Kako daleč nazaj seže spomin zlate ribice in kako daleč pri slovenskem volivcu? Glede prvega so mnenja deljena. Nekateri ocenjujejo, da je strahovito kratek spominski čas prve, in to ne zgolj Pahorjeve »Princeske«, bolj mit kot ne – od začetnih treh sekund so zdaj menda raziskovalci prišli do ugotovitve o petih mesecev.
Toliko o ribicah in njenih treh sekundah. Čas lokalnih in vseh drugih vrst volitev je koncipiran drugače, običajno se meri v intervalih na štiri leta in kaže, da je to veliko preveč za spominske kapacitete domače volivke ali volivca. Naj naveden le en kronski primer amnezije – po naključju, ali pa tudi ne, bo zadeval leto 2012.
Tega leta so v Sloveniji potekale ljudske vstaje. Kot vemo, so v Mariboru odnesle spornega Franca Kanglerja – petnajst in več sumov storitve kaznivega dejanja je bilo ob pretečih radarjih čisto dovolj, da so ga na ulicah kot koruptivnega v en glas razglasili za »gotofega«. A glej ga zlomka: šest let nazaj se vrača in po današnji že drugi anketi Ninamedie celo vodi pred protikandidatom Sašom Arsenovičem teden pred volitvami. Spomin, da te kap. Res bolje od zlate ribice?
Antivstajniška amnezija
Leta 2014 so bile, le kakšno leto po vseslovenskih vstajah tudi v letu 2013, na vrsti državnozborske volitve. Čeprav so se pred tem v anketah zaklinjali v podporo vstajniškim strankam, je junija na volitvah premočno slavil Miro Cerar – ne kot vstajnik, temveč po vsebini in formi nekakšen temu nasprotni lik, poštirkani pravnik domnevno leve provenience, tako rekoč »antivstajnik«. Ki se je pred kamerami zaklinjal, da ulica ni zanj, da tega ne odobrava. Zmagalo je točno nasprotje od deklarativne volje ljudstva.
Znova je zlata ribica naredila svoje, državljanke in državljani so hitro pozabili na pričakovanja do oblasti ali lastne zahteve in nato je zgolj za las, predvsem zaradi nekega partikularnega televizijskega nastopa Luke Mesca, na volitvah z vstopom v parlament uspelo Združeni levici, trojčku treh strank. Najbrž sploh ne zaradi vstajništva, temveč bolj iskanja formule bolj avtentične leve politike v Sloveniji, recimo onkraj zbledelih form vsebinsko in politično izpraznjenih socialnih demokratov in na pogorišču nekaterih drugih strank levega krila.
Šarčeva zlata ribica in nove možnosti za »naše«
Gremo dalje. Nedavno sem v zapisu Pri Šarčevih delijo nove priložnosti: neetična načela na oblasti opozoril na novo oportunistično geslo pri vladajoči stranki – o lažnem humanizmu dajanja priložnosti. Ne samo sekretarju v kabinetu premierja, ksenofobnemu in homofobnemu dr. Damirju Črnčecu, temveč zdaj recimo še Šarčevemu kandidatu za župana Ilirske Bistrice, Ivanu Simčiču. Nič ne pomaga, da se Črnčec in Simčič nikoli nista pokesala in celo ne priznala svojih napak, slednji je bil zaradi ponarejenega spričevala, s katerim je prišel do službe, izključen iz stranke DeSUS. Ravno leta 2012, torej šest let nazaj.
Človeku je vendar treba dati novo možnost, zdaj sicer pod zastavo druge stranke, tako kot Ilirski Bistrici! Ljudje so vendar že pozabili, mediji ne bodo opazili in zato lahko tudi pri Simčiču računamo, da je zlata ribica naredila svoje, so najbrž dejali.
Janševa zlata ribica ali železničar odkriva priložnosti
In, glej ga zlomka, počasi pridemo, po naključju uravnoteženo, še do občine Videm pri Ptuju. Branko Marinič, po Wikipediji »slovenski politik, poslanec in železničar, *28. januar 1956, Janški Vrh«, je kandidat Janševe SDS za tamkajšnjega župana. Na volitvah nastopa pod geslom »Glasujmo za spremembe in priložnosti vseh«. Po epizodi s Črnčecom in Simčičem že razumemo sublimno in očitno ne več naključno sporočilo slogana: treba je dati priložnost, seveda najprej sebi, potem še drugim. Kakšna »Princeska« neki, zlata ribica bi se po definiciji morala imenovati »nova priložnost«.
