem, da ta stvar se ne bo z lahkoto reševala.

Minister nesporno namiguje na težave in večjo škodo, ki jih bo povzročala Slovenija, če druga stran ne bo spoštovala arbitražne odločbe. O tem res ni posebnega dvoma: Erjavec referira na tiste turiste, ki vstopajo v Hrvaško preko Slovenije, navaja pogoj in opiše, kaj se bo zgodilo (»večja škoda« za Hrvaško, »bodo težave«, povezane s turisti, »se ne bo z lahkoto reševala«).

Težave za begunce, težave za turiste

Povzetka STA in MMC sta torej dovolj natančna. Če minister danes zavrača tovrstno hrvaško razumevanje kot izmišljeno »močno sporočilo« in medijski spin, če pravi, da v studiu ni izrekel niti besedice o blokadi in sabotaži (»Če bi poslušal mojo izjavo v Studio Cityju, ne bi zasledil ne blokade ne sabotaže«), potem smemo državljani pričakovati, da bo točneje povedal, na kaj je meril, če ne na ustvarjanje težav turistom pri prečkanju slovenske meje. Kaj, skratka, še lahko ustreza njegovemu opisu, če hrvaška razlaga ni točna: na tej točki bi v kasnejših poizvedbah novinarji morali vztrajati.

Človek sicer razume, da je slovenska vlada trenutno v formi in rada napoveduje zapiranje meja, denimo proti beguncem, da pa bo z isto kondicijo nadaljevala tudi v primeru turistov, pa se nismo nadejali. Erjavčeva izmuzljivost odpira staro dilemo o vztrajnosti novinarjev in njihovi argumentacijski kompetenci, ko je treba politiko, postavljati trda vprašanja in jih soočati z njihovi napačnimi izjavami. Izplen novinarjev je zaenkrat videti takšen, da jim to ni uspelo, minister se jim je izmuznil, ker jim točno takega vprašanja, vsaj po njegovem odgovoru sodeč, ni uspelo zastaviti.

Smemo upati, da bodo pri naslednji priložnosti ob njem vztrajali, še posebej zato, ker vprašanja tipa »Kaj točno ste imeli v mislih z omenjenimi težavami?« res niso videti posebej kompleksna in težavna? Erjavec je namreč sam izzval potrebo po dodatnem pojasnilu s svojo razlago o tem, da je treba njegovo izjavo pazljiveje poslušati.

Sicer, če se to ne zgodi, nikoli ne bomo vedeli, do kakšne mere naš zunanji minister iritira konflikte med sosednima državama in poslabšuje odnose med njima. Kar je tista sorta informacije, ki bi si jo državljani res zaslužili poznati. So trenutki, ko bi morala naša pričakovanja do novinarjev biti malo višja. Od njihovih vprašanj je malodane odvisna usoda naših prihodnjih odnosov s Hrvati. Ter, nenazadnje, vsaj malo tudi letošnji in prihodnji dopusti.

erjavec-studio

Erjavec v elementu: nastop v Studiu City

Cerarjeva premišljena blokada hrvaških medijev

Je bilo ravnanje predsednika vlade Mira Cerarja v tem, ko je zavrnil odgovore hrvaških novinarjev, neustrezno in neprimerno?

Cerar HND novinarji

O tem ne more biti velikega dvoma. Zamislil bi se lahko že, ker so ob tem prizadeti prepričljivo protestirali, če se ni že ob trenutku, ko je vnaprej prejel njihova vprašanja, a jih je raje spregledal. Zelo čudne komunikacijske manire! Kar me resnično dodatno bega, je ob že potrjeni nespretnosti naše vlade mlačna reakcija domačih medijev in Društva novinarjev Slovenije. Vendar je ta primer nekoliko drugačen, Cerar ni bil preprosto neroden, temveč je odločitev za blokado bila, kot bomo videli, zelo premišljena odločitev.

