Je Šarec ob odstavitvi sekretarja res kategorično obsodil politična lobiranja?

Je s tem, ko je Marjan Šarec žrtvoval generalnega sekretarja svoje stranke, dejansko tudi obžaloval prakso političnih pritiskov in kadrovanj?

Če ne bi odstavil svojega generalnega sekretarja, ker je ta »rihtal« službo Igorju Šoltesu, bi s tem pokazal, da ima super dvojna merila. Zakaj? Ker je od svojega poslanca Darija Krajčiča zahteval, da odstopi s položaja, ko je v neučakanosti in jezi odšel iz trgovine s sendvičem, v otipljivi korupcijski zgodbi pa ni teh visokih moralnih standardov ponovil ob svojem tesnem sodelavcu.

Dva koraka

Imamo dobre razloge dvomiti, da je to na današnji tiskovni konferenci storil kategorično. A ni tako enostavno. Distanciranje je Šarec izpeljal v dveh korakih. Prvi je nesporno obsodba »neprimernosti« in »nepravilnosti« telefonskega klica nadzornici Uradnega lista in sama napoved umika sekretarja, tega ni mogoče zanikati.

šarec kralj mmc

MMC o Šarčevi tiskovni konferenci o generalnem sekretarju LMŠ

Vendar ta ni bil edini in drugi je tisti, ki je bolj pomemben. Namreč tako kot drži, da je premier obsodil delovanje odstavljenega sekretarja, tudi ni bilo mogoče spregledati, da je poskušal njegovo dejanje zavijati v celofan širših praks in ga relativizirati. Kategoričnim obsodbam sicer vselej kategoričnega šefa vlade, ki se je podobno kot Miro Cerar zavezal visokim etičnim normam, pa to ne pritiče.

Bolj verjame Kralju

Relativizacijo je izpeljal z več manevri. Prvi je z izrekanjem naklonjenosti sekretarju, ki ga pozna in mu »bolj verjame« kot pa »raznoraznim drugim ljudem, ki pa ne bi prijavili, če bi poklical kdo prave sorte«. Kar pomeni, da je posredno obtožil tudi predsednico nadzornega sveta Uradnega lista Ireno Prijović, da bi morda v kakšnem drugem primeru (»klica prave sorte«) prijave KPK ne podala.

Še več, ne samo, da sekretarju menda močno zaupa, njemu je dal prednost, ko je interpretiral »brutalnost« telefonskega posredovanja, kjer je menda Kralj nastopil izjemno avtoritativno in samopašno. »Resnica je nekje vmes,« je premier podal končni seštevek teže takšnega klica, s katero je odščipnil polovičko nadzorničinemu pričevanju.

Poleg tega je njegovo ravnanje označil za »naivno«, za »spodrsljaj«, za »neizkušeno« in še enkrat ponovil frazo, da »če pa bi kdo prave sorte poklical, pa verjetno prijave ne bi bilo.«

Zimzelena metafora pometanja

Tokrat se je Šarec zapletel v zadrego konsistence z lastno retoriko poštenosti in »pometanja pred lastnim pragom« – njegove zimzelene metaforike, ki je skoraj ponarodela in ga je ujela  trenutku, ko je zaskrbljujoči kupček nastal pred njegovimi durmi.

Zato mu je bilo najbrž nerodno prisluhniti novinarski poizvedbi na tiskovki, če so to »ljudje iz njegovega kroga« naredili prvič in ali se je zgodilo mimo njega. Očitno nezadovoljen je potem poskušal dejanje nadzornice defenzivno pojasniti z namigom o škodoželjnosti drugih (»Prijava, nad katero vsi triumfirajo, naj ne triumfirajo preveč.«).

Nerodnost in filozofija, ki jo razkriva nerodne argumente

Četudi je znova uporabil ulični zdravopametni slogan o nefilozofiranju (»Tukaj nimamo kaj filozofirati, saj je zadeva popolnoma jasna«), bi počasi lahko spoznal, da mu prav ta povzroča največje preglavice. Zakaj? Zato, ker bi ravno s pomočjo filozofiranja lahko spoznal, da se je modro izogniti poceni argumentacijskim trikom, če želi res ostati verodostojen. Naj navedem primer. Na svoji tiskovki je Šarec citiral časopis Večer. Povedal je:

»Naš sekretar je bil toliko neroden, da je poklical. To smo brali mislim da v Večeru.«

Lepo je bilo videti, predsednik vlade pozorno in sproti prebira medije. A poglejmo si, na kakšen način je pri tem manipuliral. Uroš Esih je v svojem časopisu dejansko napisal naslednje:

Modus operandi političnega kadrovanja v prejšnjih vladah je bil takšen, da so vedno potekala na štiri oči v živo, brez telefonov. Kralj pa si je celo privoščil, da je predsednico nadzornega sveta Uradnega lista Ireno Prijović poklical po telefonu.

Šarčevi »boysi«

Intenca novinarja ni bila, da izpostavi »nerodnost« sekretarja LMŠ, ampak je njegovo dejanje neposredno grajal in ga tudi označil kot nekaj, kar si je Kralj predrzno »privoščil«. Popačitev smisla novinarjevih besed je hitro razumljiva: da bi ga zaščitniško predstavil kot nerodnega, je Šarec moral predpostaviti, da na podoben način kadrujejo vsi (argument iz sklicevanja na splošno prakso), vendar manj nerodno in bolj izkušeno, skratka bolj premeteno in pazljivo. Zato je sekretar zgolj žrtev lastne nepazljivosti.

Nepričakovano je tudi, da si je predsednik vlade tako močno zapomnil Večerov članek kot nekaj, kar lahko uporabi sebi v podporo, saj je v njem novinar zapisal nekaj precej zoprnega zanj:

Slišati je tudi, da se je med Šarčevimi »boysi« v zadnjem času razpasla samozavest in mentaliteta »nihče nam nič ne more«, zato zdrs, kot ga je uprizoril Kralj, ni bil presenečenje.

Nerodno zanj, vendar v nekem drugačnem in bolj fatalnem smislu.

Vse za javno podobo

S tem, ko je reinterpretiral Večerovo besedilo, je predsednik vlade v še eni variaciji manifestiral svojo veliko željo, da zagovarja ne zgolj Kralja, ampak posredno tudi njegovo početje.

Iz vsega naštetega lahko izpeljemo, da je bil njegov sekretar žrtvovan za potrebe gladitve javne podobe in pritiskov, ki bi se pojavili, če tega ne bi storil, obsodbe tovrstnih praks pa je bilo v nastopu predsednika vlade le za vzorec in jih ne moremo šteti za kategorične.

Slabši vtis od njega je danes pustil samo še predsednik KPK Boris Štefanec, ki je začutil soj žarometov na svoji že dodobra scefrani podobi neverodostojneža in v patetičnem nastopu s prstom pokazal na odrešilne medije. Njegova ustanova naj bi se ukvarjala s primerom vpliva na nadzornico urgentno in bo kmalu sprejela odločitev, je naznanil, vendar »zakon po njegovih besedah v takšnih primerih ne predvideva sankcij«.

