Še en odgovor Krivicu: o lažni skromnosti predsednika, ki ne bi bil avtoriteta

Moj novi odgovor g. Matevžu Krivicu na njegovo repliko v današnjem Dnevniku. Po veliko oklevanja sem se odločil, da se polemiko splača nadaljevati zato, ker je javna debata o posledicah Pahorjeve izjave resnično pomembna – sploh v luči verjetnosti, da bo sedanji predsednik svoj mandat ponovil. Imeti predsednika republike, ki zase brezbrižno meni, da ni moralna avtoriteta, implicira brezbrižnost njegovih ravnanj v prihodnje. Škandalozna ni le izjava, straši tudi ravnanje, ki ga lahko anticipiramo.

***

Z zadovoljstvom sprejemam, da je g. Krivic samokritično le spoznal svoje »pretiravanje«, ki ga zdaj umika, ko je »v jezi« nadvse hvalil predsednika republike zato, ker ta decidirano ne želi biti moralna avtoriteta. V njegovem pojasnilu pa je žal ostalo še veliko nejasnosti in nekonsistenc. Ena najbolj nenavadnih je, da mi še dalje, ob vsej navedeni tekstovni evidenci, podtika stališče, da je funkcija moralne avtoritete tako rekoč zapisana v ustavo. Zame je to nenavaden argumentacijski »red herring« – pred sabo ima vse moje stavke, celo citatno jih ponovi, a v njih ni ne duha ne sluha o taki trditvi.

Znova sem pregledal javno dostopne zapise o tem: edina oseba, ki sem jo našel in je res menila, da je biti moralna avtoriteta tako rekoč ustavna dolžnost, je protikandidat dr. Milan Jazbec. Še njemu je najbrž ušel spodrsljaj. Zatorej znova: iz mojih trditev, da se »kandidati za predsednika običajno strinjajo, da mora funkcija vsebovati ta vidik«, da »je označevalec ‘moralne avtoritete’ v diskurzu nenehno navzoč kot pričakovani opis njegovega delovanja« in »da predsedniška funkcija implicira delovanje s piedestala moralne avtoritete«, pač nikakor ne sledi, kot Krivic zapiše, da zame »ta vloga spada k ustavni funkciji predsednika republike«. Tega nikoli nisem mislil, zapisal ali impliciral, zato ne vem, od kod takšen »non sequitur«.

Zame se morala ne konča tam, kjer se končajo ustava, zakoni in pravo. Še več, velikokrat se na tej točki šele začenja. Frapantno se mi zdi, da sogovorec s tem celo na trenutke soglaša (»Nikakor pa ne mislim, da je ‘koncept moralne avtoritete tudi zunaj prava povsem prazen’«), sploh pa obnemim, ko mimogrede navrže, da celo »’znotraj prava’ (znotraj ustavne funkcije predsednika republike) nikakor ni brez pomena…«. O čem se potem sploh pogovarjamo, če se povsod strinjamo? Težavo vidim v tem, da Krivic nihajoče zahaja v protislovja. Po eni strani sam ponavlja svoje poudarjanje, že drugič, da Pahor v zunajpravnem smislu je moralna avtoriteta (citat: ‘Še poudaril sem: ‘Kar JE – če hoče ali ne, če ga ljudje štejejo za tako avtoriteto ali ne!’«) In to neodvisno od recepcije drugih, že po položaju, ki ga zaseda!

Toda v istem kratkem besedilu obrne ploščo skozi razpravo o dolžnostih, ko zapiše: »Ni torej njegova dolžnost »biti moralna avtoriteta« (in še manj on to ‘kar JE’).« Smo prav prebrali? Predsednik »kar je« moralna avtoriteta, vendar s tega razloga nima dolžnosti do drugih? Še več, stavek zaključi s tezo, da ima predsednik republike svoje ustavne dolžnosti (!), npr. javno zavzemanje za skupne, tudi ustavno utemeljene moralne vrednote. Kar lahko pomeni zgolj, da je včasih dolžan ravnati moralno. Kaj zdaj: je moralna avtoriteta ali ni? Ima kot tak dolžnosti ali ne? Povežimo to dvoje skupaj: če Krivic nenehno poudarja, da predsednik republike to ni  v ustavnem smislu, v čemer soglašamo, in če zanj »kar je« moralna avtoriteta (neodvisno od lastne volje ali volje državljanov), zakaj zdaj nenadoma nekaj vrstic nižje to več izrecno ne velja?

Jasno, predsednik bi se moral zavzemati za sistem moralnih vrednot, ki spadajo v ustavo, k demokraciji in človekovim pravicam. Bojim pa se, da sogovorec ni želel razumeti moje poante, ko poskušam »ad absurdum« pokazati, da Pahor neizbežno prevzema vlogo take avtoritete, želel ali ne, npr. kot promotor narodne sprave. Ob tem se, in to kritiziram, zavzema za »nekakšno srednjo mero moralnih stališč« – ne gre za mojo nerodnost, kot berem očitek, temveč zavračanje pozicije, ki jo izvaja. Ko torej Pahor artikulira svoje politične in moralne ideje, takšne ali drugačne, jih nujno s pozicije presojevalca, čemur sledijo dejanja moralne avtoritete – tiste, ki jo sam zanika. Le v tem je bila moja poanta.

Skratka, po tistem, ko je Krivic preklical svojo pohvalo Pahorju, se nenadoma zdi, da imava bolj podobna izhodišča. Vendar bi mu on še zmerom delil odpustke: »Ni noben greh, če to odkrito pove. Lahko je tudi zgolj skromen«. No, sam ne morem pristati, da je zavestno zanikovanje pričakovanih vlog in ravnanj kakšna posebna oblika iskrenosti in skromnosti. Sploh pa ne, če vzamem resno Krivičevo ugotovitev, da ima predsednik republike dolžnosti do javnega zavzemanja tudi do ustavno utemeljenih moralnih vrednot. Vnaprejšnjo najavo opuščanja dolžnostnih ravnanj, ki sledi iz teze »Ne želim biti moralna avtoriteta«, res bolj težko sprejmemo kot kakšno posebno značajsko skromnost.

P.S.

Kolega me je po objavi naknadno opozoril, da je stavek »Kar JE – če hoče ali ne, če ga ljudje štejejo za tako avtoriteto ali ne.« v prvem Krivičevem pismu in stavek »Še poudaril sem: ‘Kar JE – če hoče ali ne, če ga ljudje štejejo za tako avtoriteto ali ne!’« v drugem pismu mogoče razumeti kot parafrazo stališč Milana Brgleza, ne njegovih. Torej takih, ki jih ne sprejema.

V primeru prvega pisma to možno razlago, čeprav ni uporabil narekovajev, celo razumem in je smiselna, v primeru drugega pisma pa ne več. Dejansko je omenjeni stavek v drugem pismu potem nesmiseln in kontekstualno nerazumljiv.

Toda če to res drži in se je Krivic dvakrat zapored na podoben način zgolj nerodno izrazil, kot pravi kolega, seveda odpade moj očitek o njegovi protislovnosti. Ta je namreč prehuda – in samo dejstvo, da najbrž kompetenten in miselno artikulirani sogovorec ne bi šel tako daleč, govori v prid navedeni hermenevtiki.

Ne vem, če je ta pravilna, se pa čutim dolžan bralko in bralca opozoriti na to okoliščino. Vse ostalo, kar sem zapisal, pa še vedno drži.

Več:

O moralni avtoriteti predsednika republike: odgovor Matevžu Krivicu

Pahor pomaga degradirati predsedniško funkcijo: ne želi biti moralna avtoriteta