Hrvaško novinarsko društvo protestira

Naj spomnim: hrvaško novinarstvo društvo (HND) je napisalo protestno izjavo, ker je premier gladko ignoriral hrvaške medije minuli četrtek, takoj po odločitvi o novem nadomestnem članu Arbitražnega sodišča – pravzaprav o tem, naj našega predstavnika izbere kar samo. V Ljubljano so prispele hrvaške novinarske ekipe, prav tako so, kot pravijo v HND, tudi vnaprej poslali zahtevana vprašanja:

Zaradi težkih obtožb in že obstoječih hrvaško-slovenskih napetosti povezanih z delom Arbitražnega sodišča, je HND preveril vsa dejstva in ugotovil, da so od novinarjev, ki so prišli na novinarsko konferenco zahtevali, da vprašanja za predsednika vlade pošljejo vnaprej. Vprašanja so poslali novinarji HTV ter zagrebških dopisništev Aljazeere Balkans in TV N1, ki so skupaj s snemalci pripotovali v Ljubljano. Pravico do odgovora sta dobila le novinarja najbolj gledanih slovenskih televizij, TV Slovenija in POP TV. Vsi ostali, vključno z novinarko Slovenske tiskovne agencije, odgovorov na svoja vprašanja niso dobili.

Protestno pismo HND, ki ga podpisuje njihov predsednik Saša Leković in je objavljeno spodaj v celoti, se sklicuje na lastno temeljito predhodno preverjanje vseh dejstev, na podlagi katerih je šele nastalo. Poimensko navaja hrvaške medije, ki so pričakovali odgovore, jih poslali vnaprej in pripotovali v Ljubljano. Navaja razlog svojega protesta, neobičajno prakso v nasprotju z javnim interesom. Posebej pa poudarja, da pričakuje podporo oziroma obsodbo slovenskega cehovskega društva.

Sledi presenečenje, vsaj za nepoznavalce domačih brlogov: takoj začudeni opazimo, da protesta slovenski mediji praktično niso pribeležili, z izjemo Slovenskih novic, spletnega Žurnala in morda še koga (zasledil sem samo še omembo na RŠ in nič več), medtem ko so se hrvaški mediji odzvali bistveno bolj intenzivno. Omenjajo tudi slabo in, kot pravijo, opravičujočo reakcijo Matije Stepišnika v imenu DNS, ki se je, tako so ga očitno razumeli, postavil na stran slovenskega predsednika vlade v stališču, ki ga je kasneje bolj mimogrede povzela tudi STA v nedeljo zvečer. V prvih odzivih, še pravijo, sta bila Stepišnik in generalna sekretarka DNS zanje nedosegljiva oziroma na dopustu.

Index Stepišnik Cerar

Cerarjevo očitno premišljeno zavrnitev hrvaških novinarjev dopolnjuje, kot rečeno, mlačnost slovenskega odziva. Kakor da bi šlo za refleks, ki vnaprej in po tihem obsoja hrvaško društvo preveč politikantskega ali morda celo nacionalistično konotiranega delovanja. In kot da bi slovenski mediji nenadoma začutili klic po nekakšni lažni državotvornosti in se pričeli obnašati provladno ali vsaj – prodržavno. Nekateri hrvaški mediji so poročali tudi o odzivu njihovega predsednika vlade, zato je molk slovenskih kolegov, očitno odločenih spregledati zaplet, še manj razumljiv:

Cerarov čin u petak je komentirao i premijer Zoran Milanović rekavši kako kako ne razumije to što je napravljeno u Sloveniji, te kako i njega pitaju stvari koje mu ne odgovaraju.

– I mene pitaju često stvari koje mi ne odgovaraju i što da radim? I to je život. Ne razumijem to što je napravljeno ako je napravljeno u Sloveniji. Ajmo reći da se to nas ne tiče. Ne zabadam nos u tuđe stvari ali neka drugi maknu svoje iz naše zdjele – rekao je.

Vendar niti komentiranje enega premierja, ki ocenjuje, dovolj ostro in pikantno, delo drugega, ni zbudilo nobenega interesa na domači strani.

