Pustiti ženske pri miru: o mizandriji in mizoginiji

Če prav razumem, odgovorna urednica revije Ona, edicije Dela, prezira moške takrat, ko jemljejo v bran ženske. No, morda jih Sabina Obolnar ne sovraži neposredno, čeprav je res blizu temu, vsekakor jim oporeka. Kako misliti stališča iz njenega uvodnika, v katerem jo je posebej razjezilo, kako so se moški spravili na dr. Boštjana M. Zupančiča?

Iz kolumne bolj ali manj sledijo njene naslednje ugotovitve:

Prvič

Moški pišejo o šovinizmih BMZ-ja, v resnici pa sami niso nič boljši. (Žal tega ni niti poskušala dokazati.)

Drugič

Moški pišejo o šovinizmih BMZ-ja, pri tem pa ga opisujejo kot intelektualno avtoriteto. Torej je to njihova težava. (V čem le njihova in v čem je relevanca, ni razvidno.)

Tretjič

Moški pišejo o šovinizmih BMZ-ja, nato pa se čudijo, zakaj so ženske ob tem tiho. Toda kdo pa so, da si drznejo sugerirati, kaj moramo početi ženske? Takšno žuganje nam je nedopustno.

Četrtič

Moški se ukvarjajo z BMZ-jem, toda naokoli je toliko drugih tem, a so zanje slepi in gluhi. (Apel k menjavi teme.)

Petič, končno

Moškim bi predlagala, da se ukvarjajo z moškimi.

No, končna sugestija rezultira v neke vrste ultimativni androfobiji ali mizandriji, najbrž hrbtni plati mizoginije. Ženske bodo že same opravile z moškimi prasci, v to se naj drugi moški ne vtikajo. Pojem feminista je contradictio in adiecto. Me znamo poskrbeti zase. Najbrž bi moralo isto veljati tudi za vsa področja sklicevanja na enakopravnost in enakost spolov. Če ju omenja moški in se zanju zavzema, je nujno sumljiv. Če bi stališče feminizma bilo podobno čemu od zgoraj naštetega, potem bi nas, ne zgolj moške, res moralo biti kronično strah.

Po branju uvodnika One nam hitro postane jasno, zakaj je lahko naša družba v boju proti seksizmu in šovinizmu obsojena na neuspeh. Po eni strani zaradi nenavadne stereotipizacije: moški diskurz o ženskah je apriori sumljiv. Še zlasti mora biti čudno, če ob moškem seksizmu ženske jemljejo v bran drugi moški. Torej je diskurz sumljiv že zaradi spola izvajalca.

Urednica sicer ne zapiše, da je s seksizmi kakšnega BMZ-ja vse v redu in prav, njen fokus je usmerjen v tiste kolumniste (če prav razumem, Dragana Petrovca in Vlada Miheljaka), ki bi radi temu oporekali. Ti so problematični skoraj enako kot prvi. Prvega pa je verjetno preprosto treba ignorirati, je manjši del problema.

Odgovor na dilemo, kako bodo ženske, da ne rečem novinarke in urednice, ki so po spolni pripadnosti pripuščene k razpravi, izbojevale svoje boje, se zdi deplasiran, ker bo problematizirajoči takoj označen za nekoga, ki se postavlja v pokroviteljsko moško pozicijo. Moška pozicija pa je, precej stvari kaže na to, vselej napačna.

Logično, ni treba posebej razlagati, da so mizandrija, ne nujno osebna, ali vsaj njene sledi, neizbežno hrbtna plat mizoginije. V kakšni meri so inkorporirane v mentalno logiko ženskih revij, ki so najbrž ženske predvsem zato, ker moški ne smejo imeti vstopa vanjo (v logiko in revijo), je posebej izzivalno vprašanje.

Pesniški surplus

Jana Kolarič

MOŠKI, PUSTITE ŽENSKE PRI MIRU!, sonet

»Če moški branijo nas, so sumljivi,«
objavljen bil odgovor je Sabine,
ki izmotava se na vse načine,
jezi jo, če tacaš po NJENI* njivi,

učiš jo, kaj naj bil bi feminizem.
A sporne ni pojasnila vsebine,
zakaj objavlja tipe mizogine,
ki glavni credo jim je grd seksizem.

Sabina uporabi nizko lego
in brani intervjuvanca, odločna,
pomoč zavrača, ker je ženska močna.

Odrine v kot Petrovca, Miheljaka …
Če se upreta BMZ, bedaka,
imata zanesljivo kaj za bregom!

*mišljeno po ONE njivi