Vsi, ki so pričakovali, da bo Slovenska škofovska konferenca obsodila izjave murskosoboškega škofa Petra Štumpfa, ki je konec oktobra zaslovel s tezo, da je »lažje biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno islamistični Sloveniji«, so se krepko ušteli. Sama je dala vedeti, da misli pravzaprav podobno, papež gor ali dol.
Ne samo, da jih SŠK ni obsodila, na koncu se jim je priklonila, Štumpf pa je v svojem drugem pismu to že dal vedeti. Delo (via STA) je med drugim zapisalo nekaj, kar smemo razumeti kot čisto protislovje:
Glavan se je na novinarski konferenci odzval tudi na nedaven zapis murskosoboškega škofa Petra Štumpfa, objavljen na spletni strani SŠK, v katerem je svaril pred možno islamizacijo Evrope ter med drugim zapisal, da je »karitativnost na način, kot jo peljemo sedaj, kanal za naše samouničenje«.
Po oceni Glavana je Štumpf želel samo opozoriti, da obstajajo nekatere nevarnosti in da je treba ločiti med begunci in migranti, s čimer se strinja tudi sam, pri čemer pa je Štumpf nekatere zadeve »nekoliko priostril«.
Skupaj s Cviklom sta zagotovila, da na terenu ne ločujejo med begunci in migranti in da pomagajo vsem.
Štumpf je sicer dva dni po objavi zapisa pojasnil, da ni imel v mislih beguncev, pač pa »umetno spodbujene migrante«, ki ne skrivajo islamskega ekstremizma.
Naj spomnim: v svojem popačenem hujskaškem pismu je škof iz Murske Sobote uporabil vse možne ljudske stereotipe, ki se jih je spomnili: nasilno je uvedel ločevanje med begunce in migrante, česar v svojem prvem pismu ni poznal, nato uvedel sumljivo konspirativno idejo o »spodbujenih migracijah«, ponovil svojo nenavadno misel, da nekateri begunci zavračajo kruh, če je na njem križ (!), za finale pa migrante končno izenačil z »mnogimi islamskimi ekstremisti«, kot je pojasnil za Planet TV.
Skratka, imamo ločitev na »prave« in »neprave« begunce, od katerih samo »nepravi« begunci, predstavljajo islamizacijo Evrope in njeno končno uničenje. Horizma v dve kategoriji beguncev omogoča lahkotno manipulacijo, saj ni nikoli treba pojasniti, kdo točno spada v to drugo in kakšen je obseg obeh.
Predsednik SŠK Andrej Glavan očitno ni opazil, da ni mogoče hkrati trditi, da je treba ločevati med begunci in migranti (slednje je očitno poimenovanje za tiste »neprave« ekonomske begunce ali džihadiste, razlike med obojimi niso uvedli), hkrati pa razlagati naokoli, da na terenu med obojimi ne ločujejo. Ker v praksi to lahko pomeni zgolj, da karitativnost do »nepravih« beguncev teče z neko figo v žepu. Na kar zelo jasno namiguje tudi Štumpf, ko se zgraža na pomočjo tistim, ki pomoč menda zavračajo.
Že iz drugega »pojasnitvenega« pisma je bilo razbrati, da nas Štumpf sploh ne želi prepričati, kako ga je javnost vključno z mediji napak interpretirala, temveč da ga je presenetljivo zelo točno. Vse osnovne poante iz prvega je v njem dejansko ponovil, za nameček pa še pred tiskovno konferenco SŠK napovedal, da so škofje enotni. Tu je nekaj zanimivejših poudarkov:
Prvič, v tem pismu je priznal, kot rečeno, da diferencira med begunci, pravimi in nepravimi, in da terja različno obravnavo zanje: »V izjavi sem javnost opozoril na nevarnost teh posameznikov in skupin, ki jih je treba obravnavati drugače kot resnične begunce.«
Drugič, Štumpf verjame, da tako kot misli on, mislijo tudi drugi škofje, le da je on prvi spregovoril: »Slovenski škofje smo v vsem enotni, tudi glede problematike begunstva. Sem pač prvi, ki je spregovoril o problematiki umetno spodbujenih migrantov.«
Tretjič, kot »škof za medije«, torej kot specializiran zanje, je okrcal pristransko poročanje slovenskih novinarjev: »Kot škof za medije pri Slovenski škofovski konference moram odločno zavrniti pristranska poročanja nekaterih medijev o begunski krizi, ki strah med ljudmi samo še poglabljajo. Ljudje niso naivni.«
SŠK ali Jelinčič, to je zdaj vprašanje
Če bi škofove besede, s katerimi se dejansko strinja ne samo SŠK, ampak npr. tudi dr. Ivan Štuhec, ki je na to temo nastopil na Planet TV, taksonomizirali, bi dobili naslednje teze: (a) pred očmi se nam dogaja islamizacija Evrope in tudi islamizacija Slovenije, (b) med prave begunce so pretežno pomešani taki, ki si ne zaslužijo naše podpore, (c) med njimi so »mnogi islamski ekstremisti« in (d) »domači ljudje se komaj prebijajo iz meseca v mesec«, mi pa zganjamo nepotrebno karitativnost do njih ter (e) mediji nam cenzurirajo resnične zgodbe o beguncih.