Kako se je odzvala vlada

Vlada RS je tisti dan dejansko odgovorila le na dve vprašanji izbranih medijev: TV Slovenija in POP TV. Kot ugotavlja že Leković, je zanemarila npr. domačo STA. Opisano nesorazmerje poraja čudenje, ali so medijske navade v Sloveniji res tako drugačne od hrvaških, da se domači novinarji ob hudi selektivnosti in izbirčnosti slovenskih politikov glede vprašanj sploh ne vznemirjajo, pa bi se verjetno morali.

Vladin odgovor na hrvaški protest se sklicuje na nič manj kot nekakšen novinarski protokol, ki naj bi določal »tudi način podajanja izjav, da se ne ogrozi dela arbitražnega sodišča«. Priznam, da zanj prvič slišim in bojim se, da nisem edini.

Če takšen protokol res obstaja, bi ga naša vlada morala navesti. Dvomim, da vsebuje navodila o odgovarjanju novinarjem le na omejeno število vprašanj.

Prav tako ni prepričljivo njeno pojasnilo, da »nacionalnost ni imela nikakršne vloge« pri izbiri vprašanj. Očitno tega nihče ni niti očital, zato je poudarek deplasiran. HND je celo zapovrh omenila, da na vrsto niso prišli niti nekateri slovenski mediji, toda hrvaški so bili v tem primeru bojkotirani vsi po vrsti. Podobno je zgrešen in za nameček tudi pokroviteljski zaključek komunikeja (spodaj je dostopen v celoti), kjer naše sosede malodane poučuje in kulpabilizira vnaprej z edukativno poanto, da morajo biti »informacije v javnosti celovito predstavljene, brez zavajanja ali nepotrebnega vznemirjenja.« Iz povedanega bi lahko pomislili, da slovenska vlada ni preveč zaupala hrvaškim novinarjem.

In če ni, potem imajo pri HND prav v svojem ogorčenju. Pri DNS pa se bodo morali počasi odločiti, ali so v tem primeru solidarni s svojimi kolegi iz sosedstva, res pa ne bi škodovalo niti, če se končno opredelijo do političnega doziranja novinarskih vprašanj. Da bo javni interes čim manj trpel.

24sata Cerar blokada HND

HND Cerar

Selektivno odgovaranje na pitanja na konferenciji za novinare protivno je javnom interesu

Prema izvješćima nekoliko hrvatskih medija sa današnje konferencije za novinare slovenskog premijera Mire Cerara na kojoj je govorio o određivanju novog slovenskog arbitra u Arbitražnom sudu što bi trebao riješiti granični prijepor s Hrvatskom gospodin Cerar nije dopustio hrvatskim novinarima da postavljaju pitanja već su pitanja mogli postavljati samo slovenski novinari.

Zbog težine optužbe, pogotovo u svjetlu već postojećih hrvatsko-slovenskih tenzija vezanih uz rad Arbitražnog suda, HND je provjerio sve činjenice te ustanovio kako je od novinara koji su došli na konferenciju za novinare traženo da unaprijed pošalju pitanja za slovenskog predsjednika Vlade.

Pitanja su poslali i reporteri HTV-a te zagrebačkih ureda Aljazeere Balkans i TV N1 koji su sa snimateljima doputovali u Ljubljanu. No pravo na odgovor dobili su samo novinari dvaju slovenskih najgledanijih TV postaja – TV Slovenija i POP TV. Svi ostali, uključujući čak i novinarku Slovenske tiskovne agencije, nisu dobili odgovor na svoje pitanje.

Dakle nisu samo hrvatski novinari ostali zakinuti za odgovore ali odluku predsjednika Vlade Republike Slovenije da pitanja dopusti samo određenim novinarima HND svakako smatra nedopustivim te poziva i slovenske kolegice i kolege da takvo ponašanje osude. Selektivna dozvola odnosno zabrana postavljanja pitanja na konferenciji za novinare, bez obzira na čemu se temelji, napad je na javni interes.