Kaj potem sploh lahko stori institucija, ki se bori za preprečevanje korupcije, razen podajanja načelnih moraličnih mnenj brez sankcij? Njegovo pojasnilo se bo uvrstilo v anale:

»Sankcija ste mediji in javne objave ugotovitev komisije (KPK-ja, op. a.),« je še pristavil predsednik KPK-ja.

Bolj čudaške in vase usmerjene razlage že dolgo nismo slišali: če je funkcija ustanove, ki jo vodi, tako prazna, da perpetuira le javne ugotovitve, po možnosti na tiskovnih konferencah predsednika KPK, potem včasih služi zgolj njegovi samopromociji.

Več:

Sendvič morala in politično čistunstvo

»There is no free sandwich« ali zakaj je Krajčič moral oditi

Ničelna stopnja tolerance do filozofiranja: Šarec kot vratar v Platonovi Državi

Samopresenečeni Grošelj o političnih vplivih

Dr. Klemen Grošelj, kandidat za evropskega poslanca na drugem mestu liste stranke LMŠ, obenem tudi državni sekretar na obrambnem ministrstvu, je po novem tudi član te stranke.

V intervjuju za Dnevnik sta ga spraševala Ervin Hladnik Milharčič in Meta Roglič, med njimi pa se je razvil takšen pogovor:

Ste član LMŠ?

Sem.

Kdaj pa ste vstopili v Šarčevo stranko?

Ko sem že bil na ministrstvu za obrambo.

Ste bili pred tem član stranke Zares?

Ne, bil sem pa blizu tamkajšnjim krogom.

Ima Gregor Golobič še vedno vpliv na vas?

Ne.

Grošelj intervju

Dnevnikov intervju z Grošljem: zavračanje populizma in nabito vprašanje

O statusu »ne«-ja

Kakšen status ima njegov odgovor »ne« na poizvedbo o Golobičevem vplivu? Če je želel iskreno potrditi izjavo »Gregor Golobič je imel vpliv name, ampak zdaj ga več nima«, v kar malce dvomim, potem težave v odgovoru ni. Če tega ni želel, potem se je ujel v past tako imenovanega nabitega vprašanja.

O njem sem pisal na več mestih, nazadnje v besedilu Ali je še koga zlorabljal? O nabitem vprašanju. Klasičen primer bi bil naslednji: če vas nekdo vpraša »Ali si že nehal pretepati svojo ženo?«, dejansko ne morete reči niti, da ste jo prenehali in niti, da je niste – vprašanje itak vsiljeno dopušča le odgovor z »da« ali »ne«.

Recimo, da je, seveda, nikoli niste tepli. Če odgovorite z »da«, ste priznali, da ste jo pretepali poprej in je več ne tepete, kar vas naredi za krive. Če odgovorite z »ne«, pa ste prav tako kompromitirani, saj jo vendar še dalje pretepate.

Grošelj je morda izsiljeno izbral »ne« na vprašanje, ali ima Golobič »še« vpliv in ga s tem priznal za nazaj. Kot rečeno, morda je pri tem želel biti zgolj iskren in ga potrditi, kar bi bilo možno. A tudi če je to res, nabito vprašanje kot retorična novinarska tehnika ni bilo nič manj na delu.

Biti presenečen nad sabo

Da je bil iskren? Če namreč preberemo njegova preostala stališča, v kateri sicer oporeka populizmu, katerega del zganja dejansko njegov predsednik stranke, resda populizma sui generis (o tem več v besedilu Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti), takšne odkritosti ne manjka:

»Bom pa odkrito priznal nekaj, kar s piarovskega stališča morda ni najboljše: pred petimi leti si ne bi mogel predstavljati, da bova z Damirjem Črnčecem sodelovala v isti vladi. Zdaj je to mogoče.«

In nekaj kasneje pove: »Tudi sam sem včasih nekoliko presenečen nad sabo, ampak tako pač je.«

No, takšni so ti novi elmešejevski časi samopresenečenj.

Ko Irena Joveva začuti energijo stranke LMŠ

Nam najboljši novinarji odhajajo v politiko? V čem je sploh njihova instrumentalna vrednost, tako rekoč, se mnogi sprašujemo ob vstopu novinarke POP TV med politike, in sicer kar na prvo mesto kandidatne liste za evropske volitve pri stranki LMŠ, ki ji zadnja bruseljska merjenja napovedujejo kar štiri poslanke in poslance, medtem ko zaradi svojega predsednika stranka trenutno doživlja nesluteno javno podporo?

Joveva Šarec mmc

Joveva in njena kompatibilnost: zapis na MMC RTV Slovenija

No, da politiki mislijo na novinarke in novinarje, je morda velik poklon, ki marsikaj pove. Hkrati je najbrž logika iskanja kandidatov silno preprosta: pri Šarčevih so brskali za prepoznavnim obrazom, hitro ugotovili, da imajo tovrstni kapital tudi novinarji, sploh informativnega programa, saj so dnevno na očeh javnostih v programih, imajo nekaj znanja o politični sceni, znajo nastopati, najbrž k temu dodali še nekaj zahtev v drugih smereh in prišli do Irene Joveve.

Ta je bila, kot pravi sama, nad »ponudbo« šokirana, potem pa je seveda pri njej zmagala notorična kompatibilnost, kot smo prebrali na MMC RTV Slovenija:

Irena Joveva je priznala, da je bila nad ponudbo sprva šokirana. A kot je dejala, so prevagali vsebinski razlogi in kompatibilnost s stranko.

No, kompatibilnost novinarjev s politično sfero je velika težava – običajno ji pravimo pristranskost in neobjektivnost, kadar se kaže pri novinarskem delu. Seveda ne mislim, da bi Joveva doslej manifestirala tovrstno združljivost s stranko LMŠ, vsaj opaziti ni bilo. A eno je razlaga, kako so pri Šarčevih opazili njo, spet nekaj drugega, kaj je ona opazila na njih.

Glede na to, da je LMŠ že ves čas brez kakega specifičnega programa, tako v domači kot mednarodni sceni, mi res ni jasno, na kaj se sorodnost lahko nanaša. In razen tega je, da bi mera bila polna, novinarka ugotovila, da je kompatibilna celo s stranko!

Ne mislim sicer, da bo Joveva nujno slaba evropska poslanka, jezijo pa me puhlice. In ta me je spomnila na intervju z Melanijo Trump leta 2016, kjer je žena najbolj znanega slovenskega zeta navdušeno povedala tole:

»Takoj me je prevzela njegova energija«.

Ko je to videl znani voditelj in komik Conan O’Brien, je v svoji oddaji nemudoma komentiral, kaj piše v slovenskem slovarju: »Če niste vedeli, energija je slovenska beseda za denar.« Saj res, kompatibilnost je v tej dobitni kombinaciji najbrž njena sopomenka.

