Kastrirani župan in naš boj proti demenci

Župan mesta Maribor se globoko poražen poslavlja. Za mnoge prepozno, tudi zame, in to po tistem, ko je na zadnjih lokalnih volitvah prejel komajda 8,57 odstotkov glasov, njegova lista za mestni svet pa bo štela le tri svetnike. Igre je konec. Toda kakšne, in – čigave?

Andreja Fištravca nista porazila ne Saša Arsenovič in tudi ne Franc Kangler, iz dneva v dan se je v poraz spravljal sam, odet v neprepustno kopreno nadutosti vzdrževanja občutka lastne pomembnosti, majhnih in velikih laži v skrbno režirani predstavi za javnost, izgubljenega stika z realnostjo in predvsem sledenja tistim, ki so z njim upravljali, čemur se niti za trenutek ni upiral.

Fištravec poražen 24ur — Prispevek na 24ur.com: klobuk je snet

Taktika fejkanja

V mandatu vse od marca 2013, ko je kot »vstajniški župan« zmagal na predčasnih volitvah, je svoje politično delovanje koncipiral kot skrbno režiran »fake news«. Fištravec je bil tako rekoč Trump pred Trumpom: v igri, čigar ozadja lahko le približno slutimo, se je mariborsko, slovensko in končno tudi svetovno, predvsem kitajsko občinstvo intenzivno prepričevalo, da se v Mariboru odvijajo kolosalne investicijske zgodbe. Da mesto doživlja nekakšen preporod neslutenih razsežnosti, primerljiv z EPK programsko pravljico Tomaža Pandurja, da se mesto strahovito razvija in odpira v svet. Tako močno, da takšnega razvoja neuki in nevedni meščani ne morejo dojeti, kaj šele dohajati. Resnica je bila drugačna in opazna prostemu očesu: razen intenzivnega fejkanja posebnih rezultatov še danes ni opaziti.

Omenjeno je v pol stavka ob zaključku prvega kroga strnil protikandidat, ki ga je v prvem krogu najbolj porazil. Ko je Arsenovič odgovarjal na vprašanje, zakaj se je kot nekdo, ki je doslej s Fištravcem odlično sodeloval, sploh podal v kampanjo, je odvrnil: »To, da ni bilo vidnih rezultatov njegovega dela po šestih letih, je bilo malo preveč.«

Kronologijo oklobučenega političnega mešetarjenja z vsemi sumljivimi kadrovskimi rošadami in hobotnicami, odtekanji denarja, zgrešenimi investicijami in triki z zajcem iz klobuka vred so do sproti popisovali novinarji Večera in Dnevnika, za kar jim velja čestitati. Kdor bo morda pregledal moje zapise o tem, ki jih dodajam spodaj, bo morda pritrdil oceni, da je bila temeljna dimenzija Fištravčeve agenture sila enostavna – retorično, s tem pa tudi medijsko posredovano manipuliranje. Ker je bilo v županovanje tako močno primešana dimenzija polne stave na verbalni vtis, visoko doneče besede, ne pa na konkretna dejanja, ki iz nesposobnosti in obenem čisto osebnih interesnih motivov niso ali niso mogla slediti, je za svoj uspeh tovrstna županova taktika nujno potrebovala oporo v medijih. Če si sebe predstavljaš kot nekoga, ki bo za občanke in občane deloval kot okrancljan zvočnik, iz katerega donijo sladke besede, nujno potrebuješ medijski ambient, v katerem bodo te besede odzvanjale in bodo učinki manipuliranja prišli do izraza.

Priznati je treba, Fištravcu je zadani cilj uspeval kakšno leto in pol, saj je jeseni 2014 zmagal na rednih volitvah. Preteklo je premalo časa, da bi ga večina spregledala. V toku zadnjih štirih let pa je učinek skrbno izbranega manipulativnega besednjaka bledel sorazmerno z javnomnenjskimi anketami, v katerih so mu ljudje že kar nekaj časa dajali vedeti, da jih s svojo prazno retorično veščino nenehnih obljub in povsem nerealiziranih projektov, hkrati pa intenzivnega mešetarjenja v javnih podjetjih in nekaterih drugih sumljivih rabot, ne prepriča več.