Također, HND očekuje od svih svojih članova ali i hrvatskih novinara koji to nisu da ne postavljaju pitanja te da napuste konferenciju za novinare na kojoj bi neki od hrvatskih političara odbio odgovarati na pitanja određenih novinara/medijskih kuća praveći tako razliku među novinarima koji rade svoj posao, bez obzira na razlog.

Saša Leković, predsjednik Hrvatskog novinarskog društva

HND Cerar Večernji

Odziv vlade RS

»Po včerajšnji izjavi za medije predsednika slovenske vlade po seji vlade sta bili predvideni dve vprašanji. Pri novinarjih, ki sta postavila vprašanja, nacionalnost ni imela nikakršne vloge. Izvedba izjave za javnost je bila povsem v skladu z običajnimi strokovnimi praksami, ki veljajo ob tovrstnih dogodkih. Ob komuniciranju zadev, povezanih z arbitražnim sporazumom, Vlada Republike Slovenije posebej skrbi, da pri tem spoštuje naravo arbitražnega postopka in zaveze v arbitražnem sporazumu, ki med drugim določajo tudi način podajanja izjav, da se ne ogrozi dela arbitražnega sodišča. Tako je predsednik vlade v svoji izjavi, nato pa tudi v odgovorih na vprašanja, pojasnil vsa stališča Vlade Republike Slovenije.«

»Protest hrvaškega novinarskega združenja zavračamo in obžalujemo. V interesu arbitražnega postopka, pa tudi odnosa med državljani obeh držav, je, da so informacije v javnosti celovito predstavljene, brez zavajanja ali nepotrebnega vznemirjenja.«

Deseti člen arbitražnega sporazuma kot priročen alibi

Bo na novo odkriti – ali vsaj na novo pogosteje javno omenjani – 10. člen Arbitražnega sporazuma zadostoval, da se slovenska stran iz ene največjih zagat po enostranskem odstopu Hrvaške iz arbitraže o meji izvleče nepoškodovana?

Videti je, da tako šibka, ranljiva, nesposobna slovenska politika ni bila še nikoli. In vedno težje je verjeti, da Cerarjeva vlada na neki točki za mlačnost in omlednost, kot jo je pokazala v odnosu do Hrvaške, ne bo plačala visoke cene.

Zagovorniki postopanja poznajo le en argument: arbitražni sporazum je zavezujoč, enostranski odstop od njega ni mogoč, vso paradiranje Hrvaške ob tem pa je treba spremljati s hladnokrvnostjo in jo čim manj komentirati. Zato je ravnanje slovenske strani taktično modro in v temelju pravilno. Kritike so odveč, stvar je pod kontrolo.

Sam sem med tistimi, ki jih takšna razlaga in še manj drža ne prepriča. Ker preveč temeljni na klasični odvetniški situaciji v kakem pravnem konfliktu in spregleda, da se za meddržavnimi spori odvija živo dogajanje s številnimi posledicami, da z nekomentiranjem ne morete nujno umiriti strasti med ljudmi in dati pojasnil, ki so včasih nujno potrebna, saj je lahko povzročena škoda večja od koristi. Razen tega še zdaleč ni jasno, kaj in česa točno ne komentirati? Res prav ničesar?

Erjavčeva inovacija, stara točno dva dneva, češ da bo ob vsakem nastopu citiral in omenil 10. člen sporazuma, učinkuje na trenutke groteskno nevarno. Člen res govori o ohranitvi  sedanjega stanja ter nalaga, da se »pogodbenici  vzdržita vseh dejanj ali izjav, ki bi lahko spor še zaostrili ali ogrozili delo arbitražnega sodišča.«

V drugem odstavku pa omenja ravnanje, čigar pogoji so skoraj že izpolnjeni: »Arbitražno sodišče lahko odredi kakršne koli začasne ukrepe, za katere meni, da so potrebni za ohranitev sedanjega stanja, če to narekujejo okoliščine.«

Kdor si je ogledal včerajšnji prispevek v dnevniku RTV Slovenija z Eriko Žnidaršič in komentatorjem Milošem Čiričem, je lahko sprva osupnil nad diskurzom nacionalke, ki je ugotavljala, da je s hrvaške strani »spet prišla provokacija«.

