Jelinčičeva Ukana: kaj storiti, ko nam politiki lažejo

Časnik Delo nam ponuja nagradno igro: po tistem, ko je odkril, da se je večni predsednik SNS znašel na seznamu prejemnikov denarja. Zmago Jelinčič naj bi iz skritega azerbajdžanskega fonda tamkajšnje vladajoče elite prejel vsoto, namenjeno za podkupovanje evropskih politikov. No, ta domneva nekako ni izrečena. Sprejem okoli 25.000 evrov je zavrnil z neprepričljivo razlago, da je s to vsoto financiral rusko izdajo knjige Ukana.

Kako so se poročanja o tem lotili mediji? S precejšnjo mero nelagodja. Ni dobrih rešitev in morda so to pretežke presoje, pa vendar: sprožili so zanimivo dilemo, kako naj novinarji postopajo v podobnih primerih. Ker dokazil o prevodu ali izdaji knjige praktično ni, vsaj ne celovitih, bi nas to napeljevalo na sum, da je Jelinčič preprosto prejel podkupnino in jo spravil v žep. A resen novinar bo za svoje trditve navajal dokaze. V tej maniri so postopali vsi mediji, ki so relativno množično povzeli Delovo razkritje. Noben med njimi, vključno z njim, si ni drznil naravnost zapisati spekulacije o prejemu podkupnine.

Dilema je realna: če je namreč novinarsko neprofesionalno in neetično navajati nedokazljive sklepe in ugotovitve, je na drugi strani stvar dokaj kompleksne hermenevtike, kako svoje domneve, če sploh, ter splošno dogajanje predstaviti medijskim uporabnikom: bralcem, gledalcem, poslušalcem. Ne da bi pri tem zapadli insinuiranju.

Možne poti

Novinarska zbeganost se sprva ustavi pri nakazani dilemi: zgolj navajati nedokazljive sklepe in pri tem terjati padec v zanko neprofesionalnosti, tudi tvegati morebitne tožbe, ali tako ali drugače izraziti dvom v resničnost Jelinčičevega pojasnila o financiranju prevoda Toneta Svetine? In nato še, za bolj subtilne: do katere mere je izrekanje dvoma v resničnost lahko že po sebi preveč delikatna procedura?

Hitro se bomo zedinili, da prva možnost odpade. Preprosto zato, ker želimo slediti normam profesionalnega poročanja. Toda mar ni navedena dihotomija na neki točki že po sebi lažna, ker je postavljena preveč trdo? Kajpak ni dovolj, če novinar zgolj manifestira dvome v Jelinčičev alibi, če ima seveda dovolj otipljivih indicev za svojo izbiro. Kajti verjetno bi moral storiti korak več in stanje raziskati: potrditi ali zavreči svoje domneve. Kolikor je v njegovi moči. Pristopi so bili vse prej kot takšni.

Predpostaviti, da je vse res

Prva možnost je blizu temu: Jelinčič je res dal prevesti Svetino. V tem scenariju so njegov alibi predpostavili kot dejanski. Sum ali dvom je navzoč le posredno, a neizrazito. Pri Planetu TV in Siolu so se, recimo zadovoljili s preiskavo, koliko stane takšen prevod. Iz dejstva, da so poskušali to raziskati, v nobenem smislu ne sledi noben sklep. Ob tem so celo uporabili povedni naklon:

Ker je Jelinčič roman dal prevesti, smo pri prevajalcu preverili, ali je znesek za prevod realen… Petrovčič dodaja, da gre pri prevodu Ukane za zahteven projekt, ki ga disciplinirani prevajalec prevaja več mesecev.

Novinarska naracija se je potem fiksirala na čisto nepomembne detajle, kot je ta, v koliko ljubljanskih knjižnicah je bila Ukana izposojena:

V 37 knjižnicah, ki spadajo pod okrilje ljubljanske mestne knjižnice, so roman v vsem letu posodili 99-krat. Ne spada torej med pogosto izposojene niti v Sloveniji.