No, o tej energiji med politiki in novinarji se bomo morali še pogovarjati.

january-6-2016-donald-trump-s-wife-melania-said-she-was-initially-attracted-to-donald-because-of-his-energy-by-the-way-energy-is-the-slovenian-word-for-money

O’Brien in njegovo poznavanje angleško-slovenskega slovarja

Premier Šarec bi, a še ni razrešil Štefaneca

Svet24.si je objavil zgodbo o tem, kako je ostal brez pogovora s šefom protikorupcijske komisije Borisom Štefanecem. Ta je že pristal na intervju za časopis, potem prosil, da mu vprašanja pošljejo vnaprej, ko so mu ustregli, pa je brez pojasnila preklical dogovor za intervju.

Štefanec Svet vprašanja prestrašila

Svet24 in članek o tem, kako se Štefanec izmika medijem

Pustimo ob strani tabloidno napihovanje zapleta. V zgodbi je vendarle precejšnje zrno resnice: da se Štefanec očitno občasno izogiba podajanju izjav za medije in nastopanju pred novinarji. Zbode predvsem predsednikova samovolja v obliki pričakovanja, kdaj bi lahko pred novinarji nastopil. KPK je namreč mediju sporočil, da bi lahko nastopil šele konec maja letošnjega leta:

S Štefanecem smo zato želeli opraviti pogovor predvsem o stanju korupcije v državi, na kar je predsednik komisije sprva pristal. Zaradi neljube izkušnje, ko je Štefanec pred časom nastopil v oddaji ene izmed televizij, ki je bila bolj namenjena napadu nanj kot predstavitvi stanja v državi, so nas zaprosili, da vprašanja pošljemo vnaprej. Prav zaradi njegove neljube izkušnje s televizijskim nastopom smo na to izjemoma pristali in komisiji posredovali okvirna vprašanja, a to še vedno ni bilo dovolj. Želeli so imeti konkretna vprašanja in ta smo prav tako posredovali.

Po prejemu vprašanj bi nam v skladu z dogovorom morali poslati termin za intervju, vendar se je protikorupcijska komisija zavila v molk. Šele ob našem vnovičnem poizvedovanju so nam sporočili, da si je Štefanec premislil. Prek zadolženih za odnose z javnostjo je sporočil, da bi bil primernejši čas za pogovor nekje konec maja, ko bo protikorupcijska komisija pripravila letno poročilo.

Volja po medijskem nastopanju, ki je izginila

Doslej nismo opazili, da bi imel Štefanec voljo do medijskih nastopov le ob pripravi letnih poročil, ravno nasprotno. KPK je državni organ in Zakon o medijih zavezancem, tudi KPK, nalaga dolžnost, da se na pisno vprašanje medija odzovejo do konca naslednjega delovnega dne od prejema vprašanja pisno obvestijo medij, če zavrnejo ali delno zavrnejo odgovor na vprašanje. Oziroma da v sedmih delovnih dneh od prejema vprašanja mediju posredujejo odgovor na vprašanje.

Težko rečemo, da ima zgornji primer status zavrnitve medija v čisti obliki. Pri Svetu24 so namreč svoje povabilo na pogovor kombinirali s pošiljanjem vprašanj, ki so jih naknadno dostavili na željo predsednika KPK. Zato je nastal vtis, da se izogiba odgovoru nanje in to prelaga na konec maja, a dejansko je šlo za njegovo sugestijo mediju, da bi raje nastopil šele takrat. In zato nekaj težje rečemo, da na tej točki neposredno krši zakonodajo, kakorkoli zveni njegova zavrnitev sumljivo in predvsem nenavadno »izbirčno« za državni organ.

Nihče mu nič noče

A moja poanta bo druge vrste. Napako bi storili, če bi mislili, da Štefanec ne ve, kaj počne. Izhajajmo raje iz nasprotnega spoznanja, da se še kako zaveda svoje samovolje in tega, da mu v tej državi nihče nič ne more. Pardon, nihče nič ne hoče. Vključno s pasivnimi mediji.

Namreč bolj intrigantno za analizo je njegovo že dolgo nazaj napovedano obnašanje in ravnanje: ob odhodu namestnice KPK, Alme Sedlar, smo vsi v en glas ugotavljali, da je Štefanec porinil boj proti korupciji na čisti rob nedogajanja in da vsem političnim stranem, ki so pri tem aktivno sodelovale, obglavljeni organ maksimalno ustreza. Da nanje deluje kot kamilični čaj, da jih pomirja. Naj spomnim, zgodbo je zakuhal in je v nobeni točki ni želel razrešiti predsednik republike, Borut Pahor. Ne le, da je anemični predsednik na čelu anemične institucije po volji vseh politik, očitno je po volji tudi tistih, ki vodijo institucijo.

Na hitro bi dejal, po analizi strankarskega odnosa do Štefaneca, da sta ga pri življenju vzdrževali predvsem dve stranki: Cerarjeva SMC in Janševa SDS. Ne le zato, ker sta bili zadnja leta politično najmočnejši, predvsem zato, ker sta mu vselej dejansko priskočili na pomoč.

Politika bi ga morala razrešiti

Zdaj, ko imamo na oblasti nadvse popularnega Marjana Šarca in njegove obljube o boju proti korupciji, pa je prišel čas, da ga spomnimo, kaj vse je o vlogi KPK in njegovem predsedniku že povedal. Naj spomnim na prvo Šarčevo izjavo:

Tako kot vsak državljan sem lahko preko medijev spremljal pozive gospe Sedlar, da se nekaj stori glede slabega delovanja KPK in izgube zaupanja v javnosti. Zgodilo se ni nič. Gospa je imela dosti in je odstopila. Vse skupaj kaže na nevzdržno stanje v senatu KPK, ki bi ga morala aktualna politika razrešiti, če ima resen namen v boju proti korupciji.

Predsednik LMŠ je zaprisegel kot novi predsednik vlade 17. avgusta 2018. Ni videti, da bi se kaj zgodilo od takrat. Pa poglejmo, kakšen poseg je Šarec predlagal:

Brez državnega zbora ne bo šlo. Zato bi bilo potrebno pozvati državni zbor, da začne postopek razrešitve predsednika KPK v skladu z zakonom ter razrešitev tudi temeljito argumentirati. Je pa res, da v treh letih od imenovanja komisije ne predsednik republike, ne vlada, niti državni zbor niso pokazali resne pripravljenosti, da se o razrešitvi odloča, čeprav vsi govorijo o slabem delu komisije.
Druga možnost je sprememba zakona. Na način, da lahko predsednik republike predlaga državnemu zboru razrešitev celotnega senata KPK ali samo posameznega člana. Seveda mora predlog vsebovati tudi zelo tehtne razloge za razrešitev.

Stanje, ki ne koristi državi, ljudem in našemu ugledu

No, omenjene predloge je podajal kot kandidat za predsednika republike. S tem je želel povedati tudi, kaj bi po njegovem moral storiti Pahor, pa tega ne stori. V istem odgovoru je pojasnil, da nikakor ne bi pristal na scenarij čakanja do konca Štefanečevega mandata (31. marca 2020), kajti »stanje, kot smo mu priča na KPK, ne koristi državi, ljudem in našemu ugledu v tujini.« V nadaljevanju je še povedal, da bi v kratkem času sklical posvet vodji poslanskih skupin parlamentarnih strank in utemeljil, zakaj predsednik senata ni več primeren za funkcijo, ki jo opravlja.

In zdaj nestrpno čakamo na Šarčeva dejanja, na njegovo prislovično odločnost, zaradi katere mu raste popularnost, in moč verodostojnosti njegovih besed – sicer v funkciji predsednika vlade.

Več:

Štefanec, KPK in problem možnih glivic SDS

Pravljičnost boja proti korupciji: Štefanec na poti v otroški vrtec

Spori na KPK in medijska politika ekvidistance

Štefanec o Štefanecu: znano je, da je 22 let odvetnik

Feniks Štefanec in medijski pepel

Trije pahorizmi* in en Štefanec

Sendvič morala in politično čistunstvo

Človek v življenju greši in poslanec dr. Darij Krajčič, dolgoletni Direktor Zavoda za varstvo narave, ga je polomil. Njegov greh je, da je iz štacune med odmorom v parlamentu brez plačila odnesel sendvič in to ponosno, dobro zavedajoč se prisotnosti kamere, razlagal kolegom v parlamentu in obenem razglasil samoprijavo. Vse s poanto precej ohlapne narave: varnostni sistemi menda nujno ne delujejo, zato je izpeljal, kot pravi sam, družbeni eksperiment in to preveril. Trapasto dejanje je obžaloval, prevzel je politično odgovornost in odstopil. Bolje rečeno: to so od njega zahtevali.

V tej zgodbi je precej bizarnosti. Kdor krade, stori dejanje namenoma, se z njim okoristi, ga običajno taji in ne poravna računa. Tako piše tudi v Kazenskem zakoniku: »kdor vzame komu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti«. Krajčič se je po 20 minutah vrnil v trgovino, razložil situacijo in plačal sendvič. Ni ga odnesel, ker bi se želel okoristiti in tudi povedal je, da je to storil iz jeze, ker so ga v trgovini ignorirali, ko je želel plačati:

»Zdaj bom naredil eno samoprijavo,« je, kot je razvidno iz magnetograma seje, napovedal. »Čakam tam pri pultu, kjer so se trije ljudje pogovarjali med seboj. Zagotovo sem čakal tri minute,« je pojasnil in dodal, da ga niso videli oziroma upoštevali.

V parlamentu je v nadaljevanju svojega nastopa še izzival gledalce pred kamerami, češ da pričakuje prihod varnostnika iz trgovine v hram demokracije in bo lahko dolg poplačal. Kasneje se je odpravil v trgovino sam. Poslanec je torej dejanje izpeljal z nekim drugim, čeprav zelo spontano nastalim namenom.

Krajčič odstop dnevnik

Toksični sendvič in samoovajeni Krajčič: današnji Dnevnik

Zato se lahko legitimno vprašamo, kako velik je dejansko njegov kakšna 2 evra težek greh? Kako okvalificirati dejanje, je res kradel in ga sme javnost obsojati kot tatu? Ne vodi sankcioniranje na opisani ravni v zlovešče politično čistunstvo? Zaradi takih nespametnih dejanj odpoklica bi parlament moral biti že izpraznjen poslancev. In če bo nekdo konsekventen, kmalu bo.

Lepo je, da poslanci za svoja početja odgovarjajo in tudi odstopajo, če je treba, kajti takšno kulturo pri nas v resnici pogrešamo. Vendar pa je ta primer res drugačen. Predsednik vlade je, v strahu pred padcem rejtingov in evropskimi volitvami, v svojem čistunstvu naredil korak predaleč. Ko je šlo za njegovega sekretarja v kabinetu, dr. Damirja Črnčeca, mu je dal še eno priložnost ob vseh njegovih umazanih ksenofobnih in homofobnih izlivih. In dal mu jo je poslanski klub LMŠ, o čemer sem pisal tudi v Druga priložnost kot lažni humanizem: zakaj je pismo Šarčevih poslancev groteskno.  Požvižgal se je na javne proteste in peticije. No, Krajčičevi kolegi v stranki so se odločili, da njemu take priložnosti ne podelijo.

Ne gre za to, da bi jo poslanec moral dobiti, ampak za Šarčevo zgrešeno priložnost, da bi svojo pripadnost političnemu bontonu gradil na čem bolj tehtnem, kot je Krajčičeva hvalisava samoprijava. Toda zgodilo se je, da je zaradi pritiska nekaj strankarskih imperialnih medijev klonil, kar je najbrž veličastno zmagoslavje zanje. Vprašajmo se za trenutek, kam to vodi. Prepričan sem, da delovanje pod pezo medijskega linča za vsako bagatelno dejanje in hvalisanje pred kamerami lahko hitro postane neznosno. In še zdaleč ne usodno le za kakšnega poslanca.

Bolj smo priča triumfu psihopolitičnega stanja diskreditacij in medijskih napihovanj, v katerega smo se prostovoljno spravili. Trezna in racionalna presoja sta se uklonili hipnemu zadovoljstvu privoščljivosti v politični igri s strani enih, denimo Janševih, in nato navidezne moralnosti drugih, Šarčevih. Ob tem se pač ne rabimo slepiti, da postajamo bolj etični.  Zadnji bo lahko vedno ponosno rekel, da pod njegovim vodenjem vlade preganjamo kurje tatove, pardon: tatove s sendviči. Nevarna igra zanj, kajti če bo sankcioniral takšne in podobne pogojne grehe in samoprijave, lahko verjetno kmalu ostane brez številnih poslancev. Tudi se moti, če misli, da poslej, navzlic odstopu, v Janševih medijih ne bo obveljal za predsednika »stranke kradljivcev«.

Krajčič je kradel, a le če njegovo dejanje osvobodimo vseh možnih kontekstov. Danes množični mediji že v naslovu popolnoma neproblematizirano poročajo le o »kraji«. Verjetno z novinarskim nemišljenjem ne bomo zmogli koraka v resnejšo refleksijo, zato ostane le še nabijanje, ki ruši dvome pred sabo – le kdo si bo zdaj upal reči, da to ni bila kraja v polnem pomenu, da je šlo za samoovadbo z neko neposrečeno pedagoško idejo? Saj bo vendar takoj razglašen za sostorilca, za nekoga, ki zanika moralno ravnanje! Domnevam, da takšno »branje« čaka tudi avtorja teh vrstic. In pri javnosti bodo, itak, zmagali zabavljaštvo, privoščljivost in krohot – na katere novokomponirana medijsko konstruirana morala tudi stavi.

V stranki LMŠ so ob njegovem odstopu dejali, da je storil »nedopustno dejanje« in da »če želimo slediti vrednotam in načelom, mora prevzeti odgovornost«. Skratka, njihov poslanec je storil strahovit delikt. No, zdaj lahko res čakamo, kako daleč bodo pri tem pripravljeni zaiti v prihodnje. Vsekakor je to verjetno najdražji sendvič, ki ga je Krajčič kupil in plačal v življenju. Račun zanj, ki sem ga opisal zgoraj, pa za našo prihodnjo politično in medijsko kulturo še ni povsem izstavljen.

Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti

Bi morali biti izjemno presenečeni, ker je Marjan Šarec s svojo stranko doživel vrhunski rezultat v današnji anketi Vox populi, prvič prehitel celo svojega rivala na predsedniških volitvah, Boruta Pahorja, kot predsednik vlade pa nato s svojo stranko po dolgih letih z marmornatega piedestala izrinil neuničljivega Janeza Janšo in njegovo SDS?

Kaj tvori krono takega Šarčevega trenutnega vzpona, kateri psihopolitični faktorji so ga povzdignili in naredili za trenutno zvezdo političnega neba? V nadaljevanju bom postavil tri teze: (a) da je Šarec nesporno komunikacijski populist, popularnost pa je posledica takšne drže, (b) da je njegov populizem politično in retorično zmeren in stavi na identifikacijo z »zdravo kmečko pametjo«, zato ga bom imenoval za »zdravopametni populizem«, ter da je verjetno (c) pogojen s Pahorjevim populizmom in njegova modificirana inačica.

sn Šarec zdrava pamet

Šarec kot Božiček podarja zdravo pamet. Iz Slovenskih novic.

O Šarčevem počasnem vzponu

Čeprav je bil doslej že dvakrat uspešen, najprej z rezultatom na predsedniškim volitvah, ko je skoraj porazil aktualnega predsednika Pahorja, nato pa z drugim mestom na junijskih državnozborskih volitvah, bo bolj držalo, da njegova rast priljubljenosti ni meteorsko nenadna, temveč bolj stopnjevite sorte.

Kot kamniški župan se je prebijal v ospredje načrtovano in postopoma, ni igral na zadnja leta priljubljeno karto presenečenja (kot večina v zadnjem času pred volitvami, npr. Cerar), vzpenjal se je, vsaj po lestvicah priljubljenosti, sorazmerno počasi in vmes menjaval registre volitev, s čimer je tudi edini predsednik vlade, ki je pred tem poskušal postati predsednik republike. K dobremu rezultatu je ob nekaj odločnih političnih gestah prispeval polom nekaterih levih strank, model »antijanšistične« koalicije, oportunost vseh partnerjev v njej, tudi nepričakovano malikovanje medijskega mainstreama, o čemer sem pisal v Ne klovn in ne županček, predsednik vlade, predvsem pa imidž nadvse pragmatičnega, zmernega, racionalnega, odločnega in po potrebi trmastega politika, ki ve, kako se gospodari in rokuje.

Prva teza: komunikacijski populizem

Šarec je nesporno komunikacijski populist – in kot nenehno ponavljam, moramo tega obravnavati ločeno od političnega. Z menjavo registra populizma mu ga je uspelo normalizirati tudi za pogled tistih, ki ga zavračajo. Levi volivci ne marajo populistov običajnega kova in s takšno agendo na levici in desnici hkrati nikoli ne bi bil uspešen. Iskala se je posebna receptura. Kako je že dejal Pahor zase? Morda sem populist, nikakor pa ne šovinist, nacist ali rasist.

Podobno kot on, ki zaradi omejenih pristojnosti tega niti ne more, Šarec ni klasični populist in ne obljubljal višje plače in pokojnine, nastopa proti imaginarnim elitam in riše dramatične scenarije zaradi prihoda beguncev ali razlaga, da nas bo ugonobila LGTB skupnost s teorijo spola. Izvor njegove všečnosti je drugje, v razumljivi in jasni komunikaciji z državljani, uporabi živahne in preproste govorice, v rabah metaforičnega jezika in formi »racionalnosti«, ki se zdi ljudska in odlepljena od klasične, že prežvečene in zato abotne vsakodnevne politične terminologije.

Ena najbolj prepoznavnih značilnosti takšnega populizma je zgoščena raba metafor, parabol in sklicevanj na osebno izkušnjo. Primeri metaforičnih rab in prispodob izvirajo iz ljudskosti v pravem pomenu besede – še noben politik v samostojni državi jih ne uporablja tako frenetično kot Šarec. Naj jih nekaj navedem. Silno popularne so primere, ki se navezujejo na hišo in hišna popravila. Upokojencem je popihal na dušo z metaforo o popravilu strehe:

»Na tretje življenjsko obdobje je treba gledati kot na popravilo strehe. Ta se popravlja v soncu. In tako je treba tudi na starost misliti v mladih letih«.

Podobno velja za njegovo razlago vprašanja naše varnosti:

»Ampak zakaj je varnost prioriteta? Predstavljajte si, da imate lepo hišo, da imate notri obešene lepe slike, vsi se lepo razumete, skratka vse je lepo in prav vendar imate na stežaj odprta vrata, sedaj če imate srečo ne bo nikogar, če pa nimate sreče bo pa skozi ta odprta vrata nekdo prišel. Zato je pomembno imeti varnost.«

Spet naslednjič se je spet spomnil na prispodobo hiše, ko izbiramo med pomembnejšim in manj pomembnim:

»Če bodo ljudje spoznali, da se ne smemo ukvarjati s tem, kdo je prižgal luč v hiši, medtem ko je jasno, da moramo obnoviti hišo, ker nam pušča streha.«

Zelo pogoste in ponarodele so predsednikove metafore z uživanjem hrane, recimo »Kuriti raženj, dokler zajec teka po gozdu, je prekmalu«, »Govorimo o klobasah, nismo pa še niti prašiča vzredili« ali »Jed se sodi takrat, ko je na mizi«. Vidimo, da gre za cel niz ljudskih domislic na ravni slovenskih pregovorov, s katerimi zna ilustrirati abstraktne politične probleme in jih s tem prevesti v govorico, ki bo všečna mnogim.

Včasih se približa ljudem skozi avtomobilsko izkušnjo: »Če greš po neki cesti, pa je zaprta, greš pač po drugi«, »Če sedeš v avto, moraš vedeti, da lahko ne boš prišel domov, ampak v bolnico«, ali »Šarec je v neki družbi dejal, da potem, ko se enkrat odpraviš na dopust, sredi poti ne odpreš prtljažnika v avtomobilu, da bi vanj še enkrat zložil vso prtljago« so le trije primeri.

Po potrebi naš tvorec metafor doda ščepec humornosti: »Vsak dan povedati javnosti, da se ni še nič zgodilo, me spominja na Titov zdravniški konzilij, ki je vsak dan glede njegovega zdravja sporočal, da bistvenih sprememb ni«. Spet drugič v intervjujih navaja zelo konkretne osebne primere. V spodnjem kritizira sistem »zvez in poznanstev«, ki povsod odpirajo vrata:

»Recimo bom povedal iz svojega primera, včasih se zgodi, da kdo, ne vem, naroči za mene iz družine v trgovini ali pa kaj, aja, a niso povedali čigavi ste, recimo žena ali kdor koli drug, če bi pa to vedeli, tega ne sme biti, do vseh je treba delati enako. Do vseh enako. Zagotovo drugače ne bomo uspešni kot družba.«

V kombinaciji z nekaterimi odločnimi ukrepi znotraj vladne koalicije ali nepričakovano uspešnimi pogajanji s sindikati je Šarec uspel ustvariti pogrešani vtis, da politikova beseda nekaj velja – kot rečeno, predvsem s pomočjo svoje retorične inovativnosti, nedvomno podedovane iz številnih igralskih nastopov in neposrednega stika z ljudmi na veselicah, gasilskih zabavah in srečanjih sproščene narave.

