Druga priložnost kot lažni humanizem: zakaj je pismo Šarčevih poslancev groteskno

Poslanska skupina Liste Marjana Šarca se je z javnim pismom postavila v bran novemu ksenofobnemu državnemu sekretarju v kabinetu svojega strankarskega šefa in predsednika vlade.

S tem so ponovili njegovo gesto in zaigrali na karto odpuščanja, nekoga v slogu »Obsojam, vendar naj se Damirju Črnčecu oprosti«. Ne samo, da načelna obsodba nestrpnosti in netenja sovraštva, čemur so menda vedno bili in tudi v prihodnje bodo zavezani, s tem ni dobila konkretne opredelitve, zapletla se je v sumljiv klišejski alibi, da je treba človeku ponuditi še drugo priložnost:

»Vsak od nas si zasluži drugo priložnost. Bolj pomembno se nam zdi, da si ljudje znamo/znajo nastaviti ogledalo, priznati napako in v svojih prihodnjih dejanjih iz dneva v dan dokazovati, da mislimo/mislijo resno.«

Pomislijo torej, koliko je vreden ta argument zavrnitve zahteve, da bi moral Šarec svojega sekretarja razrešiti, ko se zdaj zdi, da s ponujanjem druge priložnosti želi Črnčeca obraniti?

Golobičeva »druga priložnost«

Doslej sem o primeru predsednikovega državnega sekretarja pisal v prispevkih Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade? in Predsednik vlade, ki bi zavezal jezik svojemu sekretarju. No, zdaj so Šarčevi poslanci, hote ali nehote, v svoji gesti ponovili doslej najbrž najbolj znamenito podporo kakemu politiku, ki jo je predsednik Danilo Türk ponudil ministru Gregorju Golobiču junija 2009. Naj spomnim: takrat je minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo novinarki zamolčal svoj 10 odstotni delež v podjetju Ultra, kar je ob ustreznem dolgotrajnem medijskem pogromu na koncu izjemno škodovalo njemu in stranki Zares, ki jo vodil. Iz primerjave med postopanjem tedanjega predsednika republike in sedanjih poslancev LMŠ pa se lahko naučimo nečesa zelo bistvenega, celo ključnega Kaj je namreč dejal Türk? Tole:

Hkrati je poudaril, da je “treba človeku, ki je naredil napako in jo priznal, dati drugo priložnost, ki pa je tudi zadnja”.

In res nemudoma opazimo razliko: če je Golobič svoje dejanje obžaloval z besedami »To je bila napaka, za katero se opravičujem in jo obžalujem«, pri Črnčecu nismo zasledili nobene trohice obžalovanja. Še več, kot poudarjajo na MMC RTV Slovenija danes, sekretar še dalje »vztraja pri svoji retoriki«, saj svojih spornih zapisov ni umaknil. Za nameček se za svoje netenje sovraštva in nestrpnosti niti slučajno ni opravičil.

Ampak če je predsednik Türk kasneje postal v Janševih medijih nadvse grajana in smešena tarča, ker je ponujal drugo priložnost človeku, ki se je opravičil, tega prejkone ti ne bodo ponovili, ker se s Črnčecem idejno strinjajo – saj sami netijo nestrpnost in sovraštvo. Morda bi se ob njegovem opravičilu celo zgražali.

Črnčeceva »druga priložnost«

Gesto poslancev LMŠ potemtakem smemo razumeti kot neiskreno, kot zgolj obrambo dejanje v podporo premieru. Dajati drugo priložnost nekomu, ker si jo zasluži, neizbežno implicira, da je oseba svoje dejanje poprej iskreno obžalovala in je smiselno. Noben najmanjši indic ne obstaja, da se je to zgodilo. Zato je zaupati nekomu, ki ničesar ne obžaluje, grotesken račun brez krčmarja.

In še ena težava se skriva v paralelizmu obeh sicer zelo različnih primerov: pri Golobiču njegovo dejanje zamolčanja ali laganja ni bilo usmerjeno v nikogar drugega in je škodovalo predvsem njemu in njegovi stranki. Pri Črnčecu je povzročanje škodo neposredno obrnjeno proti vladajoči stranki in predsedniku vlade, nikakor pa ne v njega samega: zato je še bolj neverjetno, da ga šef vlade ne želi umakniti. Njegov državni sekretar je tu postal absolutni zmagovalec: ker nimamo niti najmanjšega razloga verjeti, da se je kar čez noč odpovedal svoji nestrpnosti, ksenofobiji, homofobiji in rasističnim idejam, saj za nameček ni niti umaknil spornih zapisov, bo na koncu obdržal oboje: svoje stare nestrpne ideje in službo.

V tem smislu druge priložnosti sploh ne potrebuje, ker je ob prvi prejel in ohranil vse. Ob tolikšni umsko abotni obravnavi poslancev utegne zato edino ključno vprašanje nekoč postati, ali si drugo priložnost ob vseh napakah zaslužita Šarec in njegova stranka.

Več:

Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade?

Predsednik vlade, ki bi zavezal jezik svojemu sekretarju

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

TRAPASTO PISMO ŠARČEVIH POSLANCEV, sonet

Od Šarčevih lahko smo brali pismo:
»Kar naj postane Črnčec kurja stvarnost,
on namreč velik je ekspert za varnost.
In v LMŠ-ju zamerljivi nismo,

je blizu nam krščanski socializem.
Politično to kaže našo prožnost:
možaku drugo dajemo priložnost.
Če smo za Črnca, to že ni rasizem!«

Možakar (v srcu črn) se smeje zvito:
brez vseh ovir priplezal je h koritu.
Imel bo stare misli, novo službo!

Četudi ga del ljudstva je napičil,
žaljivk ni zbrisal, ni se opravičil …
Kako verjel boš, človek, v takšno družbo?!