Skratka, »pričam ti priču«. Spet drugi mediji so poročali o nenavadnosti, da je knjiga bila prevedena v ruščino, ki jo v Azerbajdžanu govori 5 odstotkov prebivalstva. Jelinčičev odvetnik je nato za Svet24 potrdil prejem denarja. Prvak SNS je nato lakonično pomirjal novinarja z »Vse je čisto«,  na vprašanje kdaj in kje je bila knjiga izdana, pa je odvrnil: »Me ne briga, opravil sem svoje delo.«

Skratka, iz povedanega lahko ohlapno sklepamo, da omenjeni nima namena predložiti izvoda Ukane ali vsaj pomagati, da bi novinarji do njega prišli in s tem demonstrirati resničnost svojih trditev.

Bučar za Svetino

Pri Delu so se nato domislili nekakšne nagradne igre, ki so jo uvedli s stavkom »Za vas imamo izziv, povezan z razkrito azerbajdžansko pralnico denarja.« Z apelom na svoje bralce so poskusili najti omenjeni izvod, v zameno pa bi v zahvalo prejemniku podarili delo svojega novinarja in svoje založbe:

Za vas imamo tokrat prav poseben izziv. V torek smo v Delu pisali, da se je prvak Slovenske nacionalne stranke Zmago Jelinčič ujel v vrtinec azerbajdžanske pralnice denarja, iz katere je na njegov račun kapnilo slabih 25.000 evrov, ki jih je menda prejel za ruski prevod knjige Ukana slovenskega avtorja Toneta Svetine. Prevedena knjiga naj bi bila izdana v 21. stoletju, a nam je nikakor ni uspelo izslediti.

In tu nastopi izziv. Tistemu, ki bi mu uspelo dostaviti dokaz o obstoju izdaje prevoda, ki je menda izšel okoli leta 2012, se bomo zahvalili z izvodom knjige uglednega Delovega urednika Alija Žerdina o starosti slovenske politike Francetu Bučarju. Dokaz nam lahko pošljete po elektronski pošti ali po navadni pošti na naslov redakcija Delo.si, Delo d.o.o., Dunajska 5, 1000 Ljubljana.

Čeprav je ironična poanta dovolj prepoznavna, omenjeni apel jemljem bolj kot simptom novinarske zadrege, s katero sem začel. Se pravi: kako ustaviti politika, za katerega sumimo, da manipulira in se poigrava z mediji in nato še z državljani, ne da bi ga pri tem neposredno obtožili nedovoljenega prejema denarja, za kar sicer nimamo nobenih neposrednih materialnih dokazov?

Nekaj je jasno: s preiskovanjem, koliko denarja zase zahtevajo prevajalci, nam to ne bo ravno uspelo. Z iskanjem izgubljene knjige in knjižno nagrado v zameno tudi ne – vsaj ne neposredno. V najboljšem primeru smo pristali na scenarij indirektnega navajanja namigov, niti ne indicev ali dokazil, da Jelinčič prejkone laže. Medtem ko novinarsko preiskovanje, koliko stanejo prevodi v ruščino, praktično ne more voditi do razkritja, ali prvak SNS manipulira, omenjena nagradna igra do tega vodi zelo posredno – tudi če noben bralec Dela ne bo pokazal ruskega prevoda, to dejstvo pač še ne bo povsem izločilo možnosti, da ta obstaja.

Kaznovati politika

Pametnega nasveta, kako »metodološko« postopati pri sumu, da nam politiki lažejo, v tem primeru seveda ni. Toda ob nepripravljenosti Jelinčiča, da kakorkoli dokaže resničnost svojih trditev v situaciji, ko to ne bi smelo biti posebej težko, saj dokazila o obstoju prevajalca, plačila in verjetno tudi obstoja knjige ne morejo biti posebna težava, bi novinarji pač smeli uporabljati bistveno odločnejši žargon pri podajanju svojih ocen in stališč. Vsaj po tistem, ko so preverili vse okoliščine.

Po drugi strani imajo mediji eno orodje več. Tovrstne politike lahko vselej kaznujejo, če bi ji le znali ali želeli. Najmanj, kar bi smeli storiti, je, da Jelinčiča bojkotirajo vse do trenutka, ko ne bo postregel z dokazi o resničnosti zgodbe s prevodom Ukane.