Z omembo je voditeljica merila na izjavo hrvaške zunanje ministrice o dodanih dokumentih v spis – ampak ta zgodba je že stara, s tem pa ne more biti nova in tudi ne nova provokacija. Še več, v preteklih zapisih sem že analiziral nerazumljivi molk, s katerim se odziva naša vlada in nesposobnost medijev, da bi sledili in pisali o argumentacijskih elementih zgodbe.

Dnevnik Žnidaršič 10 člen

Kakšna je bila dosedanja politična komunikacijska strategija slovenske vlade? Takšna, da je na vprašanja odgovarjala v tem slogu:

So objavljeni posnetki pristni?

Ne komentiramo. Smo pa tudi na dopustu.

So ZDA res posnele pogovor med Sekolcem in Drenikovo in ga kasneje izročile Hrvaški?

Ne komentiramo. Smo pa tudi na dopustu.

So bili v arbitražni dosje res naknadno dodani dokumenti in beležke, ki po pravilih tam ne bi smeli biti, kot pravi hrvaška zunanja ministrica?

Ne komentiramo. Smo pa tudi na dopustu.

Zakaj Slovenija ni poslala protestne note Hrvaški po tistem, ko je videla, da je slednja prisluškovala našemu arbitru in agentki?

Ne komentiramo. Smo pa tudi na dopustu.

Ali drži, da si je Slovenija privoščila predobre odnose z Rusijo, zato se nam maščujejo Američani s pomočjo prisluhov?

Ne komentiramo. Smo pa tudi na dopustu.

Ali držijo podatki, da bo končna razsodba sodišča pristranska, ker sta menda Gilbert Guillaume in Jernej Sekolec ljubimca?

Ne komentiramo. Smo pa tudi na dopustu.

Ali se vam ne zdi, da bi se slovenska vlada morala odzivati bolj odločno, čeprav je čas dopustov?

Ne komentiramo. Smo pa res na dopustu.

Šele dva dneva nazaj, po prihodu Karla Erjavca z dopusta, se je ta strategija minimalistično spremenila. Zunanji minister je namreč včeraj, po tiskovni konferenci, prvič zelo naravnost dodal, da doslej zapletov s Hrvaško ni pojasnjeval, ker je bil takšen dogovor s predsednikom vlade. Ampak – glej ga zlomka – tega ni počel niti predsednik, kot tudi ne šef države, ki s svojim ravnanjem že po funkciji moral dajati ton dogajanju. Ampak njegov odnos je že nekaj časa v vseh primerih le en – samozagledana brezbrižnost. Kot da bi se te ležernosti navzel tudi celoten politični vrh.

No, zaradi velikega odziva in pričakovanj javnosti  je zunanjemu ministru Cerar zdaj končno dal odvezo, da lahko stopi pred kamere. In je stopil, zaradi javnih razprav o nujnosti njegovega odstopa tokrat v bistveno bolj seriozni podobi, ko smo je navajeni. Kaj točno se je spremenilo, smo zvedeli kaj več? Nič – na vsa navedena vprašanja zdaj Erjavec in vlada odgovarjata enako, le z enim dodatkom:

»Ne komentiramo, ker spoštujemo 10. člen arbitražnega sporazuma. Smo pa tudi na dopustu.«

Lahko da se motim, toda strategija čakanja na končno razsodbo ob veri v pravne argumente in upanje, da se bo Hrvaška kar sama izolirala na političnem parketu Evrope, ne moreta biti dovolj za nobeno vlado, tudi če je na počitnicah. Tako kot ni zadosten 10. člen sporazuma za legitimiranje lastnega molka. Lepo in prav, da se ga držimo. Toda obstajajo stvari, ki se jih komentira, kajti vsak komentar še ni v nasprotju s tem členom. Sploh ne demantiji stvari, ki niso resnične.