Medijsko kastrirani Churchill

Težko verjamemo, da se Fištravec poraznega stanja in odločilne vloge medijev ni zavedal. Ravno nasprotno: ko je uvidel, da mu novinarji dihajo za ovratnik in sproti trgajo mreže, v katerih si je njegova klientela obetala lov, je poskušal ustvariti paralelni medijski svet, po imenitnem in žal tudi učinkovitem zgledu Janeza Janše. Ne le z brezplačniki, tudi s svojo RTS televizijo. Pokazalo se je, da je volje in denarja kitajskih lastnikov premalo, projekt obvladovanja medijske škode pa iz dneva v dan bolj neuspešen: nekaterim ljudem lahko lažeš nekaj časa, ne moreš pa lagati vsem ljudem ves čas.

Zato njegovo nedeljsko užaljenost po porazu, ko se je odhajajoči župan razglasil za »medijsko kastriranega«, jemljem za čisti simptom samorazumevanja njegove taktike. Z eno besedo, sam evidentno verjame, znova zelo trumpovsko, čeprav ameriški predsednik sebe sicer res nikoli ne bi razglasil za skopljenega, da mu ni uspelo, ker so mu preveč nagajali mediji:

Fištravca smo soočili z vprašanjem, kdo ali kaj je po njegovem mnenju največji krivec za volilni poraz. Dosedanji župan krivde ni prevzel na svoja pleča, temveč jo je pripisal medijem.

»En del krivde je to, da sem bil deležen medijske kastracije lokalnega medijskega polja – konkretno gre za časopis Večer. Večer je imel projekt, kjer je župana dr. Andreja Fištravca izenačil z bivšim županom, potem ko se je kazalo, da bova midva edina resna kandidata, to razglasil za naravno katastrofo. Na ta način je ustvarjal izredne razmere in potem iskal svojega kandidata, ki ga je potem v zadnjem trenutku našel. Ampak tako pač je v politiki. To niso samo medijske igre, to so globje igre z Mariborom. Bog pomagaj! Konec koncev ne bi rad izpadel ohol, ampak Winston Churchill je dobil drugo svetovno vojno, pa izgubil volitve za premiera Anglije,« je razmišljal Fištravec.

Churchill Fištravec — Zgodba o medijski kastraciji na http://www.mariborinfo.com

Mariborski Trump in Večer kot CNN

Doktor sociologije kot mariborski Churchill je torej ponovil tisto, česar bi se politiki morali najbolj izogibati: okrivil je medije. Od pasivnega nasveta Never fight the media! je prešel, kot rečeno, k aktivnejšemu trumpovskemu stilu Blame the media!. Ne samo, da je s tem ponižal dostojanstvo novinarskega poklica, jasno je dal vedeti, kako malo ve o vlogi medijev v sodobni družbi in njihovi nadzorni funkciji. S tem pa spet priznal, da si predstavlja politiko kot avtokratski posel.

A po svoje je, v skladu z mojo začetno tezo, njegova stiska ves čas nadvse razumljiva: če gradiš svojo župansko kariero izključno na verbalnih vratolomnih operacijah, na prazni gesti lažnega prepričevanja ljudstva, si pač kronično odvisen od tega, v kakšno obliki te bodo mediji povzeli. V hipu, ko bodo podvomili vate, ne boš mogel pokazati na noben svoj konkretni projekt in tvoja verodostojnost po padla na nulo.

Posebno enigmo predstavlja sveža Fištravčeva izjava, da se »v prihodnosti ne bo več vključeval v lokalno politiko« – in to v isti sapi za isti medij, v kateri je pojasnil, da se počuti kot Churchill! Sebe samopašno razglasiti za zmagovalca vojne, ki je zgolj izgubil neke volitve, pač predpostavlja prihodnje politično delovanje, ki pa se mu odreka – kajti težko je verjeti, da bi morali take besede smiselno razumeti kot napoved vstopa v državno politiko, kjer bi imel še manj možnosti. No, če v politiki staviš zgolj na besedno paradiranje in vratolomne obljube, ki jih potem po mili volji prestavljaš v prihodnost, lahko v skladu s ponotranjenimi vzorci fejkanja res izjaviš karkoli in se končno primerjaš s Churchillom – ter ostaneš živ.

Ne le, da se znotraj opisane agende mariborski župan nikoli ni čutil odgovornega javnosti, v preteklih zapisih sem že nakazal, kako je vse bolj stopal po poti svojega predhodnika Franca Kanglerja in s tem postajal to, kar ga najbolje opisuje v svoji »vstajniški« podstati: nekakšen Frandrej Fištrangler, nesrečna kopija originala.

