Ko gre za potico, gre za nekaj drugega

Kako spraviš v neko zasebno hišo v Grosupljem bistveno več novinarjev kot na resen javni dogodek o novinarskih dilemah? Zelo preprosto, potrebuješ potico, in še nekoga:

Angelca Likovič je svoje protikandidate s preteklih predsedniških volitev povabila na potico. Druženje je potekalo v sproščenem vzdušju, vsi povabljeni pa so pohvalili tako potico kot gesto gostiteljice.

In res, odvila se je absolutna domačijska bizarnost, ki je imela samo en finalni namen: opraviti novinarsko voajersko vlogo v imenu radovednosti množic in zapolniti medijski prostor z rumenilom, na veliko veselje vseh povabljenih politikov. Ni boljšega zanje kot nekaj ur brezplačnega, vsebinsko neobveznega sončenja v soju medijskih žarometov.

Angelca za potico gre

RTV Slovenija s svojim prispevkom v osrednjem dnevniku in na MMC RTV

Dokaz temu je preprost: ko si ogledate preštevilne reportaže z dogodka, vključujoč javni servis RTV Slovenija, je edina paleta vprašanj navzočim predsedniškim kandidatom v minulih volitvah bila ubrana takole: »Je bila potica dobra?«; »Katera vrsta potice je bila najboljša?«; »Kakšna je bila gibanica?«

In odgovor aktualnega predsednika republike? Da se mu zdi Angelčina res dobra, ker je vsebovala alkohol! No, pred leti je potica že postala sinonim za politično zlorabo v podobi evropskega poslanca Lojzeta Peterleta, oblečenega v kuharja in nekoga, ki zna pripravljati recepte. Prispevek je postal med drugim znan po tem, da je do solz nasmejal voditeljico dnevnika TV Slovenija, Jeleno Aščić, med prebiranjem vesti.

Ne, tokrat seveda sploh ni »šlo za potico«,  tudi prej ne, temveč za spretno akcijo Aleša Primca, predsednika stranke Glas za otroke in družino, ki je v hiši gospe Likovič, kandidatke njegove stranke za predsednico republike, odigral vlogo piarovca, šefa protokola, ki na ulici pobira in usmerja gostje in goste, ter končno strežnika. No, ni šlo le zanj, temveč za spretno poziranje sedanjih politikov, v obojestransko politično-novinarsko zadovoljstvo. Kjer so se vsi morali pretvarjati, kako pomembna so za usodo naroda njihova popoldanska druženja ob čaju in orehovi ali pehtranovi potički. No, šlo je tudi za nekaj agende o slovenstvu in skrbi za to, v katerem jeziku bo nekoč potekal jok:

Gostiteljica je povabljene najprej sprejela v dnevni sobi, sledila pa je pogostitev v jedilnici. Gostom, ki vsi ostajajo dejavni, medtem ko je sama v pokoju, je zaželela “ogromno moči, ki jo boste potrebovali v naslednjih letih, veliko poguma, odločnosti in složnosti”. Ob tem je izrazila tudi željo, “da se bodo čez 20 let po lepi Sloveniji smejali in jokali slovenski otroci”. Svoje goste je pozvala: “Delajte na tem. Večja pomoč otrokom, družinam, mladim, da bodo dobili službe, da ne bodo šli v tujino, da bodo lahko imeli otroke.”

Ja, za slovenske otroke gre. Oziroma za Glas za otroke in družino. Še pred tem pa za predvidljivi stupidarij in vodljivost slovenskega novinarstva, ki so ga Primc na eni in drugi politiki na drugi že dodobra preučili. Nič čudnega, da so nam na pol obljubili, da bi poslej vsak kandidat lahko organiziral nekaj podobnega in da bodo potičke postale redni mesečni obrok. Potice in iger!

Več:

Kuhar Peterle in izbruhi smeha

Angelca 24ur

Zgolj eden od mnogih prispevkov iz Angelčine hiše: potica kot ime za praznost slovenskega novinarstva

Pahor Angelca potica

Ko Pahor razkrije skrivnost Angelčine potice. Ljubljanski Dnevnik.

Kuhar Peterle in izbruhi smeha

Dan pred božičem se je zgodilo. Jelena Aščić, voditeljica osrednjega Dnevnika na nacionalki, je ob branju novice, da bo Lojze Peterle spekel potico, težko zadrževala smeh. Jasno, Lojze ni imel v rokah orglic, temveč je bil našemljen v kuharja.