Pa se znova vrnimo v leto 2012, s katerim smo začeli, če naš spomin tja še seže. Pri SDS so dolgo računali in dognali, podobno kot pri LMŠ, da je po aksiomu ribjega spomina povsem varno ponuditi kandidata, ki so ga izključili iz svojih poslanskih vrst – in glej ga zlomka, prav s poslanskimi izkušnjami se Marinič v trenutni kampanji rad pohvali. Zakaj so se ga znebili? Zaradi pritiska javnosti, ker je goljufal pri izpitu iz nemščine na Fakulteti za organizacijske vede leta 2005. Aprila 2012 ga je sodišče spoznalo za krivega napeljevanja k ponarejanju uradne listine in ga obsodilo na pogojno kazen petih mesecev zapora, konec tega leta pa je na pritisk Janševih vrnil mandat.
Strokovnjaka za izobraževalne preiskave
Tudi Marinič nikoli ni priznal svojih grehov. Še več, ironično je skupaj s Simčičem svojčas nastopal v parlamentarni komisiji za izobraževanje, znanost, kulturo, šport in mladino, ki jo je vodil poslanec tedaj vladajoče SDS, Branko Grims:
V komisiji sedita tudi Branko Marinič iz SDS (na sliki), ki je imel težave z izpitom iz nemškega jezika in Ivan Simčič iz Desusa, ki je v javnosti najbolj znan zaradi neverodostojnega srednješolskega spričevala.
Kot je znano, je tožilstvo poslancu SDS očitalo, da je izpit iz nemščine namesto njega opravljal nekdo drug, a je Marinič vztrajal, da je tako pisni kot ustni del izpita opravljal sam. Pripomnil je, da je izpit iz gospodarskega prava doslej že štirikrat neuspešno opravljal in če bi imel namen storiti to, kar mu očita tožilstvo, bi to verjetno naredil za ta predmet.
Dejal je tudi, da gre za politični konstrukt, saj da je mož Marjete Ekar, profesorice, pri kateri je bil izpit, nekdanji višji član LDS. A profesorica je prav tako odločena: na drugem sojenju je povedala, da Mariniča pravzaprav vidi drugič v življenju, prvič ga je videla na sojenju v Kranju. Po njenem zatrjevanju na izpitu ni bilo Mariniča, ampak je bil neki drug moški, ki je bil videti mlajši.
Čigav spomin?
Mariničevo ime se je znašlo tudi na letaku ob paketih pomoči, ki jih je kandidatka SDS na lokalnih volitvah in predsednica humanitarne pomoči Karitas v videmski Krajevni skupnosti Leskovec Ana Vindiš te dni delila skupaj s hrano. Na njem je Vindiševa, kot je kasneje priznala, sledila »notranjemu glasu« in pakete pomoči izkoristila za pozivanje volivcev, naj podprejo SDS in NSi na volitvah. Se pravi: notranji glas je močnejši od Anine ribice.
Aksiomatika spomina zlate ribice je postala sestavni del strategij domače psihopolitike – ne gre le za to, da volivci pozabljajo, ampak se s pozabo politično kalkulira in da je postala njihova zavetnica. K temu kot slabi psi čuvaji izdatno prispevajo novinarji. Včasih je že zahteva po tem, da bi se česa spomnili, za številne medije postavljena preveč visoko. Le poskusimo prešteti zgodbe o Simčiču in Mariniču pred trenutnimi volitvami in brž bomo ugotovili, da smo to storili brez uspeha. Povedano drugače: spomin zlate ribice pri državljanih in pri novinarjih sta strogo korelativna: pri eni in drugih ga zmanjkuje enakomerno.
Več:
Pri Šarčevih delijo nove priložnosti: neetična načela na oblasti
Druga priložnost kot lažni humanizem: zakaj je pismo Šarčevih poslancev groteskno
Predsednik vlade, ki bi zavezal jezik svojemu sekretarju
Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade?
You must be logged in to post a comment.