Druga teza: zdravopametni populizem

Naslednja teza nam omogoči razumevanje komunikacijske razlike med Šarcem in Pahorjem. Če slednji uporablja vse razpoložljive tehnike flirtanja za dosego svojih ciljev, čemur pravim »flirtajoči populizem«, je Šarčev politično in retorično zmeren ter stavi na identifikacijo z »zdravo kmečko pametjo«. Zato ga bom imenoval za »zdravopametni populizem«.

Izraza ni bilo treba posebej iskati, v opisu zase in svojo stranko ga je ponotranjil in potem serviral kar sam. »Nismo ne levi ne desni, smo za zdravo pamet,« je značilno dejal pred volitvami in na ta način zakoličil svoj kredo. In k temu dodal še privrženost realitetnemu principu: »Nismo akademiki, ampak operativci, ki imajo stik z realnostjo.«

Drži, Šarec je tako rekoč razvil alergijo na »filozofiranje«, prepoznanega smrtnega sovražnika tistega, na kar v svoje naslavljanju na državljane stavi. Ko omenja zdravo kmečko pamet, jo čisla pri sebi in drugih. »Odpovedala je zdrava kmečka pamet«, je še kot kamniški župan komentiral informacijo, da bodo Kamniku ukinili službo nujne medicinske pomoči. Ob novem letu je takoj po tistem, ko je skoraj porazil Pahorja, izrekel neklasično željo Slovencem: »Obdaril bi jih s sodelovanjem in zdravo pametjo. In to vse dni v letu, ne samo za praznike.«

Šarec filozofiranje

Šarčeva retorika odločnosti: nič filozofiranja

Kot predsednik vlade je pamet vpoklical tudi, da bi nas posvaril pred ksenofobijo: »Povedal bi, da je treba uporabljati zdravo pamet. Predvsem bi poskušal pojasniti, da se ne smejo mešati vzroki in posledice, da ljudje bežijo pred vojnami«. Včasih mu taista pamet, univerzalni recept za vse težave, suflira zdravo mero: ko gre za begunce, ni za strašenje pred njimi, a hkrati ni niti za to, da bi jih sprejemali kot nenevarne:

»In tukaj velja uporabljati zdravo pamet in ne gre nasedati ekstremom ne tistim, ki strašijo brez glavo, ker to strašenje ne vodi nikamor, samo v neko množično histerijo. Ne pa tudi tistim, ki absolutno zanikajo vsakršno nevarnost.«

Nedavno je beg dveh zapornikov spet povezal z ljudsko krepostjo dobre presoje: »Ker vendarle širša slovenska javnost, ki ima zdravo pamet, kakršno premorem še sam, se sprašuje, ali je zapor hotel.«

No, Šarčev »zdravopametni populizem«, s katerim se je prizemljeno približam ljudem, implicira eno veliko slabost: v domačem prostoru morda ni ravno originalen. Ima pa pri tem srečo, da se njegovi dosedanji uporabniki v njeni politični rabi niso najbolje znašli. Ivan Oman, morda največji protagonist zdrave kmečke pameti pri nas, je le dve leti nazaj ob 25. obletnici Slovenije ponovil, kaj ji želi v prihodnje: »To, za kar smo včasih molili, za zdravo pamet«. Mar to ne spominja na Šarčevo novoletno željo ob vstopu v leto 2018?

Če pomislimo, da je SLS ob 30. obletnici Slovenske kmečke zveze lani maja dobesedno napovedala »vrnitev zdrave kmečke pameti« v državni zbor, potem bi morala biti zadovoljna, če je namesto njej uspelo LMŠ. Šarec kot nekakšen »sredinski« ljudski tribun nekmečkega porekla je v resnici, kar se domene kmečke pameti tiče, po čisti pomoti pristal v bazenu politične levice. Uspešno, ker je svojo koncepcijo zdrave pameti zmehčal in naredil za bolj priročno.

Tretja teza: Šarčev populizem je modifikacija Pahorjevega

Kaj točno druži tehniko flirta in apeliranja na zdravo kmečko pamet, kaj ju ločuje? Oba sta komunikacijska in verjetno najbolj prepoznavna v tem prostoru, zato je Šarčev populizem videti kot korigirana verzija Pahorjevega. Če je aktualni predsednik države, kralj instagrama, v svojem flirtajočem populizmu prepričal v igri identifikacije s slehernim državljanom, s tem, da se je prelevil v slehernika in oblekel njegova oblačila, kar je navdušilo množice, Šarec počne nekaj zelo podobnega: tudi on se je bil kot bivši imitator Serpentinšek sposoben spremeniti v kogar koli in na podoben način osrečevati ljudstvo. Pahorju je želel ustvariti fikcijo, da je kot politik zgolj »mali človek« in zato ni zares politik, Šarcu pa takisto skozi fantazmo, da je zgolj igralec. Ker je v konkurentu vsakič malce videl sebe, njegov komunikacijski blef, si je najbrž dejal, da to sam zmore bolje. Zato je odlično povzel bistvo nujnega dvoboja komentator sredi predsedniške kampanje, ki je zlobno pripomnil nekaj takega: »Če že moramo imeti igralca za predsednika republike, potem je bolje, da imamo profesionalnega, ne amaterskega.«

Začetna pozicija obeh je sicer različna: Pahor je moral preiti v populizem flirtanja iz krvave potrebe po ustvarjanju vtisa, zelo pogumnega, da s politiko ni (več) povezan: nekdo, ki je celo življenje poklicni politik, odgovoren za vsa številna bremena v državi, nenadoma politike in ravnanj vlade ne komentira več, za njegov politični obstoj pa je postalo neizbežno, da ga ljudje percipirajo (tudi) kot antipolitika. Šarec te težave ni imel, ker ga posebni grehi preteklosti niso bremenili. Njegova stava je zato bolj usmerjena v sfero »drugačne političnosti« kot »antipolitičnosti«.

Oba končno druži tudi psihopolitika humorja: prvi ga uporablja nenehno s svojimi dovtipi in šalami, največkrat na instagramu in nezgrešljivo tudi na svoj račun, drugi je komik tako rekoč po profesiji. Imitatorski pedigre mu je omogočil, da ga ljudje na politične odru dojemajo kot nekoga, ki v resnici to ni in svojo vlogo zgolj igra. Kar je v času kronične demonizacije politike sploh šele omogočilo, da so ga izvolili in nagradili s pozicijo trenutno najbolj popularnega politika v državi.

V predsedniški kampanji se je Šarec, kar je zvenelo povsem paradoksalno, promoviral skozi agendo nadvse resnega politika. Paradoks, ki nam pove vse o tem, kako je aktualni predsednik degradiral svojo funkcijo: on, komik, proti neresnemu Pahorju. Zato je kot diplomirani igralec nenehno ponavljal refren o nujnosti vrnitve resnosti, denimo v izjavi »Politika je resna stvar, štose se poka drugje«.