Ta nekajsekundni napol humorni vložek je ogledalo leta, ki odhaja. Politiki so brez domišljije. Pečejo potico, saj so prepričani, da je to simbol slovenske identitete. Brez kreacije, brez dodane vrednosti, le ena navadna potica. Ta potica naj bi nas vpisala na zemljevid Evrope. In to kljub smešni kuharski opravi počnejo popolnoma resno.

To pa je največji problem politike, ki je zastrupila ta prostor. Absolutni manko smisla za humor. Vse je smrtno resno, na robu usodnosti, tragičnosti in preživetja. Pri tem pa zvesto asistirajo mediji, v prvi vrsti televizije. Nobene distance, nobene humorne note, nobene domislice, ampak le smrtno resno predvajanje političnih nebuloz. Predstavljajte si, kakšen halo bi dvignil en del politike, če bi se Jelena smejala, medtem ko bi prebirala kakšno novico o Janezu Janši. Imeli bi proteste pred nacionalko in različni govorci bi govorili o sabotaži, stricih iz ozadja, udbomafiji, starih silah in zahtevali odstope. Svojevrsten paradoks je prav to, da ima najmanj smisla za humor, bolje rečeno posluha za humor, stranka, ki sama rada kot po tekočem traku proizvaja cinične domislice.

Recimo, da bi si drznili trditi, da ima komentator Dnevnika prav: kar velikokrat povzroči smeh, neregularni izbruh smeha tam, kjer ga ne bi smelo biti, je enostavno resnost situacije, resna intenca povzročitelja smeha. Lojze Peterle je bil v vlogi kuharja preresen, da bi lahko ostali resni:

Kaj točno je porodilo izbruh smeha, tako rekoč Lachkrampf pri voditeljici? Verjetno ne že kar prebrane besede, ki so bile: »Pred koncem še to: Evropska ljudska stranka je objavila natečaj za najboljši božični recept. Odločil se je za tradicionalno slovensko potico. Tri recepte, ki bodo prejeli največ glasov, bo stranka nagradila.«

Peterle potica Aščić

Domnevajmo, da je to bila šele podoba evropskega promotorja potice, našemljenega v kuharja. Vznik komičnega izvira iz družbenih razmerij, največkrat ga povzroči oseba prav s svojim gibom, dejanje, značajsko potezo, pozo, »uniformo«. Ker se humorna izkušnja običajno pojavi hitro, se tudi hitro konča, med teorijami, ki pojasnjujejo humor, pa prevladujejo tri: biološke in evolucijske (humor prispeva k sproščanju telesa, uravnava pritisk, spodbuja cirkulacijo krvi, nevtralizira depresijo ipd.), teorije vzvišenosti (zbujanje občutkov, da smo boljši in pametnejši od drugi ljudi, ki jih razumemo kot neumne, grde, deformirane) in teorije neskladnosti (smeh vznikne na podlagi nepričakovanega, hipnega neujemanja in neskladnosti med pričakovanim in nepričakovanim, med pojmovnim in realnim, itd.).

Smeh se včasih prelevi v krčeviti smeh, v Lachkrampf, ki ga ni mogoče ustaviti. Tako kot v belgijski humorni oddaji, ki v zanimivi postprodukciji in sicer namiguje na možnost tistega »kaj pa če je vse res«, skratka na nefingiranost in neinsceniranost okrogle mize:

Morda nam pri razlagi krčevitega smeha pomaga tudi Freud, ki v svojem klasičnem delu zapiše misel o »moči drugega prikazati v komični luči«. In medijski voditelji imajo posredno takšno moč:

Odkritje, da je v naši moči, da drugega prikažemo v komični luči, nam odpre dostop do neslutenega dobička komičnega ugodja in predstavlja začetek zelo izoblikovane tehnike.

Bumerang lachkrampf

Žal ne vemo, kdo točno je odločal o uvrstitvi betežne vestičke v Dnevnik, očitno selekcionirane na podlagi kriterija zanimivosti, tako značilnega za rubrike, uvajanje z mašili tipa »Pa še to«.

Ko voditeljica pred kamero več ni mogla krotiti smeha, je storila nekaj, česar v skladu z normo novinarstva ne bi smela, a obenem v nasprotju s pričakovanji protagonista: Peterle si pač ni želel, da se mu posmehujejo, bržkone se je potegoval zgolj za tem, da bi ga imeli z nasmeškom radi. Predvsem kot politika, ne kot kuharja, ter kot državljani, ne kot jedci potice.

Peterle potica 2 smeh