Tako pa neumorno raste prepričanje, da je opevani člen postal samo še en nov izgovor in alibi za skrivanje zadrege ali neznanja v situaciji, ko Cerar in Erjavec nista kos zanju pretežki nalogi.

Več:

https://vezjak.com/2015/07/31/arbitrazna-zagadenost-in-medijska-odpornost-nanjo/

https://vezjak.com/2015/08/06/erjavec-in-dostop-do-odprtega-regresa/

https://vezjak.com/2015/08/06/kako-si-izmisliti-nekaj-cesar-abraham-nikoli-ni-rekel/

https://vezjak.com/2015/08/07/kaj-ima-erjavec-z-odstopom-arbitra-nic/

Kosor vojna

Arbitražna »zagađenost« in medijska odpornost nanjo

Kako so se slovenski mediji obnesli ob novem zelo akutnem medržavnem zapletu, arbitražni prisluškovalni aferi oziroma »Pirangate« in »Piranleaks«, kot so burno dogajanje okoli nje poimenovali Hrvati in tudi naši novinarji?

Za kompleksnejšo analizo bo še treba počakati, zaenkrat bi želel opozoriti na detajl v medijskih poročilih, ki je vsaj v mojih očeh trenutno najbolj moteč in nanj kažem s prstom že dlje časa kot na lokalitetno posebnost: na slab smisel za senzibilnost, odkrivanje in tehtanje argumentacijske podlage v analizi izjav, dogodkov ali stanj stvari.

arbiter afera Pusić dokumenti Večernji

Trdil bom, da v povprečju domači mediji niso namenili praktično nobene pozornosti razlogom ali argumentom, ki jih zelo poenoteno (in poenotena) ponuja hrvaška stran pri navajanju svoje odločitve po odstopu od arbitražnega sporazuma že dober teden dni. Čeprav bi ti morali največ šteti ne samo v odnosu do Slovenije, temveč pred vso mednarodno pravno, politično in laično javnostjo. Prikrajšani smo za tisto najbolj bistveno.

Kaj smejo politiki in kaj znajo novinarji

Če za domače politike velja, da se tudi v skladu z evropskimi sporočili mora poskušati vzdržati preostrih ukrepov in zvišanih tonov, če je politika v svojih ocenah stanja nujno cenzurirana ali takšna velikokrat celo mora biti, »diplomatskost« kot neko posebno načelo ne more veljati za kritično analizo ali komentar pri novinarskem delu. Pa se ne dogaja. Novinarji smejo povedati več kot politiki, zato z njo ne bomo mogli upravičiti njene tozadevne pasivnosti.

Slovenski mediji zaenkrat žal niso znali fokusirano opisati in še manj ohraniti razpravo v fokusu glede tega, kaj točno je tisti razlog X, zaradi katerega Hrvaška nadvse vehementno in užaljeno odstopa od sporazuma. Ne samo, da je v hrvaški politiki in mediji ključen modus operandi, namreč po vsem sodeč prisluškovanje hrvaških obveščevalcev, bil iz razumljivih razlogov zamolčan in netematiziran, čemur so velikokrat, povsem nerazumljivo, sledili slovenski, vsebinske razprave o razlogih, ki se navajajo, o tem X, praktično ni bilo. Javnost je lahko razumela, da sta se slovenski arbiter in agentka, ujeta v prisluškovanje, med sabo telefonično pogovarjala. Zakaj in v čem je to bil usoden prekršek, pa večina ni mogla razumeti.

Zato ni bilo presenečenje, da novinarji in uredniki niso posebej zaznali niti premika od argumenta A k argumentu B. Se pravi, njegovo zamenjavo. Podrobnejši pregled bi torej moral demonstrirati, kako so mediji zaznali in pretehtali argument A, ki sta ga venomer vrtela zunanja ministrica Vesna Pusić in hrvaški predsednik vlade Zoran Milanović. Začetni argument je bil enostavna trditev: »Ravnanje slovenskega arbitra in predstavnice ministrstva za zunanje zadeve (agentke) je v nasprotju s pravili arbitražnega postopka.«