Čeprav je takšen »Verneinung« komičnega pedigreja po svoje zabaven, se je pokazal za ključnega v  prepričevanju volivcev. In res, njegovi politični nastopi so navzlic nekaterim dovtipom še zmerom pretežno resni, komični resni, zato se na trenutke zdijo zaigrani. Ker drugega ni imel, je v Pahorjev flirtajoči populizem moral vnesti nasproten element, s katerim bi ga na volitvah porazil; flirtanje v komunikaciji je odpadlo, saj je moral nastopiti kot resen politik, ki ga zanima vsebina in ne fizična všečnost. Nadomestil ga je z nečim, kar bi lahko imelo podoben končen učinek: s preprosto, prostodušno, zdravo kmečko pametjo kot nekakšnim odklonom od prevlade domnevno praznega političnega blebetanja, s katerem stereotipno operira ravno gostilniška zdrava kmečka pamet.

pahor cestar mmc

Pahor v eni izmed številnih vlog, tokrat kot cestar. Vir: MMC.

Kamniškemu županu je bil verjetno izziv postati predsednik republike in ne zmagati na državnozborskih volitvah. Izziv mu je bil Pahor, nezavedno pa morda lik, ki ga je tako učinkovito in ponotranjeno imitiral, Janez Drnovšek. Če bi to postal, kar mu je skoraj uspelo, bi vsaj deloma dobesedno realiziral sanje slehernega imitatorja: kako se povsem zliti s figuro, ki jo imitiraš. No, izšlo se mu je v vlogi premierja. Če drži psihološka razlaga, Šarec pretežno igra svojo novo socialno vlogo predsednika vlade in v njej neznansko uživa.

Končno pa premier rad pove anekdoto, kako sta se z Drnovškom nekoč srečala v studiu in mu je odhajajoči predsednik republike v šali navrgel, da bo kot imitator morda njegov naslednik. Dobesedno:

»Bila sva v studiu, ko si me je ogledal od glave do pet, kot je znal le on, brez besed. Ko so ga vprašali, ali bo ponovno kandidiral, se je obrnil proti meni in rekel: Njega vprašajte, on bo kandidiral,« se tega dogodka spominja Šarec.

Je res tako čudno, da se je potem odločil Drnovškove besede narediti za preroške?

Kaj je narobe z zdravo kmečko pametjo

Kakšne omejitve prinaša Šarčev »zdravopametni populizem«? Kaj je sploh narobe s takšno pametjo? Saj je vendar ravno prav zdrava, da ne bi bila preveč, ravno prav kmečka, da zna umno gospodariti,  ne mara moralne sprijenosti, razen morda svoje, afna se nad zbirokratiziranim okoljem, ponosno zna šteti do deset, hodi k maši, a tudi na partizanske proslave, avto si doma popravlja sama, rada pomenkuje s sosedi in si nasploh domišlja, da pozna rešitve za vse družbene težave? Njen največji sovražnik so vsi, ki preveč »teoretizirajo« in govorijo, saj ona vendar dela, in to učinkovito in brez filozofiranja.

Šarec nič filozofiranja

Vse je tako preprosto brez filozofiranja, pokrajine se pač ustanovijo. Iz Večera.

Za zdravo kmečko pamet so stvar takšne, kot pač so, zato ljubi truizme. Vse je samoumevno, treba je vzeti lopato in delati, ne govoriti. Naslanja se na večne, »ljudske« resnice, ki povsem zadostujejo, zato ne mara intelektualcev. Hiša mora biti vedno pospravljena, rada uporablja svinčnik in zna natančno izračunati, brez nepotrebne višje matematike, kolikšen bo pridelek sena. Slovenska duša je naravnost ustrojena po tej meri!

No, vendarle je prekratka. Ker vse preračuna le na dva ali tri korake. Ker domišljavo verjame, da je najpametnejša. In ker ne opazi, kako je vodena in se uklanja sistemu najmočnejših, kot pravi N’toko v Mladini, ter nikoli zares ne poganja družbenega napredka: »Kaj bodo počeli politiki, ki se predstavljajo kot glasniki zdravega razuma? Še naprej se bodo trudili oblikovati sistem po meri najmočnejših.«

Zdrava kmečka pamet, ki stavi na empirično izkušnjo, je dogmatični konstrukt in deluje kot ideologija, a na koncu se vedno uklanja večjim in pristaja na družbeni status quo, na tržne modele in neoliberalne postulate. Vtis racionalne prizemljenosti, zanesljivosti in praktičnosti, ki da jih moramo podpreti, nikoli ne želi osvežiti s spominom na svoje zgodovinske neuspehe, na to, da je bila Zemlja zanjo včasih ploščata in da se Sonce giblje okoli nje.

Če nam Šarčev zdravopametni populizem pojasni vzpon v anketah javnega mnenja in marsikaj pove o volilnem telesu, pa ni ravno v pomoč pri dešifriranju, kako se je lahko njegova stranka znašla na levem polu in celo postala polnopravna članica Alde. Prejkone po pomoti.

Več:

Ne klovn in ne županček, predsednik vlade

Novi kralji in njihovi osli

Vsi Pahorjevi obrazi: če je lahko on vsak, je vsak lahko predsednik

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

Zlata ribica kot skrita favoritka volitev

Kako daleč nazaj seže spomin zlate ribice in kako daleč pri slovenskem volivcu? Glede prvega so mnenja deljena. Nekateri ocenjujejo, da je strahovito kratek spominski čas prve, in to ne zgolj Pahorjeve »Princeske«, bolj mit kot ne – od začetnih treh sekund so zdaj menda raziskovalci prišli do ugotovitve o petih mesecev.

Toliko o ribicah in njenih treh sekundah. Čas lokalnih in vseh drugih vrst volitev je koncipiran drugače, običajno se meri v intervalih na štiri leta in kaže, da je to veliko preveč za spominske kapacitete domače volivke ali volivca. Naj naveden le en kronski primer amnezije – po naključju, ali pa tudi ne, bo zadeval leto 2012.

Tega leta so v Sloveniji potekale ljudske vstaje. Kot vemo, so v Mariboru odnesle spornega Franca Kanglerja – petnajst in več sumov storitve kaznivega dejanja je bilo ob pretečih radarjih čisto dovolj, da so ga na ulicah kot koruptivnega v en glas razglasili za »gotofega«. A glej ga zlomka: šest let nazaj se vrača in po današnji že drugi anketi Ninamedie celo vodi pred protikandidatom Sašom Arsenovičem teden pred volitvami. Spomin, da te kap. Res bolje od zlate ribice?

