Rodetovi režimski mediji, ob katerih moramo abstinirati

Rodetova in hkrati rodetovska pridiga običajno dviguje prah. Rad bi spomnil na dinamiko recepcije njegovih odmevnih izjav: v drugem koraku so te običajno podvržene eluzivnosti, izmikajočosti. Njihov avtor raje stori korak nazaj, se skrije za katero od oblik relativizacije.

Zadnji primer njegovega nastopa pri maši ob tisočletnici obstoja župnije Šentvid pri Stični bo najbrž zgled povedanega. Kardinal se je odločil napasti medije. Kakšne? Režimske.  Ne spontano, temveč s premišljenim sklicevanjem na pismo Ivana Cankarja:

»Ne dopustimo, da bi nam režimski mediji, polni sovraštva grenili življenje. Ignorirajmo jih,« je Rode svetoval svojim vernikom v prepolni cerkvi sv. Vida, ki je dobesedno pokala po šivih, saj se vsi duhovne pridige v prostorih cerkve niso mogli udeležiti, zato so nekateri tudi pred vrati poslušali božjo besedo in marsikdo tudi prek ozvočenja zunaj svetega objekta.

V podkrepitev svojih besed, kako zelo prav ima, je kardinal prebral del pisma Ivana Cankarja iz oktobra leta 1907, ko je pisatelj z Dunaja sporočil svojim prijateljem, da se mu še nikoli ni tako dobro godilo, saj že dobra dva meseca ne bere slovenskih časopisov. »Izvrsten nasvet za sedanji čas,« je priporočal kardinal Rode zbrani množici vernikov.

Citat je povzet iz Delovega poročila. Ironija: tistega kakor režimskega trobila, do katerega zaradi zgodbe o njegovem domnevnem sinu Rode ne goji ravno simpatij. Tvegam torej in trdim naslednje: ko bi novinarji utegnili (želeli, zmogli) vprašati škofa, na katere medije je točno meril z označevalcem »režimski mediji«, bi jim skoraj zanesljivo ne odgovoril. To je ta anticipirana eluzivnost, ki jo omenjam. Kajti najbrž za Cerkev ne bi rekel, da je režimska in v mislih ni imel Družine ali Ognjišča, nam preostane le še ugibanje, vključno z verniki in udeleženci maše, na katere medije je potemtakem meril, ko je svetoval vsaj dvomesečno abstinenco od »slovenskih časopisov«

Uredniki in novinarji cerkvenih glasil in občil najbrž ne bi bili preveč veseli tega priporočila. Ta »izvrstni nasvet« najbrž meri na čisto partikularne. Po kakšnem ključu jih bomo dešifrirali, kateri mediji veljajo v Sloveniji za »režimske«?

S tem smo že pri drugi potezi Rodetove eluzivnosti – najbrž za takšne veljajo tisti, ki jih je nekdo označil z omenjenim epitetom. V praksi pa to pomeni: Janševa politika in njegovi medijski sateliti.

Marko Crnkovič je na strani Fokuspokus nedavno opozoril na paradoks diskurza Nove24TV, Janševega projekta, ki rad uporablja isti označevalec: »režimski mediji« ali podobne.

Bizarnost je kajpada v tem: isti označevalec lahko velja le tako dolgo, dokler nismo »mi« na oblasti. Ko smo, je pljuvati po samem sebi nekako kontraproduktivno. Čeprav za Janšo iz preteklosti že vemo, da z njegovo oblastjo šele res pride ravno tisto, pred čimer nas svari: medijska režimskost v pregnantnem smislu besede.

Če sklenem: ko kardinal Rode omenja režimske medije, dejansko že dela reklamo tistim medijem in njihovim botrom, ki to sintagmo najraje uporabljajo. Kar praktično pomeni, da politizira medije kot takšne in groteskno pripisuje diskurz sovraštva drugim, čeprav so njegovi ultimativni generatorji točno tisti, čigar jezik je prevzel. Še več, morda in zelo verjetno ne bo več pripravljen prepoznati »režimskih medijev«, ko bo Janša na oblasti in še manj s Cankarjem pozivati, da jih v dobro lastnega duhovnega stanja ne spremljamo. Teza, ki jo je ponudil vernikom in širši javnosti, zato bistveno več pove o njem samem kot slovenski medijski situaciji.

Več:

Uradni list tranzicijske levice berejo le še po službeni dolžnosti