Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu

Kako misliti Pahorjevo mnenje ob begunski krizi, ki ga bo danes predstavil v Državnem zboru, in sicer v tistem delu, ki se nanaša na obsodbo sovražnega govora?

Čeprav je bil k temu pozvan, se je sleherni besedi o tem izogibal vse do današnjega dne, tako kot se je oceni begunske krize v celoti. Mediji so prav tako pridno asistirali v cenzuri ob pozivih, da predsednika Pahor in Cerar pozoveta državljane k odgovornemu in strpnemu ravnanju.

Šele vlečenje za jezik s strani poslank in poslancev ga je prisililo, da prestopi iz cone čiste ignorance v določnejšo opredelitev, ki bi jo od predsednika republike seveda smeli pričakovati že dolgo nazaj.

Pahor omenja na prvem mestu, da je »potrebno kritično in demokratično razpravljati« tudi o problemu begunske krize. Plemeniti dialoški cilj.

To res ni dober obet uvoda v obsodbo sovražnega govora! Kdor ga želi obsoditi, morda kaj uvodoma kaj kontrastnega pove o svobodi izražanja, poudarek na potrebnosti kritične razprave pa obljublja veliko mero prevladujočega razumevanja do kritičnosti. Toda kritičnosti do česa? Težko si predstavljamo kaj drugega pod objektom kritike kot begunce same. Takšna je očitno njegova prva misel.

Da Pahorja bolj zanima obramba »kritične strani«, pokaže znova v nadaljnjem stavku: »Občutljivost teme ne more biti razlog, da bi drugemu jemali pravico do drugačnega mnenja«. Predsednik s tem nadaljuje z afirmacijo pravice do izražanja, kjer »drugačno mnenje« zopet korelira oziroma referira na tiste, ki imajo glede beguncev pomisleke takšne ali drugačne vrste – in sovražni govor, ki se ga je namenil obsoditi, evidentno nastopa na strani tistih, ki imajo pomisleke do njih.

Šele po dveh preliminarnih stavkih pride na vrsto prehod v opozorilo: »Vsi pa moramo paziti, da se izogibamo stališčem, ki bi jih lahko kdorkoli razumel kot nestrpna in žaljiva.« Svarilo je videti nezadostno, ker se pojem nestrpnosti ne pokriva s sovražnim govorom, še manj pa se z njim pokriva »žaljivost«: žaljiv govor še zdaleč ni nujno sovražni. Smo lahko, če do obljubljenega nismo prišli v prvih treh, zadovoljni z zadnjim od štirih stavkov, ki ga končno omenja? Glasi se:

»Nihče ni imun za sovražni govor, zato se mora vsak od nas potruditi, da se mu izogiba.«

Predsednik republike je šele v tej končni povedi vsaj približno zadostil opisu, ki ga je sam naslovil v svojem zapisanem prispevku kot »nesprejemljivost sovražnega govora«: s kar nekaj dobre volje smemo »trud po izogibanju« interpretirati kot »nesprejemljivost«.

Opazno je, da je obsodba abstraktna: nikjer se ne nanaša na konkreten opis ali prepoznanje nastopa sovraštva med Slovenci, hkrati naslovnik ni precizneje določen (npr. s Slovenci), pa tudi sam sovražni govor ni opremljen z običajnimi brezpogojnimi atributi, kot so »neprimernost«, »neustreznost«, »obsodbe vreden« in podobno.

Po tistem, ko so ga povlekli za jezik, je potemtakem Pahor z veliko muko, skopo in zgolj z oceno »pogojno opravil« na precej nedoločen in omleden način le spregovoril o tem, da bi se sovraštvu bilo dobro izogibati. Pa še to v naslovitvi na poslance, ne državljane.