Pahor ribica princeska

Tihožitje s Princesko I.: zlata ribica kot zavetnica slovenskih politikov

Antivstajniška amnezija

Leta 2014 so bile, le kakšno leto po vseslovenskih vstajah tudi v letu 2013, na vrsti državnozborske volitve. Čeprav so se pred tem v anketah zaklinjali v podporo vstajniškim strankam, je junija na volitvah premočno slavil Miro Cerar – ne kot vstajnik, temveč po vsebini in formi nekakšen temu nasprotni lik, poštirkani pravnik domnevno leve provenience, tako rekoč »antivstajnik«. Ki se je pred kamerami zaklinjal, da ulica ni zanj, da tega ne odobrava. Zmagalo je točno nasprotje od deklarativne volje ljudstva.

Znova je zlata ribica naredila svoje, državljanke in državljani so hitro pozabili na pričakovanja do oblasti ali lastne zahteve in nato je zgolj za las, predvsem zaradi nekega partikularnega televizijskega nastopa Luke Mesca, na volitvah z vstopom v parlament uspelo Združeni levici, trojčku treh strank. Najbrž sploh ne zaradi vstajništva, temveč bolj iskanja formule bolj avtentične leve politike v Sloveniji, recimo onkraj zbledelih form vsebinsko in politično izpraznjenih socialnih demokratov in na pogorišču nekaterih drugih strank levega krila.

Šarčeva zlata ribica in nove možnosti za »naše«

Gremo dalje. Nedavno sem v zapisu Pri Šarčevih delijo nove priložnosti: neetična načela na oblasti opozoril na novo oportunistično geslo pri vladajoči stranki – o lažnem humanizmu dajanja priložnosti. Ne samo sekretarju v kabinetu premierja, ksenofobnemu in homofobnemu dr. Damirju Črnčecu, temveč zdaj recimo še Šarčevemu kandidatu za župana Ilirske Bistrice, Ivanu Simčiču. Nič ne pomaga, da se Črnčec in Simčič nikoli nista pokesala in celo ne priznala svojih napak, slednji je bil zaradi ponarejenega spričevala, s katerim je prišel do službe, izključen iz stranke DeSUS. Ravno leta 2012, torej šest let nazaj.

Človeku je vendar treba dati novo možnost, zdaj sicer pod zastavo druge stranke, tako kot Ilirski Bistrici! Ljudje so vendar že pozabili, mediji ne bodo opazili in zato lahko tudi pri Simčiču računamo, da je zlata ribica naredila svoje, so najbrž dejali.

Janševa zlata ribica ali železničar odkriva priložnosti

In, glej ga zlomka, počasi pridemo, po naključju uravnoteženo, še do občine Videm pri Ptuju. Branko Marinič, po Wikipediji »slovenski politik, poslanec in železničar, *28. januar 1956, Janški Vrh«, je kandidat Janševe SDS za tamkajšnjega župana. Na volitvah nastopa pod geslom »Glasujmo za spremembe in priložnosti vseh«. Po epizodi s Črnčecom in Simčičem že razumemo sublimno in očitno ne več naključno sporočilo slogana: treba je dati priložnost, seveda najprej sebi, potem še drugim. Kakšna »Princeska« neki, zlata ribica bi se po definiciji morala imenovati »nova priložnost«.

Pa se znova vrnimo v leto 2012, s katerim smo začeli, če naš spomin tja še seže. Pri SDS so dolgo računali in dognali, podobno kot pri LMŠ, da je po aksiomu ribjega spomina povsem varno ponuditi kandidata, ki so ga izključili iz svojih poslanskih vrst – in glej ga zlomka, prav s poslanskimi izkušnjami se Marinič v trenutni kampanji rad pohvali. Zakaj so se ga znebili? Zaradi pritiska javnosti, ker je goljufal pri izpitu iz nemščine na Fakulteti za organizacijske vede leta 2005. Aprila 2012 ga je sodišče spoznalo za krivega napeljevanja k ponarejanju uradne listine in ga obsodilo na pogojno kazen petih mesecev zapora, konec tega leta pa je na pritisk Janševih vrnil mandat.

branko marinič kandidat sds

Zate, Marinič: priložnost za Mariniča in priložnosti za druge

Strokovnjaka za izobraževalne preiskave

Tudi Marinič nikoli ni priznal svojih grehov. Še več, ironično je skupaj s Simčičem svojčas nastopal v parlamentarni komisiji za izobraževanje, znanost, kulturo, šport in mladino, ki jo je vodil poslanec tedaj vladajoče SDS, Branko Grims:

V komisiji sedita tudi Branko Marinič iz SDS (na sliki), ki je imel težave z izpitom iz nemškega jezika in Ivan Simčič iz Desusa, ki je v javnosti najbolj znan zaradi neverodostojnega srednješolskega spričevala.

Kot je znano, je tožilstvo poslancu SDS očitalo, da je izpit iz nemščine namesto njega opravljal nekdo drug, a je Marinič vztrajal, da je tako pisni kot ustni del izpita opravljal sam. Pripomnil je, da je izpit iz gospodarskega prava doslej že štirikrat neuspešno opravljal in če bi imel namen storiti to, kar mu očita tožilstvo, bi to verjetno naredil za ta predmet.

Dejal je tudi, da gre za politični konstrukt, saj da je mož Marjete Ekar, profesorice, pri kateri je bil izpit, nekdanji višji član LDS. A profesorica je prav tako odločena: na drugem sojenju je povedala, da Mariniča pravzaprav vidi drugič v življenju, prvič ga je videla na sojenju v Kranju. Po njenem zatrjevanju na izpitu ni bilo Mariniča, ampak je bil neki drug moški, ki je bil videti mlajši.

Čigav spomin?

Mariničevo ime se je znašlo tudi na letaku ob paketih pomoči,  ki jih je kandidatka SDS na lokalnih volitvah in predsednica humanitarne pomoči Karitas v videmski Krajevni skupnosti Leskovec Ana Vindiš te dni delila skupaj s hrano. Na njem je Vindiševa, kot je kasneje priznala, sledila »notranjemu glasu« in pakete pomoči izkoristila za pozivanje volivcev, naj podprejo SDS in NSi na volitvah. Se pravi: notranji glas je močnejši od Anine ribice.

Marinič karitas

Propagandistična paketna dostava: kruha, paštete in političnih iger

Aksiomatika spomina zlate ribice je postala sestavni del strategij domače psihopolitike – ne gre le za to, da volivci pozabljajo, ampak se s pozabo politično kalkulira in da je postala njihova zavetnica. K temu kot slabi psi čuvaji izdatno prispevajo novinarji. Včasih je že zahteva po tem, da bi se česa spomnili, za številne medije postavljena preveč visoko. Le poskusimo prešteti zgodbe o Simčiču in Mariniču pred trenutnimi volitvami in brž bomo ugotovili, da smo to storili brez uspeha. Povedano drugače: spomin zlate ribice pri državljanih in pri novinarjih sta strogo korelativna: pri eni in drugih ga zmanjkuje enakomerno.

Več:

Pri Šarčevih delijo nove priložnosti: neetična načela na oblasti

Druga priložnost kot lažni humanizem: zakaj je pismo Šarčevih poslancev groteskno

Predsednik vlade, ki bi zavezal jezik svojemu sekretarju

Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade?

The lady vanishes ali »Tetka je, tetke ni«

Konsistentnost po Erjavčevo

Medijski stampedo na poslanko Alenko