Deseti člen arbitražnega sporazuma kot priročen alibi

Bo na novo odkriti – ali vsaj na novo pogosteje javno omenjani – 10. člen Arbitražnega sporazuma zadostoval, da se slovenska stran iz ene največjih zagat po enostranskem odstopu Hrvaške iz arbitraže o meji izvleče nepoškodovana?

Videti je, da tako šibka, ranljiva, nesposobna slovenska politika ni bila še nikoli. In vedno težje je verjeti, da Cerarjeva vlada na neki točki za mlačnost in omlednost, kot jo je pokazala v odnosu do Hrvaške, ne bo plačala visoke cene.

Zagovorniki postopanja poznajo le en argument: arbitražni sporazum je zavezujoč, enostranski odstop od njega ni mogoč, vso paradiranje Hrvaške ob tem pa je treba spremljati s hladnokrvnostjo in jo čim manj komentirati. Zato je ravnanje slovenske strani taktično modro in v temelju pravilno. Kritike so odveč, stvar je pod kontrolo.

Sam sem med tistimi, ki jih takšna razlaga in še manj drža ne prepriča. Ker preveč temeljni na klasični odvetniški situaciji v kakem pravnem konfliktu in spregleda, da se za meddržavnimi spori odvija živo dogajanje s številnimi posledicami, da z nekomentiranjem ne morete nujno umiriti strasti med ljudmi in dati pojasnil, ki so včasih nujno potrebna, saj je lahko povzročena škoda večja od koristi. Razen tega še zdaleč ni jasno, kaj in česa točno ne komentirati? Res prav ničesar?

Erjavčeva inovacija, stara točno dva dneva, češ da bo ob vsakem nastopu citiral in omenil 10. člen sporazuma, učinkuje na trenutke groteskno nevarno. Člen res govori o ohranitvi  sedanjega stanja ter nalaga, da se »pogodbenici  vzdržita vseh dejanj ali izjav, ki bi lahko spor še zaostrili ali ogrozili delo arbitražnega sodišča.«

V drugem odstavku pa omenja ravnanje, čigar pogoji so skoraj že izpolnjeni: »Arbitražno sodišče lahko odredi kakršne koli začasne ukrepe, za katere meni, da so potrebni za ohranitev sedanjega stanja, če to narekujejo okoliščine.«

Kdor si je ogledal včerajšnji prispevek v dnevniku RTV Slovenija z Eriko Žnidaršič in komentatorjem Milošem Čiričem, je lahko sprva osupnil nad diskurzom nacionalke, ki je ugotavljala, da je s hrvaške strani »spet prišla provokacija«.

Z omembo je voditeljica merila na izjavo hrvaške zunanje ministrice o dodanih dokumentih v spis – ampak ta zgodba je že stara, s tem pa ne more biti nova in tudi ne nova provokacija. Še več, v preteklih zapisih sem že analiziral nerazumljivi molk, s katerim se odziva naša vlada in nesposobnost medijev, da bi sledili in pisali o argumentacijskih elementih zgodbe.

Kakšna je bila dosedanja politična komunikacijska strategija slovenske vlade? Takšna, da je na vprašanja odgovarjala v tem slogu:

So objavljeni posnetki pristni?

Ne komentiramo. Smo pa tudi na dopustu.

So ZDA res posnele pogovor med Sekolcem in Drenikovo in ga kasneje izročile Hrvaški?

Ne komentiramo. Smo pa tudi na dopustu.

So bili v arbitražni dosje res naknadno dodani dokumenti in beležke, ki po pravilih tam ne bi smeli biti, kot pravi hrvaška zunanja ministrica?

Ne komentiramo. Smo pa tudi na dopustu.

Zakaj Slovenija ni poslala protestne note Hrvaški po tistem, ko je videla, da je slednja prisluškovala našemu arbitru in agentki?

Ne komentiramo. Smo pa tudi na dopustu.

Ali drži, da si je Slovenija privoščila predobre odnose z Rusijo, zato se nam maščujejo Američani s pomočjo prisluhov?

Ne komentiramo. Smo pa tudi na dopustu.

Ali držijo podatki, da bo končna razsodba sodišča pristranska, ker sta menda Gilbert Guillaume in Jernej Sekolec ljubimca?

Ne komentiramo. Smo pa tudi na dopustu.

Ali se vam ne zdi, da bi se slovenska vlada morala odzivati bolj odločno, čeprav je čas dopustov?

Ne komentiramo. Smo pa res na dopustu.

Šele dva dneva nazaj, po prihodu Karla Erjavca z dopusta, se je ta strategija minimalistično spremenila. Zunanji minister je namreč včeraj, po tiskovni konferenci, prvič zelo naravnost dodal, da doslej zapletov s Hrvaško ni pojasnjeval, ker je bil takšen dogovor s predsednikom vlade. Ampak – glej ga zlomka – tega ni počel niti predsednik, kot tudi ne šef države, ki s svojim ravnanjem že po funkciji moral dajati ton dogajanju. Ampak njegov odnos je že nekaj časa v vseh primerih le en – samozagledana brezbrižnost. Kot da bi se te ležernosti navzel tudi celoten politični vrh.

No, zaradi velikega odziva in pričakovanj javnosti  je zunanjemu ministru Cerar zdaj končno dal odvezo, da lahko stopi pred kamere. In je stopil, zaradi javnih razprav o nujnosti njegovega odstopa tokrat v bistveno bolj seriozni podobi, ko smo je navajeni. Kaj točno se je spremenilo, smo zvedeli kaj več? Nič – na vsa navedena vprašanja zdaj Erjavec in vlada odgovarjata enako, le z enim dodatkom:

»Ne komentiramo, ker spoštujemo 10. člen arbitražnega sporazuma. Smo pa tudi na dopustu.«

Lahko da se motim, toda strategija čakanja na končno razsodbo ob veri v pravne argumente in upanje, da se bo Hrvaška kar sama izolirala na političnem parketu Evrope, ne moreta biti dovolj za nobeno vlado, tudi če je na počitnicah. Tako kot ni zadosten 10. člen sporazuma za legitimiranje lastnega molka. Lepo in prav, da se ga držimo. Toda obstajajo stvari, ki se jih komentira, kajti vsak komentar še ni v nasprotju s tem členom. Sploh ne demantiji stvari, ki niso resnične.

Tako pa neumorno raste prepričanje, da je opevani člen postal samo še en nov izgovor in alibi za skrivanje zadrege ali neznanja v situaciji, ko Cerar in Erjavec nista kos zanju pretežki nalogi.

Več:

http://vezjak.com/2015/07/31/arbitrazna-zagadenost-in-medijska-odpornost-nanjo/

http://vezjak.com/2015/08/06/erjavec-in-dostop-do-odprtega-regresa/

http://vezjak.com/2015/08/06/kako-si-izmisliti-nekaj-cesar-abraham-nikoli-ni-rekel/

http://vezjak.com/2015/08/07/kaj-ima-erjavec-z-odstopom-arbitra-nic/