Jutarnji Pusić dokumenti arbitraža

Od medijev bi torej konkretno pričakovali, da bi preiskali in nato pojasnili, ali to drži, v česa se sestoji narava kršitve in katera pravila so bila kršena? So to nalogo opravili? Le deloma in bolj pomanjkljivo, pri čemer se v glavnem citirali le domače mednarodne strokovnjake, še najpogosteje dr. Vasilko Sancin. Če sta Pusićeva in Milanović nenehno ponavljala,  da je slovenski arbiter »okužen« in da je s tem okužen celoten arbitražni postopek, slovenski javnosti tega hrvaškega čudežnega označevalca, ki je evidentno, kot bomo videli, rabljen na nek zelo širok, arbitraren ali celo propagandni način, nikakor ne tehnično-pravni, mediji niso znali približati. Zato mi žal ni uspelo dešifrirati opisa, kot si ga je privoščila Sancinova, ko je dejala, da zaradi okuženosti sodnika po arbitražnem sporazumu ni mogoč odstop od arbitraže. S čimer je sicer sprejela opis in interpretacijo hrvaške strani. Okuženosti v kakšnem smislu?

Zamenjava argumenta in ‘zagađeni’ dokumenti

Še bolj simptomalen od šibke analize ponujenih argumentov v zgodbi, ki tvorijo jedro vseh reakcij v okviru hrvaške odpovedi sporazumu, je bil spregled njihove menjave. Po novem namreč hrvaška stran sploh ne omenja več argumenta A, ta zanjo sploh ni pomemben. Eksplicitno rečeno, temeljna težava ni več arbiter, pravi Pusićeva, ampak dokumenti, ki naj bi jih arbiter priložil v arbitražni spis. Poglejmo si nekaj trditev iz Dnevnika:

‘Temeljni problem nije kompromitacija slovenskog arbitra’, pojasnila je Vesna Pusić stranim veleposlanicima.

Problem arbitraže o granici između Hrvatske i Slovenije nije riješen ostavkom slovenskog arbitra i imenovanjem novog, jer su u postupku ostali ‘zagađeni’ dokumenti na temelju kojih sud ne može donijeti zakonitu odluku, izjavila je u srijedu ministrica vanjskih i europskih poslova Vesna Pusić.

‘Temeljni problem nije kompromitacija slovenskog arbitra… Glavna primjedba je da je dokumentacija temeljem koje bi arbitri trebali donijeti odluku zagađena činjenicom da je slovenski arbitar stavio unutra stavove, papire, dokumente nakon što je arbitraža već počela svoju raspravu i razmatranje slučaja’, rekla je Pusić.

Potpredsjednica vlade je dodala da je to suprotno dogovorenim pravilima i da se tako ne može donijeti zakonita odluka.

‘Budući da je nakon takvih poteza nemoguće ustanoviti koji su dokumenti koji su došli legalno, a koji su došli naknadno… Hrvatska smatra da je nemoguće donijeti odluku temeljem tako kontaminiranog materijala'”, istaknula je.

Pusić Dnevnik dokumenti arbitraža

Argument B se potemtakem glasi: »Hrvaška stran odstopa od arbitražnega sporazuma ne zaradi okuženosti arbitra, temveč okuženosti dokumentov.« Pustimo ob strani dejstvo, da niti nebogljeni slovenski politični vrh, ki v imenovanju novega francoskega arbitra Abrahama raje deplasirano prešteva diplomatske zmage, ni znal ali hotel zavrniti niti argumenta B, čeprav se zdi to enostavnejše. Za še večji debakel štejem, da tega manevra niso uspeli ovrednotiti niti »diplomatskosti« in počasnih političnih korakov razbremenjeni mediji. Pa bi jim o tem lahko kot sumljiv indic služila že manipulativna in očitno nadvse ekstenzivna raba oznak o »kontaminaciji« zdaj arbitra zdaj materialov. Nasploh se zdi, da je »zagađenost« postala že skoraj hujskaški diskreditacijski vzklik v funkciji pojasnila vsakič, ko svojo odločitev brani hrvaška politika.

