::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Živi pokopani: fake news, Oliver Dragojević in novinarska fikcija

Hrvaška komercialna medijska hiša RTL je poročala, da je umrl Oliver Dragojević – novica, ki se je, hvala bogu, hitro izkazala za lažno. Na njihovem splitskem regionalnem portalu so o njegovi levje junaški borbi do konca zapisali:

Napustio nas je Oliver Dragojević! Nakon kratke i teške bolesti, lavovske borbe da je pobijedi i nastojanja da još jednom razveseli Splićane svojom pjesmom, napustio nas je “morski vuk”, simbol grada Splita.

Kako smo neslužbeno doznali od izvora iz splitske bolnice, Oliver je umro prije sat vremena na odjelu onkologije u KBC-u Split.

Dragojević smrt Splitske

Ena od novic o Dragojevićevi smrti

Novice o lastni smrti, ki so pretirane

Kasneje se je še isti dan izkazalo, da je vest sfabricirana in lažna, predvsem so na to morali opozoriti sorodniki  – in kot takšna je bila tudi zbrisana. Nič ni pomagalo, številni hrvaški in drugi portali so jo prenesli naprej.

Industrija lažnih novic dosega svoj razmah in ni ravno svež fenomen, tudi takrat ne, ko neposredno pokopava žive. Izmišljene vesti o smrti slavnih so postale že cel žanr, na ta način so začeli mediji pokopavati številne celebrities, v zadnjem času recimo še posebej vneto Rowana Atkinsona alias Mr. Beana. Novinarskih rac s smrtjo, ti. death hoax, je v zgodovini medijev veliko, njihova žrtev so bili predsednik Franklin Roosevelt, pa komik Charlie Chaplin, pevca Frank Sinatra in Paul McCartney, tudi Michael Jackson.

Legendarna izjava ameriškega pisatelja in humorista Marka Twaina, s pravim imenom Samuel Clemens, priča o podobnem: izročilo pravi, da menda celo demantiju lastne osmrtnice v časopisu. Njegova razvpita reakcija, češ da so »novice o njegovi smrti močno pretirane«, je bila kasneje omiljena in postavljena v kontekst – novinarsko poizvedovanje je zamenjalo smrt njegovega bratranca v Londonu z njegovo, zaradi česar je Twain bil prisiljen pojasniti: »Poročilo o moji smrti je bilo pretiravanje«. Se pravi: sam postopek novinarske race o smrti je bil kasneje deležen dodatne popačitve.

Mark Twain report of my death letter May 31, 1897-8x6

Twainov rokopis in pojasnilo o lastni smrti

Dve nasprotni nasladi, dva ista užitka

Od tu naprej velja opozoriti na dvoje: ne samo, da je novinarsko početje še bolj zavržno in neokusno takrat, ko je dotični priklenjen na posteljo in se bori za življenje, v primeru hrvaškega pevca so, sicer pričakovano, sledili številni vroči demantiji o fake news. Moja poanta: če je osnovna motivacija ustvarjalcev lažnih novic za vsako ceno zbuditi pozornost, dvigniti klikanost, branost, gledanost ali poslušanost, temu istemu principu zapadejo temu nasprotni disclaimerji. Se pravi: ista novinarska ekonomija, ki ustvarja in širi informacije, da se je zgodilo nekaj, kar je izmišljeno ali neposredno laž, je v enakem ali celo večjem obsegu na delu pri demantiranju in »svarilih«, ki so temu sledili:

Oliver nije umro, internetom se šire laži i dezinformacije

Kruži lažna vijest, Oliver nije umro!

Lažna vest o smrti Olivera Dragojevića obišla region

Oliver Dragojević je živ: Regionom se proširila lažna vest da je čuveni hrvatski pevač preminuo

Ovo je stvarno sramotno: splitski portal objavio lažnu vijest da je umro Oliver

Demantovano da je umro Oliver Dragojević

Se pravi: obe ekonomiji služita istemu profitnemu cilju in sta obenem tudi izraz enotne psihološke ekonomije: tako kot smo potrti, žalostni in šokirani, ker smo prebrali, da je umrl pevec, smo prav tako žalostni, ogorčeni in šokirani, za nameček pa še medijem hvaležni, ker so nas obvestili, da gre za novinarsko raco. V obeh primerih reagiramo čustveno in z našimi afekti manipulirajo.

Najbolj zabaven je bil morda naslov RTL – tiste hiše, čigar portal je dejansko prvi poročal o njegovi smrti. Nič jih ni bilo posebej sram objaviti takšnega naslovnega poudarka: »Oliver nije umro, informacije koje kolaju društvenim mrežama i manjim portalima su netočne«.

Dragojević index

Hrvaški Index in njegov demanti

STA, Picasso in poresničnost

»Vse, kar si lahko zamisliš, je resnično«, naj bi nekoč pomodroval Pablo Picasso. Pri Slovenski tiskovni agenciji (STA) so si njegovo misel izbrali za moto »STA Misli« – to je brezplačen portal STA s kulturnimi vsebinami, vestmi iz kulture doma in po svetu.

Ironija je hotela, da je bila ista agencija sploh edini slovenski medij, ki je letos poročal o Unescovem Svetovnem dnevu filozofije pri nas, pa tudi osrednji prireditvi, ki je potekala v Kazinski dvorani SNG Maribor. Tema razprave petih gostov pred 250 ljudmi je bila »fake news«, fenomen poresničnosti, razmerje resnice in laži, tako rekoč novinarska tema par excellence. A kaj bi s tem, koga še to zanima, sploh med mariborskimi mediji?

No, STA res velja pohvaliti za poročanje, glede na to, da je bila edina, toda kombinacija poročila o dogodku in njihovega mota je proizvedla pomenljivo komičen učinek, razviden iz postavitve novice na njihovi strani:

STA poresničnost

Vest STA, Picasso in razprava o poresničnosti

Tema o poresničnosti, post-truth, ki bi v novinarskem smislu morala problematizirati vdor laži v medijski diskurz, je za svoje gonilo in svoj moto sebi postavila domislico, ki apelira k substancializaciji resničnosti vsega, kar je zamisljivo, končno npr. tudi smrti Oliverja Dragojevića: »Vse, kar si lahko zamisliš, je resnično«.

Seveda lahko razumemo, zakaj je do tega prišlo: Picasso je prejkone imel v mislih pozicijo umetniškega ustvarjanja, ki za svoje izhodišče jemlje »svobodo umetniškega izraza«, ta pa je neskončna in celo, tako nekateri, temelji na fikciji. Toda ko isto misel postavimo v register boja proti lažnim novicam, postane smisel sentence povsem nezaželen, odvečen in celo nevaren. Nenadoma nas Picasso kliče k fake news, jih zapoveduje ali vsaj sugerira.

Globe za novinarje

In kaj storiti, da bi lažne novice v medijih uspešneje ustavljali? Facebook uvaja posebni gumb, ki na časovnicah uporabnikom omogoči prepoznavo »fake news« in njihovo prijavo – uredniki razmišljajo o algoritmu, ki bo na podlagi zunanjih izvorov novic te selekcioniral ali omogoči lažjo identifikacijo.

Če bi novinarji in časopisne hiše morali plačati globo za vsako laž, ki jo razširijo, bi malo bolje preverjali informacije. Dokler je to mogoče le preko sodnih postopkov in zahtevano le s strani tistih, ki so ob tem prizadeti, veliko upanja na izboljšanje stanja ne moremo imeti. Da bodo medijski uporabniki znali ali želeli kaznovati nosilce lažnih novic, se zaenkrat ni pokazalo za učinkovito orodje.

 

%d bloggers like this: