Kuhar Peterle in izbruhi smeha

Dan pred božičem se je zgodilo. Jelena Aščić, voditeljica osrednjega Dnevnika na nacionalki, je ob branju novice, da bo Lojze Peterle spekel potico, težko zadrževala smeh. Jasno, Lojze ni imel v rokah orglic, temveč je bil našemljen v kuharja.

Ta nekajsekundni napol humorni vložek je ogledalo leta, ki odhaja. Politiki so brez domišljije. Pečejo potico, saj so prepričani, da je to simbol slovenske identitete. Brez kreacije, brez dodane vrednosti, le ena navadna potica. Ta potica naj bi nas vpisala na zemljevid Evrope. In to kljub smešni kuharski opravi počnejo popolnoma resno.

To pa je največji problem politike, ki je zastrupila ta prostor. Absolutni manko smisla za humor. Vse je smrtno resno, na robu usodnosti, tragičnosti in preživetja. Pri tem pa zvesto asistirajo mediji, v prvi vrsti televizije. Nobene distance, nobene humorne note, nobene domislice, ampak le smrtno resno predvajanje političnih nebuloz. Predstavljajte si, kakšen halo bi dvignil en del politike, če bi se Jelena smejala, medtem ko bi prebirala kakšno novico o Janezu Janši. Imeli bi proteste pred nacionalko in različni govorci bi govorili o sabotaži, stricih iz ozadja, udbomafiji, starih silah in zahtevali odstope. Svojevrsten paradoks je prav to, da ima najmanj smisla za humor, bolje rečeno posluha za humor, stranka, ki sama rada kot po tekočem traku proizvaja cinične domislice.

Recimo, da bi si drznili trditi, da ima komentator Dnevnika prav: kar velikokrat povzroči smeh, neregularni izbruh smeha tam, kjer ga ne bi smelo biti, je enostavno resnost situacije, resna intenca povzročitelja smeha. Lojze Peterle je bil v vlogi kuharja preresen, da bi lahko ostali resni:

Kaj točno je porodilo izbruh smeha, tako rekoč Lachkrampf pri voditeljici? Verjetno ne že kar prebrane besede, ki so bile: »Pred koncem še to: Evropska ljudska stranka je objavila natečaj za najboljši božični recept. Odločil se je za tradicionalno slovensko potico. Tri recepte, ki bodo prejeli največ glasov, bo stranka nagradila.«

Domnevajmo, da je to bila šele podoba evropskega promotorja potice, našemljenega v kuharja. Vznik komičnega izvira iz družbenih razmerij, največkrat ga povzroči oseba prav s svojim gibom, dejanje, značajsko potezo, pozo, »uniformo«. Ker se humorna izkušnja običajno pojavi hitro, se tudi hitro konča, med teorijami, ki pojasnjujejo humor, pa prevladujejo tri: biološke in evolucijske (humor prispeva k sproščanju telesa, uravnava pritisk, spodbuja cirkulacijo krvi, nevtralizira depresijo ipd.), teorije vzvišenosti (zbujanje občutkov, da smo boljši in pametnejši od drugi ljudi, ki jih razumemo kot neumne, grde, deformirane) in teorije neskladnosti (smeh vznikne na podlagi nepričakovanega, hipnega neujemanja in neskladnosti med pričakovanim in nepričakovanim, med pojmovnim in realnim, itd.).

Smeh se včasih prelevi v krčeviti smeh, v Lachkrampf, ki ga ni mogoče ustaviti. Tako kot v belgijski humorni oddaji, ki v zanimivi postprodukciji in sicer namiguje na možnost tistega »kaj pa če je vse res«, skratka na nefingiranost in neinsceniranost okrogle mize:

Morda nam pri razlagi krčevitega smeha pomaga tudi Freud, ki v svojem klasičnem delu zapiše misel o »moči drugega prikazati v komični luči«. In medijski voditelji imajo posredno takšno moč:

Odkritje, da je v naši moči, da drugega prikažemo v komični luči, nam odpre dostop do neslutenega dobička komičnega ugodja in predstavlja začetek zelo izoblikovane tehnike.

Žal ne vemo, kdo točno je odločal o uvrstitvi betežne vestičke v Dnevnik, očitno selekcionirane na podlagi kriterija zanimivosti, tako značilnega za rubrike, uvajanje z mašili tipa »Pa še to«.

Ko voditeljica pred kamero več ni mogla krotiti smeha, je storila nekaj, česar v skladu z normo novinarstva ne bi smela, a obenem v nasprotju s pričakovanji protagonista: Peterle si pač ni želel, da se mu posmehujejo, bržkone se je potegoval zgolj za tem, da bi ga imeli z nasmeškom radi. Predvsem kot politika, ne kot kuharja, ter kot državljani, ne kot jedci potice.