Če pogledamo pobliže poudarke iz mojega prejšnjega zapisa, sramotnega nastopa (in vabila) Zmagu Jelinčiču v studio RTV Slovenija, nemudoma ugotovimo, da prav iste teze od (a) do (e) zagovarja tudi prvak SNS: trditve o islamizaciji, ločevanju beguncev od migrantov, veliki kvoti ekstremistov v begunskem valu, diskriminaciji »domačih ljudi«, ki nimajo za jesti, nepotrebni prijaznosti do beguncev in končno cenzuri medijev.
Ker so stališča popolnoma identična, si je mogoče brez težav predstavljati možnost, da Zmago Jelinčič namesto svoje nacionalistične stranke vodi Slovensko škofovsko konferenco. In morda z enako lahkoto za nameček, da nosi mašni plašč. Posvojiti bi moral samo še razmislek o tem, da begunci domnevno zavračajo kruh s križem. Empiričnega dokaza več ne potrebujemo, domača Rimskokatoliška cerkev deli mnenje nacionalistov – med produciranim hujskaštvom prvega in drugih ni nobene razlike.
Medijski odzivi
Bodo mediji uspeli uvideti in reproducirati dovolj škandalozno ravnanje SŠK, ki se od Štumpfa ni uspela distancirati, ampak mu prej prikimati? Na neuspeh opozarja Ranka Ivelja v Dnevniku, zaenkrat pa pretežno ni videti, da bi novinarje te vrste cerkvena solidarizacija res intrigirala. Dasiravno so bili dodobra izzvani, murskosoboški škof je namreč svoje drugo pojasnilo že vehementno naslovil z ugotovitvijo, da je šlo za »pristransko poročanje nekaterih medijev«. Nič običajnega za domače razmere, da se novinarji ne branijo niti, ko so obtoženi.
Prav tako ne bo moglo držati, kar je včeraj v svojem uvodu v obrambo svojega kolega povedal predsednik SŠK, msgr. Andrej Glavan, češ da pri njih vlada demokracija mnenj in, kot pravi, »v Cerkvi smo svobodni«. Že morda, toda v tem primeru ni bila potrebna, kajti Štumpf je v svojem drugem pismu z datumom 1. november, torej še pred novinarsko konferenco, zelo jasno zapisal, kot sem citiral zgoraj: »Slovenski škofje smo v vsem enotni, tudi glede problematike begunstva.« V vsaj tem primeru se na svobodo do drugačnega mnenja sploh ni treba sklicevati.
Nekaj podobnega, apologetskega, je storil dr. Ivan Štuhec v oddaji Debata na Planet TV. V studiu je podobno vzel v bran murskosoboškega škofa, ponovil večino prej naštetih tez, ki združujejo SŠK in Jelinčiča, dodal, da migranti res »ne želijo našega kruha«, da je bil škof bil »nekoliko napačno razumljen« (le v čem, njegovo drugo pismo priča, z izjemo dodane finese o razlikovanju med »beguncem« in »migrantom«, da je bil razumljen pravilno), svoj nastop pa je kronal z mislijo, da je papež Frančišek v svojem empatičnem nastopu v podporo beguncem imel v mislih tiste prave, ne tiste neprave.
Štuhec je dejal: »Papež ni rekel ‘Vzamite migranta’« in s tem dihotomijo na resnične in neresnične begunce prevalil v usta nič hudega slutečega svetega očeta. Nato je zrepetiral še staro mantro o islamizaciji Evrope in napadu na grško-judovsko-krščanske korenine Evrope ter izrazil bojazen, da je težava, »s katerimi lahko vzpostavimo normalen dialog« in je pri tem treba izbrati tiste, ki »niso preveč različni od nas«.
Če sklenem: namesto distanciranja se je v primeru Štumpfa razkrilo, da njegov pogled na begunsko krizo ni radikalen in osamljen, ampak je natankoma simptom resnice vsega, kar si uradna Cerkev danes misli o beguncih.
You must be logged in to post a comment.