Eno zelo redkih izjem predstavlja novinar Uroš Esih v današnjem Večeru, ki se sklicuje na neimenovane vire, ki so mu zatrdili, da niti tehnično niti fizično takšno dodajanje materialnih dokazov v arbitražni spis preprosto ni možno. Z vidika celote poročanja slovenskih medijev drastično premalo, da bi lahko prekrilo siceršnji vtis o popolni ignoranci in nesposobnosti zaznati argumentacijsko srž najbolj vročih političnih razprav s hudimi, celo teritorialnimi posledicami za Slovenijo. Toda analiza teže argumentov je le ena plat novinarskega dela. Druga bi morala biti, zakaj in čemu so se Hrvati s takšno enostavnostjo odpovedali argumentu A, znotraj katerega so v resnici že razglasili svojo decidirano odločitev po izstopu.

Pusić Nacional dokumenti arbitraža

Medijski debakel podpirata še spoznanji o tem, da številni mediji raje zahajajo v napihnjeno državotvorno, provladno in navijaško držo, spet drugi pa se že pripravljajo na val nacionalističnega patosa in emocij, ki lahko vsak hip pljuskne in okupira slovensko mentaliteto – ali vsaj pragmatično morda po tistem, ko se bo večina vrnila z dopusta na hrvaški obali.

Vukas kot nov preizkusni kamen

Medtem ko slovenski predsednik Borut Pahor, očitno lost in space, malce pa izgubljen tudi med tavanjem med kupi sena, člani Alpskega kvinteta, svojo katrco in pijano množico v Laškem, blebeta o abstraktni »veri v mir in prijateljstvo«, ki da bo rešila vse težave s Hrvaško. Ampak problem je že v tem, da smo izgubili vero v predsednika, kaj šele, da bi jo širili dalje. Razen tega papeža že imamo.

V prihodnjih dnevih bo nov preizkusni kamen za slovenskega novinarja gotovo predstavljala včerajšnja izjava Budislava Vukasa, pravkar odstoplega hrvaškega arbitra, o tem, da je »sodišče Hrvaški hotelo odvzeti del morja«.

Vukas arbitraža Zurnal

Z njo je arbiter strašno nerodno prikimal interpretaciji, ki je v Sloveniji popularna, vendar ne dokazana: da so namreč Hrvatje v zasedi in s prisluškovalnimi aparati v rokah zgolj čakali, kdaj bodo interne informacije nakazale, da v odločitvi sporazuma ne bodo dosegli želenega, in njegov proces predčasno nasilno prekinili. Kar je izustil Vukas, de facto ne kompromitira slovenske strani, temveč eksplicitno sestavo celotnega arbitražnega sodišča. Je tako rekoč direkten pljunek nanj in njegovo verodostojnost, ki v veliki meri diskreditira hrvaško odločitev po izstopu in razgalja nek drug, bolj verjeten razlog zanj. Bo znala slovenska politika to izkoristiti? Kakšno interpretacijo bodo zmogli naši mediji? Počakajmo.

Več:

https://vezjak.com/2015/07/23/arbitrazne-novinarske-race-ki-so-nenadoma-izginile/

pahor klobuk sn 1

 

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

PIRANGATE, sovje-repati sonet

Piranske al’ savudrijske so gate?
Njih pranje škodi vseh vpletenih časti.
Zaliv želeni (v pod vprašajem lasti)
škandal je za Slovence in Hrvate.

Obeh so službe igrale se pirate,
pa naj imena imajo sove, čuka …
Kak trud (in keš), da se sosedu kuka
pod kovter, v pisker, telefon, copate …!

Povejte, kaj v intimi lastne sobe
sta naša dva storila sploh narobe?
Zmerljivk požar zamenja naj debata!

Čeprav ji morje sega do obzorja,
Hrvaška hoče prav naš meter morja.
Pohlep je to, otročjost »iz inata«?

Podmorski svet nahrani tudi brata;
če sloga je, oba dovolj imata!