V prispevku Večerova ekskluziva in županske igrice z mediji sem podrobno pribeležil njegove mahinacije z novinarji, obsojene tudi s strani Društva novinarjev Slovenije, pa tudi njegov odnos do časnika Večer. Med drugim, da glede razumevanja medijev med njim in Kanglerjem ni več nobene razlike, ker sta oba zavihtela svoje bojne sekire in jih zarinila proti novinarjem. Konkretno: oba sta napovedala vojno proti Večeru in pri tem po krivici zaobšla prispevke Tomaža Klipšteterja v Dnevniku – prav včeraj so nekateri mediji poročali o verbalnem napadu nanj v Fištravčevem štabu v nedeljo po trpkem spoznanju, da je doživel volilno katastrofo. Za Janševega varovanca, takrat in tudi danes, se vojna ni dobro končala, čeprav se ob pomoči spomina zlate ribice gospod vrača na politični parket in tudi v drugi krog. Političnih vojn proti medijem ni mogoče dobivati, je pa možno dobivati podporo volivcev brez spomina. Zdravila še ne poznamo. No, za drugi pol Frandreja Fištranglerja je vojne itak konec.

Boj proti demenci

Ker je zaradi narave stvari včasih v zlaganosti vseeno nemogoče pretiravati, lahko odhajajočemu županu štejemo v dobro vsaj to, da se zadnjih nekaj let na svoje vstajniško poreklo ni več skliceval – ker globoko v sebi dobro ve, da ga je nesramno zatajil, z vsemi vstajniškimi zahtevami vred.

Žal pa to ne velja za njegove povolilne izjave, iz katerih lahko razbiramo isti preračunljiv vzorec besedičenja: njegov mandat da je bil čista zgodba o uspehu, nasledniku pa menda zapušča mesto v neverjetno dobri kondiciji, česar menda njegovi prebivalci krivično niso opazili. Domnevam, da se bomo stavkov o tem, koliko dobrega je storil in kako mu moramo biti hvaležni, naposlušali tudi v naslednjih letih. Fejkanja kar ne bo konec. Na tistih, ki jih zdaj vehementno graja, pa je, da nam v naslednjih mesecih poročajo o tem, kam bodo on in njegovi sparkirali svoje prihodnje eksistence – domnevam, da njihove nove službe že po sebi prinašajo pomenljivo sporočilo.

V svojih manirah do medijev Fištravec niti po porazu ničesar ni spremenil. Kot vidimo, je novinarje razglasil za tiste, ki so krivi njegovega katastrofalnega brodoloma. Zato se bom ponovil v svojem starem predlogu iz prej citiranega prispevka. Ker se nobene ugrabitve, tudi vstajniške ne in še manj novokangleristične, ne morejo končati s srečnim koncem, bi bilo res fletno, ako bi pri Večeru kdaj izdali kakšno jubilejno posebno edicijo, The-best-of: manipulations-by-Andrej-Fištravec, in mu jo podarili ob kaki lepi praznični priložnosti. Saj ne da bi menil, da bi to župana prebudilo iz njegovega božanskega hipnotičnega stanja uspavanosti nad velepomembnostjo vloge, ki mu je padla v naročje, ostala bo dragoceni dokument za zanamce in čudovito darilo, ki ga bo mogoče gospodu po izteku mandata stisniti v roko sredi Gosposke in s tem opraviti svoj dolžni prispevek v boju proti demenci.

P.S. Izbor mojih zapisov o še drugem »gotofem« županu:

https://vezjak.com/2013/10/26/hobotnice-in-harpune/

https://vezjak.com/2014/04/10/vstajniski-kandidati-zupani-in-iskanje-krivcev/

https://vezjak.com/2014/10/11/delove-limonade/

https://vezjak.com/2014/10/31/maribor-je-njihov/

https://vezjak.com/2014/11/06/fistravcev-druzinski-klub-je-nasa-stvar/

https://vezjak.com/2014/12/12/gotof-si-novinarstvo-in-vstaje-proti-vstajnikom/

https://vezjak.com/2014/12/18/neznosna-usoda-vstajniskega-duha/

https://vezjak.com/2014/12/21/mariborski-protest-gluhota-in-biopolitika-teles/

https://vezjak.com/2014/12/29/kako-postati-direktor-nigrada/

https://vezjak.com/2015/02/21/mariborsko-koritnistvo-in-sanje-o-kolinah/

https://vezjak.com/2015/07/16/en-klub-en-klobuk/